Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1)

(1)Po tem zakonu se izvršujejo kazenske sankcije ter drugi ukrepi, ki jih je izreklo sodišče v kazenskem postopku.

(2)Po določbah tega zakona se izvršujejo tudi sankcije, varstveni in vzgojni ukrepi, izrečeni v postopku o prekršku ali v kakšnem drugem postopku, če ni z zakonom drugače določeno.

(3)Po določbah tega zakona se izvršuje tudi kazen zapora, ki jo je izreklo Mednarodno kazensko sodišče, če je obsojenca napotilo na prestajanje zaporne kazni v Republiko Slovenijo skladno z določili 103. člena statuta Mednarodnega kazenskega sodišča (Zakon o ratifikaciji Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, Uradni list RS – MP, št. 29/01).

(4)Obsojenec, ki je napoten na prestajanje kazni zapora v smislu prejšnjega odstavka, prestaja kazen zapora tako, kot jo je izreklo Mednarodno kazensko sodišče.

(5)Obsojenec, ki prestaja kazen zapora po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča, pošlje pritožbo, prošnjo, predlog ali zahtevo za revizijo iz statuta Mednarodnega kazenskega sodišča Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Njegova pisanja se Mednarodnemu kazenskemu sodišču posreduje prek ministrstva, pristojnega za pravosodje.

(1)Kazenska sankcija se izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire.

(2)Samo izjemoma, kadar to zakon posebej določa, se sme začeti posamezna sankcija izvrševati, še preden postane odločba, s katero je izrečena, pravnomočna.

(1)Če sodišče, ki je izdalo odločbo na prvi stopnji, ni samo pristojno za njeno izvršitev, mora poslati overjen prepis odločbe s potrdilom o izvršljivosti pristojnemu sodišču v osmih dneh od dneva, ko postane odločba izvršljiva, oziroma v osmih dneh od dneva, ko jo prejme od sodišča višje stopnje.

(2)Izvršitev kazenske sankcije se sme odložiti samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa zakon.

Med izvrševanjem kazenskih sankcij so obsojencu zagotovljene vse pravice državljanov Republike Slovenije, razen tistih, ki so mu izrecno odvzete ali omejene z zakonom.

Tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev, razen če z zakonom ni drugače določeno.

(1)Državni organi, javni zavodi, gospodarske javne službe, organi lokalnih skupnosti in druge organizacije ali osebe, ki opravljajo na svojem delovnem področju dejavnosti, pomembne tudi za izvrševanje posameznih kazenskih sankcij, morajo sodelovati z organi, ki so pristojni za izvrševanje teh sankcij.

(2)Organi, ki so pristojni za izvrševanje kazenskih sankcij, sodelujejo z drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo s tem področjem.

Upravne takse za vloge, uradna dejanja in odločbe v zvezi z izvrševanjem tega zakona določa zakon, ki ureja upravne takse.

(1)Odločbe, izdane na podlagi 12., 22., 25., 26., drugega odstavka 48., 49., tretjega odstavka 56., 57.a, 62., tretjega odstavka 73., drugega odstavka 77., 80., 81., 82., drugega odstavka 89., 95., 98., 98.a, 107., 108., 113., 193., 195., 206. in petega odstavka 236. člena tega zakona, se izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Odločbe, izdane na podlagi drugega odstavka 74. in drugega odstavka 236. člena tega zakona, se izdajajo ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

(2)O pritožbah zoper odločbe, ki jih izda na prvi stopnji generalni direktor Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljnjem besedilu: generalni direktor), odloča ministrstvo, pristojno za pravosodje. O pritožbah zoper odločbe, ki jih izda na prvi stopnji direktor zavoda oziroma prevzgojnega doma, vodja dislociranega oddelka ali pravosodni policist, odloča na drugi stopnji generalni direktor.

(3)Organi, pristojni za odločanje o zadevah po določbah prvega odstavka tega člena, odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

(4)Vpis odločitve v osebni načrt na podlagi tega zakona nadomesti izdajo odločbe. Zoper odločitev, sprejeto v osebnem načrtu, ima obsojenec pravico vložiti pritožbo na generalnega direktorja v roku osmih dni od seznanitve z odločitvijo.

(5)Kadar se obsojencu dovoli stik z osebami, ki niso ožji družinski člani, rejnik ali skrbnik in se s tem ne posega v korist koga drugega, se v osebni načrt zapiše samo izrek odločitve, zoper katero pritožba ni dovoljena.

(6)Upravni postopek lahko vodi in odloča v upravnih zadevah iz 236. člena tega zakona delavec, ki ima najmanj srednjo strokovno izobrazbo.

Republika Slovenija zagotavlja iz proračuna sredstva za:

-        izvrševanje kazenskih sankcij,

-        financiranje znanstvenoraziskovalne dejavnosti na področju penologije,

-        za zaposlovanje zaprtih oseb.

Posamezni izrazi iz tega zakona imajo naslednji pomen:

-        osebni načrt je individualiziran program prestajanja kazni zapora, ki se izdela na podlagi ocene potreb in tveganj obsojenca za čas prestajanja kazni zapora in po odpustu, s ciljem, da se ga usposobi za življenje na prostosti, v skladu z družbenimi normami in odprave tveganj ponavljanja kaznivih dejanj. Oceno pripravijo strokovni delavci zavoda za prestajanje kazni zapora na podlagi razgovorov z obsojencem ter na podlagi drugih podatkov, ki se zbirajo v sprejemnem obdobju. Z osebnim načrtom, v katerem morajo biti opredeljene vse predvidene aktivnosti in dejavnosti, ki bodo pripeljale do realizacije cilja, mora biti obsojenec seznanjen in s strani strokovnih delavcev motiviran za aktivno in odgovorno sodelovanje. Obsojencu mora biti dana možnost, da osebni načrt podpiše, pri čemer njegov podpis ni pogoj za veljavnost načrta.

-        varnostna ocena obsojenca je ocena dejavnikov tveganj za morebiten pobeg, za zagotavljanje obsojenčevega varnega prestajanja kazni zapora ter zagotavljanje varnosti, reda in discipline v zavodu. Ocena je sestavljena iz statičnih in dinamičnih dejavnikov tveganj, ki izhajajo iz ugotovljenih dejstev in okoliščin obsojenčevega obnašanja, njegove osebnosti in drugih okoliščin, ki vplivajo na to, da bi bila lahko ogrožena red in varnost v zavodu in izven njega. Na podlagi varnostne ocene se načrtujejo in izvajajo aktivnosti ter ukrepi na področju varnosti v zavodu in izven njega. Vsi pripadajoči postopki morajo zagotavljati varnost obsojencev, zaposlenih in obiskovalcev ter zmanjšati nevarnost nasilja in drugih dogodkov, ki bi lahko ogrožali varnost. Varnostna ocena postane obsojencu dostopna eno leto po prestani kazni, razen če v tem roku prestaja drugo kazen zapora.

-        mučenje je vsako dejanje, s katerim uslužbenec javne službe ali druga oseba po ukazu ali pristanku uradne osebe, z namenom, da bi dobila od te ali od tretje osebe obvestila ali priznanje, da osebo kaznuje za dejanje, ki ga je storila ali ga je osumljena, zaradi zastraševanja ali kaznovanja tretje osebe ali zaradi kakšnega koli drugega razloga, ki temelji na diskriminaciji katerekoli vrste, osebi, zoper katero se izvršuje kazenska sankcija, hote povzroča hude telesne ali duševne bolečine ali trpljenje. Ta pojem ne zajema bolečine ali trpljenja, ki je neizogibna in nehotena posledica izvrševanja zakonite sankcije.

-        ožji družinski člani so: zakonec oziroma oseba, s katero oseba, zoper katero se izvršuje kazenska sankcija, živi v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali registrirani istospolni partnerski skupnosti po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti, sorodnik v ravni črti, sorodnik v stranski črti do drugega kolena, posvojenec, posvojitelj, očim, mačeha, pastorek in pastorka. PRVI DEL IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ

Kazni zapora in mladoletniškega zapora ter kazni zapora, izrečene po drugih predpisih, se izvršujejo v zavodih za prestajanje kazni zapora (v nadaljnjem besedilu: zavod).

(1)Pod pogoji iz kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek, se izvršitev kazni zapora lahko tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (v nadaljnjem besedilu: zapor ob koncu tedna), dopusti obsojencu, ki je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora:

-        zaposlen na območju Republike Slovenije v skladu s predpisi o delovnih razmerjih ali javnih uslužbencih ali na drugi pravni podlagi, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost ali

-        če ima v Republiki Sloveniji status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti.

(2)Sodišče lahko izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopusti tudi obsojencu, ki je zaposlen ali se izobražuje zunaj območja Republike Slovenije, če se ta hkrati zaveže, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predložil ustrezna dokazila svojega delodajalca ali pristojne izobraževalne ustanove, kjer se izobražuje, da izpolnjuje svoje delovne ali izobraževalne obveznosti.

(3)Izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna se pod pogoji iz prvega ali drugega odstavka tega člena lahko dopusti tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora, po predhodnem mnenju direktorja zavoda.

(4)O izvršitvi kazni zapora po določbi prejšnjega odstavka sodišče odloči s sklepom po postopku, ki ga zakon, ki ureja kazenski postopek, določa za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, na podlagi predloga, vloženega po pravnomočnosti sodbe.

(5)Direktor zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen zapora ob koncu tedna, najkasneje v osmih dneh po nastopu kazni obsojenca v zavodu, po posvetovanju z obsojencem in njegovim delodajalcem oziroma izvajalcem izobraževanja, izda odločbo, v kateri določi natančnejše pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna. Do izdaje te odločbe obsojenec prestaja kazen zapora v zavodu.

(6)Z odločbo iz prejšnjega odstavka se določijo:

-        dan in čas odhoda in vrnitve obsojenca v zavod,

-        število in razpored dni oziroma noči, ki jih mora obsojenec prestati v zavodu, v okviru obveznosti, ki v povprečju ne more biti manjša od dveh prenočitev na teden v zavodu,

-        način preverjanja rednega izpolnjevanja delovnih oziroma izobraževalnih obveznosti obsojenca,

-        obveznosti, ki jih je delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja po predhodnem pisnem dogovoru z direktorjem zavoda sprejel glede vsebine, rokov in načina obveščanja zavoda o izpolnjevanju oziroma opuščanju delovnih oziroma izobraževalnih obveznosti obsojenca, morebitnih zlorabah načina prestajanja kazni zapora ob koncu tedna, hujših kršitvah delovnih oziroma učnih ali študijskih obveznosti in drugih okoliščinah, ki lahko vplivajo na način izvrševanja kazni zapora,

-        način in roke izvajanja neposrednega nadzora zavoda nad izpolnjevanjem delovnih oziroma izobraževalnih obveznosti obsojenca, če tega ni mogoče zagotoviti na drugačen način,

-        druge obveznosti obsojenca, njegovega delodajalca oziroma izvajalca izobraževanja, s katerimi se zagotavlja izvrševanje zapora ob koncu tedna in preprečujejo njegove zlorabe,

-        organi, ki jih zavod obvesti o začetku in poteku izvrševanja zapora ob koncu tedna zaradi izvajanja njihovih zakonskih pristojnosti in nalog.

(7)Direktor zavoda lahko po postopku iz petega odstavka tega člena spremeni natančnejše pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna, če se spremenijo okoliščine, na podlagi katerih so pogoji bili določeni.

(8)Direktor zavoda lahko sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu v naslednjih primerih:

-        če obsojenec več ne izpolnjuje pogojev glede zaposlitve oziroma šolanja ali študija iz prvega ali drugega odstavka tega člena;

-        če obsojenčev delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja ne upošteva pogojev izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna in s tem onemogoča nadzor nad njegovim izvrševanjem;

-        če obsojenec stori dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja ali disciplinskega prestopka;

-        če obsojenec krši obveznosti, določene v odločbi iz četrtega odstavka tega člena.

(9)Sodišče o predlogu direktorja zavoda iz prejšnjega odstavka odloči s sklepom v osmih dneh od prejema predloga.

(10)Če obsojenec zlorabi zapor ob koncu tedna na način, naveden v tretji in četrti alinei osmega odstavka tega člena, lahko direktor zavoda začasno zadrži izvrševanje zapora ob koncu tedna do vročitve odločitve sodišča, ki je o njegovem predlogu za izvršitev preostanka izrečene kazni v zavodu izdalo sodbo na prvi stopnji.

(11)Začasno zadržanje izvrševanja zapora ob koncu tedna iz prejšnjega odstavka se odredi ustno, pisna odločba pa mora biti obsojencu vročena najpozneje v 24 urah od ure odreditve začasnega zadržanja. Zoper odločbo ima obsojenec pravico do sodnega varstva v treh dneh od dneva, ko mu je bila odločba vročena. Zahteva za sodno varstvo ne zadrži izvršitve odločbe. Sodišče o zahtevi odloči hkrati z odločitvijo o predlogu direktorja zavoda iz osmega odstavka tega člena, vendar najkasneje v treh delovnih dneh od njenega prejema, drugače ukrep začasnega zadržanja, ki ga je odredil direktor zavoda, preneha po samem zakonu.

(12)O pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu direktorja, višje sodišče odloči v osmih dneh od prejema pritožbe.

(1)S sodbo ali s posebnim sklepom, s katerim sodišče, pod pogoji iz kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek, dopusti izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom in odredi ali spremeni način njegovega izvrševanja, se v okviru pravil o izvrševanju hišnega zapora določijo:

-        naslov stavbe in po potrebi tudi natančen opis posameznega dela stavbe v katerem obsojenec stalno ali začasno prebiva oziroma javnega zavoda za zdravljenje ali oskrbo, v katerem je obsojenec nameščen in v katerem se izvršuje hišni zapor,

-        organ, ki opravlja nadzor in njegova pooblastila ter obveznosti obsojenca pri izvajanju nadzora,

-        izjeme od prepovedi oddaljevanja od stavbe, kadar je to neizogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela in način izvajanja izjem, z navedbo njihovega namena, časa, trajanja in načina nadziranja,

-        način, po katerem osebe, ki jih obsojenec obiskuje v okviru dovoljenega oddaljevanja od stavbe obveščajo za nadzor pristojne organe o obiskih obsojenca, o izvajanju delovne obveznosti in drugih okoliščinah povezanih z dovoljenim oddaljevanjem obsojenca,

-        osebna imena, rojstni datumi in naslovi posameznikov, s katerimi obsojenec ne prebiva oziroma ga ne zdravijo ali oskrbujejo in s katerimi so mu stiki prepovedani ali omejeni,

-        način seznanitve teh oseb s prepovedjo ali omejitvijo stikov in način, po katerem te osebe lahko obvestijo pristojne organe o morebitnih kršitvah prepovedi.

(2)Sodišče pošlje sodbo oziroma poseben sklep o načinu izvršitve hišnega zapora in sklep o spremembi načina njegovega izvrševanja iz prejšnjega odstavka obsojencu, zavodu za prestajanje kazni, v katerega bi bil obsojenec sicer napoten po določbah tega zakona ter policijski postaji, na območju katere se izvršuje hišni zapor.

(3)Izvajanje hišnega zapora nadzoruje sodišče samo ali preko policije. Policija sme vsak čas tudi brez zahteve sodišča preverjati izvajanje hišnega zapora, o morebitnih kršitvah hišnega zapora pa mora brez odlašanja obvestiti sodišče in zavod, pri katerem je bil opravljen postopek nastopa kazni hišnega zapora.

(1)Pod pogoji iz kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek, se obsojencu izvršitev kazni zapora ali denarne kazni nadomesti z delom v splošno korist. Kot delo v splošno korist se šteje vsakršna oblika opravljanja dela obsojenca v javnem interesu, ki ni namenjena pridobivanju dobička.

(2)Izvajalska organizacija, v kateri obsojenec opravlja delo v splošno korist, je lahko vsaka pravna oseba v Republiki Sloveniji, ki opravlja humanitarne ali komunalne dejavnosti, dejavnosti s področja varstva narave ali druge dejavnosti v javnem interesu, če teh dejavnosti ne izvaja izključno zaradi pridobivanja dobička. Dogovor o opravljanju dela v splošno korist, ki ga sklenejo obsojenec, izvajalska organizacija in pristojni center, se šteje kot poziv za nastop kazni.

(3)Izvrševanje dela v splošno korist za obsojenca pripravi, vodi in nadzoruje center za socialno delo, pristojen po predpisih o socialnem varstvu (v nadaljnjem besedilu: pristojni center). Stroški zavarovanja za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in primer smrti kot posledice poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zdravstvenega pregleda in usposabljanja za varno opravljanje dela se krijejo iz proračuna. Stroške prevoza, malice in druge stroške, povezane z izvršitvijo dela v splošno korist, krije obsojenec, razen če je bil na dan sklenitve dogovora iz prejšnjega odstavka upravičenec do socialnovarstvenih prejemkov.

(4)Samoupravne lokalne skupnosti so dolžne zagotavljati delo v splošno korist v okviru nalog iz svojih pristojnosti in zagotavljati izvajalske organizacije za njegovo izvrševanje. Seznam del in izvajalskih organizacij najmanj enkrat letno posredujejo pristojnemu centru.

(5)Pristojni center obvesti sodišče, če obsojenec ne izpolnjuje nalog, določenih z dogovorom iz drugega odstavka tega člena.

(6)Če obsojenec izpolnjuje naloge, določene z dogovorom iz drugega odstavka tega člena, se v času od sklenitve tega dogovora do poteka roka za njihovo opravo kazen ne sme izvršiti.

(7)Način izvrševanja dela v splošno korist s pravilnikom podrobneje določi minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje.

(8)Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za vzgojne ukrepe, ki so po vsebini primerljivi delu obsojencev v splošno korist, ki se izrečejo mladoletnikom v kazenskem postopku.

(1)Izvrševanje kazni zapora in mladoletniškega zapora mora biti organizirano tako, da obsojencu in mladoletniku nudi programe in aktivnosti za izboljšanje kakovosti življenja in večjo socialno vključenost po prestani kazni.

(2)Obsojenca je treba vzpodbujati in mu omogočiti, da aktivno sodeluje pri pripravi in izvajanju osebnega načrta.

(3)Obsojenca je treba seznaniti z ravnanji, s postopki in z aktivnostmi med izvrševanjem kazenskih sankcij. Opozoriti ga je treba, v kolikšni meri utegnejo posamezne oblike posegati v njegove osebnostne pravice.

(4)Obsojenca, ki odkloni postopke iz prejšnjega odstavka, je treba opozoriti na morebitne posledice zavrnitve teh postopkov.

(1)Obsojencu, ki je zmožen za delo, je treba omogočiti delo v skladu z možnostmi zavoda. Za obsojenca, ki ni sposoben za redno delo, mora zavod v okviru možnosti zagotoviti delovno terapijo.

(2)Delo obsojenca mora omogočiti ohranjevanje, pridobivanje in povečanje njegovih strokovnih sposobnosti, da bi se po prestani kazni laže vključil v življenje na prostosti.

(3)Delo za obsojenca mora biti organizirano v okviru možnosti zavoda po sodobnih tehnoloških in drugih postopkih, v kakršnih se enaka ali podobna dela opravljajo zunaj zavoda.

(1)Obsojencu je treba skladno z možnostmi zavoda in njegovimi sposobnostmi in interesi omogočiti, da med prestajanjem kazni pridobi znanja, zlasti pa da dokonča osnovnošolsko obveznost in si pridobi poklic. Izobraževanje, opredeljeno v osebnem načrtu, ima enak status kot delo.

(2)Obsojencu je treba v zavodu skladno z možnostmi omogočiti kulturno-izobraževalne dejavnosti, športno-rekreativne dejavnosti, spremljanje dogajanj doma in v svetu ter druge aktivnosti, ki so koristne za njegovo telesno in duševno zdravje.

(3)Obsojencu se lahko za dosežene rezultate pri izobraževanju dajejo ugodnosti, določene s tem zakonom in drugimi predpisi.

Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje uredi izvrševanje kazni zapora.

(1)Obsojenca, ki je na prostosti, pozove na prestajanje kazni zapora okrožno sodišče, na območju katerega je sodišče izdalo sodbo na prvi stopnji, takoj, najpozneje pa v osmih dneh po prejemu izvršljive odločbe.

(2)Obsojenca, ki je v priporu, in obsojenca, ki je že na prestajanju kazni, pa je bil ponovno obsojen, razporedi na prestajanje kazni okrožno sodišče iz prejšnjega odstavka.

(3)Sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, ukrene vse potrebno, da se najde obsojenec, ki je neznanega prebivališča.

(4)Pri odločitvi o tem, v kateri zavod pošlje obsojenca, sodišče upošteva spol, starost, vrsto in višino izrečene kazni ter pri zaščitenih osebah po zakonu, ki ureja zaščito prič, tudi ukrepe v programu zaščite.

(1)Obsojencu, ki je v hišnem priporu, pošlje okrožno sodišče, na območju katerega prestaja hišni pripor, nalog, da takoj, najpozneje pa v 24. urah od prejema naloga, nastopi kazen zapora v določenem zavodu.

(2)Glede izvršitve kazni zapora obsojencu, ki je v hišnem priporu, se smiselno uporabljajo tudi določbe od drugega do petega odstavka 20. člena tega zakona.

(1)V pozivu za nastop kazni zapora se določi dan, ko mora obsojenec nastopiti kazen, in zavod, v katerem mora nastopiti kazen. Dan nastopa kazni v zavodu mora biti določen tako, da ostane obsojencu od prejema poziva do nastopa kazni najmanj osem dni, vendar ne več kot en mesec.

(2)Če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni, obvesti zavod o tem sodišče, ki ga je pozvalo na prestajanje kazni. Če sodišče ugotovi, da je bil poziv za nastop kazni obsojencu pravilno vročen ali če iz okoliščin izhaja, da se obsojenec izmika vročitvi poziva, odredi privedbo.

(3)Ne glede na določbe prvega odstavka 18. člena tega zakona in prvega odstavka tega člena lahko sodišče še pred izvršljivostjo pravnomočne sodbe odredi privedbo obsojenca, če njegovo dosedanje obnašanje, predvsem pa izmikanje udeležbi na posameznih procesnih dejanjih ali druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo pobegnil.

(4)Če privedba ne uspe, če obsojenec sodišču ni sporočil spremembe svojega naslova oziroma prebivališča ali če ni mogoče ugotoviti, kje se obsojenec nahaja, odredi sodišče tiralico.

(5)Začetek prestajanja kazni se šteje od dneva zglasitve, v primerih iz prejšnjega odstavka pa od dneva, ko je obsojenec priveden v zavod.

(6)Določbe tega člena o privedbi ne veljajo za obsojence, ki se jim poziv za prestajanje kazni dostavlja v tujino.

(1)Če v tem zakonu ni drugače določeno, sodišče v pozivu na prestajanje hišnega zapora obsojencu odredi, da se na dan, ki ga določi za dan nastopa hišnega zapora, zglasi v zavodu, v katerega bi bil sicer po tem zakonu napoten na prestajanje kazni zapora, pri čemer se kot dolžina izrečene kazni upošteva dolžina hišnega zapora.

(2)Obsojenec se mora na dan, ki je določen za nastop hišnega zapora, med uradnimi urami zglasiti v zavodu, ki je naveden v pozivu na prestajanje kazni hišnega zapora iz prejšnjega odstavka.

(3)Dan, ko se je obsojenec zglasil v zavodu v skladu s prejšnjim odstavkom, se šteje za dan nastopa in začetek prestajanja hišnega zapora.

(4)Če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni hišnega zapora, sodišče, ki je obsojenca pozvalo na prestajanje kazni, po prejemu obvestila zavoda o tem obvesti sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji. Sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, po prejemu obvestila opravi ustrezne poizvedbe o razlogih, zaradi katerih obsojenec ni nastopil hišnega zapora in odloči, ali naj se kazen izvrši s hišnim zaporom ali v zavodu.

(5)Če sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, ugotovi, da obsojenec hišnega zapora ni nastopil iz opravičenih razlogov, o tem obvesti sodišče, ki je obsojenca pozvalo na prestajanje kazni, da obsojenca ponovno pozove na prestajanje hišnega zapora.

(6)Če sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, ugotovi, da obsojenec hišnega zapora ni nastopil brez opravičenih razlogov in da zaradi tega niso več podani pogoji za izvršitev kazni s hišnim zaporom, odloči, da se kazen zapora izvrši v zavodu, če posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bi obsojenec pobegnil, pa hkrati odredi takojšnjo privedbo obsojenca v zavod in o tem obvesti zavod in sodišče, ki je obsojenca pozvalo na prestajanje kazni.

(7)Pritožba obsojenca zoper sklep o izvršitvi izrečene kazni zapora v zavodu ne zadrži izvršitve privedbe in začetka prestajanja kazni v zavodu.

(8)Glede drugih vprašanj v zvezi s pozivom obsojenca na prestajanje hišnega zapora, prekinitve in odložitve izvršitve ter za nastop hišnega zapora se smiselno uporabljajo določbe od 18. do 28. člena in 82. člena tega zakona.

(1)Zavod o nastopu kazni obsojenca obvesti pristojni center, na območju katerega ima obsojenec stalno prebivališče oziroma je imel zadnje stalno prebivališče pred nastopom kazni.

(2)Po vnaprejšnji pisni privolitvi obsojenca, ki je tuji državljan ali oseba brez državljanstva, zavod obvesti konzularne organe njegove države oziroma pristojno mednarodno organizacijo ali nevladno organizacijo, ki po pravilih mednarodnega prava ali na podlagi zakona varuje njegove koristi.

(1)Obsojenec ima pravico do brezplačne vozovnice, če so mu za nastop kazni potrebna medkrajevna prevozna sredstva.

(2)Stroške privedbe na prestajanje kazni plača obsojenec. Obsojenec plača stroške tudi, če je na prestajanje kazni priveden z bega. Odločbo o plačilu stroškov privedbe izda direktor zavoda.

(3)Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba. Pravnomočno in izvršljivo odločbo izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja davčni postopek, na predlog zavoda.

(1)Zahtevo za oddajo v zavod pred pravnomočnostjo sodbe da obdolženec, ki je v priporu, pisno ali ustno na zapisnik pri sodišču, ki je izreklo sodbo.

(2)Obdolženec, ki se odda v zavod po določbi prejšnjega odstavka, je glede pravic in dolžnosti, določenih v tem zakonu in na njegovi podlagi izdanih predpisih, izenačen z drugimi obsojenci. Ugodnosti se lahko omejijo, če to narekujejo razlogi, zaradi katerih je odrejen pripor. Pred odločitvijo o zahtevi ga mora sodišče o tem poučiti. Pouk se vnese v zapisnik.

(3)Če sodišče ugodi zahtevi obdolženca, pošlje odločbo in en izvod sodbe prve stopnje sodišču, pristojnemu za izvršitev.

(1)Obsojencu, ki je na prostosti, se sme na njegovo prošnjo ali z njegovo privolitvijo na prošnjo ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika ali na predlog pristojnega centra odložiti izvršitev kazni zapora:

1.      če ni zmožen nastopiti kazni zaradi bolnišničnega zdravljenja;

2.      če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč;

3.      če mu je potrebna odložitev, da bi lahko opravil ali dokončal neodložljiva poljska ali sezonska dela ali dela, ki jih je povzročila naravna nesreča ali kakšna druga nesreča, pa v svoji družini nima za delo drugih sposobnih članov;

4.      če mora opraviti določeno delo, ki ga je začel, in bi nastala občutnejša škoda, če ga ne bi opravil;

5.      če mu je potrebna odložitev, da konča šolo ali opravi izpit, za katerega se je pripravljal;

6.      če je odložitev potrebna, da obsojenec poskrbi za varstvo in vzgojo otrok ali v primerih, ko bi se lahko bistveno poslabšale bivanjske razmere njegove družine, o čemer da mnenje pristojni center, na območju katerega prebiva obsojenčeva družina;

7.      če so skupaj z njim obsojeni njegov zakonec oziroma oseba, ki z obsojencem živi v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali v registrirani istospolni partnerski skupnosti po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti, ali drugi člani skupnega gospodinjstva ali že prestajajo kazen in bi bilo ogroženo preživljanje starih, bolnih ali mladoletnih družinskih članov, če bi vsi obsojeni hkrati prestajali kazen zapora;

8.      če ima obsojenka otroka, ki še ni star eno leto, ali če je obsojenka noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev, ali če ima otroka, ki še ni star dve leti, in zahtevajo posebni zdravstveni, socialni ali drugi razlogi, da sama skrbi zanj;

9.      če mu je potrebna odložitev, da dokonča program zdravljenja odvisnosti, v katerega je vključen in bi njegova prekinitev ogrozila uspešno dokončanje programa, če to predlaga pristojni center.

(2)Izvršitev kazni se v primeru iz 1. točke prejšnjega odstavka lahko odloži, dokler traja bolnišnično zdravljenje, v primerih iz 2., 3., 4. in 6. točke skupaj največ za tri mesece, v primerih iz 5. in 7. točke največ za šest mesecev, v primerih iz 8. točke, dokler otrok ne dopolni enega leta oziroma dveh let starosti, v primerih iz 9. točke prejšnjega odstavka pa največ za dve leti. Prošnja za odložitev izvršitve kazni, ki jo vloži obsojenec, ki ni na prostosti, ali jo za obsojenca vložijo osebe, ki niso upravičeni vlagatelji, se zavrže in ne odloži izvršitve kazni zapora.

(3)V primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena se mora sodišču predložiti vsak mesec novo zdravniško potrdilo o bolnišničnem zdravljenju, ki mora vsebovati te elemente:

-        navedbo, da se potrdilo izdaja za namen vložitve prošnje za odlog nastopa kazni zapora;

-        opis razlogov, ki narekujejo nujno potrebnost bolnišničnega zdravljenja obsojenca.

(4)Potrdilo iz prejšnjega odstavka se izda na obrazcu, ki ga s pravilnikom predpiše minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje.

(1)Prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora je treba vložiti v treh dneh po prejemu poziva za nastop kazni. Če nastanejo razlogi za odložitev po 1. do 3. točki prvega odstavka prejšnjega člena pozneje, lahko vloži obsojenec prošnjo tudi po tem roku, vendar pred dnevom, ko bi se moral zglasiti na prestajanju kazni.

(2)Prošnji je treba priložiti tudi dokaze o razlogih za odložitev.

(3)O prošnji za odložitev izvršitve kazni odloča sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora. Odločbo je treba izdati v osmih dneh od prejema prošnje. Preden izda odločbo, lahko sodišče s potrebnimi preverjanji ugotovi dejstva, ki jih obsojenec navaja v prošnji. Če se obsojenec v prošnji sklicuje na razlog iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ali razloge in okoliščine iz 1. in 2. točke prvega odstavka 82. člena tega zakona, lahko sodišče v primeru suma zlorabe ali dvoma o zagotovljenosti ustrezne zdravstvene oskrbe v zavodu pridobi mnenje posebne zdravniške komisije, ki jo imenuje minister pristojen za zdravje. Zdravniška komisija izda mnenje najkasneje v desetih delovnih dneh od prejema zahteve sodišča. Do izdaje odločbe o prošnji se začetek prestajanja kazni odloži.

(4)Če sodišče ugodi prošnji za odložitev izvršitve kazni, pošlje en izvod odločbe zavodu, v katerem bi moral obsojenec nastopiti prestajanje kazni.

(5)Če je prošnja vložena pred vročitvijo poziva, po izteku roka iz prvega odstavka tega člena ali če prošnji niso priložena dokazila, da je razlog za odložitev nastal pozneje, sodišče prošnjo s sklepom zavrže.

(1)Zoper odločbo, izdano na podlagi tretjega in petega odstavka prejšnjega člena, je dovoljena pritožba na višje sodišče v treh dneh od vročitve odločbe. Pritožba zadrži izvršitev kazni, razen pritožbe zoper odločbo, s katero je bila prošnja za odložitev kazni zavrnjena, ker je bila vložena ponovno iz istih odložitvenih razlogov, oziroma zavržena, ker je bila vložena po preteku predpisanega roka.

(2)Če ima obsojenec pooblaščenca, vroči sodišče odločbe in druga pisanja pooblaščencu.

(3)Višje sodišče je dolžno izdati odločbo o pritožbi v treh dneh od dneva prejema pritožbe.

(4)Če je bila pritožba iz prvega odstavka tega člena zavrnjena oziroma zavržena, mora obsojenec nastopiti kazen zapora na dan, ki ga pristojno sodišče v sklepu ali odločbi določi kot nov datum nastopa kazni. O tem datumu je pristojno sodišče dolžno nemudoma pisno ali po ustrezni varni elektronski poti obvestiti zavod, v katerem mora obsojenec nastopiti kazen. Vložitev nove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora v tem terminu ne povzroči zadržanja začetka prestajanja kazni.

(1)Kadar zahteva pristojni državni tožilec na podlagi pooblastila, ki mu ga daje zakon, odložitev izvršitve kazni zapora, lahko pristojno sodišče odloči, da obsojenca ne kliče na prestajanje kazni; če ga je že poklicalo, pa še ni pretekel rok, v katerem bi se moral zglasiti v zavodu, lahko izda predsednik pristojnega sodišča odločbo o odložitvi izvršitve kazni. Zoper to odločbo ni pritožbe.

(2)Odložitev izvršitve kazni iz prejšnjega odstavka traja v takem primeru toliko časa, dokler ne sporoči državni tožilec pristojnemu sodišču, da lahko začne z izvrševanjem kazni oziroma dokler ni izdana nova sodna odločba.

(1)Pristojno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali ni nastopilo zastaranje izvršitve kazni. Če ugotovi, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti zaradi zastaranja, izda sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, sklep, s katerim ugotovi zastaranje izvršitve kazni.

(2)Sklep iz prejšnjega odstavka se vroči pristojnemu državnemu tožilstvu in zavodu, v katerem bi moral obsojenec prestajati kazen zapora.

(3)Če se ugotovi, da se izrečena kazen ne more izvršiti zaradi smrti obsojenca, izda sodnik iz prvega odstavka tega člena o tem sklep.

(4)Če nastane dvom o dovoljenosti izvršbe, pošlje sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, vse spise sodišču, ki je sodilo na prvi stopnji.

(1)Ko obsojenec nastopi kazen, je treba ugotoviti njegovo istovetnost, ga fotografirati ter opraviti zdravniški pregled. Obsojencu se v primeru dvoma o njegovi istovetnosti oziroma za izvrševanje čezmejnega ali mednarodnega sodelovanja odvzamejo tudi njegovi prstni odtisi obeh rok, kar odredi direktor zavoda oziroma od njega pooblaščena oseba.

(2)Ob sprejemu v zavod je treba obsojenca seznaniti s hišnim redom, z omejitvami pravic oziroma dolžnostmi, ki jih ima med prestajanjem kazni, z načinom uveljavljanja njegovih pravic in z disciplinskimi kaznimi, ki se lahko izrečejo zoper njega, ter z ugodnostmi, ki jih je lahko deležen.

(3)Zavod mora nameniti posebno pozornost obsojencem v sprejemnem obdobju. V sprejemnem obdobju se opravljajo vse aktivnosti in postopki, ki so potrebni za ustrezno vključitev obsojencev v življenje v zavodu in izdelavo osebnega načrta obsojenca, ki mora upoštevati tudi varnostne razloge.

(4)Pri zaščitenih osebah po zakonu, ki ureja zaščito prič, mora zavod ob sprejemu obsojenca in sestavi osebnega načrta upoštevati odločitve komisije, pristojne za zaščito ogroženih oseb, in sodelovati z enoto, pristojno za zaščito ogroženih oseb.

(1)Ob zglasitvi obsojenca zaradi prestajanja hišnega zapora je treba ugotoviti njegovo istovetnost, ga fotografirati in ga seznaniti z njegovimi pravicami in dolžnostmi. Obsojencu se v primeru dvoma o njegovi istovetnosti oziroma za izvrševanje čezmejnega ali mednarodnega sodelovanja odvzamejo tudi njegovi prstni odtisi obeh rok, kar odredi direktor zavoda oziroma od njega pooblaščena oseba.

(2)Zavod obsojenca iz prejšnjega odstavka vpiše v matično knjigo, centralno evidenco o osebah na prestajanju kazni zapora, zanj odpre osebni list in v njem poleg osebnih podatkov po tem zakonu zapiše nastop hišnega zapora in o tem obvesti sodišče in pristojno policijsko postajo.

(3)Po opravljenih dejanjih iz prejšnjih odstavkov zavod napoti obsojenca v stavbo ali posamezni del stavbe, kjer se po sodni odločbi izvršuje hišni zapor.

(4)Za namene izvršitve kazni zavod za obsojenca, ki prestaja hišni zapor, upravlja zbirke osebnih podatkov iz 31., 32., 33., 34., 35., 37., 38., 39. in 40. člena tega zakona. Osebne podatke obsojencev v hišnem zaporu zavod obdeluje ločeno od osebnih podatkov drugih obsojencev.

(1)Za obsojenca se ob prihodu na prestajanje kazni lahko določi poseben režim, ki traja največ 30 dni. V sprejemnem obdobju se spoznava njegova osebnost, zdravstveno stanje, delovne in učne sposobnosti in druge okoliščine, pomembne za obravnavo obsojenca ter za njegovo pravilno razvrstitev. Ob zaključku sprejemnega obdobja se za obsojenca pripravi osebni načrt.

(2)Za preučitev osebnosti po prejšnjem odstavku se posamezni obsojenci z njihovo privolitvijo lahko pošljejo v specializirane organizacije, kjer lahko ostanejo največ tri mesece.

(1)Zavod za prestajanje kazni oziroma prevzgojni dom prijavi obsojenca ali druge osebe, ki so nastopile kazen zapora ali so bile sprejete v zavod, skladno z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča.

(2)Obsojence ali druge posameznike, ki so nastopili kazen zapora ali bili v zavode sprejeti pred uveljavitvijo zakona iz prejšnjega odstavka, zavod prijavi v 30 dneh po uveljavitvi tega zakona.

Zaradi uresničevanja zakonitega in strokovnega izvrševanja kazenskih sankcij zavod zbira, obdeluje, shranjuje in vodi zbirko podatkov o obsojencih na prestajanju kazni zapora (v nadaljnjem besedilu: upravljalec zbirke podatkov).

Zbirka podatkov iz prejšnjega člena obsega:

-        podatke o identiteti obsojenca in o njegovem osebnem stanju;

-        podatke o ožjih družinskih članih obsojenca in osebah, s katerimi ima obsojenec dovoljene stike;

-        podatke o sodni odločbi, ki jo je treba izvršiti oziroma ki se izvršuje;

-        podatke o obsojencu, ki se zbirajo med prestajanjem kazni zapora.

Podatki o identiteti obsojenca in o njegovih osebnih stanjih obsegajo:

-        ime in priimek obsojenca,

-        enotno matično številko,

-        davčno številko,

-        osebno fotografijo,

-        prstne odtise obeh rok v primerih, ki jih določata 29. in 29.a člen tega zakona,

-        rojstne podatke,

-        podatke o državljanstvu,

-        podatke o prebivališču,

-        podatke o splošnem zdravstvenem stanju ob sprejemu v zavod in morebitni invalidnosti.

(1)Podatki o ožjih družinskih članih obsojenca obsegajo:

-        podatke, ki se nanašajo na družinsko razmerje,

-        število družinskih članov,

-        osebno ime in naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča ter starost družinskih članov,

-        podatke o preskrbljenosti družinskih članov in

-        telefonske številke.

(2)Podatki o osebah, s katerimi ima obsojenec dovoljene stike, obsegajo:

-        osebno ime in naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča teh oseb in

-        telefonske številke.

Podatki o sodni odločbi, ki jo je treba izvršiti, obsegajo:

-        naslov sodišča, ki je sodbo izreklo, opravilno številko in datum sodbe,

-        vrsto kaznivega dejanja,

-        vrsto in višino kazni,

-        datum nastopa kazni in iztek kazni,

-        morebitne prejšnje kazni,

-        pravno podlago za odpust s prestajanja kazni zapora.

Podatki o obsojencu, ki se zbirajo med izvrševanjem kazni zapora in se uporabljajo pri izdelavi in dopolnjevanju osebnega načrta obsojenca, obsegajo:

-        podatke o osebnosti in vedenju obsojenca,

-        podatke o ukrepih, potrebnih za osebni načrt in pripravo na življenje po prestani kazni,

-        podatke o dovoljenju za prebivanje tujca,

-        podatke o zdravstvenem stanju in morebitni invalidnosti obsojenca,

-        podatke o socialnih razmerah obsojenca in njegove družine ter odnosih v družini,

-        podatke, ki opredeljujejo varnostno oceno obsojenca,

-        psihološka oziroma psihiatrična izvedeniška mnenja ter poročila in podatki centrov za socialno delo, če je to potrebno za obravnavo obsojenca,

-        podatke o doseženih rezultatih njegove obravnave med izvrševanjem kazni zapora,

-        podatke o ukrepih in dosežkih na področju priprave na odpust,

-        podatke, ki se nanašajo na družinski status (samski, poročen, vdovec, življenjska skupnost, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali registrirana istospolna partnerska skupnost po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti),

-        podatke, ki se nanašajo na stanovanjske, bivalne in družinske razmere,

-        podatke o izobrazbi in pridobljenih znanjih,

-        podatke o dosedanjih zaposlitvah,

-        podatke o socialnem in ekonomskem stanju, o plači pred nastopom kazni zapora, drugih prejemkih, lastništvu nepremičnin in obveznostih preživljanja,

-        podatke o samomorilni ogroženosti,

-        fotografijo iz 29. člena tega zakona,

-        podatke o kazenskih postopkih, ki tečejo pri sodiščih zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj pred nastopom kazni zapora in po njem,

-        podatke o odprtih kazenskih postopkih in pravdnih postopkih, v katerih je bilo odločeno o škodi glede kaznivega dejanja.

(1)Upravljalec zbirke podatkov oziroma oseba, ki jo upravljalec pooblasti, zbira podatke za zbirke podatkov o obsojencih iz členov od 32. do 36. tega zakona neposredno od obsojenca, na katerega se nanašajo, od drugih oseb pa le tedaj, če obsojenec pisno privoli.

(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se podatki o obsojencu, kadar je to mogoče, zbirajo pri pravosodnih organih, policiji in drugih državnih organih, javnih zavodih, pristojnih centrih ter organih lokalne samouprave.

(1)Osebni podatki iz zbirke podatkov o obsojencih se shranjujejo in uporabljajo, dokler je obsojenec na prestajanju kazni zapora. Po prestani kazni ali odpustu obsojenca s prestajanja kazni zapora se podatki arhivirajo in se hranijo trajno.

(2)Dostop do podatkov iz prejšnjega odstavka je dopusten le upravljalcu zbirke podatkov oziroma osebi, ki jo upravljalec pooblasti, osebam, ki so pooblaščene za nadzor nad delom zavodov, in osebi, na katero se podatki nanašajo.

(3)Ugotovitve, ki se zbirajo med izvrševanjem kazni zapora, niso dostopne osebi, na katero se nanašajo, če bi seznanitev s temi ugotovitvami lahko negativno vplivala na delo z njo.

(4)Podatki iz prvega in tretjega odstavka tega člena so po zakonski rehabilitaciji dostopni le osebi, na katero se ti podatki nanašajo.

(1)Osebne podatke iz zbirke podatkov o obsojencih lahko uporabljajo pooblaščeni delavci Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljnjem besedilu: uprave) in ministrstva, pristojnega za pravosodje, za izvrševanje z zakonom določenih nalog. Delavci uprave so dolžni varovati kot uradno tajnost podatke o obsojencih, za katere zvedo pri opravljanju uradnih dolžnosti.

(2)Upravljalec zbirke podatkov obsojencev posreduje drugim uporabnikom podatke iz te zbirke, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom ali na podlagi pisne privolitve ali zahteve posameznika, na katerega se podatki nanašajo.

(1)Uprava vodi centralno evidenco o osebah na prestajanju kazni zapora.

(2)Podatke za centralno evidenco iz prejšnjega odstavka posredujejo upravi upravljalci zbirke podatkov in drugi organi v skladu z zakonom. Upravi se, skladno z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, in zakonom, ki ureja davčni postopek, za izvajanje njenih nalog in pooblastil iz prvega odstavka tega člena, omogoči neposreden elektronski dostop do evidenc prekrškov, kazenske evidence, pravdnega vpisnika, kazenskega vpisnika in vpisnika prekrškovnih zadev na sodiščih, do vpisnikov na državnih tožilstvih, do evidenc socialnih transferov, evidenc davčne uprave, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Centralnega registra prebivalstva in vseh drugih evidenc državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ki se vodijo v elektronski obliki.

(3)Informacijski sistem uprave se lahko za namene zagotavljanja točnosti in ažurnosti podatkov, ki jih pridobiva in posreduje za vodenje centralne evidence oseb na prestajanju kazni zapora, poveže z uradnimi evidencami in javnimi knjigami iz prejšnjega odstavka, razen z zbirko osebnih podatkov iz kazenske evidence in prekrškovne evidence. Povezovanje se izvede z imenom in priimkom, enotno matično številko ali davčno številko ali drugimi podatki, ki v povezavi z osebnim imenom zagotavljajo enoznačno identifikacijo osebe, o kateri se zahteva podatek.

(4)Centralna evidenca razvida oseb iz prvega odstavka tega člena vsebuje podatke iz členov od 32. do 36. tega zakona.

(5)Skladno z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, in zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, je upravljavcu zbirke podatkov oziroma osebi, ki jo upravljavec pooblasti, osebam, ki so pooblaščene za nadzor nad delom zavodov, sodišču, državnemu tožilstvu ter policiji glede kazenskega postopka, ki teče zoper obsojeno osebo, za izvajanje njihovih nalog in pooblastil, povezanih s pregonom storilcev kaznivih dejanj ter z vodenjem kazenskega postopka, o osebah na prestajanju kazni zapora dopusten neposredni elektronski dostop do naslednjih podatkov iz centralne evidence:

-        ime in priimek,

-        davčna številka,

-        EMŠO,

-        rojstni podatki,

-        stalno ali začasno prebivališče,

-        državljanstvo,

-        zavod, kraj prestajanja kazni,

-        izrek, nastop in iztek kazni oziroma predviden odpust.

(6)Dostop do podatkov iz prejšnjega odstavka je dopusten tudi osebi, na katero se podatki nanašajo.

(7)Centralna evidenca iz prvega odstavka tega člena se povezuje z informacijskim sistemom sodišč, s katerim si v varni elektronski obliki izmenjuje podatke in dokumente, ki so jih uprava in sodišča dolžni posredovati na podlagi tega zakona.

(8)Uprava zagotavlja in je odgovorna za vzpostavitev, razvoj in delovanje elektronskega poslovanja v zavodih in v upravi v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek.

Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje predpiše način zbiranja podatkov in vodenja zbirke podatkov po tem zakonu, kakor tudi postopek za ugotavljanje negativnega vpliva podatkov, ki v smislu tretjega odstavka 38. člena tega zakona niso dostopni osebi, na katero se nanašajo.

(1)Prostori, v katerih prebivajo obsojenci, morajo ustrezati zdravstvenim, higienskim zahtevam in omogočati realizacijo osebnega načrta.

(2)Obsojenca se razporedi v enoposteljno sobo skladno s prostorskimi možnostmi zavoda. Skupne spalnice obsojencev imajo največ osem postelj.

(3)Obsojencu je skladno z možnostmi zavoda ter na njegovo željo mogoče dodeliti samsko sobo.

(4)Obsojenca, ki je zaščitena oseba po zakonu, ki ureja zaščito prič, se razporedi ob upoštevanju odločitev komisije, pristojne za zaščito ogroženih oseb, in v sodelovanju z enoto, pristojno za zaščito ogroženih oseb.

Obsojencu je treba omogočiti, da prebiva vsak dan najmanj dve uri na prostem.

Obsojenec dobiva hrano, ki zadošča za ohranitev njegovega zdravja in popolne telesne sposobnosti.

Obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, je treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno.

(1)Preden se obsojenca razporedi na delo v zavodu ali zunaj njega, ga mora zavod poslati na zdravniški pregled.

(2)Zdravniški pregled iz prejšnjega odstavka se lahko opusti, če je bil obsojenec pred nastopom kazni v delovnem razmerju in če od prekinitve delovnega razmerja ni preteklo več kot šest mesecev.

(3)Na specialni zdravniški pregled, s katerim se ugotavlja zdravstveno in psihofizično stanje, mora zavod obsojenca poslati, preden je razporejen na delo z večjo nevarnostjo poškodb ali zdravstvenih okvar.

(4)Med opravljanjem dela iz prejšnjega odstavka je treba obsojenca pošiljati tudi na obdobne zdravstvene preglede, pri katerih se ugotavlja, ali še izpolnjuje posebne zdravstvene in psihofizične pogoje za delo z večjo nevarnostjo poškodb ali zdravstvenih okvar.

(5)Zdravstveni pregledi iz tega člena se opravljajo po splošnih predpisih.

Stroške za zdravstvene storitve iz prejšnjega člena plača zavod oziroma sklenitelj pogodbe o delu.

(1)Obsojenec se razporedi na delo v skladu z njegovimi duševnimi in telesnimi sposobnostmi in možnostmi zavoda. V okviru možnosti zavoda se pri razporeditvi na delo upoštevajo tudi želje obsojenca.

(2)O razporeditvi na delo iz prvega odstavka 52. člena tega zakona odloči direktor zavoda, v dislociranih oddelkih pa vodja dislociranega oddelka.

(3)Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka se sme obsojenec pritožiti v treh dneh. Pritožba ne zadrži izvršitve.

Obsojencu, ki se šola ali se izobražuje po verificiranih programih za pridobitev stopnje izobrazbe in obenem dela, lahko direktor zavoda z odločbo skrajša delovni čas in prizna druge pravice iz študija ob delu.

Obsojenca, ki je s storitvijo kaznivega dejanja zlorabil svoj poklic, dejavnost ali dolžnost ali mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, ni mogoče razporediti na tako delo v zavodu ali zunaj njega.

Izven rednega delovnega časa je dovoljeno obsojenca zaposliti največ dve uri na dan z deli, ki so potrebna, da se ohrani čistoča in red za normalno življenje v zavodu.

(1)Obsojenec dela v gospodarskih dejavnostih zavoda, na delih, potrebnih za normalno poslovanje zavoda, ali v okviru delovne terapije.

(2)Obsojenec lahko dela tudi zunaj zavoda pri pravnih ali fizičnih osebah, če je to skladno z osebnim načrtom.

(3)(črtan)

O delu obsojenca zunaj zavoda sklene zavod z delodajalcem pogodbo, v kateri se podrobneje določijo pogoji dela in medsebojne pravice in obveznosti.

(1)Osnova za izračun plačila za delo obsojencev je 25 odstotkov osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja.

(2)Količnike za določitev osnovnih plačil ter kriterije in merila za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela predpiše minister, pristojen za pravosodje. Pri oblikovanju kriterijev in meril se upošteva kakovost in količina opravljenega dela, obsojenčev prispevek k zmanjšanju stroškov proizvodnje, zahtevnost in težavnost dela ter delovne pogoje.

(3)Obsojencu se za doseženi nadpovprečni oziroma podpovprečni uspeh pri delu v skladu z merili in kriteriji iz tega člena plačilo za delo ustrezno poveča oziroma zmanjša.

(4)Obsojenec lahko za prizadevanje pri delu pri fizičnih in pravnih osebah iz drugega odstavka 52. člena tega zakona prejme posebno denarno nagrado.

(1)Obsojenec, ki začasno ni zmožen za delo, nima pravice do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo.

(2)Med letnim počitkom dobiva obsojenec nadomestilo enako povprečnemu plačilu, ki ga je dobival za delo v rednem delovnem času v zadnjih šestih mesecih oziroma v času, ko je delal, če je delal manj kot šest mesecev.

(1)Obsojenec, ki med prestajanjem kazni zapora dela, ima za vsak mesec dela s polnim delovnim časom pravico do dveh dni letnega dopusta. Po kriterijih, ki jih predpiše minister, pristojen za pravosodje, obsojenec lahko dobi do šest dni dodatnega letnega dopusta v enem letu, pri čemer se upošteva stalnost in prizadevnost obsojenca pri delu. Obsojenec, ki je kazen zapora nastopil iz pripora, lahko za čas, ko je v priporu delal, pridobi največ 30 dni letnega dopusta v letu, ko je nastopil kazen zapora.

(2)Če obsojenec med trajanjem letnega dopusta zboli, se mu ta čas ne šteje v letni dopust.

(3)Dopust mora obsojenec izkoristiti najpozneje eno leto po pridobitvi pravice. Odločbo o odmeri letnega dopusta izda direktor zavoda oziroma vodja dislociranega oddelka najpozneje do konca meseca januarja za preteklo leto.

(4)Če obsojenec preživlja svoj letni dopust v zavodu, ga lahko po zmožnostih zavoda preživi v posebnih prostorih. Režim v posebnih prostorih oziroma med letnim dopustom mora biti organiziran tako, da omogoča sprostitev, razvedrilo, rekreacijo in počitek, skladno z možnostmi zavoda.

(5)(črtan)

(1)Zavod, v katerem obsojenec prestaja kazen, mora 20 odstotkov plačila za delo, ki ga prejme obsojenec, hraniti kot njegov obvezni prihranek.

(2)Ko vsota prihranjenega denarja iz prejšnjega odstavka doseže vrednost treh zneskov mesečne denarne socialne pomoči, določene po predpisih o socialnem varstvu, lahko obsojenec s presežkom ravna kot s preostalim denarjem, ki ga dobi za nagrado.

(1)Direktor zavoda oziroma vodja dislociranega oddelka z odločbo ugotovi, da obsojencu prenehajo pravice iz dela, če:

-        neupravičeno odkloni delo;

-        pet dni zaporedoma neupravičeno ne pride na delo ali

-        to narekujejo utemeljeni razlogi varnosti oziroma izkazane potrebe ohranitve reda in discipline v zavodu.

(2)Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba. Pritožba zoper odločbo, izdano na podlagi razlogov iz tretje alinee prejšnjega odstavka, ne zadrži njene izvršitve.

(1)Obsojenci na prestajanju kazni zapora, mladoletniškega zapora in mladoletniki na prestajanju vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, ki so obvezno zavarovani po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, imajo pravico do zdravstvenih storitev po teh predpisih, razen pravic do proste izbire zdravnika, zdravnika-specialista in zdravstvenega zavoda, zdravstvenega varstva v zvezi z dajanjem tkiv in organov za presaditev drugim osebam, zdravljenja in nege na domu, zdravljenja v tujini, zdraviliškega zdravljenja, pogrebnine in posmrtnine ter povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev.

(2)Družinski člani zavarovane osebe iz prejšnjega odstavka niso zavarovane osebe.

(1)Vsak zavod mora imeti pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti.

(2)Zdravstveno oskrbo obsojencev v zavodih zagotavljajo zdravstveni domovi, na območju katerih deluje zavod, na podlagi dogovora, ki ga skleneta zavod in zdravstveni dom.

(3)Zdravstvena dejavnost za obsojence se lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda.

(4)O napotitvi obsojenca na zdravstveni pregled ali zdravljenje iz prejšnjega odstavka odloča zdravnik, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost, o čemer je dolžan obvestiti direktorja zavoda.

(1)Vsak zavod mora imeti bolniško sobo, v kateri bivajo in se zdravijo obsojenci. Bolniška soba mora biti opremljena skladno s splošnimi predpisi.

(2)Obsojenci, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo dodatno pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb v obliki nege ali socialne oskrbe, lahko bivajo v za to prilagojenem prostoru ali oddelku enega od zavodov.

(3)Obsojenci iz vseh zavodov v Republiki Sloveniji, ki jih zaradi begosumnosti ali iz drugih upravičenih razlogov ni mogoče zdraviti v splošnih zdravstvenih zavodih ali v bolniški sobi posameznega zavoda, se lahko zdravijo v posebnih bolnišničnih prostorih enega izmed zavodov ali v ustrezno varovanem oddelku zdravstvenega zavoda.

(4)O napotitvi na zdravljenje obsojenca iz prejšnjega odstavka odloča zdravnik, ki v zavodu opravlja zdravstveno dejavnost, po predhodnem soglasju zdravnika zdravstvenega zavoda, kjer se bo obsojenec zdravil.

(1)Izbrana lekarna na območju, kjer je zavod, ima v zavodu priročno zalogo zdravil za potrebe zdravljenja obsojencev.

(2)Priročna lekarna posluje v skladu s splošnimi predpisi o lekarniški dejavnosti.

(1)Obsojenkam, ki so noseče ali ki so rodile med prestajanjem kazni zapora, je zagotovljena ustrezna zdravniška nega in pogoji za nego otroka. Otrok sme ostati pri materi na njeno zahtevo do dopolnjenega prvega leta starosti, potem pa se odda v sporazumu z materjo otrokovemu očetu ali sorodnikom. Če to ni mogoče ali ni v otrokovo korist, stori pristojni center potrebne ukrepe za varstvo in vzgojo otroka v skladu z določbami zakona, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja.

(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sme otrok ostati pri materi do dopolnjenega drugega leta starosti, če bo mati v tem času prestala kazen ali če to zahtevajo posebni zdravstveni, socialni ali drugi razlogi. O tem odloči generalni direktor.

(3)Zoper odločbo je dovoljena pritožba.

(1)Za obsojence, za katere se utemeljeno sumi, da so pod vplivom alkohola ali prepovedane droge, in za osebe, ki so vključene v program obravnave ali zdravljenja odvisnosti, se lahko opravi preizkus njihove prisotnosti.

(2)Če obsojenec odkloni preizkus alkoholiziranosti ali ne odda telesnih tekočin, potrebnih za preizkus prisotnosti psihotropnih substanc, se šteje, da je pod vplivom alkohola oziroma psihotropnih substanc, o čemer je treba obsojenca predhodno obvestiti.

(3)Obsojencem je potrebno omogočiti zaupno testiranje na okuženost s HIV in virusi hepatitisa obenem s svetovanjem pred testiranjem in po njem.

(črtan)

(črtan)

(1)Obsojenci so na prestajanju kazni zapora zavarovani za invalidnost in telesno okvaro, ki sta posledica poklicne bolezni ali nesreče pri delu, pri poklicnem izobraževanju ali pri opravljanju dovoljenih dejavnosti.

(2)Dovoljene dejavnosti v zavodu so tiste, ki se izvajajo po osebnem načrtu obsojencev (športne, kulturne, prosvetne in podobne dejavnosti).

(3)Obsojenci so med prestajanjem kazni zavarovani tudi za primer invalidnosti, ki je posledica nesreče izven dela, nastale zaradi višje sile.

