VSL Sodba I Cp 180/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici denarno odškodnino v višini 8.000 EUR in da se ji opraviči z izjavo za javnost v časopisu Delo, ki se glasi: „A. A. se opravičujem za neresnične navedbe, ki sem jih izrekla 29. 8. 2015 v B.“ Odločilo je še, da je tožnica dolžna v korist proračuna Republike Slovenije plačati stroške sodnega izvedenca v višini 991,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, toženki pa povrniti stroške postopka v višini 2.764,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je bila tožnica kot 100 % družbenica in direktorica družbe C., d.o.o. delodajalec tožene stranke. Ker jo je toženka na svojem delovnem mestu in v delovnem času 29. 8. 2015 razžalila, ji je kot delodajalec izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Toženka je zoper družbo C., d.o.o. vložila tožbo zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. To je ugotovilo, da je imela toženka zgolj bistveno zmanjšano možnost razsojanja, da pa je bila v trenutku, ko je žalila tožnico še prištevna. Višje delovno in socialno sodišče je v 11. točki svoje sodbe Pdp 000/2019 z dne 28. 11. 2019 navedlo, da je tožnica odgovorna za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, z vsemi elementi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je direktorici toženke izrekla žaljivke (prasica, lažnivka), ko je spornega dne prvič prisedla k direktoričini mizi. Odločitev, da je bila toženka prištevna, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 23/2020 z dne 30. 6. 2020. V tem postopku je izvedenec psihiatrične stroke ugotovil, da je bila toženka v času razžalitve tožnice neprištevna. Meni, da je v neskladju s konceptom pravne države in pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, da sodišče v enem pravnomočno zaključenem postopku med istima strankama glede istega historičnega dogodka ugotovi odgovornost in prištevnost ene izmed strank, v drugem postopku pa ugotovi, da ta ista stranka ni bila odgovorna in prištevna za isto ravnanje zoper isto osebo. Meni, da je Zakon o pravdnem postopku (ZPP) neustaven v delu, ko ne določa vezanosti sodišča na v prejšnjem sodnem postopku ugotovljeno relevantno okoliščino, kot je npr. prištevnost osebe, če se za presojo in dokazovanje dejstev uporabljajo isti dokazni standardi ter gre za postopke, ki se vodijo na temelju istih postopkovnih pravil. Sodišča svoje postopanje argumentirajo z izgovorom, da pravnomočnost velja zgolj in samo za izrek odločbe in ne tudi za obrazložitev, v kateri se nahaja ugotovitev iz izvedenskega mnenja. Takšen argument je nesprejemljiv, saj sodba in obrazložitev tvorita neločljivo celoto. Navaja, da v slovenski sodni praksi velja večinsko ustaljena sodna praksa, da se lahko izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka upošteva zgolj in samo v primeru, da se s tem strinjata obe stranki postopka. Takšna sodna praksa je neustavna v primeru, ko je glede popolnoma identičnega vprašanja izvedenec v določenem postopku že podal izvedensko mnenje in je sodišče postopek že pravnomočno zaključilo. Obstoječa večinska sodna praksa in izpodbijana odločitev pripeljeta do pravno nevzdržne situacije, ko je tožena stranka odgovarjala za svoje ravnanje v delovnem postopku, kjer je bilo celo ugotovljeno, da ima njeno ravnanje vse znake kaznivega dejanja razžalitve, v pravdnem postopku zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, pa bo prosta odgovornosti, saj je v tem postopku sodišče z drugim sodnim izvedencem ugotovilo, da tožena stranka ni bila prištevna v trenutku, ko je žalila tožnico. Opozarja na manjšinsko sodno prakso sodišč ko ugotavljajo, da ni nobenega utemeljenega razloga za to, da se izvedensko mnenje ne bi uporabilo tudi v drugem sodnem