UPRS Sodba IV U 35/2023-6

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 281/2023 z dne 14. 2. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika, državljana Libije, za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III Kpr 43547/2021 zaradi kaznivega dejanja roparske tatvine po 207/1 členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2Odločitev toženke, izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS IV U 152/2022 z dne 24. 1. 2023, ki je odpravila odločbo Bpp 2879/2021 z dne 19. 10. 2022 in zadevo vrnila organu v ponovni postopek, temelji na ugotovitvi, da je prosilec državljan Libije, brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, trenutno nahajajoč se v ZPKZ Ljubljana¹, ki naproša za dodelitev BPP v kazenskem postopku, ki poteka pred sodiščem v Republiki Sloveniji. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, da bi prosilec poleg libijskega imel še državljanstvo kakšne države članice EU. Prosilec bi bil glede na navedene ugotovitve, ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev do BPP, do slednje upravičen samo v primeru, če bi Republiko Slovenijo obvezovala ustrezna mednarodna pogodba ali če bi med Republiko Slovenijo in Libijo obstajala vzajemnost na področju BPP. V ta namen je toženka pridobila podatke Ministrstva za pravosodje (v nadaljevanju MP; dopis št. 5601-2040/2021/4 z dne 14. 7. 2022), ki je pojasnilo, da med Republiko Slovenijo in Libijo ni sklenjen noben dvostranski sporazum, prav tako Libija ni podpisnica nobene mednarodne večstrankarske pogodbe, ki ureja vprašanje mednarodne pravne pomoči. Prav tako ministrstvo ne razpolaga s podatki o pravu Libije. Zaprosilo o pravu Libije je ministrstvo prek Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) naslovilo pristojnemu organu Libije, vendar odgovora doslej še ni prejelo. V dosedanjih primerih postopkov mednarodne pravne pomoči je MZZ zaprosila posredovalo prek veleposlaništev v tujini (večinoma Veleposlaništva Libije v Rimu), vendar odgovora oz. kakršnegakoli odziva s strani libijskih oblasti niso prejeli. Vse do dneva izdaje predmetne odločbe na MP morebitnega odgovora niso prejeli. Tako kljub ustreznemu angažiranju pristojnega organa za BPP in drugih državnih organov (MP, MZZ), zaradi pasivnosti države prosilčevega državljanstva, Libije, obstoja vzajemnosti ni bilo mogoče ugotoviti.

3Pristojni organ za BPP tako ugotavlja, da obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Libijo ni izkazan in tako ni izpolnjen osnovni pogoj za dodelitev BPP. Prosilec, kot državljan Libije, brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, glede na določbe 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ob neobstoju ustrezne mednarodne pogodbe in neizkazani vzajemnosti med našo in prosilčevo državo ne more biti upravičenec do BPP. Glede na korespondenco z MP je ugotavljanje vzajemnosti dejansko nemogoče. Ker pogoj podane vzajemnosti, ki ga ZBPP v primerih, kot je obravnavani, zahteva v 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP, ni izpolnjen, je bilo treba prošnjo zavrniti.

4Organ pa še ugotavlja, da bi prosilec, ne glede na neobstoj vzajemnosti, utegnil biti upravičenec do BPP na podlagi 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), ki je po 8. točki Ustave RS neposredno uporabljiva. Kazenski postopek zoper prosilca se je sprva začel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Kpd 43547/2021, prosilcu pa je bil od 15. 8. 2021 odrejen pripor. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 43547/2021, Su 49/2021 z dne 16. 8. 2021 mu je bila za zagovornico po uradni dolžnosti postavljena odvetnica A. A. iz Ljubljane. Prosilec je bil obdolžen kaznivega dejanja roparske tatvine po 207/1 členu KZ-1, za katero je zagrožena kazen od enega do desetih let zapora. Nadalje je 6. 10. 2021 prosilec za zastopanje pooblastil Odvetniško družbo B., o.p., d.o.o. iz Ljubljane, posledično je sodišče s sklepom III Kpr 43547/2021, Su 49/2021, odvetnico A. A. razrešilo dolžnosti. S sklepom z dne 14. 12. 2021 je bil postopek izločen in se je pred istim sodiščem dokončal pod opr. št. III K 68785/2021 (sodba Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 68785/2021 z dne 7. 6. 2022), izrečena mu je bila enotna kazen eno leto in 10 mesecev zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas pet let, prosilec je bil poslan na predčasno prestajanje kazni. EKČP v c točki tretjega odstavka 6. člena določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Drži, da EKČP kot mednarodna pogodba veže Republiko Slovenijo in da je neposredno uporabljiva; vendar, kot izhaja iz kazenskega spisa, je pravno jamstvo po citirani točki 6. člena (poleg ostalih) prosilcu tudi bilo zagotovljeno, že z dodelitvijo zagovornika po uradni dolžnosti po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP - 70. člen)², saj mu je bila, kot pojasnjeno, takoj ob privedbi na zaslišanje k preiskovalni sodnici, za zagovornico postavljena odv. A. A., ki je svojo dolžnost opravljala do 6. 10. 2021. Takrat je prosilec, kljub temu, da je imel zagotovljeno obvezno obrambo, sam(ovoljno) pooblastil drugega odvetnika oz. odvetniško družbo in s tem nase prevzel tudi tveganje obveznosti plačila odvetniških storitev. Republika Slovenija je tako v konkretnem primeru konvencijsko dolžnost zagotovitve poštenega sojenja iz 6. člena EKČP prosilcu realizirala s postavitvijo brezplačnega zagovornika po ZKP.