(4)Kaj se šteje za nesrečo pri delu ali poklicno bolezen, se ugotavlja po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

(1)Pravice iz invalidskega zavarovanja po tem zakonu so:

-        pravica do invalidske pokojnine in pravica do poklicne rehabilitacije in zaposlitve z ustreznimi denarnimi nadomestili – za primer zmanjšane ali izgubljene delovne zmožnosti (invalidnost);

-        pravica do denarnega nadomestila – za primer telesne okvare;

-        pravica do družinske pokojnine – za primer smrti zavarovanega obsojenca.

Poklicna rehabilitacija se izvaja v okviru možnosti v zavodih, z dovoljenjem generalnega direktorja pa tudi v specializiranih zavodih za rehabilitacijo.

(črtan)

(1)Obsojenec sprejema pisanja od državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in organizacij ter se obrača nanje z vlogami za varstvo svojih pravic in pravnih koristi preko zavoda v zaprtih kuvertah.

(2)Obsojeni tuji državljani se smejo obračati tudi na konzularne organe svoje države ali države, ki varuje njihove koristi. Osebe brez državljanstva in begunci se smejo obračati na uradno organizacijo, ki po pravilih mednarodnega prava varuje njihove koristi.

(1)Obsojencu je treba omogočiti neomejeno dopisovanje z ožjimi družinskimi člani. Z drugimi osebami si lahko obsojenec dopisuje, če je to v skladu z njegovim osebnim načrtom. O tem odloči direktor zavoda na njegovo prošnjo.

(2)Obsojenec prejema in pošilja pisemske pošiljke preko zavoda v zaprtih kuvertah.

(3)Obsojencu je treba zagotoviti tajnost pisem in drugih občil.

(1)Nadzor pisemskih pošiljk je dopusten le, kadar gre za sum vnašanja ali iznašanja predmetov, ki jih obsojenec ne sme posedovati. Pregled se opravi tako, da pravosodni policist odpre pisemsko pošiljko v navzočnosti obsojenca, pri čemer pravosodni policist ne sme brati vsebine pisma.

(2)Nadzor pošiljk iz prejšnjega odstavka odredi direktor zavoda ali druga oseba, ki jo on pooblasti.

(3)Minister, pristojen za pravosodje, s pravilnikom podrobneje uredi nadzor pisemskih pošiljk iz prvega odstavka tega člena in določi, katerih predmetov obsojenec ne sme imeti pri sebi.

(1)Obsojencu je treba omogočiti, da ga najmanj dvakrat tedensko lahko obiščejo ožji družinski člani, rejnik in skrbnik. Z dovoljenjem direktorja zavoda ga smejo obiskati tudi druge osebe. Obiska ni mogoče omejiti na manj kot eno uro. Mladoletne osebe, ki niso ožji sorodniki, smejo biti na obisku samo v prisotnosti polnoletnega obiskovalca. Odločitev o obiskih drugih oseb se zapiše v osebni načrt obsojenca.

(2)Obsojencu je treba omogočiti, da ga na njegovo zahtevo obišče pooblaščenec, ki ga zastopa v njegovih zadevah, na željo obsojenca ali na podlagi ocene zavoda ga lahko obišče strokovni delavec pristojnega centra oziroma prostovoljec, če mu je bil določen.

(3)O obiskih in drugih stikih pooblaščenca z obsojencem iz prejšnjega odstavka, ki ni odvetnik, odloča direktor zavoda na obrazloženo prošnjo obsojenca in jih lahko prepove ali časovno omeji le z odločbo, s katero ugotovi, da:

-        pooblaščenec, ki lahko obsojenca obiskuje kot ožji družinski član, rejnik ali skrbnik, oziroma kot pooblaščenec, ki ima dovoljenje direktorja zavoda za obisk obsojenca na podlagi prvega odstavka tega člena, zadeve, za katere je pooblaščen, lahko uredi ob obiskih, ali

-        obsojenec lahko na drug način uredi zadeve, ki naj bi jih uredil pooblaščenec, ali

-        iz okoliščin izhaja, da obisk lahko ogrozi red ali varnost v zavodu.

(4)Če je obsojenec tuj državljan, oseba brez državljanstva ali begunec, ima konzularni predstavnik njegove države ali države, ki varuje njegove koristi, oziroma predstavnik uradne organizacije, ki varuje koristi beguncev, pravico, da ga obiskuje. Ta pravica se sme odreči konzularnemu predstavniku samo, če se taka pravica odreka slovenskim konzularnim predstavnikom v državi, ki ji pripada obsojenec.

(5)Obsojencem se omogoči stik z mediji, razen če obstajajo utemeljeni razlogi, da se prepovejo zaradi razlogov varnosti, zaščite javnega interesa ali varovanja integritete žrtev, drugih obsojencev ali delavcev uprave.

(6)Dovoljenje iz prejšnjega odstavka izda direktor zavoda.

(1)Obiski obsojenca se opravljajo v primerno opremljenih notranjih ali zunanjih prostorih in so nenadzorovani ali nadzorovani s strani pravosodnih policistov. Nadzorovani obiski se lahko opravljajo tudi za stekleno pregrado, če to narekujejo razlogi varnosti ali je to potrebno za onemogočanje izmenjave predmetov in stvari med obsojencem in obiskovalcem. Režim nadzorovanih obiskov obsojenca se določi v njegovem osebnem načrtu.

(2)Obisk se lahko prekine le, če se obsojenec ali njegov obiskovalec neprimerno vedeta, motita druge ali če je ogrožena varnost oseb ali zavoda.

(3)Ob zaostrenih varnostnih razmerah ali dogodkih lahko direktor zavoda začasno odredi, da se vsi obiski zavoda ali dela zavoda opravljajo za steklom ali da se začasno ne izvajajo.

(4)Zoper prekinitev iz drugega odstavka je dovoljena pritožba, ki ne zadrži izvršitve.

(1)Obsojenec ima pravico do telefonskih pogovorov z ožjimi družinskimi člani, rejnikom, skrbnikom, pooblaščencem, konzularnim predstavnikom oziroma predstavnikom uradne organizacije, ki varuje koristi beguncev, predstavnikom pristojnega centra, predstavnikom zavoda za zaposlovanje in varuhom človekovih pravic. Obsojencu je treba zagotoviti tudi klicanje na interventno številko policije.

(2)Obsojencu se lahko omogoči tudi telefonske pogovore z drugimi osebami. Odločitev o tem se zapiše v njegov osebni načrt.

(3)Direktor zavoda lahko obsojencu prepove telefonske pogovore, če to narekujejo varnostni razlogi. Odločitev o prepovedi telefonskih pogovorov obsojencu se zapiše v njegov osebni načrt.

(4)Stroške telefonskih pogovorov nosi obsojenec.

(5)Obsojenci lahko uporabljajo tudi druge elektronske komunikacije (elektronska pošta, svetovni splet, mobilna telefonija, faksimilna sporočila, glasovna pošta, storitev SMS) pod pogojem, da izvajanje teh komunikacij ne ogroža varnosti v zavodu in izven njega.

(6)Direktor zavoda lahko v okviru izvajanja kazenskih sankcij ter vzdrževanja reda in discipline v zavodu odloči, da na podlagi potrebe po varnostnih ukrepih za zagotovitev varnosti zapornikov, zaporskega osebja in drugih oseb v zavodu ter varnosti premoženja in podatkov, uvede ukrepe varovanja s snemanjem in shranjevanjem telefonskih klicev in drugih elektronskih komunikacij. Pri uvedbi ukrepa varovanja ter snemanja in shranjevanja elektronskih komunikacij se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja elektronske komunikacije, ki urejajo področje zaščite tajnosti, zaupnosti in varnosti elektronskih komunikacij ter hrambo podatkov o prometu elektronskih komunikacij.

(7)Ukrep iz prejšnjega odstavka se sme nanašati na zunanje telefonske in druge elektronske komunikacije. V primerih zunanjih elektronskih komunikacij mora biti oseba, ki hoče komunicirati z zavodom v primeru telefonskih klicev predhodno zvočno obveščena, da bo pogovor sneman, v primeru drugih komunikacij pa mora biti o tem predhodno obveščena na drug primeren način (objave na spletni strani uprave, opozorila v sistemu elektronske pošte in podobno).

(1)Obsojenec v zaprtem režimu lahko štirikrat letno sprejme pošiljke s hrano, enkrat mesečno pošiljke s perilom in z osebnimi predmeti ter neomejeno pošiljke s časopisi, z revijami oziroma s knjigami.

(2)Obsojenci v polodprtem režimu lahko štirikrat letno sprejmejo pošiljke s hrano, enkrat tedensko pošiljke s perilom in z osebnimi predmeti ter neomejeno pošiljke s časopisi, z revijami oziroma s knjigami.

(3)Obsojenci v odprtem režimu lahko brez omejitev sprejemajo pošiljke s hrano, perilom, z osebnimi predmeti in s časopisi oziroma knjigami.

(4)Ob zaostrenih varnostnih razmerah ali dogodkih lahko direktor zavoda začasno, vendar ne za več kot 14 dni, omeji prejemanje pošiljk s hrano, perilom in z osebnimi predmeti in s časopisi oziroma knjigami.

(5)Obsojenec v zavodu praviloma ne sme imeti pri sebi denarja v gotovinski obliki. Podrobneje izvajanje tega odstavka predpiše minister, pristojen za pravosodje, s pravilnikom.

(6)Nadzor sprejetih pošiljk opravljajo pravosodni policisti.

(7)Zavod vodi evidenco paketov, ki jih prejme obsojenec.

(1)Za aktivno prizadevanje in doseganje uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta ter spoštovanje hišnega reda lahko direktor zavoda obsojencu podeli naslednje ugodnosti:

-        podaljšan ali nenadzorovan obisk;

-        nenadzorovan obisk zunaj zavoda;

-        izhod iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe;

-        prost izhod iz zavoda, razen v okolje, kjer je storil kaznivo dejanje;

-        prost izhod iz zavoda;

-        delna ali popolna izraba letnega dopusta zunaj zavoda;

-        do sedem dni neplačanega letnega dopusta letno;

-        dodatne ugodnosti znotraj zavoda.

(2)Prost izhod iz zavoda se sme obsojencu dodeliti do petkrat mesečno in sme trajati do 53 ur. Med prostim izhodom obsojenec ne sme zapustiti ozemlja Republike Slovenije. Izjemoma, kadar to zahtevajo osebne okoliščine obsojenca, lahko odhod iz države dovoli minister, pristojen za pravosodje.

(3)Pri odločanju o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti je treba poleg kriterijev iz prvega odstavka tega člena upoštevati osebnost obsojenca, nevarnost pobega, vrsto in način storitve kaznivega dejanja, način nastopa kazni, mogoče odprte kazenske postopke, pa tudi druge okoliščine, ki kažejo na možnost zlorabe dodeljenih ugodnosti. Upoštevati je treba tudi odziv okolja, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, zlasti oškodovancev.

(4)Če je obsojenec od dodelitve ugodnosti do njihove izrabe storil disciplinski prekršek ali se ni držal sprejetih dogovorov iz osebnega načrta, se mu lahko ugodnost odvzame ali nadomesti z drugo vrsto ugodnosti.

(5)Stroške izhoda iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe plača obsojenec; če obsojenec brez svoje krivde nima sredstev, te stroške plača zavod.

(6)Ugodnosti iz tega člena podeljuje direktor zavoda po predhodnem mnenju strokovnih delavcev.

(7)Obsojencu, ki prestaja kazen zapora po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča, se zunajzavodske ugodnosti iz tega člena lahko na predlog direktorja zavoda dodelijo samo po predhodni odločitvi Mednarodnega kazenskega sodišča.

(1)Obsojencu, ki je nastopil kazen pred pravnomočnostjo sodbe, ni mogoče dodeliti zunajzavodskih ugodnosti, dokler sodba ni pravnomočna.

(2)Obsojenec, ki mu je izrečena kazen izgona tujca iz države, praviloma ne more pridobiti zunajzavodskih ugodnosti.

(1)Obsojenci imajo pravico do duhovne oskrbe v skladu z zakonom, ki ureja versko svobodo. Vsebina in obseg duhovne oskrbe se lahko omejita le zaradi varnosti in ohranitve reda v zavodu.

(2)Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje predpiše uresničevanje in izvajanje duhovne oskrbe obsojencev.

(1)Obsojenec se lahko premesti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda v Republiki Sloveniji, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma, če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič.

(2)Če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, se lahko obsojenec začasno premesti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda, če je to potrebno zaradi racionalnejše izvedbe postopka.

(3)O premestitvi iz prejšnjih odstavkov za obsojenca, ki prestaja kazen zapora po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča, se to nemudoma obvesti.

(1)Postopek za premestitev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda se začne na predlog direktorja zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič.

(2)O premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda odloča direktor zavoda, o premestitvi iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda pa generalni direktor. Ob odločanju o premestitvi lahko zaprosi za mnenje zavod oziroma oddelek zavoda, v katerega naj bi bil obsojenec premeščen. Direktor zavoda oziroma generalni direktor pri odločanju o premestitvi obsojenca na to mnenje nista vezana.

(3)Zoper odločbo o premestitvi je dovoljena pritožba, ki ne zadrži izvršitve.

(4)Ob odločanju o premestitvi obsojenca, ki prestaja kazen zapora po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča, se zaprosilo za mnenje Mednarodnemu kazenskemu sodišču posreduje prek ministrstva, pristojnega za pravosodje.

(5)O premestitvi obsojenca se obvesti pristojni center.

(1)Obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim režimom, se lahko premesti v zavod ali njegov oddelek s svobodnejšim režimom, če se oceni, da ne bo zlorabil takega režima.

(2)Obsojenca, ki zlorabi svobodnejši režim zavoda ali njegovega oddelka ali za katerega narekujejo premestitev drugi utemeljeni razlogi, se premesti v zavod ali njegov oddelek s strožjim režimom.

(3)O premestitvi obsojenca iz svobodnejšega v strožji ali iz strožjega v svobodnejši režim istega zavoda odloča direktor zavoda.

(4)Zoper odločbo o premestitvi je dovoljena pritožba, ki ne zadrži izvršitve.

(5)Premestitev v zavod ali oddelek s svobodnejšim režimom se za obsojenca, ki prestaja kazen zapora po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča, izvede le po pridobitvi ustreznega mnenja Mednarodnega kazenskega sodišča.

(1)Na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika lahko direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora:

1.      če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe;

2.      če obsojenec brez tuje pomoči ni sposoben opravljati vsaj ene od osnovnih življenjskih potreb v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavod pa mu te pomoči ne more zagotoviti;

3.      če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč;

4.      če mu je potrebna prekinitev, da bi lahko opravil neodložljiva poljska ali sezonska dela ali dela, ki jih je povzročila naravna nesreča ali kakšna druga nesreča, pa v svoji družini nima za delo drugih sposobnih članov;

5.      če je prekinitev potrebna, da obsojenec poskrbi za varstvo in vzgojo otrok ali v primerih, ko bi se lahko bistveno poslabšale bivanjske razmere njegove družine, o čemer da mnenje pristojni center, na območju katerega prebiva obsojenčeva družina;

6.      če so skupaj z obsojencem obsojeni njegov zakonec oziroma oseba, ki z obsojencem živi v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali v registrirani istospolni partnerski skupnosti po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti, ali drugi člani skupnega gospodinjstva, ali že prestajajo kazen in bi bilo ogroženo preživljanje starih, bolnih ali mladoletnih družinskih članov, če bi vsi obsojeni hkrati prestajali kazen zapora;

7.      če ima obsojenka otroka, ki še ni star eno leto, ali če je obsojenka noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev, ali če ima otroka, ki še ni star dve leti, in zahtevajo posebni zdravstveni, socialni ali drugi razlogi, da sama skrbi zanj.

(2)Kazen zapora se iz razloga po 1. točki prejšnjega odstavka lahko prekine tudi po uradni dolžnosti.

(3)Če je obsojencu, ki že prestaja kazen zapora, odrejen pripor, se prekine prestajanje kazni zapora po uradni dolžnosti.

(4)Prekinitev sme trajati največ tri mesece; če je bila prekinitev dovoljena po 1. točki prvega odstavka tega člena, lahko traja do zaključka zdravljenja; če je bila prekinitev dovoljena po 2. točki prvega odstavka tega člena, prekinitev lahko traja, dokler je tuja pomoč nujno potrebna, če je bila kazen prekinjena po določbi tretjega odstavka tega člena, prekinitev traja, dokler traja pripor. Čas prekinitve se ne všteje v prestajanje kazni. V primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena je obsojenec dolžan vsak mesec predložiti zavodu novo zdravniško potrdilo o izpolnjevanju razlogov iz te točke. Potrdilo mora biti izdano na obrazcu, določenem v tretjem odstavku 24. člena tega zakona, in vsebovati navedbo, da se izdaja za namen vložitve prošnje za prekinitev oziroma podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora, in opis razlogov, ki narekujejo nujnost prekinitve prestajanja kazni zaradi zdravljenja.

(5)Če se med trajanjem prekinitve kazni ugotovi, da so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila prekinitev dovoljena, ali če obsojenec prekinitev kazni zlorabi, pokliče direktor zavoda obsojenca takoj na prestajanje kazni, ne glede na rok, do katerega mu je bila prekinitev dovoljena.

(6)Zoper odločbo iz prvega, drugega in petega odstavka tega člena je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve. Pred izdajo odločbe iz razlogov po 1. točki prvega odstavka tega člena lahko direktor zavoda v primeru suma zlorabe pridobi mnenje zdravstvene komisije iz tretjega odstavka 25. člena tega zakona, ki mnenje izda najkasneje v desetih delovnih dneh od prejema zahteve direktorja zavoda.

(7)Prošnja za prekinitev prestajanja kazni iz istih razlogov se lahko ponovi po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo o njej dokončno odločeno.

(8)Obsojencu, ki prestaja kazen po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča, ni mogoče prekiniti prestajanja kazni, če ni tako odločilo Mednarodno kazensko sodišče.

(9)Zavod o prekinitvi prestajanja kazni zapora obvesti pristojni center.

(1)Privedbo obsojenca na pristojno sodišče ali k pristojnemu državnemu tožilstvu se sme opraviti, če je to potrebno zaradi izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka in na podlagi pisnega naloga ter na stroške pristojnega sodišča oziroma državnega tožilstva.

(2)Privedbo obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu za prestajanje kazni zapora, opravijo pravosodni policisti. Privedbo obsojenca, ki prestaja hišni zapor, opravi policija.

(1)Obsojenec, ki meni, da je podvržen mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, lahko zahteva sodno varstvo.

(2)Zahtevo za sodno varstvo obsojenec vloži na okrožno sodišče, na območju katerega je zavod oziroma njegov oddelek (v nadaljnjem besedilu pristojno sodišče). Predsednik pristojnega sodišča ali drug sodnik, določen z letnim razporedom dela sodišča, odloča glede zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine iz prejšnjega odstavka s smiselno uporabo zakona, ki ureja upravni spor.

(3)Sodišče o zahtevi iz prvega odstavka tega člena odloči v petih dneh od prejema poročila zavoda za prestajanje kazni zapora v zvezi z zatrjevanimi kršitvami, ki ga je zavod dolžan posredovati sodišču v treh dneh od prejema poziva sodišča. Preden izda odločbo, lahko sodišče s potrebnimi preverjanji ugotovi dejstva, ki jih obsojenec navaja v zahtevi in po potrebi opravi razgovor z obsojencem, ki je zahteval sodno varstvo, oziroma drugimi obsojenci, tudi brez navzočnosti delavcev zavoda.

(4)V primeru ugotovljenih nepravilnosti lahko sodišče že pred izdajo odločbe odredi direktorju zavoda ali generalnemu direktorju takojšnjo odpravo nepravilnosti in ukrepe za odpravo kršitev.

(5)Zoper odločbo iz tretjega odstavka tega člena je dovoljena pritožba na višje sodišče v osmih dneh od vročitve odločbe. Višje sodišče odloči o pritožbi v osmih dneh od dneva prejema pritožbe.

Če je bila obsojencu zaradi ravnanja iz prvega odstavka prejšnjega člena povzročena škoda, lahko zahteva odškodnino v skladu z zakonom neposredno tudi od tistega, ki mu je povzročil škodo.

(1)Če gre za druge kršitve pravic ali za druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, ima obsojenec pravico pritožiti se generalnemu direktorju.

(2)Če obsojenec ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje.

(3)Obsojenec ima pravico pritožiti se zaradi kršitve svojih pravic in zaradi nepravilnosti iz prvega odstavka tudi drugim organom, ki opravljajo nadzorstvo v zavodu.

(1)Obsojenec se mora na prestajanju kazni zapora ravnati po hišnem redu, pravilih o delovni disciplini in odredbah uradnih oseb.

(2)Za ohranitev reda in discipline so dovoljene samo tiste omejitve, ki so potrebne za varnost in skupno življenje v zavodu.

(1)Obsojenca se lahko disciplinsko kaznuje za disciplinske prestopke. Disciplinski postopki se uporabijo le kot skrajno sredstvo.

(2)Disciplinski prestopki, za katere se obsojenca disciplinsko kaznuje, so:

1.      fizični napad na soobsojenca, delavca zavoda ali tretjo osebo;

2.      neizpolnitev ukaza uradne osebe, ki bi povzročila hujše motnje v delovanju zavoda;

3.      izdelovanje, vnašanje ali posedovanje predmetov, primernih za napad, pobeg ali za storitev kaznivega dejanja in poskusa pobega;

4.      pobeg ali poskus pobega s prestajanja kazni zapora;

5.      posedovanje, vnašanje, skrivanje ali razpečevanje alkoholnih pijač, prepovedanih drog ter drugih nedovoljenih substanc ali predmetov;

6.      povzročitev materialne škode, če je povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti;

7.      nedovoljeno posedovanje ali uporaba mobilnih telefonov in drugih komunikacijskih sredstev;

8.      ukvarjanje s prekupčevanjem;

9.      prisiljevanje, izvajanje psihičnih in fizičnih oblik pritiska nad drugimi in napeljevanje k temu.

Disciplinske kazni, ki se smejo izreči obsojencu za disciplinske prestopke, so:

1.      pisni opomin;

2.      razporeditev na drugo delo do treh mesecev, če je kršitev storjena v zvezi z delom;

3.      omejitev sprejemanja pošiljk do šestih mesecev, če se v pošiljki najdejo alkoholne pijače, prepovedana droga ali predmeti, ki so primerni za pobeg ali napad, ali mobilni telefon oziroma druga komunikacijska sredstva;

4.      oddaja v samico do 21 dni s pravico do dela;

5.      oddaja v samico do 14 dni brez pravice do dela.

(1)Če stori obsojenec v zavodu ali med spremstvom zunaj zavoda dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, je zavod dejanje dolžan naznaniti pristojnemu državnemu tožilstvu ali pristojni policijski postaji. Obenem z ovadbo mora zavod navesti dokaze, za katere ve, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila.

(2)Če obstaja utemeljen sum, da je obsojenec med prestajanjem kazni zapora v zavodu storil kaznivo dejanje, lahko direktor zavoda odloči, da se tak obsojenec iz razlogov varnosti začasno, najdlje do vročitve sodne odločbe, loči od drugih obsojencev. Če pristojno sodišče zahteva ločitev obsojenca zaradi interesov preiskave, je direktor zavoda to dolžan storiti.

(3)Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba. Pritožba zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ne zadrži njene izvršitve.

(1)Disciplinske kazni izreka direktor zavoda ali oseba, ki jo za to pooblasti direktor zavoda, v dislociranih oddelkih pa vodja dislociranega oddelka ali oseba, ki jo za to pooblasti vodja dislociranega oddelka.

(2)Disciplinska kazen se ne sme izreči, če je od storitve disciplinskega prestopka preteklo več kot šest mesecev, izvršiti pa ne, če je od izreka disciplinske kazni preteklo več kot šest mesecev.

(3)Pri izrekanju disciplinskih kazni sme direktor zavoda oziroma vodja dislociranega oddelka odložiti izvršitev izrečene disciplinske kazni za čas do šestih mesecev. Direktor zavoda oziroma vodja dislociranega oddelka odloži izvršitev disciplinske kazni, če oceni, da je mogoče pričakovati, da bo pri obsojencu tudi brez izvršitve disciplinske kazni dosežen namen kaznovanja.

(4)Če obsojenec v času, za katerega je bila odložena izvršitev disciplinske kazni, znova stori disciplinski prestopek, se mu izreče za oba prestopka ena sama disciplinska kazen.

(5)Policijska postaja, ki v skladu z zakonom pridrži obsojenca v času koriščenja zunajzavodskih ugodnosti, ga po končanem postopku privede v najbližji zavod.

(1)Dejansko stanje se v disciplinskem postopku ugotavlja na podlagi listinskih dokazov in zaslišanja prič.

(2)Iz varnostnih razlogov se lahko priče zaslišijo tudi izven disciplinske obravnave.

(3)V primerih iz prejšnjega odstavka se na način, da se identiteta priče ne razkrije, obsojenca v postopku seznani z vsebino pričanja in se mu omogoči, da se o njej izjasni.

(4)Na disciplinski obravnavi je javnost izključena.

(1)Med prestajanjem disciplinske kazni oddaje v samico mora obsojenca dnevno obiskovati zdravnik, ki v zavodu opravlja zdravstvene storitve, ali drug zdravstveni delavec zavoda. Če zdravnik ugotovi, da bi nadaljnje prestajanje disciplinske kazni oddaje v samico ogrozilo obsojenčevo zdravje, obvesti o tem direktorja zavoda, ki odloči, da se prestajanje disciplinske kazni ustavi.

(2)Obsojenec, ki mu je izrečena disciplinska kazen oddaje v samico, ima pravico do dveurnega sprehoda na prostem dnevno.

(1)Disciplinski postopek se začne na obrazložen predlog za uvedbo disciplinskega postopka, ki ga poda vodja tiste notranje organizacijske enote zavoda, v kateri je bil prestopek storjen. Prijava se poda vodji notranje organizacijske enote zavoda oziroma vodji dislociranega oddelka. Predlog mora biti podan najpozneje v petih delovnih dneh od storitve oziroma odkritja disciplinskega prestopka in mora biti vročen obsojencu. Preden se obsojencu izreče disciplinska kazen, mu je treba omogočiti, da se izjasni o predlogu, ugotoviti je treba dejanski stan prestopka ter druge okoliščine glede prestopka in osebnosti obsojenca, ki so potrebne za pravilno izbiro oziroma odmero kazni.

(2)O izrečeni disciplinski kazni se izda pisna odločba, ki se jo vroči obsojencu.

(1)Zoper odločbo o disciplinski kazni je dovoljena pritožba, ki zadrži izvršitev disciplinske kazni.

(2)Zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni se sme obsojenec pritožiti v treh dneh. O pritožbi odloči v treh dneh minister, pristojen za pravosodje, ki odločbo potrdi, spremeni ali odpravi.

Direktor zavoda lahko ustavi izvrševanje disciplinske kazni oddaje v samico pred iztekom izrečene disciplinske kazni, če oceni, da je disciplinska kazen dosegla svoj namen.

(1)Predmeti ali denar, ki so nastali, bili uporabljeni, namenjeni ali pridobljeni v zvezi z disciplinskimi prestopki iz drugega odstavka 87. člena tega zakona, se lahko obsojencu vzamejo. O odvzemu odloči direktor zavoda. Z odločbo o odvzemu direktor tudi odloči, ali naj se odvzeti predmeti vrnejo lastniku, uničijo ali pa shranijo in vrnejo obsojencu po odpustu iz zavoda.

(2)Odvzeti denar se uporabi za pomoč obsojencu po odpustu s prestajanja kazni.

(3)Zoper tako odločbo je dovoljena pritožba.

Če obsojenec zavodu namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo, jo mora poravnati. Obstoj škode, okoliščine, v katerih je škoda nastala, koliko znaša in kdo jo je povzročil, ugotavlja za to s strani direktorja zavoda pooblaščena oseba. Direktor zavoda določi rok za povrnitev ugotovljene škode. Če obsojenec ne povrne škode, zavod sproži postopek za plačilo odškodnine pred pristojnim sodiščem.

Obsojencu, ki sta mu izrečena kazen zapora in kazen prepovedi vožnje motornega vozila oziroma varnostni ali varstveni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, med prestajanjem kazni zapora ni dovoljeno voziti tiste vrste oziroma kategorije motornega vozila, za katero mu je sodišče izreklo prepoved vožnje ali odvzem vozniškega dovoljenja.

(1)Zoper obsojenca, ki ogroža življenje ali zdravje drugih, se sme odrediti, da prestaja kazen ločeno od drugih obsojencev. Le izjemoma sme tak obsojenec pod nadzorstvom delati skupaj z drugimi obsojenci.

(2)Zoper obsojenca, ki v tolikšni meri ovira delo in življenje v zavodu, da so redni disciplinski ukrepi zoper njega neuspešni, se sme odrediti osamitev v prostih urah.

(3)Ukrepe iz prejšnjih odstavkov odreja generalni direktor na predlog direktorja zavoda, ko dobi mnenje zdravnika.

(4)Izvrševanje ukrepov osamitve iz prvega in drugega odstavka tega člena spremlja uprava, pri čemer mora vsakih šest mesecev oceniti, če so še podani razlogi za osamitev.

(5)Izvrševanje teh ukrepov preneha, če so odpadli razlogi, iz katerih so bili odrejeni, ali prekine, če se z zdravniškim izvidom ugotovi, da telesno in duševno stanje obsojenca ne dovoljuje nadaljnje osamitve.

(6)Zoper odločbo je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve.

(1)V zaprtem zavodu ali oddelku se lahko določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namestijo obsojenci, ki so izrazito begosumni oziroma s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda in obsojence, ki jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Namestitev lahko traja največ en mesec in se lahko podaljša vsakokrat za en mesec, če še obstajajo navedeni razlogi.

(2)Direktor zavoda mora najpozneje tri dni pred iztekom enomesečnega roka namestitve oziroma vsakokratnega podaljšanja preveriti, ali še obstajajo razlogi za namestitev iz prejšnjega odstavka, in po potrebi odločiti o podaljšanju namestitve.

(3)O namestitvi iz prvega odstavka tega člena in o njenem podaljšanju odloči direktor zavoda z odločbo. Zoper odločbo direktorja je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve.

(4)V prostore iz prvega odstavka tega člena je v skladu z usmeritvami enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb, lahko nameščen tudi obsojenec, ki je zaščitena oseba po zakonu, ki ureja zaščito prič. Tak obsojenec je praviloma nameščen ločeno od drugih obsojencev.

(1)Zavodi obsojencu med prestajanjem kazni nudijo pomoč, vodenje in urejanje pri načrtovanju socialnega vključevanja po odpustu v skladu z načrtom socialnega vključevanja iz osebnega načrta. Pri izvajanju načrta poleg zavoda sodelujejo pristojni centri, ki z zavodom sodelujejo tudi med prestajanjem kazni, če je to potrebno za obsojenčevo uspešnejše socialno vključevanje v družbo po prestani kazni.

(2)Načrtovanje in realizacija socialnega vključevanja po prestani kazni potekata po osebnem načrtu obsojenca prek vključevanja v individualne, skupinske in skupnostne programe in aktivnosti. Programi in aktivnosti za dvig kakovosti življenja, večjo socialno vključenost in povečanje zaposlitvene možnosti po odpustu se izvajajo v zavodu, zunaj zavoda in v njegovem življenjskem okolju.

(3)Obsojenec, ki se v skladu z osebnim načrtom šest mesecev pred odpustom vključi v programe aktivnega iskanja zaposlitve pri zavodu za zaposlovanje, lahko v skladu z zaposlitvenim načrtom sklene neposredno delovno razmerje z delodajalcem. Obsojenec je ob prejemu pogodbe o zaposlitvi dolžan zavodu predložiti kopijo sklenjene pogodbe.

(4)Delo obsojenca po prejšnjem odstavku in delo obsojenca po prvem odstavku 12. člena tega zakona se ne šteje za delo obsojenca zunaj zavoda po 53. členu tega zakona.

(5)Načrtovanje socialnega vključevanja zaprtih oseb vodijo strokovni delavci zavoda, ki delujejo v strokovnem timu in so pri svojem delu dolžni uporabljati sodobne metode dela in spoznanja posameznih strok.

(1)Pri načrtovanju ter izvajanju aktivnosti in programov socialnega vključevanja poleg obsojenca, delavcev zavoda in pristojnega centra, sodelujejo tudi drugi organi in organizacije, ki zagotavljajo zaposlitev, nastanitev, ter javni zavodi s področja zdravstva in izobraževanja, razen če obsojenec to odkloni.

(2)Poleg organov in služb iz prejšnjega odstavka lahko pomoč obsojencu organizirajo tudi društva, dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in druge organizacije civilne družbe.

(3)Vsi udeleženci v procesu socialnega vključevanja obsojenca morajo delovati usklajeno.

(4)Pri izdelavi in izvajanju osebnega načrta za obsojenca, ki je zaščitena oseba po zakonu, ki ureja zaščito prič, zavod sodeluje z enoto, pristojno za zaščito ogroženih oseb, ter v soglasju z njo tudi z drugimi organi iz prvega in drugega odstavka tega člena.

Zavod lahko obsojencu določi prostovoljca s strani pristojnih centrov, samoupravnih lokalnih skupnosti, društev, nevladnih in nepridobitnih organizacij, če se oceni, da med prestajanjem kazni potrebuje aktivnosti na področju socialne preventive in reintegracije in če mu lahko prostovoljci s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja med prestajanjem kazni zapora. Prostovoljstvo se opravlja v dogovoru z delavci zavoda in obsojencem.

(1)Zavodi morajo skrbeti za izobraževanje in poklicno usposabljanje obsojencev.

(2)Izobraževanje obsojencev v zavodu se izvaja v skladu s predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. Izobraževanje se lahko organizira v zavodu ali tudi zunaj njega v sodelovanju z vzgojno-izobraževalnimi organizacijami in izobraževalnimi zavodi.

(3)Pri izbiri izobraževalnega programa in obsojenčevega poklica je treba upoštevati njegove zmožnosti in nagnjenja, možnosti zavoda in druge okoliščine.

(4)Izobraževalni program lahko obsojenci izpolnijo v krajšem času, kot to določa predmetnik in predpisi o trajanju šolanja, vendar je treba zagotoviti tako raven znanja, kot jo zahteva izobraževalni program rednega šolanja.

(5)Posameznim obsojencem se lahko na njihove stroške v skladu z njihovim osebnim načrtom omogoči izobraževanje tudi na drugih vzgojno-izobraževalnih organizacijah.

(1)Zavod, pristojen za zaposlovanje, poda med prestajanjem kazni na podlagi ocene delovne sposobnosti posebnih kategorij obsojencev mnenje o poklicnem usposabljanju telesno, duševno ali socialno prizadetih oseb.

(2)Poklicno usposabljanje za obsojence iz prejšnjega odstavka se lahko tudi med prestajanjem kazni zapora izvaja izven zavoda.

(1)Obsojencu, ki je dokončal šolo ali pridobil poklic v zavodu, se izda spričevalo, iz katerega ne sme biti razvidno, da ga je pridobil v zavodu.

(2)Opravljanje določenega dela v zavodu se šteje v delovne izkušnje na določenem področju dela.

(1)O pogojnem odpustu obsojencev odloča komisija za pogojni odpust (v nadaljnjem besedilu: komisija).

(2)Predsednika, njegovega namestnika in člane komisije ter njihove namestnike imenuje minister, pristojen za pravosodje, izmed vrhovnih ali višjih sodnikov, vrhovnih ali višjih državnih tožilcev in delavcev ministrstva, pristojnega za pravosodje.

(3)Komisija odloča v sestavi treh članov.

(4)Komisijo skliče predsednik oziroma njegov namestnik, ki mora paziti, da so v komisiji zastopani predstavniki vseh organov iz tretjega odstavka tega člena.

(5)Strokovno delo za komisijo opravlja ministrstvo, pristojno za pravosodje.

(6)Pogojni odpust obsojenca, ki prestaja kazen po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča, je mogoč le na podlagi odločitve Mednarodnega kazenskega sodišča skladno s 110. členom statuta Mednarodnega kazenskega sodišča.

(1)Komisija odloča o pogojnem odpustu na prošnjo obsojenca ali njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika ali na predlog direktorja zavoda.

(2)Zaradi odločanja o pogojnem odpustu lahko zavod brez soglasja obsojenca:

-        od sodišč pridobi podatek, ali zoper obsojenca teče drug kazenski postopek;

-        pridobi podatke iz petega odstavka 250.a člena tega zakona.

(3)V prošnji za pogojni odpust mora biti navedeno, v katerem kraju namerava obsojenec prebivati v času, ko je na pogojnem odpustu.

(4)Prošnja za pogojni odpust se vloži pri zavodu.

(5)Če komisija odredi pogojni odpust z varstvenim nadzorstvom, z odločbo o pogojnem odpustu na predlog pristojnega centra za socialno delo med strokovnimi delavci centra ali drugih oseb, ki so primerne za opravljanje dolžnosti svetovalca in s tem soglašajo, določi svetovalca, ki bo opravljal varstveno nadzorstvo. Pristojni center mora komisijo ali pristojno sodišče obvestiti, če se obsojenec ne drži dogovora oziroma ne izvršuje nalog, naloženih v okviru pogojnega odpusta z varstvenim nadzorstvom, kot tudi o dejstvu, če je izkazan sum, da je obsojenec v času pogojnega odpusta storil kaznivo dejanje.

(6)Za pogojni odpust z varstvenim nadzorstvom in naloge, ki so naložene obsojencu, se smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika o pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom in navodilih v okviru varstvenega nadzorstva.

(7)Če v času od odločitve komisije do datuma pogojnega odpusta obsojenca nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija verjetno ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela, predsednik komisije zadrži izvršitev odločbe, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oziroma predlogu.

(1)Določbe 105., tretjega do sedmega odstavka 106., 107. ter drugega in tretjega odstavka 108. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za pogojni odpust iz hišnega zapora.

(2)Komisija odloča o pogojnem odpustu obsojenca iz hišnega zapora na prošnjo obsojenca ali njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika.

(3)Za potrebe odločanja o pogojnem odpustu iz prvega odstavka tega člena lahko komisija brez soglasja obsojenca:

-        od pristojnih organov pridobi podatke iz drugega odstavka 106. člena tega zakona;

-        od sodišča pridobi podatke o izvrševanju in morebitnih kršitvah pravil, ki jih je sodišče določilo glede izvrševanja hišnega zapora.

(1)Komisija odloča na seji z večino glasov. Komisija izda o odločitvi pisno odločbo.

(2)Odločba iz prejšnjega odstavka, s katero je bila zavrnjena vloga ali predlog za pogojni odpust, mora biti obrazložena.

(3)Zoper odločbo komisije ni dovoljena pritožba.

(1)Direktor zavoda ima pravico potem, ko dobi mnenje strokovnih delavcev, predčasno odpustiti obsojenca, ki se ustrezno obnaša, si prizadeva pri delu in se aktivno udeležuje drugih koristnih dejavnosti ter je prestal dve tretjini kazni, vendar največ tri mesece pred iztekom kazni.

(2)Predčasni odpust obsojenca, ki prestaja kazen po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča, je mogoč le na podlagi odločitve Mednarodnega kazenskega sodišča skladno s 110. členom statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. Predlog za predčasni odpust poda Mednarodnemu kazenskemu sodišču direktor zavoda.

(3)Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba.

(1)Obsojenec se odpusti iz zavoda tisti dan, ko mu izteče kazen.

(2)Če je zadnji dan prestajanja kazni nedelja, državni praznik ali dela prost dan, se obsojenec odpusti zadnji delovni dan pred tem dnem.

(3)Obsojenec, ki je odpuščen iz zavoda, ima pravico do brezplačne vozovnice do svojega prejšnjega prebivališča ali do kraja v državi, ki si ga izbere za novo stalno prebivališče; če je obsojenec tujec, ki nima prebivališča v državi, pa do mejnega prehoda. Stroške za vozovnico plača zavod, iz katerega je obsojenec odpuščen.

(4)Obsojencu, ki ob odpustu s prestajanja kazni brez svoje krivde nima sredstev, nudi zavod nujno potrebno obleko in obutev.

(5)Zavod o odpustu obsojenca obvesti pristojno sodišče in pristojni center.

(1)Obsojenec, ki je prestajal hišni zapor, se mora na dan, ko se mu izteče kazen, med uradnimi urami zglasiti v zavodu, v katerem se vodi njegov osebni list, zaradi ugotovitve in vpisa odpusta s prestajanja kazni.

(2)Zavod o odpustu obvesti sodišče in pristojno policijsko postajo.

(1)Če je obsojenec ob odpustu s prestajanja kazni tako bolan, da zaradi tega ne more na pot, ga zavod odda v oskrbo najbližjemu ustreznemu zdravstvenemu zavodu.

(2)Stroški zdravljenja iz prvega odstavka se plačujejo po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

(3)Če gre v primeru iz prvega odstavka tega člena za tujca, plača stroške zdravljenja Republika Slovenija na podlagi splošnih predpisov o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Pristojni centri in drugi subjekti iz prvega odstavka 100. člena tega zakona morajo v sodelovanju z zavodom najmanj tri mesece pred odpustom s prestajanja kazni pripraviti program potrebnih ukrepov za pomoč obsojencu in mu vsak na svojem področju nuditi pomoč pri njegovi vključitvi v družbo po prestani kazni.

Določbe o izvrševanju kazni zapora se smiselno uporabljajo tudi za izvrševanje kazni mladoletniškega zapora, če ni z zakonom drugače določeno.

(1)Kazen mladoletniškega zapora prestajajo starejši mladoletniki v posebnem zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora (v nadaljnjem besedilu: zavod za mladoletnike), v katerem lahko ostanejo do dopolnjenega triindvajsetega leta. Če dotlej ne prestanejo kazni, se premestijo v zavod, v katerem prestajajo kazen polnoletni obsojenci. Izjemoma lahko ostane v zavodu za mladoletnike tudi obsojenec, ki je že star triindvajset let, vendar samo, če je to potrebno, da dokonča šolo ali strokovno usposobitev. O premestitvi odloči generalni direktor.

(2)Zoper to odločbo je dovoljena pritožba.

(1)Delo za obsojenega mladoletnika se izbere tako, da je primerno njegovim zmožnostim, da ustreza njegovim sposobnostim in interesom za posamezno vrsto dela in da je v skladu z možnostmi zavoda za mladoletnike.

(2)Delovni čas obsojenega mladoletnika se določi tako, da mu je omogočeno šolanje in strokovno usposabljanje in da ima dovolj časa za telesno vzgojo in razvedrilo.

(1)Zavod za mladoletnike namenja posebno pozornost pedagoški, psihosocialni in specialno-terapevtski obravnavi mladoletnika, organizira pouk za dokončanje osnovne šole in pridobitev poklica ter skrbi za športno udejstvovanje in druge aktivnosti mladoletnikov.

(2)Pri izbiri pouka za mladoletnika upošteva zavod za mladoletnike njegove osebnostne lastnosti ter sposobnosti in interese za določen poklic ter možnosti za organiziranje izobraževanja.

(3)Mladoletniku, ki obiskuje pouk v osnovni ali srednji šoli in opravlja druge šolske obveznosti, se čas, predviden za delo, temu ustrezno skrajša.

(4)Obsojeni mladoletniki uživajo pri delu posebno varstvo v skladu s splošnimi predpisi o delovnih razmerjih.

Direktor zavoda lahko dovoli mladoletniku, ki je discipliniran in prizadeven pri delu ali učenju, da obiskuje starše in druge ožje sorodnike ter druge osebe, če je to določeno z osebnim načrtom.

Obsojenemu mladoletniku je treba omogočiti, da je najmanj tri ure dnevno na prostem, praviloma v prostem času.

(1)Zoper obsojenega mladoletnika ni dovoljena osamitev.

(2)Obsojenemu mladoletniku se sme za disciplinske prestopke samo izjemoma izreči disciplinska kazen oddaje v samico s pravico do dela ali brez nje, vendar največ do tri dni.

(3)Direktor zavoda mora o vsaki izrečeni disciplinski kazni oddaje v samico takoj obvestiti generalnega direktorja.

Če obsojenec ne plača denarne kazni v določenem času, se kazen izterja prisilno.

(1)Glede pristojnosti in postopka za izterjavo denarnih kazni se uporablja zakon, ki ureja izvršbo denarnih terjatev, oziroma zakon, ki ureja prisilno izterjavo davkov, če je tako določeno z zakonom.

(2)Stroške prisilne izterjave plača obsojenec.

(3)Pri prisilni izterjavi denarne kazni se najprej poplača denarna kazen, potem pa stroški prisilne izterjave.

Pri sočasni prisilni izterjavi denarne kazni in stroškov kazenskega postopka se najprej poplača denarna kazen, nato stroški kazenskega postopka in nazadnje stroški prisilne izterjave.

Plačane oziroma izterjane denarne kazni so prihodek Republike Slovenije.

Če se zaradi prisilne izterjave denarne kazni obsojenčevo premoženje toliko zmanjša, da iz njega ni mogoče poravnati odškodninskega zahtevka oškodovanca, se poravna ta zahtevek do višine izterjane denarne kazni iz sredstev plačane denarne kazni. Glede roka, v katerem ima oškodovanec pravico zahtevati poravnavo odškodninskega zahtevka, se uporabljata določbi drugega in tretjega odstavka 97. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popravek in 23/99).

(1)Kazen prepovedi vožnje motornega vozila se izvrši trideseti dan po pravnomočnosti sodbe oziroma trideseti dan po vročitvi pravnomočne sodbe, s katero je kazen izrečena, obsojencu.

(2)Kazen prepovedi vožnje motornega vozila se za potrebe izvrševanja te kazni vpiše v evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Podatke vpisujejo sodišča, pri katerih ti nastanejo. Vpišejo se:

-        podatki o sodbi (številka in datum sodbe, organ, ki je sodbo izdal, datum pravnomočnosti sodbe, podatki o kategorijah vozniškega dovoljenja za katere je izrečena kazen prepovedi vožnje motornega vozila),

-        podatki o času trajanja izrečene kazni, računajoč od dneva vpisa v evidenco vozniških dovoljenj,

-        podatki o preteku časa iz prejšnje alinee.

(3)Dostop do podatkov iz evidence iz prejšnjega odstavka in pravico do njihove uporabe imajo le tisti, ki so po zakonu upravičeni do pridobivanja podatkov iz kazenske evidence.

(4)Vpis iz drugega odstavka tega člena se opravi z elektronsko obdelavo podatkov.

(5)Sodišče seznani obsojenca z dnem vpisa iz drugega odstavka tega člena.

(6)Minister, pristojen za vodenje evidence izdanih vozniških dovoljenj, lahko podrobneje predpiše način izvršitve kazni prepovedi vožnje motornega vozila.

(7)Do vzpostavitve ustreznih elektronskih povezav opravi vpis v evidenco iz drugega odstavka upravna enota v kraju sedeža sodišča, ki je izreklo kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Sodišče mora overjen prepis sodbe s potrdilom o izvršljivosti poslati pristojni upravni enoti v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe oziroma po njeni vročitvi obsojencu.

(1)Za izvršitev kazni prepovedi vožnje motornega vozila osebi, ki ima tuje vozniško dovoljenje, se smiselno uporabljajo določbe 124. člena tega zakona.

(2)Za osebo, ki ima tuje vozniško dovoljenje in v Republiki Sloveniji nima stalnega oziroma začasnega prebivališča, se v evidenco izdanih vozniških dovoljenj, poleg podatkov iz drugega odstavka 124. člena tega zakona, vpiše ime in priimek osebe, datum in kraj rojstva ter stalno oziroma začasno prebivališče osebe.

Če je sodišče izreklo kazen prepovedi vožnje motornega vozila ob pogojni obsodbi, mora pristojna policijska postaja obvestiti sodišče, ki je izreklo to kazen, če pogojno obsojeni ne spoštuje prepovedi vožnje motornega vozila.

(1)Tujec, ki mu je izrečena kazen izgona tujca iz države, se v skladu z zakonom po pravnomočnosti sodbe oziroma po odpustu iz zavoda prisilno odstrani iz države.

(2)Tujca policija v skladu z določbo prejšnjega odstavka privede do državne meje in ga napoti čez mejo.

(3)Tujcu, ki ga ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija v skladu z zakonom kraj, kjer mora prebivati, dokler ne zapusti Republike Slovenije.

(črtan)

(črtan)

(1)Izvršitev oprave določene naloge v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti, s katero se storilcu prekrška nadomesti plačilo globe, izrečene v postopku o prekršku, pripravi, vodi in nadzoruje pristojni center s smiselno uporabo določb 13. člena tega zakona.

(2)Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za vzgojne ukrepe, ki so po vsebini primerljivi opravljanju določene naloge v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti, ki se izrečejo mladoletnikom v postopku o prekršku.

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

Za izvršitev globe, izrečene v postopku o prekršku posamezniku ali odgovorni osebi pravne osebe, in za izvršitev globe, izrečene po drugih predpisih, se smiselno uporabljajo določbe 120. do 123. člena zakona.

Kazen kazenske točke v cestnem prometu se izvrši z vpisom v evidenco, predpisano z zakonom, ki ureja prekrške.

Za izvršitev stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila se smiselno uporabljajo določbe 124. člena tega zakona.

Za izvršitev denarne kazni, izrečene za kaznivo dejanje ali prekršek pravni osebi, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršitvi denarne kazni, izrečene fizični osebi v kazenskem postopku.

(1)Sodišče, ki je izreklo kazen odvzema premoženja, začne po uradni dolžnosti postopek za njeno izvršitev. Glede pristojnosti in postopka se uporablja zakon, ki ureja izvršilni postopek.

(2)Lastninsko pravico na odvzetem premoženju pridobi Republika Slovenija.

(3)Če pravna oseba, ki ji je sodišče izreklo kazen odvzema premoženja, preneha, se postopek za izvršitev kazni izvede proti pravni osebi, ki je prevzela premoženje, in sicer do višine vrednosti prevzetega premoženja.

(4)Sredstva za izplačilo odškodnine oškodovancu, ki je naknadno ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.

(1)Za izvršitev kazni prenehanja pravne osebe se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja prenehanje pravne osebe.

(2)Postopek za prenehanje pravne osebe začne sodišče po uradni dolžnosti.

(1)Sodišče, ki je pravni osebi s pravnomočno odločbo izreklo stransko kazen prepovedi razpolaganja z vrednostnimi papirji, katerih imetnica je pravna oseba, v treh delovnih dneh po pravnomočnosti te odločbe o tem obvesti pravno osebo, ki vodi centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev (v nadaljnjem besedilu: register).

(2)V obvestilu iz prejšnjega odstavka sodišče navede polno ime, sedež in matično številko pravne osebe ter datum, do katerega je pravni osebi prepovedano razpolaganje z vrednostnimi papirji.

(3)Pravna oseba, ki vodi register, izbriše prepoved razpolaganja z vrednostnimi papirji iz registra najpozneje v treh delovnih dneh po datumu iz prejšnjega odstavka.

(1)Sodišče, ki je izreklo obsojencu pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, pošlje sodbo z razpoložljivimi podatki o obsojenčevi osebnosti takoj po pravnomočnosti pristojnemu centru.

(2)Pristojni center v 30 dneh po prejemu sodbe predlaga sodišču svetovalca, ki bo izvrševal varstveno nadzorstvo.

(3)Pristojni center predlaga svetovalca izmed strokovnih delavcev centra ali drugih oseb, ki so primerne za opravljanje dolžnosti svetovalca in s predlogom soglašajo.

(4)Minister, pristojen za pravosodje, v soglasju z ministrom, pristojnim za socialne zadeve, podrobneje uredi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati svetovalci, in druga vprašanja v zvezi z delom svetovalcev.

(1)Svetovalec z obsojencem izdela načrt varstvenega nadzorstva, ki mora vsebovati vsebinsko in časovno izpolnjevanje navodil, ki jih je odredilo sodišče. V načrtu se opredelijo vsebina, izvajalci in roki za realizacijo načrta.

(2)Med izvajanjem varstvenega nadzorstva in načrta iz prejšnjega odstavka morata svetovalec in obsojenec vzdrževati redne osebne stike.

(3)Pri medsebojnih stikih svetovalec ugotavlja, ali se dogovor v praksi uresničuje, ter hkrati opozarja obsojenca na morebitna odstopanja od dogovorjene vsebine varstvenega nadzorstva.

(1)Svetovalec med izvrševanjem varstvenega nadzorstva pomaga obsojencu reševati osebne, družinske in druge težave, zlasti pa tiste, ki nastajajo v zvezi z izpolnjevanjem navodil, ki jih je odredilo sodišče.

(2)Če ima obsojenec težave v zvezi z zaposlitvijo, nastanitvijo, zdravljenjem ali izobraževanjem, se svetovalec razen s pristojnim centrom poveže še z ustreznimi organi, podjetji in drugimi organizacijami, ki obsojencu lahko nudijo potrebno pomoč.

(1)Izvajalca zdravstvene dejavnosti v zdravstvenem zavodu, obiskovanje poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice oziroma usposabljanje za poklic ali sprejetje zaposlitve obsojenec izbere s pomočjo svetovalca.

(2)Obsojenec in svetovalec se z ustreznim zavodom, posvetovalnico, nosilcem javnih pooblastil, pravno osebo, samostojnim podjetnikom posameznikom ali posameznikom, ki samostojno opravlja dejavnost, natančneje dogovorita o izvajanju navodil v zvezi s pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, o nadzoru nad izvajanjem navodil in o medsebojnem obveščanju.

(3)Osebe iz prejšnjega odstavka morajo svetovalcu omogočiti izvajanje nadzora nad izvrševanjem navodil in ga nemudoma obvestiti, če obsojenec brez opravičenega razloga ne začne ali opusti izvrševanje navodil.

(4)Svetovalec nemudoma obvesti sodišče, ki je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, če ugotovi, da obsojenec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se neopravičeno izogiba stikom s svetovalcem.

(5)Svetovalec najmanj vsakih šest mesecev poroča sodišču iz prejšnjega odstavka o poteku izvrševanja varstvenega nadzorstva. V poročilu lahko glede na uspešnost izvajanja posebnega navodila predlaga spremembo ali odpravo navodil oziroma ustavitev nadzorstva.

(6)Določbe tega oddelka se smiselno uporabljajo tudi za izvrševanje nalog pri pogojnem odpustu z varstvenim nadzorstvom.

Za izvrševanje varnostnih ukrepov, ki so povezani z odvzemom prostosti, veljajo smiselno določbe tega zakona o izvrševanju kazni zapora.

(1)Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu se izvaja v zdravstvenih zavodih, varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti pa v zdravstvenih zavodih ter pri pravnih in fizičnih osebah, ki izvajajo psihiatrično dejavnost na podlagi koncesije (v nadaljevanju: zdravstveni zavodi).

(2)Zdravstveni zavodi morajo za izvrševanje varnostnih ukrepov iz prejšnjega odstavka izpolnjevati pogoje, ki jih določajo predpisi, ki urejajo zdravstveno dejavnost in ta zakon.

(3)Minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, na predlog zainteresiranega zdravstvenega zavoda in po predhodnem mnenju strokovne komisije iz tretjega odstavka 151. člena tega zakona odloča o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka in v Uradnem listu Republike Slovenije objavi seznam zdravstvenih zavodov, ki so na tej podlagi pridobili pravico izvrševati varnostne ukrepe iz prvega odstavka tega člena.

Sredstva za izvrševanje varnostnih ukrepov iz prejšnjega člena se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.

Minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, s pravilnikom določi izvrševanje varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ter posebne strokovne in varnostne pogoje, ki jih morajo zdravstveni zavodi izpolnjevati za njihovo izvrševanje.

(1)Sodišče, ki je izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, napoti tistega, ki mu je izreklo ukrep, v zdravstveni zavod, v katerem se bo ta ukrep izvršil.

(2)Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu se lahko izvršuje v oddelkih za forenzično psihiatrijo zdravstvenega zavoda, ki ustrezajo tem posebnim strokovnim in varnostnim pogojem:

-        zagotovljeno ločeno bivanje zaprtih oseb glede na podlago ukrepa, ki se izvršuje,

-        zagotovitev prostorov in opreme, ki omogoča ureditev strokovno ustreznega oviranja nasilne osebe do sebe ali drugih oseb,

-        ustrezno zgrajeni, razporejeni, opremljeni in varovani prostori za spanje in počitek, bivanje, terapijo in gibanje zaprtih oseb, ki omogočajo zdravljenje in fizično, tehnično, komunikacijsko in osebno varovanje zaprtih oseb v skladu z zahtevami psihiatrične, penološke in varnostne stroke,

-        ustrezno število, usposobljenost in izkušenost zdravstvenega osebja, ki izvaja zdravljenje in usposobljenost ter opremljenost pravosodnih policistov, ki izvajajo varovanje oseb, ki jim je varnostni ukrep izrečen.

(3)Minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, imenuje strokovno komisijo treh strokovnjakov psihiatrične, penološke in varnostne stroke, ki poda obrazloženo predhodno mnenje o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka za odločitev iz tretjega odstavka 148. člena tega zakona.

(4)Strokovna komisija iz prejšnjega odstavka najmanj enkrat v treh letih na način iz prejšnjega odstavka preveri izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka tega člena za zdravstvene zavode, ki že imajo pravico izvrševati varnostne ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in o tem obvesti ministra, pristojnega za zdravje in ministra, pristojnega za pravosodje.

(5)Poleg izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu se v oddelku za forenzično psihiatrijo lahko izvaja tudi pripor in opazovanje zaradi izdelave psihiatričnega izvedenskega mnenja glede prištevnosti ali sposobnosti za udeležbo v postopku ter psihiatrično bolnišnično zdravljenje obsojencev.

(6)Posebni strokovni in varnostni pogoji iz drugega odstavka tega člena se podrobneje opredelijo v predpisu iz 150. člena tega zakona.

(1)Oseba, ki ji je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je v priporu ali je nastopila kazen zapora pred pravnomočnostjo sodbe, se na njeno zahtevo lahko napoti v ustrezen zdravstveni zavod, še preden je sodba ali sklep pravnomočen.

(2)O tem odloči sodišče, ki je izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Pri osebah, proti katerim se izvršuje varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, so dovoljene samo tiste omejitve gibanja in stika z zunanjim okoljem, ki so nujne za njihovo varstvo in zdravljenje in za varnost okolice.

(1)Zdravstveni zavod, v katerem se izvršuje varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, mora, takoj ko meni, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna, to sporočiti sodišču, ki je ta ukrep izreklo.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek mora zdravstveni zavod najmanj enkrat na vsakih šest mesecev poročati sodišču, ki je izreklo ukrep, o njegovem izvrševanju in uspehih zdravljenja.

(3)Zdravstveni zavod, v katerem se izvaja ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, po uradni dolžnosti izvede postopek, ki ga zakon, ki ureja duševno zdravje, določa za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, če je to ob poteku najdaljšega zakonskega trajanja potrebno glede na zdravstveno stanje osebe, ki ji je bil varnostni ukrep izrečen.

(1)Sodišče, ki je izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, napoti tistega, ki mu je izreklo ta ukrep, v zdravstveni zavod, v katerem naj se zdravi. O napotitvi obvesti tudi zdravstveni zavod.

(2)Zdravstveni zavod je dolžan obvestiti sodišče, če se obsojenec ni začel zdraviti, če je zdravljenje samovoljno opustil ali če je kljub zdravljenju tako nevaren za svojo okolico, da je potrebno njegovo zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu.

(3)Ne glede na prejšnji odstavek mora zdravstveni zavod najmanj enkrat na vsakih šest mesecev poročati sodišču, ki je izreklo ukrep, o njegovem izvrševanju in uspehih zdravljenja.

(4)Za določitev zdravstvenih zavodov, v katerih se izvršujejo varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, se glede pogojev smiselno uporabljata tretja in četrta alineja drugega odstavka v delu, ki se nanaša na izvajanje zdravljenja ter določbi tretjega in četrtega odstavka 151. člena zakona.

(5)Natančnejši pogoji iz prejšnjega odstavka se podrobneje opredelijo v predpisu iz 150. člena tega zakona.

(črtan)

(črtan)

(1)Prepoved opravljanja poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti izvršuje upravna enota, na območju katere ima tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, stalno oziroma začasno prebivališče.

(2)Če se tisti, ki mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti, preseli na območje druge upravne enote, je treba o izreku varnostnega ukrepa obvestiti pristojni organ, ki nadaljuje izvrševanje tega varnostnega ukrepa.

(1)Če je opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti vezano na dovoljenje pristojnega organa, se izvršuje ta ukrep tako, da ta organ obsojencu vzame dovoljenje in prepove izdati drugo, dokler traja ta varnostni ukrep.

(2)Če opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti ni vezano na posebno dovoljenje, izvršuje upravni organ za notranje zadeve ta ukrep tako, da ukrene vse potrebno, da se tistemu, ki mu je izrečen ta ukrep, onemogoči opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti, ki mu je prepovedana.

(3)Če je sodišče izreklo ta varnostni ukrep ob pogojni obsodbi, mora pristojna policijska postaja obvestiti sodišče, kadar pogojno obsojeni prekrši prepoved opravljanja poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti.

(1)Za izvršitev varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja se smiselno uporabljajo določbe 124. člena tega zakona.

(2)Če tisti, ki mu je izrečen ta varnostni ukrep, nima vozniškega dovoljenja, se ta ukrep izvrši tako, da se v evidenco izdanih vozniških dovoljenj vpiše prepoved izdaje vozniškega dovoljenja za čas trajanja tega ukrepa.

(3)Za osebo iz prejšnjega odstavka se v evidenco vozniških dovoljenj poleg podatkov iz drugega odstavka 124. člena tega zakona vpiše ime in priimek osebe, EMŠO in kraj rojstva ter stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Če je sodišče izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ob pogojni obsodbi, mora pristojna policijska postaja obvestiti sodišče, ki je izreklo ta ukrep, če pogojno obsojeni zlorablja ta ukrep.

(1)Varnostni ukrep odvzema predmetov izvrši sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji.

(2)Odvzeti predmeti se prodajo v skladu z zakonom, ki ureja izvršilni postopek, izročijo kriminalističnemu muzeju ali kakšnemu drugemu zavodu ali uničijo.

(3)Denar, ki se dobi s prodajo odvzetih predmetov, je prihodek Republike Slovenije.

Določbe o izvrševanju varnostnih ukrepov se smiselno uporabljajo tudi za izvrševanje varstvenih ukrepov, izrečenih v postopku o prekršku, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Za izvršitev varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila, izrečenega v postopku o prekršku, se smiselno uporabljajo določbe 124. in 125. člena tega zakona.

Za izvršitev varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države, ki je bil izrečen v postopku o prekršku, se smiselno uporabljajo določbe 127. člena tega zakona.

(1)Za izvrševanje varstvenega ukrepa začasnega odvzema motornega vozila v cestnem prometu in kolesa s pomožnim motorjem se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvrševanju varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja.

(2)Odvzeta motorna vozila v cestnem prometu in kolesa s pomožnim motorjem v času trajanja varstvenega ukrepa hrani in čuva pristojna policijska postaja ali pristojna organizacija oziroma podjetnik posameznik, ki opravlja dejavnost skladiščenja.

(1)Če je pravni osebi izrečen varnostni ukrep objave sodbe, pošlje sodišče, ki je odločilo na prvi stopnji, prepis sodbe v celoti ali izvlečku v objavo tisku, radiu ali televiziji ali več navedenim sredstvom javnega obveščanja hkrati.

(2)Stroški za izvršitev tega varnostnega ukrepa bremenijo obsojeno pravno osebo.

Varnostni ukrep prepovedi določene gospodarske dejavnosti pravne osebe izvrši pristojno sodišče, ki vodi sodni register.

(1)Za izvršitev vzgojnih ukrepov skrbi center, pristojen po kraju bivanja; če mladoletni storilec kaznivega dejanja (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik) nima stalnega prebivališča, pa tisti center, kjer je sedež sodišča, ki je izreklo ukrep.

(2)Sodišče pošlje pravnomočno odločbo o vzgojnem ukrepu v izvršitev pristojnem centru v osmih dneh po izvršljivosti odločbe.

(3)Če je mladoletnik zaščitena oseba po zakonu, ki ureja zaščito prič, pristojni center pri izvajanju vzgojnega ukrepa upošteva odločitve komisije, pristojne za zaščito ogroženih oseb, in sodeluje z enoto, pristojno za zaščito ogroženih oseb.

(4)Minister, pristojen za pravosodje, izda v soglasju z ministrom, pristojnim za socialne zadeve, podrobnejše predpise o izvrševanju vzgojnih ukrepov, razen vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom.

(1)Pristojni center mora začeti izvrševati vzgojni ukrep najpozneje v 30 dneh od prejema odločbe, s katero je izrečen.

(2)Če je izrečen zavodski ukrep oddaje v vzgojni zavod, določi pristojni center vzgojni zavod za usposabljanje otrok in mladoletnikov, v katerem se bo izvrševal vzgojni ukrep, in začetek izvrševanja ukrepa; o tem mora obvestiti najmanj osem dni pred začetkom izvrševanja ukrepa mladoletnika in vzgojni zavod, ki mu pošlje tudi odločbo, s katero je izrečen vzgojni ukrep, in podatke, ki so pomembni za izvrševanje tega ukrepa.

(3)Vzgojni zavod je dolžan sprejeti mladoletnika, ki ga napoti pristojni center.

(1)Če se izvrševanje vzgojnega ukrepa ne more začeti ali nadaljevati, ker je mladoletnik pobegnil ali se skriva, mora pristojni center oziroma vzgojni zavod o tem obvestiti sodišče in pristojno policijsko postajo, da ga izsledi in privede v vzgojni zavod, iz katerega je mladoletnik pobegnil.

(2)Minister, pristojen za notranje zadeve, izda v soglasju z ministrom, pristojnim za socialne zadeve, navodilo za izvajanje določbe prejšnjega odstavka.

(1)Organ, ki je izrekel vzgojni ukrep, lahko na prošnjo mladoletnika, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika, na predlog centra ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev zavodskega ukrepa:

1.      če je mladoletnik huje bolan;

2.      če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan;

3.      če mladoletnik končuje šolo ali je pred izpitom, na katerega se je pripravljal;

4.      če ima mladoletnica otroka, ki še ni star eno leto, ali če je noseča ali če ima otroka, ki še ni star dve leti in posebni zdravstveni, socialni in drugi razlogi zahtevajo, da sama skrbi zanj;

5.      če je potrebno, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, o čemer da mnenje center, na območju katerega prebivajo mladoletnikovi otroci.

(2)Prošnji za odložitev je potrebno priložiti tudi dokaze o vzrokih za odložitev.

(3)Začetek izvrševanja ukrepa se lahko odloži v primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena, dokler traja bolezen; v primerih iz 2. in 5. točke največ za tri mesece; v primeru iz 3. točke največ za šest mesecev; v primeru iz 4. točke pa, dokler otrok ne dopolni enega leta oziroma dveh let starosti.

(4)Zoper sklep o zavrnitvi prošnje za odložitev je dovoljena pritožba v treh dneh po vročitvi sklepa na predsednika višjega sodišča, ki je dolžan v treh dneh izdati odločbo.

(5)Pritožba odloži izvršitev odločbe.

Sredstva za izvrševanje vzgojnih ukrepov zagotavlja Republika Slovenija.

(1)Zavod, v katerem se izvršuje zavodski ukrep, odpusti mladoletnika takoj, ko dobi pravnomočno odločbo o pogojnem odpustu, spremembi, ustavitvi ali nadomestitvi zavodskega vzgojnega ukrepa oziroma ko preteče z zakonom določena najdaljša doba za izvrševanje tega ukrepa.

(2)Mladoletniku, ki je neposredno pred koncem šolanja oziroma pred izpitom in bi mu odpustitev onemogočila ali ga ovirala dokončati šolo oziroma opraviti izpit, lahko zavod, v katerem se izvršuje vzgojni ukrep, na njegovo prošnjo ali prošnjo njegovega zakonitega zastopnika in s privolitvijo pristojnega centra omogoči, da obiskuje šolo do konca šolskega leta oziroma da dela izpit.

(3)Glede odpusta in pomoči mladoletniku po odpustu iz zavoda, v katerem se izvršuje vzgojni ukrep, se smiselno uporabljajo določbe členov od 109. do 111. tega zakona. Pristojni center je še posebej dolžan vsakemu mladoletniku po odpustu iz zavoda, v katerem se izvršuje vzgojni ukrep, pomagati pri njegovem vključevanju v življenje in mu v ta namen po potrebi, na predlog tega zavoda pa obvezno, postaviti svetovalca.

Za izvrševanje vzgojnih ukrepov, izrečenih mladoletniku v postopku o prekršku, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvrševanju vzgojnih ukrepov, izrečenih v kazenskem postopku.

(1)Izvrševanje navodil in prepovedi, ki jih sodišče izreče mladoletniku, pripravi, vodi in nadzira pristojni center.

(2)Navodila in prepovedi, ki jih ne izvajajo pristojni centri, se izvršujejo v organih in organizacijah, v katerih delovno področje sodi izvajanje take dejavnosti; le-ti morajo o uspehu izvrševanja navodil in prepovedi obveščati sodišče in pristojni center.

(3)Pristojni center obvesti sodišče, ki je mladoletniku izreklo kot vzgojni ukrep navodilo iz prvega odstavka tega člena, ko oceni, da je namen izvrševanja tega vzgojnega ukrepa dosežen.

Za izvršitev prepovedi vožnje motornega vozila mladoletniku se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvrševanju kazni prepovedi vožnje motornega vozila.

(1)Ko prejme center odločbo sodišča, s katero je mladoletniku izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, določi mladoletniku svetovalca in o tem obvesti sodišče.

(2)Minister, pristojen za socialne zadeve, podrobneje uredi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati svetovalci, in druga vprašanja v zvezi z delom svetovalcev.

(1)Svetovalec mora nameniti posebno skrb vzgoji, varstvu in nadzorstvu mladoletnika. Pri tem se lahko obrača za strokovno pomoč na sodišče, pristojni center ter na druge strokovne organizacije.

(2)Svetovalec mora zlasti skrbeti, da bo mladoletnik izvrševal posebna navodila, če mu jih je naložilo sodišče.

Mladoletnikovi starši, posvojitelj, rejnik ali skrbnik morajo omogočiti svetovalcu izvrševanje njegovih nalog.

(1)Svetovalec mora imeti z mladoletnikom ustrezne stike. Starši, posvojitelj, rejnik ali skrbnik so dolžni obvestiti svetovalca o razmerah, okoliščinah in pogojih, ki negativno vplivajo na izvajanje tega ukrepa.

(2)Državni organi, organi lokalnih skupnosti, javni zavodi in druge organizacije so dolžne sodelovati s svetovalcem, če je to potrebno za izvrševanje njegovih nalog.

(1)Pristojni center mora o uspehih izvrševanja tega vzgojnega ukrepa poročati sodišču v rokih, ki jih določi sodišče, najmanj pa vsakih šest mesecev.

(2)Pristojni center lahko sodišču za mladoletnike predlaga prenehanje tega vzgojnega ukrepa, če oceni, da je namen tega vzgojnega ukrepa dosežen.

(1)Vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod se izvršuje v skladu s predpisi, ki urejajo usmerjanje mladostnikov s posebnimi potrebami.

(2)Minister, pristojen za šolstvo, določi vzgojne zavode, v katerih se izvaja vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod za posamezne kategorije mladoletnikov.

(1)Vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom se izvršuje v prevzgojnem domu za mladoletnike (v nadaljnjem besedilu: prevzgojni dom).

(2)Prevzgojni dom je notranja organizacijska enota uprave.

(3)Nadzorstvo nad izobraževanjem mladoletnikov v prevzgojnem domu opravlja ministrstvo, pristojno za šolstvo.

Za prevzgojni dom se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo organizacijo in delo zavodov.

Ob sprejemu v prevzgojni dom se prouči mladoletnikova osebnost, ugotovi njegovo zdravstveno stanje, zmožnost usposabljanja, sposobnosti in interesi ter druge lastnosti, pomembne za vzgojo, prevzgojo in izobraževanje mladoletnika.

(1)Mladoletnikom, ki so zmožni za delo in želijo delati, se omogoči delo, ki ustreza potrebam njihovega izobraževanja ter pridobivanju in izpopolnjevanju delovnih navad.

(2)Za delo in nagrajevanje mladoletnikov in za gospodarsko dejavnost prevzgojnega doma se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o delu obsojencev in o gospodarski dejavnosti zavoda, če ni z zakonom drugače določeno.

(3)Mladoletniki, ki se poklicno izobražujejo, dobivajo nagrado glede na učni uspeh in uspeh pri praktičnem delu; osnova za nagrado je 50 odstotkov vrednosti, določene z zakonom, ki ureja poklicno in strokovno izobraževanje.

Mladoletniki, ki se primerno vedejo in imajo uspehe pri delu oziroma pri izobraževanju, lahko dobijo pohvale in nagrade ali druge ugodnosti, ki se določijo v hišnem redu prevzgojnega doma.

(1)Mladoletniki v prevzgojnem domu, ki delajo, uživajo pravice in varstvo v skladu s splošnimi predpisi.

(2)Mladoletnike se lahko zaposli največ dve uri na dan pri delih, ki so potrebna za vzdrževanje reda in snage v prevzgojnem domu.

(3)Za mladoletnike v prevzgojnem domu se lahko organizira skupno letovanje zunaj doma. Letni počitek in skupno letovanje se štejeta v čas prestajanja vzgojnega ukrepa.

(4)Letni počitek in skupno letovanje se organizirata praviloma med šolskimi počitnicami.

(1)Prevzgojni dom mora mladoletniku omogočiti, da pridobiva znanje, zlasti pa da dokonča osnovnošolsko obveznost in si pridobi poklic. Za to prevzgojni dom organizira osnovnošolsko in poklicno izobraževanje v skladu s predpisi o osnovni šoli in drugimi predpisi s področja vzgoje in izobraževanja.

(2)Iz spričevala ne sme biti razvidno, da se je mladoletnik izobraževal v prevzgojnem domu.

(1)Za disciplinske prestopke se smejo izreči mladoletniku v prevzgojnem domu naslednje disciplinske kazni:

1.      pisni opomin;

2.      prepoved izhoda do treh mesecev;

3.      namestitev v posebnem prostoru v prostem času do sedem dni;

4.      namestitev v posebnem prostoru brez pravice do dela do tri dni.

(2)Zoper odločbo o izrečeni disciplinski kazni je dovoljena pritožba. Pritožba zadrži izvršitev disciplinske kazni, razen prepovedi izhoda do treh mesecev.

Disciplinske kazni izreka direktor prevzgojnega doma oziroma oseba, ki jo pooblasti. Za disciplinski postopek se smiselno uporablja določba 92. člena tega zakona.

(1)Mladoletnika, ki je nevaren, ker ogroža sebe ali druge, se lahko izloči iz skupine in namesti v poseben prostor. Ta ukrep traja, dokler obstaja razlog za namestitev, vendar največ 12 ur.

(2)Namestitev mladoletnika v poseben prostor odredi z odločbo direktor prevzgojnega doma oziroma tisti, ki v njegovi odsotnosti odgovarja za delovanje prevzgojnega doma. O ukrepu je treba takoj obvestiti domskega zdravnika in generalnega direktorja.

Poseben prostor za izvršitev disciplinske kazni iz 191. člena tega zakona mora biti opremljen kot bivalni prostor, poseben prostor za izvršitev ukrepa iz prejšnjega člena tega zakona pa mora biti opremljen tako, da se preprečijo samopoškodbe in uničevanje opreme.

(1)V prevzgojnem domu se organizira vzgojno delo po programu vzgojnega dela v skladu z ustreznimi določbami zakona, ki ureja izobraževanje in usposabljanje otrok in mladoletnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.

(2)Če se mladoletnik ni sposoben prilagajati delu in življenju po programu vzgojne skupine, v katero je bil napoten, se lahko premesti v posebno vzgojno skupino z intenzivnejšim postopkom.

(3)O premestitvi mladoletnika odloča direktor na predlog vodje strokovne skupine.

Posameznemu mladoletniku lahko prevzgojni dom omogoči izobraževanje in delo zunaj doma.

Določbe 29. člena, 31. do 41. člena, 54. člena, 57. do 63. člena, 66. do 68. člena, 70. do 73. člena, 75. člena, 81. člena, 83. do 87. člena, 90.a člena, 91. člena, 93. člena, 95. in 96. člena, 109. člena in 114. do 117. člena tega zakona se uporabljajo tudi za mladoletnike.

(1)Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje uredi izvrševanje vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom.

(2)Življenje in delo mladoletnikov v prevzgojnem domu določa hišni red, ki ga predpiše direktor v soglasju z generalnim direktorjem.

(1)Vzgojni ukrep oddaje v zavod za usposabljanje se izvršuje v zavodih za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.

(2)Sodišče lahko izreče vzgojni ukrep oddaje v zavod za usposabljanje mladoletniku, ki ima odločbo o usmeritvi v skladu z zakonom, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, in je v njej opredeljen kot otrok z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju. Sodišče v odločbi določi, v kateri zavod naj se odda mladoletnik, ki mu je izreklo ta ukrep.

Ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, določi, v katerih zavodih za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju se lahko izvršuje vzgojni ukrep iz prejšnjega člena. DRUGI DEL

(1)V Republiki Sloveniji se kazenske sankcije izvršujejo v okviru Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij kot organa v sestavi ministrstva, pristojnega za pravosodje.

(2)Upravo sestavljajo naslednje notranje organizacijske enote: Generalni urad, zavodi za prestajanje kazni zapora, ki imajo lahko dislocirane oddelke, in prevzgojni dom.

(3)V zavodih za prestajanje kazni zapora oziroma mladoletniškega zapora se izvršuje kazen zapora, mladoletniškega zapora ter kazni zapora, izrečene po drugih predpisih.

(1)Uprava v okviru delovnega področja, določenega z zakonom, skrbi za celostno uveljavljanje pravic in obveznosti zaprtih oseb, za razvoj specifičnih, psiholoških, socialnih, pedagoških, socioloških ter drugih oblik in metod dela z zaprtimi osebami, za celostni razvoj in izvrševanje socialnega dela in postpenalne obravnave ter zdravstvenega varstva zaprtih oseb.