postopku med istima pravdnima strankama zaradi historično istega dejanskega stanja. Tožnica je po pravnomočnem zaključku delovnega spora še posebej pa po prejemu izvedenskega mnenja D. D. v tem postopku sodišču predlagala oziroma zahtevala, da se v postopku uporabi mnenje sodnega izvedenca iz delovnopravnega spora, saj ne more glede istega historičnega dogodka med istima strankama priti do drugačne ugotovitve prištevnosti toženke. Prvostopenjsko sodišče bi lahko v tem postopku uporabilo izvedensko mnenje iz delovnopravnega postopka, saj sta obe stranki tega postopka sodelovali tudi v delovnopravnem postopku in sta se imeli pravico izjaviti glede izvedenskega mnenja. Ne more razumeti odločitve prvostopenjskega sodišča, ki se mu zdi sprejemljivo, da je v zvezi z istim historičnim dogodkom glede prištevnosti oziroma odgovornosti toženke odločilo drugače. Zaključuje, da na tak način sodni sistem izgublja svoj namen, ki je v zagotavljanju pravne varnosti. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke. Iz zaslišanja izvedenke D. D. namreč veje izrazita naklonjenost toženki, ki se ji je zasmilila in nastrojenost proti tožnici. Izvedenka je pozabila, da nobena še tako žalostna zgodba in slab socialni položaj posamezniku ne daje pravice, da drugega v javnosti žali, na kar je opozorilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 23/2020 z dne 30. 6. 2020. S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo na pristransko izvedensko mnenje, je bilo poseženo v tožničino pravico do enakega varstva pravic in poštenega sodnega postopka. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo oziroma drugi odstavek 136. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V obravnavanem primeru bi se morala toženka, ko je začutila, da se ne počuti v redu, umakniti na bolniško odsotnost, terapijo ali dopust. Ravnanje toženke glede na njeno zgodovino in zavedanje problema ni bilo zadosti skrbno in bi ga toženka lahko preprečila z rednim jemanjem zdravil, rednim obiskovanjem terapij za obvladovanje agresije, kar pomeni, da se toženka ne more razbremeniti odgovornosti za svojo prehodno nerazsodnost. Zaključuje, da je bil njen namen sprožitve postopka v zagotovitvi pravičnega zadoščenja za poseg v njene osebnostne pravice zaradi hude razžalitve pred hčerko, prijateljico, ostalimi zaposlenimi in javnostjo. Ker je do tega prišlo v posledici malomarnega ravnanja toženke, je njena krivdna odgovornost podana.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet presoje v tej zadevi predstavlja zatrjevani obstoj odškodninske obveznosti toženke, ker naj bi 29. 8. 2015 z izrečenimi žalitvami tožnici povzročila škodo. Nastanek odškodninske obveznosti pogojujejo naslednje splošne predpostavke: nastanek škode, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja (protipravnost), da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Navedene predpostavke morajo biti podane kumulativno, v odsotnosti ene od njih ni odškodninske odgovornosti. Breme dokazovanja nastale škode, nedopustnosti ravnanja in vzročne zveze med njima je na oškodovancu. Na povzročiteljevi strani pa je trditveno in dokazno breme, da ni kriv za zatrjevano škodo (prvi odstavek 131. člena OZ). Pogoj, da je podana krivdna odgovornost pa je, da je povzročitelj škode prišteven oziroma da je sposoben razumeti, kaj se dogaja, in glede na to uravnavati svoja ravnanja. Če zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu (prvi odstavek 136. člena OZ). Za škodo neodgovorna oseba pa je tudi tisti, ki je povzročil drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje (drugi odstavek 136. člena OZ). Dokazno breme, da je bil v stanju prehodne nerazsodnosti in da si takšnega stanja ni povzročil sam, je na povzročitelju škode.

6Zavrnitev tožničinega odškodninskega zahtevka temelji na zaključku prvostopenjskega sodišča, da je toženka dokazala, da je tožnici izrekla besede, ki so ji povzročile škodo, v stanju prehodne nerazsodnosti in da v takšnem stanju ni bila po lastni krivdi. Sodišče prve stopnje je s pomočjo dveh sodnih izvedencev psihiatrične stroke ugotovilo, da toženka v času škodnega dogodka zaradi težav v duševnem zdravju ni bila sposobna razumeti pomena in posledic svojih ravnanj, niti ni bila sposobna imeti samo sebe v oblasti, kar pomeni, da ni bila zmožna razsojati, v takšno stanje pa se ni spravila po svoji krivdi. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, sta oba izvedenca ugotavljala iste predhodne psihične in somatske zdravstvene težave tožene stranke (kronični bolečinski sindrom, zvišan krvni pritisk, sladkorna bolezen z insulinsko terapijo, znamenja organske možganske prizadetosti, znižano frustracijsko toleranco, slabše obvladovanje čustvenih vzgibov in posledičnih dejanj, kongnitivne motnje, depresivnost s suicidalnimi ideacijami), zaradi česar je bila 57 letna toženka, invalidka tretje kategorije, z omejitvijo delovnega časa (štiri urno delo) in enako ugotovila toženkino psihofizično stanje in počutje pred obravnavanim dogodkom, ki je po njunem mnenju soprispevalo k njemu ravnanju ob škodnem dogodku in ga opredeljujejo dalj časa trajajoča (od leta 2012 dalje) huda vznemirjenost, ker od delodajalca (tožnice) ni dobila izplačanega tistega, kar ji je pripadalo, delo pri visoki temperaturi (32 stopinj celzija) in preko dovoljenih štirih ur. Oba izvedenca sta tudi ugotovila, da se je pri toženki potem, ko je od tožnice dobila pojasnilo, da se o dolgu za plačilo regresa ne bosta pogovarjali, začela akutna psihična dekompenzacija. Ob prihodu k mizi, kjer je sedela tožnica, je toženka povsem izgubila kontrolo in ni bila zmožna samoobvladovanja in razumevanja pomena lastnih dejanj (sodni izvedenec E. E.). Šlo je za prehodno popolno izgubo nadzora, obvladovanja in razumevanja (sodna izvedenka D. D.). Sodna izvedenka je kot vzrok za toženkino nerazsodnost navedla t.i. motnjo obvladovanja impulzov, ki je opredeljena kot nesposobnost upreti se impulzu nagona ali skušnjavi, da bi storil dejanje, ki je škodljivo sebi ali drugim. Izvedenka je zaključila, da tožena stranka ne ve, kdaj bo do motnje obvladovanja impulzov prišlo, da tega ni mogoče napovedovati niti vnaprej predvideti, niti svojega psihofizičnega stanja ne more nadzorovati do te mere, da bi lahko to preprečila. Toženka je bila podvržena zdravljenju, ki ji je bilo ponujeno in je jemala vsa predpisana zdravila. Tudi v času škodnega dogodka je vzela vsa predpisana zdravila, tudi tista, ki so ji bila predpisana „po potrebi“. Tako je storila vse, kar je bilo v njeni moči. Glede na navedeno ne držijo pritožbeni očitki glede toženkine odgovornosti za prehodno nerazsodnost in da bi se lahko iz obravnavanega stanja pravočasno umaknila oziroma ga preprečila. Pritrditi pa je treba tudi zaključku sodišču prve stopnje, da je neživljenjsko pričakovanje do toženke, da bi morala pustiti službo in se osamiti, zato da bi se izognila dogodku, kot je obravnavani. Poleg tega je bilo njeno ravnanje, kot je bilo navedeno, nepredvidljivo v tem ali se bo njena impulzivna motnja sploh izrazila in v kakšnem obsegu.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila sodna izvedenka D. D. pristranska, da je bila izrazito naklonjena toženki, ker se ji je zasmilila in bila nastrojena proti tožnici. Takšni očitki so brez vsakršne podlage, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, oziroma je ta zgolj v nestrinjanju z mnenjem. Mnenje omenjene izvedenke pa se v bistvenem tudi ujema z mnenjem drugega izvedenca postavljenega v tem postopku prim. mag. E. E.

8Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek kršitve ustavne pravice do pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice, ker je sodišče v enem pravnomočno zaključenem postopku med istima strankama glede istega historičnega dogodka ugotovilo odgovornost in prištevnost toženke, v drugem postopku pa je ugotovilo, da ni bila prištevna in zato odgovorna. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v zadevi I Pd 000/2015, ob presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je sledila obravnavanemu škodnemu dogodku z dne 29. 8. 2015, zaključilo, da je bilo v času izreka žaljivih besed tožnici, toženkino razumevanje pomena svojega ravnanja zmanjšano, vendar ne bistveno, zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je bila že bistveno zmanjšana, kar pomeni, da je bila toženka v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (ne pa neprištevnosti). Takšen zaključek je temeljil na dejanskih ugotovitvah sodne izvedenke dr. F. F. Omenjeno sodišče je zato zavrnilo toženkin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpove pogodbe o zaposlitvi.

9Glede vprašanja toženkine prehodne nerazsodnosti v času izreka žaljivih besed tožnici sta bila tudi v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem postavljena dva izvedenca psihiatrične stroke. Nedvomno gre za nesmotrno postopanje obeh sodišč, saj bi lahko za oba postopka zadostovalo eno izvedensko mnenje, vendar pa takšno postopanje (delno) opravičuje okoliščina, da sta oba postopka tekla vzporedno. Pri tem ni odveč spomniti tožnico, da na naroku za glavno obravnavo 23. 3. 2017, na katerem je prvostopenjsko sodišče sprejelo dokazni sklep o dopustitvi dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca psihiatrične stroke, izvedbi tega dokaza ni nasprotovala, niti ni predlagala, da se uporabi izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. G. G. iz postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem. V nadaljevanju postopka pa je po po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prim. mag. E. E., ki je bilo zanjo neugodno, sama predlagala postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke in se za izvedbo ponovljenega dokaza tudi sama obvezala založiti potrebne stroške, kar je tudi storila.

10Rezultat dokazovanja v tem postopku je res drugačen od tistega v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem, vendar pa to, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnica s pritožbenimi trditvami neutemeljeno terja, da se pravnomočnost odločitve delovnega sodišča razteza tudi na njegove razloge o ugotovitvi toženkine razsodnosti, ki izhaja iz dokazne ocene izvedenega dokaza s sodnim izvedencem. Ugotovitev dejanskega stanja s pomočjo sodnega izvedenca (243. člen ZPP) sodi v dejansko podlago sodne odločitve. Na to sodišče v drugem sodnem postopku ni vezano. Tožničino stališče, da bi se morala pravnomočnost odločitve delovnega sodišča raztezati tudi na njegove razloge, je tudi v nasprotju s temeljnim pravilom procesnega prava (319. člen ZPP), da postane pravnomočna le odločitev o zahtevku (torej izrek), ne pa tudi obrazložitev sodne odločbe. To pomeni, da se pozitivni vidik pravnomočnosti (res iudicata facit ius inter partes) ne razteza na ugotovitve o pravnorelevantnem dejanskem stanju niti ne na stališče sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe (pravna naziranja sodišča). Delovno in socialno sodišče ter redno sodišče v obeh postopkih nista odločali o istem razmerju. Za to bi šlo, če bi sodišče v delovnopravnem sporu ugotovilo, da je bila izredna odpoved delovnega razmerja zakonita, v postopku pred rednim sodiščem, pa da je bila nezakonita. V takšnem primeru bi šlo za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, saj bi bila pravna varnost in nanjo vezano upravičeno pričakovanje, konkretizirano v sodbi delovnega sodišča, z izdajo nasprotne sodbe rednega sodišča porušeno. V tej zadevi torej ni šlo za presojo vprašanja, ki bi bilo že pravnomočno urejeno s sodbo drugega sodišča, ampak je šlo zgolj za sprejem drugačnih dejanskih zaključkov o toženkini nerazsodnosti v času obravnavanega škodnega dogodka. Tudi v tem delu je zato pritožba neutemeljena. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da toženka zaradi prehodne nerazsodnosti, za katero ni bila sama odgovorna, ne odgovarja za povzročeno škodo.

11Pritožbeno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako tudi toženka, saj njen strošek odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potreben strošek postopka.