5Organ ugotavlja, da ker je bilo EKČP tako zadoščeno že na opisan način, pa določila iz njenega 6. člena ni mogoče razlagati tako, da bi v konkretni zadevi prosilcu bile na razpolago tudi (vsebinsko enake oz. v bistvenem podobne) pravice po ZBPP. Drugačno stališče bi pomenilo z vidika 3. člena ZBPP in z vidika načela pravne varnosti oziroma medsebojne skladnosti pravnih norm nedopustno podvajanje možnosti pridobitve brezplačnega zagovornika v kazenskem postopku.

6Tožnik se v tožbi sklicuje na 3. točko prvega odstavka 10. člena ZBPP ter točko c tretjega odstavka 6. člena EKČP v zvezi z 8. členom Ustave RS. Tožnik si je zagovornika v kazenskem postopku izbral svobodno (19. člen Ustave RS). Tožnik opozarja na različne odločitve sodišč, kar zaradi nepredvidljivosti ne predstavlja pravne varnosti. S tem povezano pa opozarja na sum kršitve 14. člena Ustave RS. Predlaga, da mu sodišče odobri BPP v skladu s prošnjo, podredno pa, da se po odpravi odločbe zadeva vrne organu, ki je izpodbijani akt izdal. Priglaša pa tudi stroške postopka.

7Toženka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K I točki izreka:

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi pravno podlago odločanja predstavlja določba 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP. Ta določa, da so upravičenci po tem zakonu poleg državljanov Republike Slovenije (1. točka) in tujcev z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji (2. točka), tudi drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

10Med strankama ni sporno, da je tožnik - prosilec za BPP državljan Libije, da v RS nima ne stalnega ne začasnega prebivališča³ in da ni državljan nobene države članice Evropske unije, v času vložitve prošnje za BPP pa se je nahajal v Republiki Sloveniji - v priporu. Zato je organ njegovo prošnjo obravnaval po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP.

11Zaradi ugotovitve, ali prosilec, ki je državljan Libije, izpolnjuje pogoje, določene v navedeni določbi, je toženka z namenom ugotovitve obstoja mednarodne pogodbe ali vzajemnosti zaprosila MP za podatke in 14. 7. 2022 dobila pojasnilo, da med Republiko Slovenijo in Libijo ni sklenjen noben dvostranski sporazum, prav tako Libija ni podpisnica nobene mednarodne pogodbe, ki ureja vprašanje mednarodne pravne pomoči. Iz navedenega pojasnila je izhajala tudi neuspešnost pridobitve podatkov o pravu Libije, zaradi česar je organ zaključil, da med Republiko Slovenijo in Libijo ne obstaja vzajemnost. Tožnik je sicer navedenemu ugovarjal, češ, da je Libija podpisnica Splošne deklaracije človekovih pravic, do česar se toženka sicer ni opredelila. Sodišče pa ugotavlja, da dejstvo, da toženka ni uspela pridobiti podatkov o pravu Libije, ne pomeni, da vzajemnost med navedenima državama ni izkazana, temveč je takšen zaključek organa najmanj preuranjen, če ne napačen. Že navedeno bi bil razlog za odpravo odločbe, saj se v tem delu ne da preizkusiti trditve organa o neobstoju vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Libijo.

12Med strankama pa je nadalje sporna tudi pravilna uporaba nadaljevanja določbe 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP (…. tudi drugi tujci pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo).

13Tožnik se v tožbi sklicuje na EKČP, ki je mednarodna pogodba in zavezuje Republiko Slovenijo in ki v točki c tretjega odstavka 6. člena določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice, in sicer da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Poudarja, da se ta določba v Republiki Sloveniji, na podlagi 8. člena Ustave RS, uporablja neposredno, kar pomeni, da bi jo morala toženka upoštevati. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča številka I U 341/2022-14 z dne 11. 5. 2022.

14Sodišče, enako, kot je to že storilo v sodbah I U 341/2022 z dne 11. 5. 2022 ter IV U 152/2022 z dne 24. 1. 2023, pojasnjuje, da 3. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP ne določa, da bi morala mednarodna pogodba, na podlagi katere bi lahko bili tudi drugi tujci upravičeni do BPP, obvezovati obe državi, torej v konkretnem primeru Republiko Slovenijo in Libijo, ampak je treba ugotoviti tudi, ali obstaja mednarodna pogodba, ki zavezuje (le) Republiko Slovenijo in ki ureja vprašanje BPP tujcev. Tožnik zato pravilno opozarja na določbo 6. člena EKČP, ki je mednarodna pogodba, ki zavezuje (tudi) Republiko Slovenijo in katere uporaba je v obravnavani zadevi, ko je tožnik zaprosil za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III Kpr 43547/2021 (in kasneje III K 68785/2021) zaradi kaznivega dejanja roparske tatvine po 207/1 členu KZ-1, na podlagi določbe 8. člena Ustave RS, neposredno uporabljiva.

15Organ pa ugotavlja, da je bilo zahtevam iz navedenega določila EKČP zadoščeno že s tem, da je imel tožnik v kazenskem postopku zagovornico po uradni dolžnosti, ki je bila razrešena po uradni dolžnosti s sklepom z dne 6. 10. 2021, kajti takrat je tožnik pooblastil za zastopanje v navedenem kazenskem postopku sedanjega pooblaščenca. Organ še pojasnjuje, da navedene določbe EKČP ni mogoče razlagati tako, da bi v konkretni zadevi prosilcu bile na razpolago tudi (vsebinsko enake oz. v bistvenem podobne) pravice po ZBPP. Meni, da bi drugačno stališče pomenilo z vidika 3. člena ZBPP nedopustno podvajanje možnosti pridobitve brezplačnega zagovornika v kazenskem postopku.

16BPP je lahko s posebnim zakonom drugače urejena, kot je urejena z ZBPP. V takem primeru se določbe ZBPP uporabljajo subsidiarno (prvi in drugi odstavek 3. člena ZBPP). Upravičenec, ki mu je bila dodeljena BPP po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP (tretji odstavek 3. člena ZBPP). Po prvem odstavku 97. člena ZKP velja, da mora nagrado in potrebne izdatke zagovornika plačati zastopani, ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka, razen kadar obremenjujejo po določbah ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun. Če je bil obdolžencu zagovornik postavljen in bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev. Navedeno po vsebini predstavlja BPP, urejeno s posebnim zakonom - lex specialis (tj. z ZKP).

17Sodišče sicer ugotavlja, da do podvajanja (brezplačnega) zagovornika tožnika v zadevnem kazenskem postopku ni prišlo, kajti tožnik je na dan izdaje sklepa o razrešitvi zagovornice po uradni dolžnosti - 6. 10. 2021 (prvi odstavek 72. člena ZKP), postavljene na podlagi 70. člena ZKP, vložil prošnjo za zastopanje po ZBPP (in torej v času odločanja organa o njegovi prošnji nesporno ni bil več zastopan s strani zagovornice po uradni dolžnosti, postavljene na podlagi 70. člena ZKP). Poleg tega je v primerljivi zadevi, ko je prosilec za BPP imel še vedno v kazenskem postopku tudi zagovornika po uradni dolžnosti, postavljenega na podlagi 70. člena ZKP, Upravno sodišče RS⁴ razsodilo, da "zgolj dejstvo, da tožnika še vedno zagovarja zagovornik, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, … po presoji sodišča... ne more predstavljati ovire, da bi tožnik pridobil BPP za zagovor v kazenski zadevi po izbranem odvetniku na podlagi ZBPP, seveda pod pomembno predpostavko, da za to izpolnjuje pogoje oz. merila po tem zakonu." Pri tem se je sodišče sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča RS - sodbo X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015. Iz nje izhaja, da specialna ureditev BPP po ZKP nastopi v primerih obveznega zastopanja, če si obdolženec sam ne izbere zagovornika in je postavljen zagovornik s strani sodišča ali kadar postavitev zagovornika po uradni dolžnosti preneha skladno z zakonom.⁵ Možnost plačila z zastopanjem povezanih stroškov iz sredstev proračuna po prvem odstavku 97. člena ZKP kot posebna oblika BPP ne more izključiti določb ZBPP zgolj iz razloga, ker je bil tožniku zagovornik že postavljen po uradni dolžnosti, saj se vprašanje plačila zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, rešuje šele kot naknadno vprašanje.⁶ Obdolženec si po zakonski ureditvi namesto postavitve zagovornika po uradni dolžnosti oz. tudi po tem, ko je bil ta že postavljen (prvi odstavek 72. člena ZKP), lahko vselej izbere svojega zagovornika, kar je skladno tudi z zahtevami Ustave RS (19. člen in 29. člen).⁷ Po ZKP je predviden način, da se nagrada in potrebni izdatki za obdolženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev. Kadar pa si želi obdolženec zagovornika izbrati sam, pri čemer še navaja, da nima dovolj sredstev za plačilo teh stroškov, je edini način, da v ta namen zaprosi za BPP na podlagi ZBPP in ob tem predlaga zagovornika po lastni izbiri, kar mu ta zakon izrecno omogoča (prvi odstavek 30. člena ZBPP). Nasprotno pa ZKP ne omogoča proste izbire zagovornika po uradni dolžnosti.⁸

18Prvi odstavek 72. člena ZKP določa, da se postavljeni zagovornik razreši v primerih, ko prenehajo razlogi obvezne obrambe iz 70. člena ZKP, kot tudi če si obdolženec namesto postavljenega zagovornika vzame drugega zagovornika. Navedeno obsegajo tudi okoliščine konkretne zadeve, kjer je bila tožniku v kazenskem postopku zagovornica po uradni dolžnosti razrešena z dnem, ko je za zastopanje v kazenskem postopku pooblastil zagovornika, ki si ga je izbral sam. Hkrati je istega dne zaprosil za BPP za dodelitev navedenega odvetnika v zadevnem kazenskem postopku. Kot je pravilno ugotovilo že Upravno sodišče RS v odločitvi I U 662/2016 z dne 31. 5. 2016⁹ in čemur se zadevno sodišče pridružuje, dejstvo, da je imel tožnik v navedenem kazenskem postopku že postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti po ZKP, ne more predstavljati ovire, da bi tožnik pridobil BPP za zagovor v kazenski zadevi po izbranem odvetniku na podlagi ZBPP, seveda če za to izpolnjuje pogoje oz. merila po tem zakonu. Navedeno pa bo moral v ponovljenem postopku ugotoviti organ.

19Ker se je torej organ z vidika določbe točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP opredeljeval le do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti na podlagi 70. člena ZKP, ne pa tudi do prošnje tožnika za dodelitev BPP za postavitev (drugega) odvetnika, je napačno uporabil materialno pravo, zato je sodišče tožbi ugodilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in izpodbijano odločbo odpravilo. Toženka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega namreč (še) ne omogočajo, tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretne zadeve pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožnikovi upravičenosti do BPP. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v zadevah, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

21Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v zadevi razsodilo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

22Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani akt odpravilo, je odločilo, da mora toženka tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka, in sicer pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Drugi odstavek 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo (313. člen Zakona o pravdnem postopku in prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika).

¹ Bivanje v priporu ali zaporu pa ne pomeni dovoljenja za začasno prebivanje, temveč pomeni, da se tožnik v Republiki Sloveniji nahaja prisilno.
² Stroškov zanjo prosilcu kot obdolžencu v slabem finančnem položaju ne bi bilo oz. ni bilo treba poravnati, saj je v prvem odstavku 97. člena ZKP določeno, da če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev.
³ Tudi sicer iz sodne prakse Upravnega sodišča RS (tako npr. I U 1765/2021, I U 341/2022) izhaja, da bivanje tujca v zavodu za prestajanje kazni ne pomeni, da ima na tem naslovu prijavljeno začasno prebivališče. Začasno prebivališče namreč ureja Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb-1), ki v 1. členu pojasnjuje, da ta zakon ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji, stalnim in začasnim naslovom v tujini, register stalnega prebivalstva, evidenco začasno nastanjenih, prijavo in odjavo gosta ter evidenco gostov, k tej dolžnosti pa niso zavezani posamezniki, ki jim upravna enota določi t.i. zakonsko prebivališče (kamor štejejo tudi posamezniki, nastanjeni v zavodu za prestajanje kazni).
⁴ Glej sodbo I U 662/2016 z dne 31. 5. 2016, točka 12. obrazložitve.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015, točka 14 in 15 obrazložitve.
⁶ Ibidem, točka 14 in 17 obrazložitve.
⁷ Ibidem, točka 14 , 16 in 17 obrazložitve.
⁸ Nagrada in potrebni izdatki zagovornika se izplačajo iz proračuna le, kadar je zagovornik postavljen (prvi odstavek 97. člena ZKP).
⁹ Točka 12 obrazložitve.