VSK sodba I Cp 814/2004

Pritožbi tožene stranke ( po nasprotni tožbi ) se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. tč. izreka po nasprotni tožbi) s p r e m e n i, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki (po nasprotni tožbi) od prisojenega zneska zakonske zamudne obresti od 20.5.2004 dalje do plačila in se višji (obrestni) zahtevek zavrne.
V preostalem delu se pritožbi obeh pravdnih strank zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (po tožbi - A.Š.) dolžna plačati tožeči stranki 13.970.835,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2001 dalje do plačila, v 15-tih dneh, višji obrestni zahtevek (za obresti od prisojenega zneska za čas od 30.9.1999 do 15.3.2001) pa je zavrnilo - 1. tč. izreka) ter da je toženec (po nasprotni tožbi S.K.) dolžan plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 5.232.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1999 dalje do plačila, v roku 15-tih dni, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. tč. izreka). O stroških je odločilo tako, da je tožena stranka (A.Š.) dolžna povrniti tožeči stranki 189.083,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2001 dalje do plačila (3. tč. izreka) ter plačati 522.660,00 SIT pravdnih stroškov na račun sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (4. tč. izreka) ter še 612.195,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov na račun sodišča, v roku 15-tih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik (po tožbi) oz. toženec (po nasprotni tožbi) se pritožuje po pooblaščencu zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del sodbe (1. tč. izreka), s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo višji obrestni zahtevek na prisojeni znesek 13.970.835,00 SIT od 30.9.1999 do 15.1.2001 in zoper ugodilni del sodbe (2. tč. izreka), v kolikor je toženi stranki po nasprotni tožbi prisojeno več kot 3.500.000,00 SIT in glede teka zakonskih zamudnih obresti. V pritožbi navaja, da je ob dejstvu, da je vložil tožbo tudi zaradi plačila (4. tč. tožbe) 8.12.1999, kjer je pojasnil pod 2. tč. zneske, ki jih je izročil toženki, zato napačen zaključek sodišča, da gredo zamudne obresti od prisojenega zneska le od 15.3.2001. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo tožniku prisoditi zakonske zamudne obresti od zadnjega dne v mesecu septembru 1999, saj se je toženka takrat protipravno okoristila s tožnikovim denarjem oz. ob vložitvi tožbe 8.12.1999, ker je takrat prišla v zamudo. Sodišče je sledilo izpovedi toženke o vrednosti preživljanja 5.232.000.00 SIT - ta izpoved je po mnenju pritožbe neresnična, pravilna je prva izpoved (ocena) o vrednosti preživljanja 3.500.000,00 SIT. Kasnejša toženkina sprememba izpovedi in njena ocena, iz katere izpodbijana sodba ugotavlja znesek 5.232.000,00 SIT ni resnična, ker zasleduje zgolj njeno težnjo, da obdrži protipravno zadržan tožnikov denar, pridobljen od prodaje tožnikove hiše v L. Ker se je vrednost preživljanja ugotovila šele s sodbo, je napačno razsojeno, da gredo zakonske zamudne obresti na ugotovljeno vrednost preživljanja od 18.9.1999, saj takrat tožnik sploh ni vedel ne za terjatev toženke, ne za višino slednje, tožnik ni bil v zamudi, zato bi obresti šle le od izdaje sodbe dalje, saj je le v sodbi ugotovljena tožnikova obveznost in višina te. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe pod 1. tč. izreka spremeni tako, da prizna tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 13.970.835,00 SIT od 30.9.1999 dalje, in da izpodbijani del sodbe pod 2. tč. izreka spremeni tako, da višji zahtevek nad 3.500.000,00 SIT zavrne in v celoti zavrne zakonske zamudne obresti za znesek 5.232.000,00 SIT od 18.9.1999 dalje in tek zamudnih obresti na znesek 3.500.000,00 SIT od 18.9.1999 dalje ter ustrezno spremeni stroškovni izrek. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka (po tožbi) oz. tožnica (po nasprotni tožbi) se pritožuje zoper sodbo po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je upravičena do celotnega vtoževanega zneska (po nasprotni tožbi) v višini 18.757.356,50 SIT. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb v pripravljalni vlogi pod 12. tč. Tožnik je pogodbo krivdno razdrl in hišo prodal. Sodišče pa ni obrazložilo, kako je ugotovilo, da je bila pogodba sporazumno razvezana. Toženka je bila zaradi tega oškodovana. Zato je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo, gre pa tudi za neskladje med izrekom sodbe in obrazložitvijo. Že višje sodišče je v odločbi z dne 14.5.2002 povedalo, da je Š.A. za preživljanje K.S. prispevala tako z denarjem kot z lastnim delom, da je plačevala vse tožnikove osebne in tekoče stroške, izdatke potrebne za življenje v hiši, stroške za porabljeno vodo in elektriko, komunalne in druge stroške, dajatve in prispevke. Hišo je vzdrževala, pomivala, čistila, prala, likala in kuhala, nabavljala je vse življenjske potrebščine in za tožnika skrbela v celoti, mu stregla, ga oskrbovala. Na izpolnjevanje pogodbe tožnik ni imel nobenih pripomb. V času izvajanja pogodbe je tako prispevala tudi do 100.000,00 SIT mesečno oz. 6.000.000,00 SIT poleg vsega ostalega. Zato se je za ta znesek tožnik okoristil na škodo toženke. Toženka pa je bila oškodovana tudi zato, ker je tožnik hišo prodal, saj bi sicer po njegovi smrti pridobila lastninsko pravico na hiši; to ocenjuje v višini 3/4 vrednosti v času prodaje po kupni pogodbi - v višini 16.607.365,50 SIT. Izpodbijana sodba o tem nima nobenih razlogov. Toženka je uveljavljala odškodnino z nasprotno tožbo, tako zaradi razdrtja pogodbe kot tudi zaradi povračila stroškov preživljanja. Sodišče pa je odločilo le glede stroškov preživljanja. Iz sodbe višjega sodišča z dne 14.5.2002 izhaja, da je tožnik prepustil toženki kupnino prostovoljno, kot darilo, zato ni upravičen do vračila tega zneska, ne gre za neupravičeno obogatitev, ampak za darilo, o čemer pa sodišče prve stopnje ni povedalo ničesar. Sodišče prve stopnje stališča višjega sodišča ni upoštevalo. Iz sodne odločbe višjega sodišča tudi izhaja, da tožnik ni zahteval vračilo zaradi neupravičene pridobitve po čl. 210 - 219 ZOR, niti kot da bi šlo za zahtevek po 32. čl. ZOR. Ugotovilo je, da je potrebno upoštevati, da toženka zneska ni zadržala neupravičeno, ampak zato, ker je bilo s tem plačano preživljanje tožnika. Zato za ta znesek ne more biti neupravičeno obogatena. Zato je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je višje sodišče ugotovilo, da za ta znesek ne more biti neupravičeno obogatena, ker ga je zadržala kot plačilo v zameno za preživljanje tožnika, kasneje pa (2. odst. stran 5 sodbe) v obrazložitvi navede, da je tožnik upravičen do povračila 13.970.835,00 SIT na podlagi neupravičene obogatitve po 210. čl. ZOR. Zato je izpodbijana sodba zrela za razveljavitev. Zato je potrebno razveljaviti sodbo tudi v stroškovnem delu. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da je toženka nosilka brezplačne pravne pomoči, saj ji je bilo z odločbo Bpp 12/2003 ugodeno. Zato je potrebno razveljaviti odločitev o stroških, saj toženka ne more plačati stroškov postopka, kot tudi ne sodnih taks.

