VSRS Sklep VIII Ips 34/2019

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2016. Posledično je ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 10. 11. 2016 do 8. 2. 2017 in od 1. 3. 2017 do 2. 3. 2017 ter za obračun in izplačilo plač za to obdobje. Toženi stranki je naložilo v plačilo denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter tožnikove stroške postopka.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 260/2018 z dne 6. 2. 2019 dopustilo vprašanje, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede obstoja tožnikove krivde za očitana ravnanja.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Navaja, da se je tožnik glede na izvedensko mnenje zavedal nedopustnosti svojega ravnanja in je imel ohranjen stik z realnostjo. Tožnik je izvrševal verbalno nasilje kar dva dni. Zgolj šibka osebnostna struktura ga še ne razbremenjuje krivde za očitana ravnanja. Ker se je šest let zdravil zaradi izbruhov in samoobvladovanja, se je tudi zavedal, kam ga lahko pripeljejo stresne situacije.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Po določbi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). V skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila (razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih). Za utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tako treba ugotoviti očitano kršitev iz predhodnega pisnega opozorila in tudi kršitev, ki se delavcu očita v odpovedi.

9Tožnik je prejel pisno opozorilo 4. 12. 2015. V njem se mu je očitalo neupoštevanje navodila nadrejenega glede ravnanja s potopno črpalko. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2016 pa mu je toženka očitala neprimerno vedenje do zunanjega izvajalca, vzdrževalca kavomatov, dne 7. in 9. 9. 2016, ko mu naj bi tožnik zaradi nevračila 50 centov grozil in mu vzel paket kave. Tožnik je trdil, da ne more odgovarjati za svoje ravnanje 7. in 9. 9. 2016, saj je imel psihične težave, vzdrževalec avtomata pa mu brez razloga ni hotel vrniti 50 centov, ki jih je vzel avtomat, ne da bi v zameno pripravil kavni napitek.

10Sodišči sta ugotovili dejansko stanje glede očitane kršitve iz odpovedi z dne 7. in 9. 9. 2016. Tožniku kavomat dne 5. 9. 2016 dvakrat ni pripravil kavnega napitka, kljub temu da je vstavil ključek. Poklical je na podjetje D. in ga obvestil o zapletu, telefonsko mu je bilo obljubljeno vračilo denarja. Dne 7. 9. 2016 je videl serviserja D. T. H., ki je polnil kavomat, in od njega zahteval vračilo 50 centov. Ta mu jih ni hotel vrniti, ker naj bi tožnik to rekel na grd način, v nadaljevanju pa je tožnika ignoriral in bil aroganten. Tožnik mu je nato „jebal mater“, mu grozil, da ga bo ubil, prišel na J., ga našel in razbil. Dne 9. 9. 2016 je tožnik ponovno pristopil do serviserja T. H. in prosil za vračilo denarja, vendar ga je ta ponovno odbil. Tožnik mu je potem vzel paket kave in mu grozil, da ga bo ubil.

11Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za medicino - psihiatrijo je sodišče ugotovilo, da je imel tožnik pred tem zabeležene psihiatrične težave dve leti, dvakrat je bil tudi hospitaliziran. Obravnavan je bil pod diagnozo panične motnje, zdravil se je z antidepresivi. Izvedenka je pri tožniku ugotovila dve duševni motnji - poleg panične motnje tudi šibko osebnostno strukturo (tj. nizka frustracijska toleranca, impulzivnost zlasti pod stresom, utrujenostjo oziroma vznemirjenostjo). Po mnenju izvedenke je bila tožnikova sposobnost obvladovanja vedenja dne 7. in 9. 9. 2016 zmanjšana. Zavedal se je očitanega ravnanja, ni bil sposoben racionalnega premisleka, kakšne daljnosežne posledice ima lahko njegovo dejanje. Dogajanje je interpretiral v skladu s svojo osebnostno strukturo in se v trenutkih najintenzivnejšega razburjenja zaradi težav z regulacijo občutkov ni uspel kontrolirati. V času spora s H. ni imel paničnega napada. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj presodili, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za ravnanja, očitana v odpovedi za dne 7. in 9. 9. 2016, zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila utemeljena.

12V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje krivde (odgovornosti) za očitano kršitev. Po določbi 135. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Po prvem odstavku 136. člena OZ ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu, kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati.

13Izpolnjeni dejanski stan v okviru civilnopravnega instituta nerazsodnosti, na katerega je vezana razlaga odgovornosti za kršitev iz pogodbe o zaposlitvi, smiselno izključi odgovornost za storjeno kršitev s strani delavca zaradi njegove nezmožnosti razsojanja v kritičnem obdobju. Toženka se v revizijskih navedbah sicer sklicuje na kazenskopravni institut (ne)prištevnosti iz 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki pa je smiselno enak civilnopravnemu institutu (ne)razsodnosti. Razsodnost predpostavlja zavedanje svojega ravnanja in zmožnost obvladovanja in usmerjanja svoje volje. Razsodnost oziroma prištevnost delavca pri opravljanju pogodbenih obveznosti se sicer domneva, se pa ta domneva lahko izpodbije, če obstojijo okoliščine iz prvega odstavka 136. člena OZ. Pri tem pa je nerazsodnost oziroma neprištevnost treba razlagati ozko, saj vsakršna osebnostna motnja ali duševna bolezen še ne pomeni nujno izključitve krivdne odgovornosti za sporna ravnanja. Sodišče mora s pomočjo izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke preveriti, v kakšnem duševnem stanju se je nahajal domnevni kršitelj v kritičnem času, če je to sporno in obstajajo indici, da bi bil lahko storilec nerazsoden. To sta sodišči nižjih stopenj tudi pravilno storili, ko sta s pomočjo izvedenke psihiatrinje preverili tožnikovo duševno stanje pred 7. in 9. 9. 2016 in tudi ob sami očitani kršitvi. Izvedenka je podala popolno mnenje, potrebe po dodatnem ugotavljanju globljih vzrokov za njegovo psihično stanje pa ni bilo.

14Sodišče ugotavlja sporna dejstva, o katerih nima zadostnega znanja, s pomočjo izvedenca (243. člen ZPP). Vendar je pravna razlaga dejstev, kljub temu, da so ugotovljena s pomočjo strokovnjaka, še vedno pridržana sodišču. Sodišče napolni pravni standard (ne)razsodnosti z upoštevanjem hipotetičnega stanja, kot da bi imelo pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste (tretji odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - ZS). Tako je pri razlagi pravnih standardov treba imeti v vidu, kako rešitev konkretnega primera vpliva na (nadaljnje) reševanje ostalih sporov. Sodišči nižjih stopenj se sicer nista izrecno sklicevali na institut nerazsodnosti (ali neprištevnosti), ko sta izključili tožnikovo odgovornost za ravnanja 7. in 9. 9. 2016. Iz obrazložitve pa izhaja, da naj bi jo izključevala tožnikova osebnostna struktura in slabša kontrola impulzov; poleg tega je bil tožnik s strani zunanjega izvajalca (serviserja kavomata) izzvan, saj mu ta brez utemeljenega razloga ni želel vrniti 50 centov.

15Po presoji Vrhovnega sodišča ugotovljena dejstva ne dovoljujejo pravnega zaključka o izpolnitvi zakonskega dejanskega stanu nerazsodnosti, ki bi izključila tožnikovo (krivdno) odgovornost za dejanja. Prav tako ne obstojijo drugi razlogi za zaključek o izključitvi tožnikove odgovornosti zaradi kršitve, očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Resda je imel tožnik težave z duševnim zdravjem in v kritičnem obdobju jemal antidepresive, pred tem pa je bil tudi psihiatrično obravnavan. Vendar se je v trenutku kršitve zavedal svojega ravnanja. Dejanja je storil zaradi svoje šibke osebnostne strukture in ne zaradi paničnega napada. Samokontrola je bila ob izzvanem položaju šibka oziroma zmanjšana, ni pa bila povsem odsotna. Šibka osebnostna struktura in manjša zmožnost obvladovanja ne dokazujeta nerazsodnosti in ne utemeljujeta izključitve odgovornosti. Splošno znano je, da je vsak čustveni izbruh ali tudi milejše izražanje čustev posledica iracionalnega, kar je pri vsakem človeku predmet bolj ali manj nadzorovanega izražanja. Zgolj izražanje teh čustev, četudi nekontrolirano, pa še ne pomeni nerazsodnosti. Le skrajne oblike čustvovanja, ki se izražajo v dejanjih kot posledica hujših dejansko nenadzorovanih patoloških stanj, so vključene v institut nerazsodnosti. V obravnavni zadevi pa te niso bile ugotovljene.

16Poudariti je treba tudi to, da je delavec v primeru odpovedi iz krivdnega razloga zaradi kršitve predhodno že opozorjen na to, da bo v primeru nove kršitve lahko prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato za utemeljenost odpovedi zadostuje že lažja nova kršitev pogodbene obveznosti, ker opozorilo ni doseglo svojega namena (tj. preprečiti ponovno kršenje delovnih obveznosti). Tožnik je bil sicer izzvan s strani zunanjega izvajalca z neprimernim zavračanjem vračila 50 centov, vendar to tudi v okviru samopomoči (139. člen OZ) ne upravičuje groženj z ubojem, pretepom in zaplenitvijo kavnega vložka. Takšne grožnje so pravno nedopustne in v predstavljenem sporu celo izrazito pretirane glede na predmet spora. Ne glede na zasledovanje pravno dopustnega cilja - zahtevka za vračilo 50 centov, je tožnik prešel meje dovoljenega, zato je podana očitana kršitev iz redne odpovedi in zanjo tožnik odgovarja.

17Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zavzeti tudi stališče do očitane kršitve iz pisnega opozorila (tudi tej je tožnik nasprotoval), ki je doslej ni presojalo zaradi zmotnega materialnopravnega stališča glede kršitve iz redne odpovedi.

18Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

19Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.