VSL Sodba II Cp 1942/2024

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku 12. 11. 20217, po podlagi v celoti utemeljen.

2Obravnavan je sledeč škodni dogodek: tožnik je kot pravosodni policist v zaporu utrpel poškodbo kolena, ko je tekel po stopnicah v zaporu ...; tekel je zaradi nujne situacije, ki jo je napovedoval alarm. Na stopnicah mu je zdrsnilo in poškodoval si je nogo. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, do katerih je prišlo s pomočjo izvedenca za varstvo pri delu, presodilo, da stopnice niso bile ustrezno protizdrsno zavarovane, kar je botrovalo zdrsu, h kateremu tožnik ni prispeval, saj ni storil nič narobe, prav nasprotno; promptno se je odzval alarmu, zato je stekel po stopnicah (navzgor).

3Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo v zavrnilno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Opredelila je tudi pritožbene stroške. Pritožnica nasprotuje očitku, da stopnice niso bile ustrezno zaščitene, trdi, da so bili protizdrsni trakovi ustrezno nameščeni. Bilo so nameščeni blizu zunanjega roba stopnice, kakor je treba. Očita, da je izvedenec drugačno mnenje podal na podlagi avstralskih smernic, ki ne morejo biti zavezujoče. Kot primer navaja ameriške, ki pravijo, da trakovi ne smejo biti dlje kot 2,54 cm od roba. Očitno je torej da se različne smernice o tem med seboj razlikujejo, v Sloveniji pa o tem ni pravno zavezujočega vira. Pravilnik zahteva le namestitev trakov, in ti so bili nameščeni. Nadalje očita, da je izvedenec upošteval stanje ob ogledu in fotografije iz l. 2019 in 2022, ne pa stanja v času nesreče. Nepravilna naj bi bila tudi ocena izpovedbe priče A. A., saj ta ne daje podlage za zaključek, da stopnice niso bile ustrezne. Trdi, da je do nesreče prišlo zaradi tožnika samega oz. zaradi nesrečnega naključja, na kar kaže ugotovitev, da je imel ustrezno, tj. protizdrsno obuvalo. Moral bi paziti, kam in kako stopa, se prijemati z ograjo, ne stopiti na rob stopnice. Ne drži, da njen ugovor tožnikove sokrivde ni bil konkretiziran.

4Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in priglasil pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev, relevantnih za presojo podlage zahtevka, soglaša pa tudi s pravnim zaključkom, da je zavarovanec toženke v celoti odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval pri vzpenjanju po stopnicah, ko je tekel. Tekel je zato, ker je bil v zaporu alarm, kar je znak za nujno situacijo in v tem primeru mora čim prej na kraj dogodka. Na stopnicah mu je zdrsnilo in se je pri tem poškodoval. Stopnice same po sebi niso bile take, da bi bile ustrezno nezdrsljive. Na njih so bili zato sicer nameščeni protizdrsni trakovi. Stopnišče je imelo ograjo, a se je tožnik v trenutku zdrsa ni držal, obutev pa je imel primerno.

9Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ter na podlagi izpovedb priče in tožnika tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so bile v času škodnega dogodka stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, neustrezne, saj so bili protizdrsni trakovi, ki so sicer namenjeni preprečitvi zdrsa, po strokovni oceni izvedenca neustrezno nameščeni in drsnosti niso dovolj zmanjševali.

10Drži, kar navaja pritožba, da v R Sloveniji ni akta, ki bi konkretno določal pozicijo namestitve protizdrsnih trakov na stopnice, če te same ne ustrezajo standardu nezdrsljivosti. Ne drži pa pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje pri presoji ustreznosti protizdrsne zaščite naslonilo na vir, ki v R Sloveniji ne velja, namreč na avstralske predpise (standarde).

11Kljub odsotnosti ustreznih standardov, ki bi formalno zavezovali, ni nepomembno, kako so protizdrsni trakovi na drseče stopnice nameščeni. Logično je, da morajo biti nameščeni tako, da opravljajo svojo temeljno funkcijo, tj. da njihovim uporabnikom preprečujejo zdrse. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na strokovno mnenje izvedenca pri svoji ugotovitvi in oceni, da trakovi na stopnice niso bili ustrezno nameščeni. Njegovo mnenje je strokovno, temeljito, jasno in pregledno, po toženkini pripombi ga je še dodatno pojasnil, zato je sodišču prve stopnje utemeljeno služilo kot pomemben, celo ključen dokaz. Izvedenec je pojasnil, da si v odsotnosti domačega pravilnika pri oceni ustrezne protizdrsnosti domača stroka pomaga s tujimi standardi. To je razumljivo in pritožbeno sodišče v navedenem ne vidi nič spornega. Logično sicer je, kar pravi pritožba, da so namreč standardi v različnih državah različni. Ravno zato pa je sodišče prve stopnje angažiralo strokovnjaka, ki ima nad uporabnostjo in primernostjo različnih standardov zagotovo najboljši pregled in vpogled. Ni razloga ne verjeti njegovemu pojasnilu, po katerih standardih se zgleduje domača stroka. Če se po avstralskih, to še ne pomeni, da pri nas "veljajo avstralski pravilniki". Pomeni le, da so tamkajšnji standardi po mnenju naših strokovnjakov primerni, dobri. Ni razloga, da ne bi služili kot opora, ponazoritev, primerjalni zgled. Izvedenčeva končna ocena, da so bili protizdrsni trakovi predaleč od roba stopnice, in da bi služili svojemu namenu, če bi bili ne dlje kot 1,5 cm od roba, je povsem prepričljiva.

12Ne drži, da bi izvedenec upošteval pozicijo trakov, kot jih je videl ob ogledu, saj je jasno, da se je skušalo ugotoviti stanje v trenutku nesreče, in tudi ni sporno, da so se trakovi po obrabi, na približno pol leta menjavali. Predložene fotografije tako izkazujejo stanje v različnih časovnih obdobjih, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno verjelo tožniku, da bistveno drugače ni bilo niti v času nesreče. To se smiselno ujema tudi s tem, kar je rekel priča A. A., da bistvenih posegov od tedaj ni bilo, pač pa zgolj redno vzdrževanje in občasna menjava trakov.

13Ocena izpovedbe priče A. A., tožnikovega nadrejenega, ni napačna. Slednji je povedal, da se je že zgodilo, da je na stopnicah kdo padel, še zlasti, če je bilo treba hiteti. Pojasnil je še, da so trakove menjali, ko so se obrabili ali poškodovali.

14Bistveno pri zadevi je, da je tožnik po stopnicah hitel. Hitel (tekel) pa je z utemeljenim razlogom, ki mu ga nikakor ni mogoče šteti v škodo. Kot paznik se je odzval na alarm, kar je nujna, urgentna situacija, na katero je treba reagirati kakor hitro je mogoče. Ker je to v zaporu pričakovani riziko, je treba računati, da se po stopnicah tudi teče, čemur sicer, kot je poudaril tudi izvedenec, stopnice niso namenjene. Mnenje izvedenca, da zaščitni trakovi na predmetnih stopnicah v zaporu svoje funkcije niso opravljali, se tako izkaže za utemeljeno, pravilno. Morali bi biti nameščeni tako, da ne bi omogočali zdrsa, če nekdo po njih teče. Zaščitene bi morale biti torej celo nadpovprečno, torej bolj kot sicer vsake druge stopnice, denimo v stanovanjskem bloku. Trditev, da so bile sporne stopnice oziroma na njih pritrjeni protizdrsni trakovi ob škodnem dogodku ustrezni, torej nima nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku.

15Toženka neutemeljeno vztraja pri trditvi, da je tožnik soprispeval k nastanku škode, ker se pri vzpenjanju ni držal ograje ali pa "gledal, kam stopi". V pričujočih okoliščinah alarma v zaporu glede na nalogo čim hitreje priti na kraj, mu tega, da se ob hoji ni oprijel ograje, in da ni posebej previdno stopal, ni mogoče šteti v breme oziroma kot opustitev potrebne skrbnosti.¹

16Tožnikov delodajalec (toženkin zavarovanec, RS Ministrstvo za pravosodje) bi pač moral zagotoviti varne pogoje dela pravosodnih policistov v zaporu, glede na vse predvidene naloge, ki ga lahko doletijo. Alarm in hitro ukrepanje v prostorih na več nivojih gotovo ni nekaj nepredvidljivega. Glede na to bi moral delodajalec stopnice pač še bolje zaščititi (denimo z namestitvijo več protidrsnih trakov, trakov večje širine ali pač le bližje robu stopnice). Ker tega ni bilo, je tožnikovo poškodbo po splošnih življenjskih izkušnjah treba pripisati navedeni opustitvi razumnih ukrepov zoper predvidljivo škodo.

17Ker tako ni dvoma, da so podani vsi elementi odškodninske obveznosti, brez malomarnostnega prispevka tožnika, je bila izdaja izpodbijane sodbe o temelju toženkine obveznosti pravilna in zakonita.

18Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani vmesni sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 164. čl. ZPP; Ker gre za vmesno sodbo, bo o njih odločeno s poznejšo sodbo.

¹ Prim. zadeve VS RS sklep II Ips 324/2014 in tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1138/2014, II Cp 2364/2017, II Cp 1962/2018 in II Cp 397/2021.