Pritožba tožnika po tožbi oz. toženca po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnika) je delno utemeljena, pritožba toženke po tožbi in tožnice po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženke) pa ni utemeljena.

K pritožbi tožnika:

Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem v izpodbijani sodbi. Le-to je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, dokazna ocena izvedenih dokazov je logična in življenjsko prepričljiva, tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, razen v obrestnem delu 2. tč. izreka (po nasprotni tožbi), kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v pravdi ni bilo, niti v pritožbah zatrjevanih, niti po uradni dolžnosti upoštevnih, v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Za ugodilni del sodbe (po tožbi) glede plačila 13.970.835,00 SIT je sodišče prve stopnje navedlo vse potrebne dejanske razloge, na podlagi katerih je o tožnikovem zahtevku tudi materialnopravno pravilno razsodilo na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi (čl. 210 - 214 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika). V zvezi s pritožbenimi trditvami k razlogom izpodbijane sodbe v tem delu pritožbeno sodišče dodaja: tožnik izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo višji tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti in meni, da bi bil upravičen do obresti od zadnjega dne v mesecu septembru 1999, ko se je toženka okoristila z njegovim denarjem, oz. od dneva vložitve tožbe, to je od 8.12.1999, ko je prišla v zamudo. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno dosodilo obresti šele od 15.3.2001 dalje. 214. čl. ZOR določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Obresti bi torej tekle že od pridobitve, oz., kot v zahtevku, od 30.9.1999, le, če je bila toženka že takrat nepoštena, kar pa bi moral dokazati tožnik. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili za nakup manjše hiše, kjer naj bi nadaljevali s skupnim življenjem in v ta namen je tožnik toženki izročil denar, s katerim je bila druga hiša dejansko tudi kupljena in obnovljena, in tudi tožnik se je preselil v novo hišo, od koder je bil nagnan v oktobru 1999. Toženka je do takrat pogodbo o dosmrtnem preživljanju izpolnjevala.Toženkine nepoštenosti na dan 30.9.1999 torej tožnik ni dokazal. Niti ni mogoče slediti pritožbi, ko vztraja na prisoji obresti od vložitve tožbe, tj. od 8.12.1999 dalje. Primarni tožbeni zahtevek glede plačila 9.970.835,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe je bil namreč že pravnomočno zavrnjen. V ponovljenem postopku pa je sodišče odločalo le o podrejenem tožbenem zahtevku, postavljenem 15.3.2001. Zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo zamudne obresti šele od postavitve podrejenega tožbenega zahtevka, v skladu z 214. čl. ZOR, to je od 15.3.2001 (list.št. 80 spisa). Pravilna je tudi odločitev v ugodilnem delu po nasprotni tožbi (glede plačila 5.232.000,00 SIT). Ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, zakaj naj bi bila izpoved toženke (na naroku 20.5.2004) o stroških preživljanja neresnična. Njena izpoved (list.št. 197 spisa) je bila natančna, izpovedala je o vseh stroških, ki jih je imela v zvezi s preživljanjem tožnika in čemur tudi tožnik (ki je bil zaslišan na istem naroku) ni oporekal (izpoved list.št. 199 spisa). Tudi že iz toženkinih tožbenih navedb izhaja enaka ocena stroškov preživljanja - približno 100.000,00 SIT, kot je toženka tudi sama izpovedala. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, kako je (prisojeni) znesek izračunalo, za čas izvrševanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ob upoštevanju (s strani tožnika neprerekane) toženkine izpovedi. Izpoved toženke (list.št. 74 spisa) o vrednosti preživljanja v višini 3.500.000,00 SIT, na katero se sklicuje pritožba, pa se je nanašala na vprašanje v zvezi z izročitvijo le zadnjega obroka kupnine (ta trditev pa se je izkazala za neresnično), saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, kot že navedeno, da ji je tožnik izročil celotno preostalo kupnino (v višini 13.970.835,00 SIT). Prav pa ima pritožba, ko izpodbija prisojo obresti od ugotovljenega zneska preživljanja že od 18.9.1999 dalje. V tem delu gre namreč za nečisto denarno terjatev, ki se je opredmetila oz. bila opredeljena kot čista denarna terjatev šele ob odločanju sodišča prve stopnje. Zato gredo obresti šele od tedaj (od izdaje prvostopenjske sodbe) dalje (185, 189/2 čl. ZOR). Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. izreka po nasprotni tožbi) spremenilo, tako da je toženec dolžan plačati tožnici od prisojenega zneska zakonske zamudne obresti od 20.5.2004 dalje do plačila in je višji (obrestni ) zahtevek zato zavrnilo (4. tč. 358. čl. ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

K pritožbi toženke:

Toženka v vloženi pritožbi vztraja, da je upravičena do celotnega vtoževanega zneska (po nasprotni tožbi) v višini 18.757.365,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je sledilo pričam, ki so potrdile tožnikove trditve, da sta se s toženko dogovorila o prodaji hiše v L. in za nakup druge manjše hiše, kjer naj bi nadaljevala s skupnim življenjem in bi se pogodba o dosmrtnem preživljanju še naprej izvrševala. Toženka je bila tista, ki je nato tožnika nagnala iz nove hiše in ne drži pritožbena trditev, da je tožnik hišo prodal in s tem razdrl pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s čimer naj bi toženko oškodoval. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je odškodninski zahtevek zavrnilo (2. odst. 7. str. izpodbijane sodbe) in pritožbeni očitek, da sodba o tem nima razlogov, ni utemeljen. Toženka se sklicuje na 12. tč. nasprotne tožbe, v kateri je opredelila tožbeni zahtevek v višini 18.757.265,00 SIT, in sicer v višini 16.607.365,00 SIT (odškodnina), v preostalem delu, torej 2.150.000,00 SIT (to je znesek 6.000.000,00 SIT - 3.850.000,00 SIT - zadnji obrok kupnine) pa kot povrnitev stroškov preživljanja. Sodišče prve stopnje ji je v tem delu priznalo 5.232.000,00 SIT, torej več kot je zahtevala, v to pa sodišče druge stopnje ni moglo posegati, saj na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi le na zahtevo stranke (3. odst. 350. čl. ZPP). Zakaj je pritožbeno sodišče potrdilo prvostopenjsko odločitev o prisojenem znesku iz naslova povračila stroškov preživljanja, pa je pojasnilo že pri obravnavanju tožnikove pritožbe. Protispisna je nadaljnja pritožbena trditev, da iz sodbe višjega sodišča z dne 14.5.2002 izhaja, da je tožnik prepustil toženki kupnino prostovoljno, kot darilo, zato ni upravičen do vračila tega zneska, in da ne gre za neupravičeno obogatitev. Kaj takega iz sodbe višjega sodišča ne izhaja, ampak da je tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje utemeljeno obravnavalo kot zahtevek za neupravičeno pridobitev. V delu, ko pritožba navaja, "da si toženka denarja ni zadržala neupravičeno, ampak kot plačilo za preživljanje tožnika in zato očita sodišču prve stopnje nepopolno, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava, ker je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo 13.970.835,00 SIT", pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je to upoštevalo pri odločanju o zahtevku po nasprotni tožbi, o kateri je sočasno odločalo. Toženka je namreč ugovarjala sočasno tožnikovo dolžnost, da izpolni njeno terjatev, ki jo ima napram tožniku iz naslova preživljanja v času, ko sta živela na podlagi sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju skupaj in o kateri je sodišče zato sočasno odločalo in prej navedeni pritožbeni očitki zato niso utemeljeni.

Neutemeljeno se toženka pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Toženki je bila v okviru brezplačne pravne pomoči z odločbo Bpp 12/2003 z dne 4.2.2003 odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki zastopanja, sestave vlog in kot oprostitev plačila stroškov postopka v obravnavani pravdni zadevi. Dodeljen ji je bil pooblaščenec, katerega stroški zastopanja se krijejo iz proračuna R.S.e (44. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP, Ur.list. RS št. 96/2004), kar pomeni, da je bilo toženki omogočeno brezplačno svetovanje, zato sama stroškov ni imela. Po 9. čl. ZBPP pa odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške in o njih odločilo, pri čemer je razmejilo stroške pred oprostitvijo (tudi tožnik je bil v postopku deležen oprostitve po sklepu sodišča prve stopnje z dne 3.3.2000) in po oprostitvi plačila stroškov postopka in še glede na stroške nastale v prvotnem oz. ponovljenem postopku, pri čemer je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna zneske, odmerjene v korist tožnika, plačati na poseben račun sodišča (173. čl. ZPP). Ob vsem povedanem je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zato pravilno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo tako, da pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa je uspel le v neznatnem delu (le v obrestnem delu), ne pa o glavni stvari (154., 165. čl. ZPP).