3. člen ZIL-1
(prijava za pridobitev pravic industrijske lastnine)
(1)Ob upoštevanju 17. člena tega zakona se pridobitev posamezne pravice industrijske lastnine v Republiki Sloveniji zahteva z nacionalno prijavo, vloženo pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljnjem besedilu: Urad) v skladu s tem zakonom.
(2)Pridobitev pravic industrijske lastnine v Republiki Sloveniji se lahko zahteva tudi na podlagi prijav, vloženih v tujini, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo. Pravni učinek pravic industrijske lastnine, podeljenih ali registriranih na podlagi takih prijav, je izenačen s pravicami industrijske lastnine, ki so podeljene ali registrirane na podlagi nacionalnih prijav, razen če je z mednarodno pogodbo določeno drugače.
(3)Ista oseba ne more pridobiti posamezne pravice industrijske lastnine na podlagi nacionalne prijave, če je za pridobitev iste pravice prej vložila prijavo po prejšnjem odstavku.
(4)Pridobitev pravic industrijske lastnine v tujini se lahko zahteva tudi na podlagi prijav, vloženih pri Uradu, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.
- VSL Sklep in sodba V Cpg 3/2020Višje sodišče v Ljubljani · 2020
Stranska intervenientka je potencialna kršiteljica pravic iz znamke, če se ne dokaže, da znamka sploh ni bila kršena. Interes, da zmaga v pravdi tožena stranka iz razloga, da kršitev pravice tožeče stranke ni podana, ima tudi stranska intervenientka, saj je od tega odvisno, katera dejanja so posledično prepovedana tudi njej na podlagi določb Uredbe o blagovni znamki EU ali določb ZIL-1 o absolutnih in izključujočih pravicah, ki jih daje znamka. Kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Za znak je namreč značilno, da njen obseg ni jasno določen, temveč je treba v konkretnem primeru ugotavljati, kaj obsega. Zato je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da zaradi prevelike različnosti znakov verjetnost zmede ni podana niti za obravnavano znamko EU št. 017429325 niti ne posledično za ostale znamke tožeče stranke, ki vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati bolj podrobne primerjave preostalih znamk tožeče stranke z znakom, s katerim
- VSL Sodba in sklep V Cpg 606/2018Višje sodišče v Ljubljani · 2018
Kršitev pravic iz znamke je podana le v primeru, če je sporni znak enak ali podoben znamki. Predmet varstva znamke je znak ali kombinacija znakov, ki ga je mogoče grafično prikazati. Obseg znamke je enopomensko določen z registracijo. Drugače je z znakom, ki je predmet primerjave z znamko. Obseg znaka ni jasno določen, temveč je treba v konkretnih primerih ugotavljati, kaj obsega. S pojmom znak se opredeljuje znak ali kombinacija znakov, s katerim domnevni kršitelj v gospodarskem prometu označuje svoje blago ali storitve. A contrario to pomeni, da kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Besedna zveza "povprečni potrošnik" označuje relevantno javnost, to je ciljno skupino oseb, glede katere se sklepa o verjetnosti zmede o izvoru blaga. Pri terminu povprečni potrošnik gre za pravni koncept (nadpomenko), ki loči nadaljnji dve skupini oseb, in sicer širšo javnost, s katero so mišljeni potrošniki, ki kupujejo blago in storitve za zadovoljevanje lastnih potreb, in strokovno ali specializirano javnostjo. Umestitev v eno ali drugo skupino je odvis
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 6Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 16. 7. 2020Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sklep in sodba V Cpg 3/2020Višje sodišče v Ljubljani · 16. 7. 2020
Stranska intervenientka je potencialna kršiteljica pravic iz znamke, če se ne dokaže, da znamka sploh ni bila kršena. Interes, da zmaga v pravdi tožena stranka iz razloga, da kršitev pravice tožeče stranke ni podana, ima tudi stranska intervenientka, saj je od tega odvisno, katera dejanja so posledično prepovedana tudi njej na podlagi določb Uredbe o blagovni znamki EU ali določb ZIL-1 o absolutnih in izključujočih pravicah, ki jih daje znamka. Kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Za znak je namreč značilno, da njen obseg ni jasno določen, temveč je treba v konkretnem primeru ugotavljati, kaj obsega. Zato je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da zaradi prevelike različnosti znakov verjetnost zmede ni podana niti za obravnavano znamko EU št. 017429325 niti ne posledično za ostale znamke tožeče stranke, ki vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati bolj podrobne primerjave preostalih znamk tožeče stranke z znakom, s katerim
- VSL Sodba in sklep V Cpg 606/2018Višje sodišče v Ljubljani · 5. 12. 2018
Kršitev pravic iz znamke je podana le v primeru, če je sporni znak enak ali podoben znamki. Predmet varstva znamke je znak ali kombinacija znakov, ki ga je mogoče grafično prikazati. Obseg znamke je enopomensko določen z registracijo. Drugače je z znakom, ki je predmet primerjave z znamko. Obseg znaka ni jasno določen, temveč je treba v konkretnih primerih ugotavljati, kaj obsega. S pojmom znak se opredeljuje znak ali kombinacija znakov, s katerim domnevni kršitelj v gospodarskem prometu označuje svoje blago ali storitve. A contrario to pomeni, da kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Besedna zveza "povprečni potrošnik" označuje relevantno javnost, to je ciljno skupino oseb, glede katere se sklepa o verjetnosti zmede o izvoru blaga. Pri terminu povprečni potrošnik gre za pravni koncept (nadpomenko), ki loči nadaljnji dve skupini oseb, in sicer širšo javnost, s katero so mišljeni potrošniki, ki kupujejo blago in storitve za zadovoljevanje lastnih potreb, in strokovno ali specializirano javnostjo. Umestitev v eno ali drugo skupino je odvis