47. člen OZ

Zmota o motivu je upoštevna le, če je motiv vključen v pogodbo: postavljen kot pogoj obveznosti ali kot njen razlog (kavza). Ker v obravnavanem primeru ni, se tožnik pri izpodbijanju sodne poravnave nanjo ne more sklicevati.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da dejstva, navedena v tožbi, v celoti utemeljujejo podredni tožbeni zahtevek, saj tožbene trditve kažejo na napako v volji tožnika pri sklenitvi služnostne pogodbe. Ker pa tudi tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo zgoraj navedenim dejstvom in ker ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim pravilom, je sodišče izdalo sodbo, s katero je v celoti ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, saj nobene tožbene navedbe ne kažejo na to, da tožnik pri sklenitvi služnostne podobe ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Zaradi prenehanja stvarne služnosti je tožniku treba omogočiti, da v zemljiški knjigi predlaga izbris s to sodbo ukinjene služnosti, zaradi česar je sodišče tožencu naložilo, da v postavljenem roku 15 dni izstavi tožniku ustrezno listino, sicer takšno listino nadomesti ta pravnomočna sodba.

Tipična prvina - kauza pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sta zaupnost, oziroma osebni vidik tega razmerja, ter aleatornost. Neločljiv sestavni del razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je medčloveški odnos med pogodbenima strankama, ki ga ni mogoče izraziti v denarju. To je tudi razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje načelo enake vrednosti dajatev. Druga prvina takšne pogodbe je aleatornost. Ta izhaja iz narave stvari, in ni mogoče z gotovostjo predvideti, trajanja in tudi ne natančnih modalitet izvajanja preužitnih dajatev.

Ustrezen opomin iz tretjega odstavka 103. člena SZ-1 je materialna in ne procesna predpostavka.

Razlog za preklic darilne pogodbe je lahko tudi moralno zavržno ravnanje obdarjenca proti darovalčevemu zakoncu, vendar je pri tem relevantno samo časovno obdobje, preden je med pogodbenikoma prišlo do spora. Ni bistveno, koliko prič in drugih dokazov ponudi posamezna stranka v pravdi, pač pa je pomembna vsebina in teža dokazov ter njihova dokazna vrednost.

Ker kavza vzpostavlja razmerje med obligacijama nasprotnih strank, je načelno nujno, da je tako predmet ene kot druge obligacije določen ali vsaj določljiv. Če ni, bo posel običajno ničen. Vendar pa je takšen posel lahko kljub temu veljaven, a le v dveh primerih, (a) če sta stranki na aleatornost pristali ali še drugače: če je aleatornost sestavni del (prvina) konkretne pogodbene kavze ali (b) če sta stranki kavzo delno napolnili z darilnim namenom (animus donandi).

Kadar je zapisano pogodbeno določilo sporno, ker naj bi bilo pomotoma zapisano tako, kot je, naj pa ne bi izražalo prave volje pogodbenih strank, je potrebna razlaga zapisanega določila. Pri pisanju pogodbe o zaposlitvi je prišlo do pomote v zapisu datuma, do katerega traja delovno razmerje. V pogodbi zapisan datum ne odraža prave volje strank.

Če je tožena stranka res naročila asfaltiranje dvorišča pri tožeči stranki le zato, ker je računala s poravnavo svoje obveznosti z verižnim pobotom, in do njega ni prišlo, potem gre le za pri sklepanju podjemne pogodbe nastalo zmoto v nagibu. Zmota v nagibu pri pogodbah z vzajemno zavezujočimi obveznostmi ni pravno upoštevna.

Odločitev ne odstopa od zatrjevane sodne prakse. Pri slednji gre za nagib pri darilni pogodbi, ki je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadel in je zato posel prenehal veljati, v obravnavanem primeru pa gre za trditve o zmoti v nagibu, ki pa se nanaša samo na sklenitveno fazo pravnega posla.

Pravdni stranki sta sklenili sporazum, ker toženca potrebujeta dostop do svojega objekta oziroma lope za garažiranje gradbene mehanizacije, kar je bila bistvena okoliščina, zaradi katere je bil sporazum sklenjen, kot je razvidno iz njegove vsebine. Ne gre za pravdni standard bistveno spremenjene okoliščine, če se kasneje izve, da je mehanizacija, katero toženca po sporazumu lahko vozita po služnostni poti do svojih nepremičnin, kjer jo hranita, namenjena za opravljanje pridobitne dejavnosti. Če pa sta toženca pri izvrševanju služnostne pravice uporabljala služnostno pot preko obsega, določenega v pogodbi, to ni razlog za prenehanje ustanovljene služnosti v obsegu, kot se zavzema tožnica, pač pa je to podlaga za uveljavitev zahtevka zaradi varstva pred vznemirjanjem v skladu s 99. členom SPZ. Če lastniki sosednjih nepremičnin menijo, da toženca pravic, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, ne izvršujeta v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine, se lahko poslužijo tožbe na prepoved vznemirjanja, ni pa obstoj imisij razlog za prenehanje stvarne služnosti, ustanovljene med pravdnim

Tožnica vtoževanega zneska 33.908,36 EUR, ki ga je dobila na račun "bodoče dediščine" in ki ga je toženec vezal na svojem osebnem računu pri banki, ni namenila poravnavanju skupnih obveznosti zakoncev. Posebno premoženje tožnice se torej ni, kot zmotno navaja revident, "prelilo v skupno". Ker torej ni bilo ugotovljeno, da bi se ta denar porabil za kritje skupnih dolgov, uporaba določbe 56. člena ZZZDR ni mogoča.

Tožeča stranka je trdila, da sta pravdni stranki pri sklenitvi omenjene določbe načrtovali dolgoročno sodelovanje, v teku katerega bi tožeča stranka strošek vlaganj pokrila s prihodkom. Te trditve je po oceni pritožbenega sodišča potrebno opredeliti kot nagib. To pomeni, da je pri razlagi sporne določbe 1. odst. 10. člena Pogodbe potrebno izhajati iz predstav strank o bodočih okoliščinah, ki sta jih stranki pri sklenitvi dogovora o brezplačnem prirastu investicij toženi stranki šteli kot pomembne. Glede na neodplačno naravo 1. odst. 10. člena Pogodbe pa ima v danem primeru nagib, v kolikor je obstajal, in z določbo, da investicije pripadejo toženi stranki "ne glede na razlog" prenehanja Pogodbe, pomen kavze. Ker 48. člen SPZ tako dopušča svobodo pri dogovarjanju o učinkih prirasta, se lahko stranki dogovorita tudi o tem, da izboljšave na zgradbi postanejo lastnina lastnika nepremičnine brezplačno.

V sodni praksi delovnih sodišč uveljavljeno pravno stališče, da se delavec lahko pisno odpove premoženjskim pravicam iz delovnega razmerja, je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 63/03 z dne 2.2.2005 (Ur.l. RS, št. 24/2005) spremenjeno. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki jih je zakonodajalec predpisal (plača, regres, odpravnina), saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic. Čeprav je Ustavno sodišče RS to stališče sprejelo v zvezi z odpravnino po 36.f čl . ZDR, pa je to stališče mogoče razširiti na vse pravice, ki jih delavcu kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja.