UPRS Sodba III U 169/2019-6

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Delovno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničin predlog za plačilo stroškov postopka iz naslova brezplačne pravne pomoči po napotnici opr. št. Bpp 56/2018 z dne 25. 4. 2019. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnilo, da je tožničin predlog prejelo v zvezi s socialnim sporom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 402/2018, ki je bil nato na drugi stopnji pri Višjem delovnem in socialnem sodišču voden pod opr. št. Ps 21/2019. Ugotavlja, da je bila tožnici v zvezi s tem socialnim sporom z odločbo opr. št. Bpp 56/2018 z dne 14. 11. 2018 dodeljena brezplačna pravna pomoč za plačilo stroškov postopka pred sodiščem na drugi stopnji. Tožnica pa s tako odločbo ni oproščena plačila pravdnih stroškov nasprotne stranke. Po določbi 9. člena v zvezi s 26. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) namreč odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke, ki jih je sodišče v socialnem sporu naložilo v plačilo tožnici zato, ker v postopku ni uspela.

2Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj ji povrne tudi stroške postopka. Navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, oziroma ga sploh ni uporabila in je zato prišlo tudi do bistvenih kršitev določb postopka. Ne strinja se z navedbo, da po določbi 9. člena v zvezi s 26. členom ZBPP brezplačna pravna pomoč, ki ji je bila odobrena, ne pokriva stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke v socialnem sporu, saj jo tožena stranka z odločbo o odobritvi brezplačne pravne pomoči št. Bpp 57/2018 oprostila plačila stroškov v socialnem sporu na drugi stopnji. V ZBPP ni nikjer določeno, da odobrena pravna pomoč takih stroškov ne pokriva, kar pomeni, da si je tožena stranka to izmislila, s tem pa bistveno kršila določbe postopka, saj izpodbijani sklep temelji na navedbah, za katere ni podlage niti v zakonu niti v sodni praksi.

3Tožnica v nadaljevanju citira določbo 9. alineje prvega odstavka 26. člena in tretji odstavek tega člena ZBPP ter meni, da ji ni mogoče zavrniti plačila stroškov postopka zato, ker je sama vložila pritožbo zoper sodbo, ki je bila v socialnem sporu izdana na prvi stopnji. Ob upoštevanju te zakonske določbe ter določb o pravdnih stroških, ki jih ureja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), so stroški postopka ne le nagrada za delo odvetnika in drugi oseb, ki jim je priznana pravica do nagrade, pač pa tudi izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Zakonodajalec je v ZBPP poleg taksativno naštetih stroškov, ki jih je dopustno poravnati iz naslova brezplačne pravne pomoči, uvrstil tudi druge stroške postopka, njej pa je tožena stranka sama izdala napotnico, s katero je nato uveljavljala povrnitev stroškov, ki so ji nastali v postopku. Tožena stranka bi morala ugotoviti njeno premoženjsko stanje in jo na tej podlagi oprostiti plačila nagrade Državnemu odvetništvu, saj je brez premoženja. Ker pa se njeno premoženjsko stanje ni ugotavljajo, so bila bistveno kršena pravila postopka, v sklepu pa je bilo kršeno materialno pravo. Tožnica še navaja, da to, da državnim odvetnikom pripadajo stroški, kot jih je za odvetnike določila Odvetniška zbornica, ne vzdrži pravne presoje. Državne odvetnike namreč plačuje država in niso vključeni v Odvetniško zbornico, kar pomeni, da jim odvetniški stroški ne nastajajo.

4Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, pravilno izpeljala postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa, vse to pa ustrezno utemeljila. Sodišče zato zavrača tožničin očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o bistvenih kršitvah določb postopka. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7V zadevi ni sporno, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo, opr. št. II Ps 402/2018 z dne 27. 9. 2018, zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ki ga je zaradi denarne socialne pomoči in ostalih pravic iz javnih sredstev vložila zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dne 22. 10. 2018 je to sodišče izdalo še dopolnilni sklep, s katerim je odločilo, da mora tožnica toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sklepa povrniti stroške postopka v višini 163,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Tožnica je zoper obe odločitvi vložila pritožbi, dne 13. 11. 2018 pa pri toženi stranki vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v opisani zadevi. Tožena stranka je njeni prošnji z odločbo opr. št. Bpp 56/2018 z dne 14. 11. 2018 ugodila ter ji odobrila nujno brezplačno pravno pomoč v obsegu plačila stroškov postopka, in sicer nastalih od tega dne dalje.

8Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom, opr. št. PsP 21/2019 z dne 21. 3. 2019, obe tožničini pritožbi zavrnilo. Iz obrazložitve te odločitve med drugim izhaja, da je tožnica s tožbo zahtevala ne le odprave odločb glede priznanja pravice do denarne socialne pomoči in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, pač pa tudi izplačilo odškodnine. Ker slednji zahtevek ni socialni spor o pravici do socialnega zavarovanja in socialnega varstva, tožnica pa z zahtevkom v postopku ni uspela, ji je sodišče stroške postopka, nastale za ta zahtevek, naložilo v plačilo v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.¹ Te stroške je odmerilo na podlagi stroškovnika Državnega odvetništva, ki je v postopku zastopalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, in sicer v skladu z Odvetniško tarifo in dosedanjo sodno prasko.

9Tožnica je dne 25. 4. 2019 pri toženi stranki vložila izpolnjeno napotnico, s katero je na podlagi predhodno izdane odločbe o dodelitvi nujne brezplačne pravne pomoči predlagala, naj se ji povrnejo stroški postopka po odločitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča v znesku 163,86 EUR, vendar pa je tožena stranka ta njen predlog z izpodbijano odločbo zavrnila in pojasnila, da tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke.

10Tožnica v tožbi izhaja iz določbe 9. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, ki določa, da se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, in sicer, kot določa peti odstavek tega člena, predvsem kot oprostitev plačila: 1) stroškov za izvedence, priče, tolmače, vročevalce in prevode, stroškov zunanjega poslovanja sodišča ali drugega organa Republike Slovenije in drugih opravičenih stroškov; 2) pologov varščine za stroške oziroma stroškov izvedbe postopka (predujmi); 3) stroškov za javne listine in potrdila, ki so potrebna v postopku pred sodiščem; 4) drugih stroškov postopka. Meni, da je treba stroške, kot jih je dolžna povrniti nasprotni stranki v postopku socialnega spora in so bili odmerjeni z dodatnim sklepom prvostopenjskega sodišča, potrjeni pa z odločitvijo drugostopenjskega sodišča, uvrstiti med slednje, torej med druge stroške postopka.

11Sodišče taki razlagi tožnice ne sledi, saj iz citirane zakonske določbe izhaja, da gre v teh primerih oprostitve stroškov kot oblike brezplačne pravne pomoči, za oprostitev plačila stroškov stranke, ki ji je taka pomoč odobrena, ne pa za oprostitev plačila obveznosti, ki nastanejo drugim subjektom, to je v konkretnem primeru toženi stranki v socialnem sporu. To izhaja tudi iz 9. člena ZBPP, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, ki ji sodišče pritrjuje. Po tej zakonski določbi namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke, torej stroškov, katerih povrnitev zahteva tožnica. Tak zaključek potrjuje tudi upravnosodna praksa (na primer, sodba Upravnega sodišča RS, št. III U 391/2013 z dne 10. 1. 2014, št. I U 1045/2018 z dne 19. 6. 2018).

12Sodišče še ugotavlja, da je namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP). V pravico do sodnega varstva pa ne sodijo obveznosti, ki so s sodnimi odločbami takšnim osebam naložene v plačilo. Tožnica tako ne more zahtevati povrnitve pravdnih stroškov, ki jih mora povrniti nasprotni stranki v socialnem sporu ter so ji bili odmerjeni z dopolnilnim sklepom, ki je postal pravnomočen z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča, kot je pojasnjeno v prejšnjih odstavkih ter se zato sodišče tudi ne opredeljuje do tožničinih tožbenih navedb glede pravilnosti take odločitve. Odločitev glede njene obveznosti je namreč, kot že rečeno, pravnomočna.

13Skladno z opisanimi zaključki sodišče tudi ne sledi tožničinemu tožbenemu ugovoru, da bi morala tožena stranka pred odločanjem preveriti njen materialni položaj. Materialni položaj tožnice je tožena stranka preverila, ko je odločala o njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, za odločanje o povrnitvi stroškov nasprotni stranki iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči pa ta okoliščina ni relevantna, saj stroški, ki jih tožnica uveljavlja, iz tega naslova ne morejo biti povrnjeni, ker za to niso izpolnjeni objektivni pogoji, kot je pojasnjeno v predhodnih točkah.

14Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je skladno z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

15Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Prvi odstavek 154. člen ZPP določa: "Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške."