VSL sodba II Cp 434/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen.

Zoper takšno odločitev je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec prevzel poroštveno obveznost tudi pri pogodbi št. 0399. Poroštvena izjava v spisu z dne 31. 3. 2006 je žigosana s strani podjetja P. T., d.o.o., in podpisana s strani njenega tedanjega zakonitega zastopnika, to je tožene stranke. Sodišče za tak zaključek nima podlage v izvedenem dokaznem postopku, saj se o tem (razen vpogleda v poroštveno izjavo) niso izvajali dokazi. Sodišče toženca ni zaslišalo v smeri ugotavljanja njegove prave volje. Podpis na izjavi je toženčev, vendar to samo po sebi ne pomeni, da je bil podan v imenu tožene stranke kot fizične osebe. Navaja, da poroštvenih izjav ni podpisal v zvezi z opravljanjem svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Dejstvo, da je bil lastnik in direktor jemalca leasinga, ne more imeti za posledico, da se zanj ne uporabljajo določila Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Pogodbe št. 2155, 5651, 5644 in 5750 so navidezne in zato skladno z določbo 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ) brez učinka med strankama. Če je osnovni pravni posel brez učinka med strankama, velja enako tudi za poroštvo. Sodišče bi torej moralo ugotoviti, da že zaradi navideznosti omenjenih pogodb poroštvena obveznost ne obstaja. Toženec je podal soglasje o poroštvu k pogodbi o leasingu in ne h kreditni pogodbi. Sodišče prve stopnje se ni opredeljevalo do trditev v zvezi s tem, ali je tožnica kot upnica v razmerju do stečajne dolžnice storila vse, kar bi morala, saj se to tiče le njene eventualne odškodninske odgovornosti, ne pa temelja obveznosti toženca. Takšno stališče je napačno zaradi določila 1027. člena OZ, ki govori o prenehanju poroštvene obveznosti. Tožena stranka je tekom postopka od tožeče stranke zahtevala, da od leasingojemalca zahteva izročitev strojev in opreme, ki so bile predmet leasinga. Tožeča stranka nikoli ni zahtevala izročitev stvari, zaradi česar so bile stvari prodane, izplačilo pa se je steklo v stečajno maso. Ker tožeča stranka ni zavarovala svojega položaja, je toženec prost poroštvenih obveznosti. Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku navajala, da je bila tožeča stranka dolžna vložiti tožbo na izročitev predmetov leasinga, nato pa stroje prodati in kupnino odšteti od diskontirane vrednosti zapadlih obrokov leasinga. Po določilu člena 11.3 pogodbe ima tožeča stranka pravico do odškodnine šele po tem, ko je predmet leasinga vrnjen. To pomeni, da zahtevek ni zapadel v plačilo, saj niso izpolnjeni pogoji, ki so bili dogovorjeni. V členu 11.3. je določen način izračuna višine odškodnine, v 12. točki pa je dogovorjen način določitve kupnine za predčasen odkup. Tožba ne vsebuje navedb in dokazov, iz katerih bi izhajalo, kakšna je sedanja vrednost še nezapadlih in neplačanih zneskov po pogodbah in kako je tožeča stranka izračunala ta del zahtevka, kakšna je višina neplačanih obrokov leasinga po pogodbi, obrestovana z obrestno mero, ki je vkalkurirana v obroke leasinga in zmanjšana za 2 % kot odškodnina zaradi razveze pogodbe in kakšna je dosežena tržna vrednost odvzetega ali vrnjenega predmeta. Brez teh podatkov zahtevek ni sklepčen, pa tudi ni zapadel, saj bo treba počakati, da se predmeti leasinga prodajo. Tožeča stranka se je s pogodbami št. 5750, 2155, 5644 in 5651, s katerim je leasingojemalcu dovolila, da se predmeti leasinga prodajo, odpovedala pravici vračila strojev. Ker ni mogoče računati s tem, da bo odštet znesek dobljen s prodajo, je potrebno upoštevati ocenjeno vrednost opreme. Tožeča stranka bi morala navesti, kolikšne so ocenjene vrednosti predmetov. Opustitev navedb o ocenjeni vrednosti ima za posledico, da je tožba nepopolna, zahtevek pa neutemeljen. Če je zahtevek tožeče stranke odškodninski, je potrebno opozoriti na privolitev oškodovanca k nastanku škode. Tožeča stranka skuša dejstvo, da predmetov leasinga ni, razlagati na način, ki povečuje obveznost tožene stranke. Sodišču tudi očita, da stranki neenakopravno obravnava. Sodišče bi se moralo opredeliti do okoliščin, da je tožeča stranka večkrat podala neresnične podatke. Pridobitev poroštva novega poroka je bila odločilna okoliščina za razbremenitev toženčevega poroštva. To izhaja tudi iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča. V nadaljevanju pritožbe presoja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati obstoja dogovora o razbremenitvi. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da toženec ne more povedati, kdaj in kje je bil sklenjen dogovor. Napačno je stališče, da bi morala biti razbremenitev poroštva pisna, da bi bila veljavno sklenjena. Pogodba o poroštvu je stranska točka pogodbe, zato bi moralo sodišče uporabiti tretji odstavek 51. člena OZ. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da za dogovor o poroštvu veljajo določila splošnih pogojev. Toženec ni podpisal pogodbe o leasingu kot porok in fizična oseba, kar pomeni, da se ni strinjal s pogodbenim določilom, da je poroštvena izjava del pogodbe o leasingu in da zanj veljajo splošni pogoji. Sodišče prve stopnje ne loči med pravno in fizično osebo. Vprašanje, v kakšnem svojstvu nekdo podpiše pravni posel, je bistvenega pomena za odgovor na vprašanje, ali je v zavezi oziroma kdo je v zavezi. Pogodbe je toženec podpisal kot zastopnik pravne osebe in v njenem imenu. Tožeča stranka ni zatrjevala, da naj bi toženec pogodbe podpisal kot porok in kot fizična oseba podal izjavo, da se strinja s tem, da so splošni pogoji del poroštvenega razmerja. Splošni pogoji sicer določajo pisno obliko zgolj za spremembe in dopolnitve, ne pa tudi za primer razveze pogodb. Ob uporabi določb OZ o razlagi pogodb je treba priti do ugotovitve, da pisna oblika ni bila dogovorjena za primer razveze. Dogovor o razbremenitvi poroštva je dogovor, s katerim se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti strank. Pri pogodbi o kreditu 2455 ni navedeno, da je poroštvena izjava del pogodbe o kreditu, pri pogodbi 2288 pa tožeča stranka ni predložila celotnih splošnih pogojev. Ti, ki so v spisu, ne vsebujejo določil glede sprememb in dopolnitev pogodbenih določil. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati vsebine ustnega dogovora. Ni res, da priča D. N. ni potrdil dogovora o razbremenitvi. Ravno nasprotno – izrecno ga je potrdil, pojasnil pa je tudi okoliščine tega dogovora in razloge, ki so do dogovora privedli. Ločeval je sicer med pogodbami, katerih predmeti so bili v Sloveniji in pogodbami, katerih predmeti so bili na Kosovem, a ne gre spregledati, da je povedal, da če bi dobili poroštva za vse sklenjene pogodbe, bi tožeča stranka toženo stranko razbremenila za celotno obveznost. Priča V. O. je izpovedal: „... da smo se dogovorili, da spustimo g. P. iz osebnega poroštva, če bodo izpolnjeni določeni pogoji.“ S tem je potrdil, da je bil sklenjen dogovor, ne pa morda dana zgolj obljuba. Dogovorjeno je bilo, da je toženec prost obveznosti, ko bodo zagotovljena enakovrstna zavarovanja (poroštva) za obveznosti leasingojemalca. Ker je dala B. poroštva, so bili izpolnjeni vsi pogoji za toženčevo razbremenitev. Poroštva je dala za vse pogodbe, zato je bil toženec tudi razbremenjen pri vseh pogodbah. B. pa je bila tudi dovolj kvaliteten porok, kar so izkazovale bilance, ki jih je pridobila tožeča stranka. Ne le listinski, tudi personalni dokazi so potrdili, da je bil sklenjen dogovor o razbremenitvi. Takšnega mnenja je bilo tudi pritožbeno sodišče ob prvem odločanju v pritožbi, ko je zapisalo, da bi moral toženec dokazati, da je bila sklenjena poroštvena pogodba tožeče stranke s prevzemnikom družbe P. Š., d.o.o. Tožena stranka še predlaga, da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka kot leasingodajalec s pravnimi predniki P. Š., d.o.o., (1) kot leasingojemalci, sklenila pogodbe o finančnem leasingu št. 53370002155, 5080005644, 53370002288, 53370005750, 53370000339, 50840005685 in 50840005651. Med pravdnima strankama tožničina izpolnitev obveznosti po navedenih pogodbah ni bila sporna. Ker leasingojemalec ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti, je tožnica odpovedala pogodbe in zahtevala vrnitev predmetov leasinga, ki pa jih leasingojemalec ni vrnil. Višina tožbenega zahtevka obsega višino zapadlih obrokov in znesek diskontirane vrednosti še nezapadlih obrokov. Tožnica je z istih razlogov zahtevala od P. Š., d.o.o., tudi plačilo obveznosti po kreditni pogodbi št. 53370002445, ki jo je sklenila z njenim pravnim prednikom (2). Proti družbi P. Š., d.o.o., je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici St 335/2009 z dne 13. 8. 2009 začet stečajni postopek. Stečajni dolžnik je prerekal terjatve po navedenih pogodbah. Tožnica je zato zoper njega vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatev po omenjenih pogodbah. S sodbama Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 451/20110 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 160/2011 je bil obstoj navedenih terjatev pravnomočno ugotovljen.

Po vseh navedenih pogodbah so bila sklenjena zavarovanja izpolnitve pogodbene obveznosti, med drugim tudi z zavezo toženca, da bo kot porok in plačnik oziroma kot solidarni porok izpolnil veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika. V času nastanka poroštvene zaveze je bil toženec zakoniti zastopnik družbe P. Š., d.o.o., in njen edini družbenik.

Toženec je v prvostopenjskem postopku nasprotoval tožbenim trditvam o nastanku pogodbene obveznosti po pogodbi 53370000339. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zavrnilo njegov ugovor, da ni ugotovljeno, ali je podpisal poroštveno izjavo k pogodbi št. 0399 kot porok ali zakoniti zastopnik družbe P. t., d.o.o. Navedlo je, da je tožnica k vsaki od vtoževanih pogodb priložila tudi poroštveno izjavo v identičnem besedilu. Na vsaki od izjav je v zgornjem levem kotu napisano ime toženca, v spodnjem desnem kotu pa je nad črto z označbo „porok“ toženčev podpis. Na poroštveni izjavi, ki je priložena k omenjeni pogodbi, je odtisnjen žig P. T., d.o.o., s podpisom, vendar sta oba prečrtana, hkrati je poroštveno izjavo podpisal toženec. Prvostopenjsko sodišče je pravilno sledilo trditvi tožeče stranke, da je žig prečrtal toženec potem, ko ga je pomotoma odtisnil na poroštveno izjavo. Tako iz opredelitve poroka v zgornjem levem kotu, kot tudi same vsebine poroštvene izjave izhaja, da se nanaša na toženca kot fizično osebo in ne na zakonitega zastopnika družbe. Takšen dokaz trditve tožeče stranke je zadosten, posebej ob okoliščini, da je sodišče tožencu, z dopustitvijo dokaza z njegovim zaslišanjem, dalo možnost nasprotnega dokazovanja, ki pa je ni izkoristil. Pritožba v tem delu je zato neutemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec neutemeljeno sklicuje na ničnost poroštvenih izjav češ, da mu gre varstvo po ZVPot. Toženec ni potrošnik v smislu drugega odstavka 1. člena omenjenega zakona, ki določa, da je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Toženec je namreč sklenil poroštvene pogodbe kot edini družbenik glavnega dolžnika. V obravnavani zadevi gre za spor med leasingodajalcem, ki je d.o.o. (tožeča stranka) in nekdanjim lastnikom leasingojemalca, ki je bil prav tako d.o.o. in ki se je s poroštveno izjavo zavezal tožeči stranki, da bo kot porok in plačnik (solidarno poroštvo) izpolnil obveznost svoje družbe iz pogodb o finančnem leasingu oziroma kreditne pogodbe. Zavezal se je za obveznost družbe iz gospodarske pogodbe. Učinek, ki ga je dosegel s takšno poroštveno izjavo, je v tem, da je družbo z omejeno odgovornostjo dejansko spremenil v družbo z osebno odgovornostjo, saj se je zavezal kot porok osebno in za odgovornost pravne osebe odgovarja z vsem svojim premoženjem. Ne glede na navedeno pa je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da se toženec neutemeljeno sklicuje na 23. člen ZVPot, po katerem so nični pogodbeni pogoji podjetja, ki so nepošteni do potrošnika. Toženec je trdil, da povzroča pogodbena obveznost plačila nezapadlih obrokov, ki so diskontirani in zmanjšani za prejeto kupnino oziroma ocenjeno vrednost predmetov leasinga, neravnotežje v pogodbenih pravicah. To ne drži. Ustaljena je sodna praksa, da pripada leasingodajalcu v primeru kršitve pogodbene obveznosti, odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Z navedeno pogodbeno obveznostjo sta pogodbeni stranki dogovorili način določitve pozitivnega pogodbenega interesa, ki je pri pogodbah o finančnem leasingu tudi običajen.

Napačen je tudi toženčev pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti, da zaradi navideznosti štirih pogodb poroštvena obveznost po teh pogodbah ne obstaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je s prodajo predmetov leasinga po pogodbah 2155, 5651, 5644 in 5750 spremenila pravna narava pogodb. Šlo je za pogodbeni dogovor med strankama pogodb o finančnem leasingu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so navedene leasing pogodbe navidezne pogodbe, saj dejansko prikrivajo kreditne pogodbe, pri tem pa so izpolnjeni tudi vsi drugi pogoji za njihovo pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Gre za t.i. relativno simulacijo, po kateri v primeru, če navidezna prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost, ne pa za t.i. absolutno simulacijo, na katero s svojimi pritožbenimi trditvami meri toženec in ki pogojuje ničnost pogodbe. Če velja druga pogodba (kreditna), je porok prav zaradi akcesornosti, na katero se v pritožbi sklicuje toženec, zavezan za izpolnitev obveznosti dolžnika po tej drugi pogodbi (1012. člen OZ).

Toženec se v okviru pritožbene presoje odločitve o podlagi tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje na nepravilno uporabo določbe 1027. člena OZ. Če je tožeča stranka opustila kakšno pravico, s katero bi bila obveznost glavnega dolžnika manjša in bo to ugotovljeno v postopku, se bo v skladu z omenjeno določbo OZ zmanjšala obveznost poroka oz. toženca. Navedene ugovore bo prvostopenjsko sodišče presojalo, kot je v izpodbijani vmesni sodbi pravilno navedlo, v okviru presoje višine tožbenega zahtevka. Enako velja tudi glede pritožbenih trditev, ki se sklicujejo na posledice uporabe pogodbenega določila 11.3. Med strankama ni sporno, da je prišlo do odpovedi pogodb zaradi neplačila leasingojemalca. S tem je zahtevek zapadel v plačilo. Tožeča stranka zahteva plačilo zapadlih in neplačanih obrokov ter vrednost nezapadlih obrokov, ki bi ji pripadali, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Vprašanje odštevanja in višine tržne vrednosti odvzetih in vrnjenih predmetov bo sodišče prve stopnje presojalo v okviru višine tožbenega zahtevka. Odgovor na navedena vprašanja namreč lahko vpliva zgolj na večjo ali manjšo obveznost toženca.

Toženec je ugovarjal svoji stvarni legitimaciji. V času izpolnjevanja obveznosti po pogodbah za izpolnitev, katerih je prevzel poroštvo, je toženec prenesel svoj poslovni delež v družbi P. Š., d.o.o., na družbo B., d.o.o. S prevzemnico družbe se je dogovoril, da bo v roku 180 dni po plačilu prvega obroka kupnine za prodani poslovni delež uredila z bankami, ki imajo do odstopnice terjatve, izbris hipotek in prenehanje toženčevega statusa solidarnega poroka. Prevzemnica se je tudi obvezala, da bo do izbrisa odstopnika kot solidarnega poroka in plačnika nastopala kot solidarni porok in plačnik, če bi odstopnik utrpel kakršnokoli izgubo v zvezi s statusom solidarnega poroka. Toženec je zatrjeval, da se je hkrati dogovoril tudi s tožečo stranko o razbremenitvi poroštvene obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec dogovora o oprostitvi poroštva ni uspel dokazati.

Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu II Cp 1705/2012 z dne 10. 4. 2013 zapisalo, da je bilo učinkovanje dogovora med tožečo stranko in tožencem vezano na pogoj – poroštveno izjavo novega poroka in da bi moral toženec dokazati, da je bila sklenjena poroštvena pogodba tožeče stranka s prevzemnikom družbe P. Š., d.o.o. (z B.). Navedlo pa je tudi, da bi moral toženec dokazati, da je bil med tožečo stranko in B. sklenjen dogovor, da dotedanje zavarovanje obveznosti z izročitvijo menic in osebnim poroštvom nadomesti zavarovanje zgolj z menicami. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je bil navedeni pogoj izpolnjen s tem, da je B. dala tožeči stranki v zavarovanje menice. Že okoliščina, da B. tožeči stranki ni ponudila enakovrednega zavarovanja svojih obveznosti, bi sama po sebi pogojevala zavrnitev toženčevega ugovora, da je B. prevzela njegovo poroštveno obveznost. V ponovljenem postopku je tožena stranka uspela dokazati, da je B. dala poroštva za obveznosti po vseh navedenih pogodbah. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedena okoliščina sama po sebi še ne pogojuje zaključka, da je B., d.o.o., s tem prevzela toženčevo poroštveno obveznost. Poroštvene izjave B. bi lahko imele kumulativen učinek, kar pomeni, da je sprejela poroštveno zavezo poleg prvotnega poroka, ali pa privativnega, kar pomeni, da je obveznost prejšnjega poroka prenehala in da je prevzemnica stopila v obveznost namesto njega. V tem primeru pride do subjektivne spremembe obstoječe obligacije (vsebina obveznosti se ne spremeni). Za takšen prevzem poroštvene obveznosti pa je potreben še en pogoj, in sicer privolitev oziroma soglasje upnika - tožeče stranke (iz dogovora med tožencem in B. ni za tožnico izhajala nikakršna obveznost). Gre za bistven pogoj, saj se posega v upnikove interese. Upniku ni vseeno, kdo je porok. To mora biti nekdo, ki mu zaupa, da bo, če bo treba, izpolnil obveznost glavnega dolžnika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dodatki št. 4, s katerimi je v vtoževane pogodbe vstopil kot porok B., d.o.o., ne vsebujejo takšne upnikove privolitve oziroma dogovora o tem, da nastopa prevzemnik kot edini porok in da je toženec oproščen poroštva. Ugotovilo je, da je v omenjenih dodatkih izrecno navedeno, da (razen določila o vstopu poroka) ostala določila pogodb ostajajo nespremenjena v veljavi (torej tudi tista, ki so določala, da toženec prevzame osebno jamstvo kot porok in plačnik s posebej sklenjeno poroštveno izjavo). Da je tožeča stranka kot upnica dala soglasje za prevzem poroštva, pa ne izhaja niti iz zaslišanja prič.

Toženec kot dokaz tožničinega soglasja oziroma sklenjenega dogovora o oprostitvi toženčevega poroštva izpostavlja predvsem izpoved priče D. N., enega od direktorjev tožeče stranke v času zatrjevanih dogovarjanj. Njegovo izpoved prvostopenjsko sodišče korektno povzema v prvem in drugem odstavku na strani 35 sodbe in v tretjem odstavku pravilno oceni. Navedena priča je izpovedala, da je bil sklenjen dogovor o oprostitvi poroštvene obveznosti toženca za obveznosti po tistih pogodbah, po katerih so predmeti ostali v Sloveniji. Glede ostalih je izpovedal, da so se dogovorili, da se bo obveznost plačila prenesla na toženčevo družbo. Tudi glede prvih pa iz njegove nadaljnje izpovedi izhaja, da je šlo zgolj za fazo odločanja, ki se ni končala s pismeno razbremenitvijo poroka. Enak zaključek je mogoč tudi na podlagi izpovedi priče V. O., ki je izpovedal, „da bi v primeru, če bi tožnica toženca oprostila poroštva, sestavili aneks in ga oboji podpisali“. Navsezadnje ga potrjuje tudi toženčeva izpoved. Navedel je, da se je večkrat oglasil pri tožeči stranki in spraševal, če so dobili poroštva od B., da ga tudi formalno oprostijo od poroštva. Navedel je še, da mu niso rekli, da je zadeva urejena, da so vedno rekli, da še ne in da nimajo poroštev. Iz izpovedi vseh tako izhaja, da je manjkal še končen akt dogovorov – tožničino soglasje za prevzem poroštva. Tako iz izpovedi prič kot toženca pa izhaja tudi pričakovanje njegove obličnosti – pisnosti. Ker toženec ni dokazal, da je tožeča stranka pristala v prevzem oziroma prenehanje njegove poroštvene obveznosti, je podana njegova stvarna legitimacija.

Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje o podlagi tožbenega zahtevka (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Gre za družbe P. T. d.o.o., P. I. d.o.o., T. d.o.o.

(2) P. T. d.o.o.