VSL Sklep I Cp 2373/2017

I. Pritožba zoper sklep z dne 1. 6. 2017 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 10. 7. 2017 se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se skupni stroški, ki jih je dolžan F. E. povrniti: - S. E. znižajo za 28,38 EUR na 139,18 EUR, ter - B. in A. E. znižajo za 46,62 EUR na 208,77 EUR; pri čemer se navedena zneska izplačata iz proračunskih sredstev na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Krškem Bpp .../2011 z dne 16. 6. 2011.

III. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 6. 2017 mejo med parc. št. 1, 2 in 3, last predlagatelja ter parc. št. 4, last prvega nasprotnega udeleženca ter parc. št. 5, last tretje in četrte nasprotne udeleženke vsake do ½ ter parc. št. 6 in 7, last drugega nasprotnega udeleženca, vse k. o. X, na podlagi močnejše pravice določilo tako, da poteka na skici z dne 1. 6. 2017 označenega spornega prostora z zeleno barvo v velikosti 330 m2 od točke 7 prosti severovzhodu do točke 6 v razdalji 18,03 m in točke 5 v razdalji 50,00 m in se nadaljuje proti vzhodu do točke 4 v razdalji 7,94 m, proti severozahodu do točke 3 v razdalji 26,77 m, naprej proti severu do točke 2 v razdalji 7,67 m in proti severovzhodu do nesporne točke 1 v razdalji 21,21 m ter odločilo, da se v vseh teh točkah vkopljejo plastični mejniki z betonsko kapo, v točki 5 in 6 pa kovinski klin. Skupne stroške je odmerilo v višini 2.236,30 EUR, od katerih 50% (1.118,15 EUR) odpade na predlagatelja, 8,06% (180,25 EUR) na prvega nasprotnega udeleženca, 16,10% (360,04 EUR) na tretjo in četrto nasprotno udeleženko ter 25,84% (577,86 EUR) na drugega nasprotnega udeleženca. Z dopolnilnim sklepom z dne 10. 7. 2017 je odločilo, da je od skupnih stroškov v višini 2.236,30 EUR dolžan predlagatelj povrniti prvemu nasprotnemu udeležencu 167,56 EUR ter tretji in četrti nasprotni udeleženki 255,39 EUR, drug nasprotni udeleženec pa povrniti 80,09 EUR tretji in četrti nasprotni udeleženki ter 149,96 EUR predlagatelju, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklepa se pravočasno pritožuje predlagatelj. V pritožbi zoper sklep z dne 1. 6. 2017 uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati k dopolnitvi predloga za sodno določitev meje, saj se je v postopku izkazalo, da je med udeleženci sporna tudi točka 7 meje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da je bila meja med točkami 1 do 5 dokončno urejena. Urejeno mejo ugotavlja upravni organ. Iz prikazov parcel jasno izhaja, da meja v tem delu, ni urejena. Prejel ni nobene upravne odločbe o urejenosti meje. V letu 2000 se je urejala meja med parcelami nasprotnih udeležencev in ne med predlagateljevimi parcelami in parcelami nasprotnih udeležencev. Tudi po parcelaciji je svoje nepremičnine naprej kosil do meje, ki jo sedaj zatrjuje. V letu 2000 so bili postavljeni samo leseni količki. Podrejeno uveljavlja, da meja ni urejena vsaj v delu od točke 1 do točke 2, ter od točke 5 do točke 7 oziroma 8. Sodišče v postopku za sodno določitev meje ne ugotavlja ali so podani pogoji po veljavnih katastrskih predpisih, pač pa samo preveri, ali je bila meja pred ustreznim organom dokončno urejena. Sodišče s svojo odločitvijo ne more doseči učinka, da bi se v katastrskem postopku sicer neurejena meja štela za urejeno. Izvedenec je mejo, ki naj bi predstavljala katastrsko mejo, prenesel v naravo po podatkih geodetskega podjetja in je ni neposredno ugotavljal. Ker meja med parcelami ni urejena v mejnem ugotovitvenem postopku, ni podlage za ureditev meje po katastrskih podatkih. Tudi v primeru, da je bila meja med predmetnimi nepremičninami dokončno urejena v katastrskem postopku, je domnevo močnejše pravice po katastrski meji izpodbil in dokazal, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Dokazal je, da ima celotni sporni prostor v lastniški dobroverni posesti ob vštetju časa enake posesti njegovih staršev vse od leta 1945 dalje. Nasprotni udeleženci niso znali pokazati meje med parcelami, iz česar povsem jasno izhaja, da spornega prostora niso imeli v posesti, ga niso uporabljali in niso uživali. Sodišče prve stopnje je izpoved priče M. V. presodilo zmotno. Pri tem se je oprlo na izpoved A. V. in M. E., ki sta bili rojeni po tem, ko njegov oče na tem mestu ni imel več gnojišča. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje o neverodostojnosti njegovih navedb, da je grm pospravil leta 2012 ob izkopu jarka za optični kabel, ki ga je sprejelo na podlagi fotografij št. 15 in 17, iz katerih je razviden pokošen vogal zemljišča parc. št. 7, k. o. X in traktor last drugega nasprotnega udeleženca. Fotografiji sta bili posneti leta 2004, poleg tega je vogal pokosil on sam in ne nasprotni udeleženec. Iz uradnega zaznamka policijske postaje z dne 5. 7. 2007, številka ... izhaja, da so policisti na zasebno tožbo napotili drugega nasprotnega udeleženca, ki pa tožbe ni vložil, ker se je očitno zavedal, da je zemljišče pritožnikovo. Na podlagi vložene tožbe zaradi motenja posesti in sklenjene pogodbe o ustanovitvi služnosti za izkop optičnega kabla, ni mogoče sklepati o njegovi (ne)dobrovernosti. V sporih zaradi motenja posesti je pravno pomembno samo zadnje stanje posesti, poleg tega je bila tožba vložena leta 2015. Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti pa je sklenil tudi on. Prav tako ni bistveno, kako je bil potek meje ugotovljen v pravdi zaradi vznemirjanja lastninske pravice. Utemeljenost zahtevka je namreč dokazovala že meja, kot jo je označil izvedenec.

3V pritožbi zoper sklep z dne 10. 7. 2017, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje plačilo skupnih stroškov, ki so mu nastali, naložiti v plačilo Okrožnemu sodišču v Krškem, saj mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Prav tako je bil oproščen tudi plačila sodne takse, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da stroške sodne takse, skladno z dolžino meje, krijejo nasprotni udeleženci.

4Nasprotni udeleženci na pritožbi niso odgovorili.

O pritožbi zoper sklep z dne 1. 6. 2017

5Pritožba ni utemeljena.

6Zatrjevana bistvena kršitev postopka ni podana. Predlagatelju je bilo že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje jasno, da je postal sporen tudi potek meje od točke 7 dalje, saj je prav on pokazal lego te točke drugače, kot je ta izhajala iz skice terenske meritve z dne 23. 3. 2011. Na to okoliščino je opozoril tudi izvedenec v prilogi skice terenske meritve z dne 28. 10. 2013 (list. št. 80). Dodatni poziv sodišča prve stopnje k dopolnitvi predloga v teh okoliščinah ni bil potreben.

7Kriteriji za sodno določitev meje so določeni v 77. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pri čemer je primarni kriterij, ki ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, kriterij močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (drugi odstavek 77. člena SPZ).

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o poteku meje med točkami 1 do 5 oprlo na ugotovitev, da je bila leta 2000 v postopku IDPOS 000 v tem delu meja dokončno urejena. Ne držijo pritožbene navedbe, da so se v tem postopku urejale le meje med parcelami nasprotnih udeležencev. Predmet postopka IDPOS 000 je bila namreč parcelacija takratnih parcel št. 8 (sedaj 5) in 6, obe k. o. X. V skladu s takrat veljavnim Zakonom o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat, 27. člen) je bila prva faza parcelacije ugotovitev dotedanjih mej parcele, ki se bo delila. Da je tudi v predmetni zadevi postopek parcelacije potekal na predpisan način, izhaja iz zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč (priloga B54). V okviru postopka IDPOS 000 je bil tako izveden tudi postopek za ugotovitev in zamejničenje obstoječih posestnih meja med zemljiškim kosom v postopku in sosednjimi nepremičninami, med drugimi tudi nepremičninami last predlagatelja. S soglasjem lastnikov zemljišč se je v naravi nesporno ugotovil in s predpisanimi mejnimi znamenji zamejničil potek posestnih meja med zemljiškoknjižnim kosom v postopku in sosednjimi zemljišči, med drugim tudi s parc. št. 1, 2 in 8 (sedaj del 3), vse k. o. X. Da je bil potek meje v točkah 2, 3, 4 in 5 zamejničen s predpisanimi mejnimi znamenji in v teh točkah niso bili postavljeni le leseni količki, pri čemer vztraja predlagatelj v pritožbi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi predloženih fotografij (priloga B3, B4, B56), izvedenskega mnenja in izpovedi priče D. E.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da meja v postopku IDPOS 000 ni bila urejena, ker v zvezi s tem predlagatelj ni prejel nobene upravne odločbe. Meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku na podlagi ZZKat, se štejejo za urejene, če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo, in če je iz zapisnikov jasno razvidno, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kakršne so bile v postopku označene z mejniki (prvi odstavek 136. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju ZEN). V tem primeru torej izdaja upravne ali sodne odločbe ni pogoj za dokončnost/urejenost meje.

10S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj pogojev iz prvega odstavka 136. člena ZEN, je zgolj preverjalo ali je meja dokončna/urejena. Na podlagi izvedenskega mnenja in zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku je tako pravilno ugotovilo, da se šteje meja od točke 2 do točke 5 za urejeno mejo, materialnopravno zmotno pa je zaključilo, da je urejena tudi meja od točke 1 do točke 2. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja (list. št. 139) izhaja, da del urejene meje v skici elaborata IDPOS 000 poteka od točke 11 do točke 12 in naprej do točk 13 in 14, kjer se urejena meja konča.¹ Tudi v predloženih skicah terenske meritve z dne 11. 12. 2014 in 8. 9. 2015 je izvedenec označil, da poteka urejena meja od točke 2 do točke 5. V postopku ureditve meje, ki je tekel leta 2004 (IDPOS 001), pa je bila urejena le meja od vključno točke 1 navzgor (odločba ... z dne 16. 8. 2004, sestavni del priloge B54), kar pomeni, da meja med točko 1 in točko 2 ni urejena meja. Vendar pa je kljub zmotnem materialnopravnem zaključku, odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. Ključna je namreč neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem delu znotraj spornega mejnega prostora poteka služnostna pravica hoje, gonjenja živine ter voženj s traktorjem z vsemi priključki v breme vsakokratnega lastnina nepremičnine parc. št. 4, k. o. X in v korist vsakokratnega lastnika sosednje nepremičnine parc. št. 1, k. o. X. Obstoj služnosti je bil ugotovljen v pravdnem postopku P 73/2004, ki je tekel med predlagateljem kot tožnikom in prvim nasprotnim udeležencem kot tožencem in sicer na podlagi priposestovanja. Ta pravdni postopek torej izkazuje dvoje: prvič, da so sicer predlagatelj in njegovi pravni predniki uživali ta del zemljišča, vendar ne kot lastniški posestniki² in drugič, da je bil lastnik tega dela spornega mejnega prostora prvi nasprotni udeleženec oziroma njegov pravni prednik. Prvi nasprotni udeleženec je tako na tem delu izkazal močnejšo pravico.

11Meja od vključno točke 2 do vključno točke 5 je urejena meja. To pa pomeni, da bi moral predlagatelj, ki v tem delu zatrjuje drugačno mejo, kot izhaja iz katastra in jo kot mejo priznavajo nasprotni udeleženci, dokazati, da ima na tem delu spornega mejnega prostora močnejšo pravico (priposestovanje), kar pa mu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo.

12Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da sta bili priči A. V. in M. E. rojeni v času, ko njegov oče po njegovem zatrjevanju v špici med točkami 3, 4 in 5 spornega mejnega prostora ni imel več gnojišča, vendar to ne omaje dokazne ocene o neverodostojnosti izpovedi priče M. V. Ta ne živi v neposredni bližini, ampak 4 kilometre stran, na sporno področje pa prihaja pogosteje (petkrat letno) odkar je sin spoznal A. Priča je res znala izpovedati splošne stvari o stanju nepremičnin v času njenega otroštva, na konkretnejša vprašanja pa ni znala odgovoriti.³ Zato ni življenjsko in logično, da bi vedela, kdo se je štel za lastnika gnojišča. Tudi sam položaj gnojišča, ki se je nahajalo neposredno za porušenima objektoma, eden izmed njiju je bil tudi hlev, nakazuje, da je pripadalo pravnim prednikom nasprotnih udeležencev. Sama okoliščina, da je bil hlev pravnih prednikov nasprotnih udeležencev požgan med drugo svetovno vojno, na tak zaključek ne vpliva, saj sama neuporaba gnojišča s strani pravnih prednikov nasprotnih udeležencev (oz. njihovih najemnikov) še ne pomeni, da je to postalo last pravnega prednika predlagatelja.

13Res je tudi, da motenjski spor, ki je tekel med predlagateljem kot tožencem in prvim nasprotnim udeležencem kot tožnikom od leta 2015 dalje (priloga B65) ter s strani tretje in četrte nasprotne udeleženke sklenjena pogodba o ustanovitvi služnostne pravice (priloga B59), na presojo dobrovernosti predlagatelja ne vplivata. Vendar pa so podane številne druge okoliščine, ki pritrjujejo zaključku sodišča prve stopnje, da predlagatelj in njegovi pravni predniki niso uživali spornega mejnega prostora kot dobroverni lastniški posestniki. Mejna črta, kot jo je pokazal predlagatelj, seka vogal porušenih objektov na parc. št. 5, k. o. X. Indic, ki kaže na enotno zavest o lastništvu spornega mejnega prostora v zgornjem delu, je tudi sama konfiguracija terena (pot, brežina). Subjektivni odnos predlagatelja do spornega mejnega prostora odraža tudi uživanje vogala nepremičnine parc. št. 5, k. o. X. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da iz predloženih fotografij (priloga B16, B19 in B20) izhaja, da ga je kosil drugi nasprotni udeleženec in ne predlagatelj. V kolikor bi ga kosil predlagatelj, bi bilo namreč logično, da bi bila pokošena tudi predlagateljeva nepremičnina, ki leži poleg tega dela spornega mejnega prostora. Na podlagi fotografije z dne 28. 5. 2005 (priloga B19) pa je mogoče napraviti še en pravno pomemben zaključek. Iz nje je namreč razvidno, da je pokošeno zemljišče predlagatelja, ne pa tudi sporni mejni svet v špici. To pa pomeni, da je predlagatelj mejo, urejeno v mejnem ugotovitvenem postopku IDPOS 000, tudi spoštoval⁴ in priznaval lastništvo tega dela spornega mejnega prostora nasprotnim udeležencem.⁵ In v luči te ugotovitve je razumeti tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki se mu pridružuje tudi višje sodišče, da predlagatelj pri spravilu grma ni bil v dobri veri, da je ta njegov.

14Glede poteka spodnjega dela meje od točke 5 do točke 7, ki jo je sodišče prve stopnje uredilo na podlagi izkazane močnejše pravice drugega nasprotnega udeleženca, višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da predlagatelj močnejše pravice na tem delu ni izkazal.

15Ne drži pritožbena navedba, da nasprotni udeleženci meje sploh niso znali pokazati. To iz zapisnika naroka na kraju samem z dne 4. 10. 2013 ne izhaja, iz vloge izvedenca z dne 28. 10. 2013 (list. št. 82) pa je razvidno le, da je niso znali natančno pokazati, ker v naravi ni bilo vidnih mejnih znamenj. Ta zapis je treba razumeti v luči izhodišča, ki so ga glede poteka meje v tem postopku zavzeli nasprotni udeleženci. Ti so, kljub temu, da iz predloženih dokazov (uradni zaznamek policije z dne 5. 7. 2007, priloga B31, postopek P 47/2007) izhaja, da so pred predmetnim postopkom menili, da cesta poteka v celoti po njihovem zemljišču, pristali na potek meje, kot izhaja iz zemljiškega katastra. Vsekakor pa ta okoliščina ne dokazuje, da nasprotni udeleženci spornega mejnega prostora niso imeli v posesti. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja ravno nasprotno. V posesti so imeli tako zgornji del (od točke 1 do točke 5)⁶ kot tudi spodnji del spornega mejnega prostora (od točke 5 do točke 7). Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi predloženih fotografij (priloga B8 do B12, B23 do B25 in B56) ugotovilo, da so uživali svet vse od električnega pastirja levo, desno pa predlagatelj, gledano od juga proti severu.

16Izvedenec je katastrsko mejo prenesel v naravo po podatkih geodetskega podjetja G., ki je meritev opravilo v letu 2011 v postopku ureditve meje (skica terenske meritve z dne 23. 3. 2011), katerega naročnik je bil predlagatelj. Tako iz zapisnika o urejanju meje z dne 23. 3. 2011 kot tudi iz skice terenske meritve z dne 23. 3. 2011 in iz zapisnika ustne obravnave v postopku evidentiranja urejene meje z dne 19. 5. 2011 (priloga C1), izhaja, da je geodetsko podjetje za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra uporabilo podatke iz arhiva zemljiškega katastra (predhodne meritve IDPOS 000 in 001 ter kopije originalnega katastrskega načrta). Geodetsko podjetje je torej katastrsko mejo ugotovilo v skladu z zahtevami drugega odstavka 30. člena ZEN, ki določa, da se za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra uporabijo zadnji vpisani podatki o parcelah, ali podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov. Označena in v naravo prenesena meja po podatkih podjetja G. tako predstavlja katastrsko mejo. Da pa bi bila ta napačno ugotovljena, pa predlagatelj ne zatrjuje.

17Iz uradnega zaznamka policije z dne 5. 7. 2007 (priloga B31) izhaja, da je bila policija na kraj klicana zaradi mejnega spora. Sam zaznamek, razen tega, da potrjuje, da je že v letu 2007 tekel spor o poteku meje med drugim nasprotnim udeležencem in predlagateljem in je drugi nasprotni udeleženec takrat menil, da je pot zgrajena ter električni pastir postavljen na nepremičnini par. št. 7, k. o. X, nima posebne dokazne teže. Pravno nepomembno je, kdo je bil napoten na vložitev zasebne tožbe, je pa logično, da je bil to drugi nasprotni udeleženec, saj je on poklical policijo. Iz zapisnika nadalje izhaja, da je bilo jedro spora predlagateljeva postavitev električnega pastirja ob cesti, kar pa je bilo tudi predmet spora v zadevi P 47/2007. Pravdni postopek je tako sprožil predlagatelj in je pritožbeni očitek drugemu nasprotnemu udeležencu, da tožbe ni vložil, ker je bil nedobroveren, neutemeljen.

18Glede pravdne zadeve P 47/2007 je sodišče prve stopnje povzelo le predmet spora, sprejeto odločitev ter, da se je predlagatelj s potekom katastrske meje strinjal, ni pa sodišče na podlagi teh ugotovitev sprejelo nobenega pravno pomembnega zaključka.

19Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

O pritožbi zoper sklep z dne 10. 7. 2017

20Pritožba je utemeljena.

21Po ustaljeni sodni praksi sodna taksa za predlog sodi med skupne stroške postopka. Vendar pa je bil v predmetni zadevi predlagatelj oproščen plačila sodne takse. Ti stroški torej predlagatelju niso nastali, zato pritožnik utemeljeno opozarja, da ti stroški niso del skupnih stroškov, o povrnitvi katerih se odloča v razmerju med udeleženci postopka.⁷ Od preostalih skupnih stroškov (za delo sodnega izvedenca) v višini 2.086,30 EUR, na predlagatelja odpade 1.043,15 EUR (50%). Tekom postopka je bilo iz sredstev brezplačne pravne pomoči v korist predlagatelj izplačanih 695,20 EUR, torej nanj odpade še 347,95 EUR skupnih stroškov postopka. Glede na navedeno je višje sodišče stroške, ki jih je dolžan predlagatelj povrniti prvemu nasprotnemu udeležencu in tretji ter četrti nasprotni udeleženki sorazmerno znižalo (prvemu nasprotnemu udeležencu na 139,18 EUR⁸, tretji in četrti nasprotni udeleženki na 208,77 EUR).

22Prav tako je pritožba utemeljena v delu, v katerem pritožnik opozarja, da mu je bila z odločbo Okrožnega sodišča Krškem, Bpp .../2011 z dne 16. 6. 2011, odobrena brezplačna pravna pomoč tudi kot oprostitev plačila stroškov postopka. Naložen del stroškov sodnega izvedenca predstavlja del skupnih stroškov, ki odpade nanj, torej del njegovih stroškov postopka in ne stroškov postopka nasprotne stranke, katere bi moral, kljub odobreni brezplačni pravni pomoči, kriti sam (9. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP). Teh stroškov pa je bil predlagatelj oproščen in se krijejo iz proračuna, o njihovi morebitni povrnitvi pa odloča organ za brezplačno pravno pomoč na podlagi 48. oziroma 49. člena ZBPP.⁹

23Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi zoper sklep z dne 10. 7. 2017 ugodilo in sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako kot izhaja iz II. točke izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

O pritožbenih stroških

24Ker po prvem odstavku 35. člena ZNP vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače, sem pa sodijo tudi stroški zastopanja v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče (neupoštevaje pri tem uspeh oziroma neuspeh v pritožbenem postopku) odločilo, da pritožnik pritožbene stroške za obe pritožbi krije sam.

¹ Na to mnenje se izvedenec sklicuje tudi v izpovedi na naroku dne 31. 5. 2017, kjer je zgolj splošno opredelil, da ima meja od točke 1 navzgor status urejene meje, od točke 1 navzdol pa izpolnjuje vse kriterije urejene meje.
² Za priposestovanje lastninske pravice se zahteva lastniška posest.
³ Npr. o tem, do kdaj je bilo tam gnojišče, prav tako ni vedela izpovedati o stanju nepremičnine, ki poteka nad spornim mejnim prostorom.
⁴ Vse do leta 2005.
⁵ Takemu zaključku pritrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlagatelj na zahtevo drugega nasprotnega udeleženca električnega pastirja, ki ga je napeljal čez špico v vogal stavbišča med točkami 3, 4 in 5, leta 2003, tudi odstranil.
⁶ Glej 13. točko obrazložitve tega sklepa.
⁷ Primerjaj VSL sklep II Cp 1402/2017.
⁸ Skupni znesek, ki ga je bil dolžan povrniti predlagatelj v skladu z izpodbijanim sklepom, znaša 422,95 EUR. Znesek 167,56 EUR, ki bi ga bil dolžan predlagatelj povrniti prvemu nasprotnemu udeležencu, predstavlja 40% tega skupnega zneska. 40% od 347,95 EUR pa znaša 139,18 EUR. Enak izračun je višje sodišče opravilo tudi za znesek, ki ga je dolžan predlagatelj povrniti tretji in četrti nasprotni udeleženki.
⁹ Primerjaj VSL sklep II Cp 1744/2013 z dne 6. 11. 2013, VSM I Cp 541/2017 z dne 26. 9. 2017.