(2)Generalni urad opravlja naslednje naloge:

1.      skrb za uniforme in drugo osebno opremo, oborožitev, tehnično in drugo opremo pravosodnih policistov,

2.      skrb za razvoj sistemov varovanja zaprtih oseb,

3.      odločanje na prvi in drugi stopnji v upravnem postopku, kadar je tako določeno z zakonom,

4.      zbiranje in obdelovanje statističnih in drugih podatkov o izvrševanju kazenskih sankcij,

5.      izvajanje internega nadzora nad vsemi področji dela v zavodih za prestajanje kazni zapora in prevzgojnem domu ter usmerjanje in usklajevanje njihovega dela,

6.      predlaganje izboljšav na področju izvrševanja kazenskih sankcij in

7.      opravljanje drugih nalog, določenih z zakonom.

(3)Zavodi za prestajanje kazni zapora in prevzgojni dom opravljajo naslednje naloge:

1.      neposredno izvrševanje kazni zapora, mladoletniškega zapora, vzgojnega ukrepa oddaje mladoletnika v prevzgojni dom ter izvrševanje pripora v skladu z zakonom,

2.      skrb za zakonitost dela in zagotavljanje ter varovanje človekovih pravic zaprtih oseb,

3.      vodenje upravnih postopkov na prvi stopnji,

4.      vodenje evidenc zaprtih oseb in zagotavljanje tajnosti podatkov, ki se zbirajo o zaprtih osebah,

5.      izvajanje obravnave zaprtih oseb v skladu s sistemskimi usmeritvami na nivoju uprave,

6.      izvajanje nalog na področju zdravstvenega varstva zaprtih oseb in

7.      zagotavljanje materialnih pogojev za življenje zaprtih oseb.

(4)Pri opravljanju nalog iz drugega odstavka tega člena sodeluje Generalni urad z znanstvenimi organizacijami, strokovnimi društvi, nevladnimi organizacijami in drugimi zainteresiranimi organizacijami.

(1)Uprava v izrednem ali vojnem stanju opravlja naloge s svojega delovnega področja tako, da z obrambnim načrtom določi svojo organiziranost, oblike in metode dela nastalim razmeram.

(2)Pooblaščene uradne osebe uprave so v izrednem ali vojnem stanju razporejene na delovno dolžnost v upravi.

(3)Materialno tehnična sredstva, zemljišča in objekti uprave so v izrednem ali vojnem stanju v uporabi uprave.

(1)Zavode ustanavlja in odpravlja Vlada Republike Slovenije z uredbo.

(2)Notranja organizacija in sistemizacija delovnih mest v upravi je določena z aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest.

(1)Delo uprave in Generalnega urada vodi generalni direktor.

(2)Generalnega direktorja nadomešča namestnik.

(3)Delo zavoda vodi direktor zavoda. Direktor zavoda je višji upravni delavec in je za svoje delo in za delo zavoda odgovoren generalnemu direktorju uprave.

(1)Zavodi s strožjim režimom prestajanja kazni zapora so zaprti zavodi, zavodi s svobodnejšim režimom pa so polodprti in odprti ter se med seboj ločijo po stopnji zavarovanja in omejevanja svobode gibanja obsojencev. Podrobnejše kriterije določi minister, pristojen za pravosodje, s pravilnikom.

(2)Po stopnji zavarovanja in omejevanja svobode gibanja se lahko razlikujejo tudi oddelki znotraj zavoda.

(3)Za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, se lahko določi posebej varovan oddelek ali posebej varovan režim v okviru zavoda. V ta oddelek ali režim namešča nevarne obsojence direktor zavoda. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

(4)V okviru posameznega zavoda je mogoče izvajati strožji in svobodnejši režim prestajanja kazni zapora.

(1)V zavodih morajo biti med seboj ločeni moški od žensk in mladoletni od polnoletnih. Skladno s prostorskimi zmožnostmi zavoda je treba v čim večji meri zagotoviti tudi ločitev nekadilcev od kadilcev, upoštevati pa je treba tudi zdravstveno stanje zaprtih oseb.

(2)Obsojenci se pošiljajo v zavode po navodilu o pošiljanju in razporejanju obsojencev, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje.

(1)Zavod ima hišni red, v katerem je v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi natančneje določeno življenje in delo obsojencev v zavodu.

(2)Hišni red predpiše direktor zavoda v soglasju z generalnim direktorjem.

(1)Uradni jezik v zavodih je slovenščina.

(2)V zavodih na območjih občin, v katerih živita avtohtoni italijanska in madžarska narodnostna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina oziroma madžarščina. Na teh območjih zavodi poslujejo, vodijo postopke, izdajajo upravne akte v slovenščini in v jeziku narodnostne skupnosti, če obsojenci uporabljajo italijanski oziroma madžarski jezik.

(3)Kadar je zavod na prvi stopnji vodil postopek tudi v italijanščini oziroma v madžarščini, mora biti tudi drugostopna odločba izdana v istem jeziku.

(4)Obsojenca, ki ne obvlada uradnega jezika, mora zavod seznaniti z gradivom in svojim delom v njegovem jeziku in mu omogočiti, da spremlja postopek po tolmaču.

(1)Ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi morajo biti dostopni obsojencem med prestajanjem kazni zapora.

(2)Obsojencem morajo biti na voljo tudi vsi mednarodni pravni akti, ki jih je ratificirala Republika Slovenija in se nanašajo na izvrševanje kazenskih sankcij in varstvo človekovih pravic.

Zavodi so dolžni zagotoviti brezplačno pravno pomoč obsojencem za varstvo njihovih pravic, določenih v tem zakonu in v predpisih, izdanih na njegovi podlagi.

(1)Nadzorstvo glede zakonitega ravnanja z obsojenci opravljajo ministrstvo, pristojno za pravosodje, in predsednik okrožnega sodišča, na območju katerega je zavod oziroma njegov oddelek. Pooblaščena uradna oseba ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma predsednik okrožnega sodišča se seznani pri obsojencih o ravnanju z njimi ter izvajanju njihovih pravic, na njihovo željo tudi brez navzočnosti delavcev zavoda.

(2)Če ministrstvo, pristojno za pravosodje, oziroma predsednik okrožnega sodišča iz prejšnjega odstavka pri nadzorstvu ugotovijo, da so bile kršene pravice obsojencev, ukrenejo vse potrebno za zagotovitev pravic obsojencev.

(3)Nadzorstvo iz prvega odstavka tega člena je treba omogočiti tudi varuhu človekovih pravic v skladu z zakonom o varuhu človekovih pravic in po mednarodnih aktih pooblaščenim pristojnim organom za varstvo človekovih pravic in za preprečevanje mučenja, nečloveškega, poniževalnega postopka in kaznovanja.

(4)Nadzorstvo nad izobraževanjem obsojencev v zavodih opravlja ministrstvo, pristojno za šolstvo.

(5)Strokovni nadzor in upravni nadzor nad zdravstveno dejavnostjo zavoda se izvajata v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost.

Za delavce uprave se uporabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev, če s tem zakonom ni drugače določeno.

(1)Delavci uprave so delavci s posebnimi dolžnostmi in posebnimi pooblastili (v nadaljnjem besedilu: pooblaščene uradne osebe) in drugi delavci.

(2)Pooblaščene uradne osebe so delavci pravosodne varnostne policije (v nadaljnjem besedilu: pravosodni policisti), ki opravljajo naloge varovanja in nadzora, strokovni delavci, inštruktorji, generalni direktor in njegov namestnik, delavci uprave, ki opravljajo nadzor, direktorji zavodov, vodje oddelkov obsojencev, vodje dislociranih oddelkov zavodov ter direktor prevzgojnega doma.

(3)V aktu o sistemizaciji delovnih mestu se določi tista delovna mesta, na katerih delajo pooblaščene uradne osebe.

(1)Delavci uprave so dolžni varovati državno, uradno ali drugo skrivnost, s katero se seznanijo pri opravljanju nalog. Dolžnost varovanja državne, uradne ali druge skrivnosti traja tudi po prenehanju delovnega razmerja v upravi.

(2)Minister, pristojen za pravosodje, lahko med delovnim razmerjem, kakor tudi po prenehanju delovnega razmerja delavca uprave v utemeljenem primeru razreši dolžnosti varovanja državne, uradne ali druge skrivnosti.

(1)Minister, pristojen za pravosodje, podeljuje na predlog posebne komisije zavodom, prevzgojnemu domu za mladoletnike, njihovim delavcem in zunanjim sodelavcem priznanja za izjemne uspehe širšega družbenega pomena, ki prispevajo k boljšemu izvrševanju kazenskih sankcij ter k razvoju in krepitvi humanizacije postopanja z zaprtimi osebami.

(2)Minister, pristojen za pravosodje, predpiše natančneje pogoje za podeljevanje priznanj iz prejšnjega odstavka, sestavo komisije in postopek za podeljevanje priznanj.

Delavci uprave morajo med stavko opravljati vsa dela in naloge, ki zagotavljajo varnost in nemoteno delovanje uprave, pravosodni policisti pa morajo tudi spremljati in varovati priprte osebe po odredbi sodišča.

Delavec uprave, ki uveljavi pravico do pokojnine, ima pravico do povračila stroškov za selitev iz kraja, v katerem je služboval, v kraj, v katerem se želi nastaniti, če je bil v kraj službovanja premeščen ali razporejen zaradi nemotenega opravljanja nalog uprave.

Pooblaščene uradne osebe so dolžne opravljati vse uradne naloge, tudi kadar je izvršitev nalog povezana z nevarnostjo za njihovo življenje.

Pooblaščene uradne osebe imajo posebno izkaznico, ki jo izda minister, pristojen za pravosodje, ki s pravilnikom predpiše tudi obrazec izkaznice.

Pooblaščeni uradni osebi pripada za vsako začeto leto delovne dobe nad pet let v zavodu dodatek na stalnost v višini 0,5% osnovne plače.

(1)Pooblaščena uradna oseba, ki je uveljavila pravico do starostne ali invalidske pokojnine, ima pravico do odpravnine po splošnih predpisih.

(2)Ob smrti pooblaščene uradne osebe se njeni družini izplača odpravnina v skladu s prejšnjim odstavkom.

(črtan)

Uprava zavaruje pooblaščene uradne osebe za primer nesreče pri delu, katere posledica je smrt ali trajna izguba splošne delovne zmožnosti.

(1)Pooblaščena uradna oseba, ki pri opravljanju službene naloge ali v zvezi z opravljanjem take naloge izgubi življenje, se na stroške uprave pokoplje v kraju na območju Republike Slovenije, ki ga določijo njeni ožji sorodniki.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka imajo ožji sorodniki umrlega delavca pravico do enkratne denarne pomoči. Ta pomoč ne sme znašati manj kot znaša vsota plače in drugih osebnih prejemkov, ki jih je pooblaščena uradna oseba prejela v zadnjih šestih mesecih.

(3)O višini enkratne pomoči iz prejšnjega odstavka odloči generalni direktor.

(4)Denarna pomoč iz drugega odstavka tega člena se izplača poleg odpravnine.

Pooblaščenim uradnim osebam pripada poleg pravic iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja ta vprašanja za delavce v državnih organih, dodatno še en dan letnega dopusta zaradi zahtevnosti dela.

(1)Pooblaščene uradne osebe morajo opravljati delo v manj ugodnem delovnem času, kadar je to potrebno za izvajanje nalog zavoda.

(2)Delo v manj ugodnem delovnem času je:

-        delo v neenakomerno razporejenem delovnem času;

-        delo v izmenah;

-        delo ob sobotah, nedeljah praznikih in drugih dela prostih dnevih;

-        delo v deljenem delovnem času;

-        delo preko polnega delovnega časa;

-        popoldansko in nočno delo.

(3)Prerazporeditev pooblaščenih uradnih oseb na delo v manj ugodnem delovnem času v okviru določene redne mesečne oziroma letne delovne obveznosti določi direktor zavoda ali vodja dislociranega oddelka zavoda.

(4)Delovna mesta, na katerih poteka delo v manj ugodnem delovnem času, se določijo v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest.

(5)Če to terjajo varnostne razmere oziroma če je samo tako mogoče opraviti določene naloge, ki jih ni mogoče odlagati ali pa morajo biti opravljene v določenem roku, se lahko odredijo tudi druge oblike dela, kot so določene v drugem odstavku tega člena.

(6)Generalni direktor določi primere, v katerih je dovoljeno odrediti delo iz prejšnjega odstavka, in osebe, ki ga lahko odredijo.

(7)Delovna obveznost v posameznih izmenah lahko traja največ 12 ur. Če je organizirana 12-urna nočna izmena, je treba zagotoviti 24-urni počitek.

(8)V izjemnih razmerah lahko direktor zavoda v soglasju z generalnim direktorjem odredi odložitev ali prekinitev letnega dopusta pooblaščenim uradnim osebam.

(1)Pripravljenost za delo je poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti pooblaščena uradna oseba, ki ji je pripravljenost odrejena, v pripravljenosti za delo doma. Pripravljenost pomeni dosegljivost pooblaščene uradne osebe po telefonu ali drugih komunikacijskih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo.

(2)Pooblaščena uradna oseba, ki je v času pripravljenosti poklicana na delo, se mora v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo.

(3)Pripravljenost za delo se ne šteje v delovni čas.

(4)Če pooblaščena uradna oseba med pripravljenostjo za delo začne opravljati delo, se mu čas opravljanja dela šteje v delovni čas.

(5)Pripravljenost za delo pisno odredi generalni direktor, direktor zavoda ali oseba, ki ju nadomešča v času odsotnosti.

(1)Generalni direktor ali direktor zavoda lahko pooblaščeni uradni osebi odredita delo preko polnega delovnega časa, pri čemer se časovna omejitev dnevnega, tedenskega in mesečnega delovnega časa preko polnega delovnega časa upošteva kot povprečna omejitev v obdobju štirih mesecev. Pri izračunu povprečja se ne upoštevata letni dopust in odsotnost z dela zaradi bolezni.

(2)S soglasjem pooblaščene uradne osebe se dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev delovnega časa lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev.

(črtan)

(1)Pooblaščena uradna oseba ne sme opravljati dela, ki bi jo oviralo pri opravljanju nalog uprave, ali dela, ki bi škodovalo ugledu uprave, oziroma dela, ki ni združljivo z naravo dejavnosti uprave.

(2)Dela, ki jih pooblaščena uradna oseba ne sme opravljati, določi generalni direktor.

(3)Za vrednotenje posebnih prepovedi in omejitev iz tega člena določi Vlada Republike Slovenije odstotek povečanja osnovne plače pooblaščenih uradnih oseb.

Določbe tega poglavja, ki se nanašajo na pooblaščene uradne osebe, veljajo tudi za druge delavce, za katere je tako določeno v aktu o sistemizaciji.

(1)Delovno razmerje pravosodnega policista lahko sklene, kdor izpolnjuje poleg splošnih pogojev, določenih z zakonom, še naslednje posebne pogoje:

-        da je državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji,

-        da aktivno govori slovenski jezik,

-        da ima končan najmanj štiriletni program srednjega izobraževanja,

-        da ima ustrezne psihofizične sposobnosti za delo v zavodu in ne uživa prepovedanih drog,

-        da ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti,

-        da je bil varnostno preverjen in da zanj ne obstaja varnostni zadržek.

(2)Psihofizične sposobnosti se določijo v aktu o sistemizaciji delovnih mest.

(3)Pred sklenitvijo delovnega razmerja mora pravosodni policist opraviti preizkus psihofizičnih sposobnosti za delo.

(4)Uprava lahko zbere o osebi, s katero želi skleniti delovno razmerje za opravljanje nalog pravosodnega policista, z njeno pisno privolitvijo podatke, na podlagi katerih se ugotavlja varnostne zadržke za opravljanje nalog v upravi.

(5)Varnostno preverjanje iz prejšnjega odstavka obsega preveritev podatkov, določenih s predpisi, ki določajo pogoje za pridobitev orožne listine. Varnostno preverjanje na podlagi zahtevka uprave opravi ministrstvo, pristojno za pravosodje, v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za notranje zadeve.

(6)Uprava preveri tudi ostale podatke, ki jih kandidat za sklenitev delovnega razmerja posreduje v postopku sklenitve delovnega razmerja.

(7)Oseba, za katero se z varnostnim preverjanjem ugotovi obstoj varnostnega zadržka, ne more skleniti delovnega razmerja za opravljanje del pravosodnega policista. Za osebo, ki ne privoli v varnostno preverjanje, se šteje, da ne izpolnjuje varnostnih pogojev za opravljanje teh del.

(8)Če se varnostni zadržek ugotovi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, se razveljavi pogodba o zaposlitvi v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev.

(1)Pravosodni policist mora v osemnajstih mesecih po sprejemu v delovno razmerje uspešno opraviti predpisano usposabljanje in zahtevan strokovni izpit. Program usposabljanja in program strokovnega izpita predpiše minister, pristojen za pravosodje.

(2)Če pravosodni policist ne opravi izpita iz prejšnjega odstavka, mu po preteku odpovednega roka preneha delovno razmerje.

(3)Po opravljenem izpitu iz prvega odstavka tega člena mora pravosodni policist pred generalnim direktorjem dati prisego, ki se glasi: “Slovesno prisegam, da bom pri izvajanju nalog varovanja in nadzora vestno, odgovorno, humano in zakonito izpolnjeval svoje naloge ter spoštoval človekove pravice in temeljne svoboščine.“

(4)Pravosodni policist, ki je pridobil status pooblaščene uradne osebe v drugem državnem organu, mora opraviti usposabljanje samo iz vsebin, ki jih program za pooblaščene uradne osebe drugega državnega organa ne zajema. Zahtevane vsebine določi minister, pristojen za pravosodje.

(1)Pravosodni policist mora vsakih pet let pred posebno komisijo opraviti preizkus poznavanja predpisov in strokovne usposobljenosti za delo.

(2)Pravosodni policist, ki preizkusa ne opravi, ima pravico do ponovitve preizkusa v času do treh mesecev. Če preizkusa ponovno ne opravi, se ga razporedi na drugo delovno mesto v skladu s predpisi, ki urejajo pogoje za razporeditev javnih uslužbencev.

(3)Način opravljanja preizkusa ter sestavo komisije iz prvega odstavka tega člena določi generalni direktor.

(1)Pravosodni policisti so oboroženi in enotno uniformirani ter nosijo položajne oznake.

(2)Pravosodni policisti lahko opravljajo delo tudi v civilni obleki pod pogoji, ki se jih določi s pravilnikom.

(3)Vozila, ki se uporabljajo za opravljanje nalog varovanja in nadzora, so posebej označena in opremljena.

(4)Minister, pristojen za pravosodje, s pravilnikom predpiše nošenje, hrambo in vzdrževanje orožja, vrsto, videz in način nošenja uniforme, položajne oznake ter označitev vozil.

(1)Pravosodni policisti skrbijo za varnost, red in disciplino v varovanih objektih, spremljajo varovane osebe zunaj zavoda, nadzirajo in organizirajo delo v delavnicah, skrbijo za poklicno in delovno usposabljanje obsojencev ter sodelujejo v izvajanju programov obravnave in nadzirajo obsojence na zunanjih deloviščih.

(2)Pravosodni policisti lahko opravijo preizkus alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedane droge pri obsojencu, če so znaki, da je v zavodu ali ob prihodu v zavod pod vplivom alkohola ali prepovedane droge.

(3)Pravosodni policisti morajo zasledovati pobegle varovane osebe, dokler obstaja možnost prijetja. O pobegu obsojenca se takoj obvesti policija. Pravosodni policisti lahko brez odločbe sodišča vstopijo v tuje stanovanje in druge prostore, če zasledujejo pobeglo varovano osebo.

(4)Pravosodni policisti skrbijo tudi varovanje varovanih objektov in oseb.

(5)Varovani objekti so: zavodi za prestajanje kazni zapora, oddelki za forenzično psihiatrijo zdravstvenih zavodov, v katerih se izvaja varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva, lahko pa tudi stavbe ministrstva, pristojnega za pravosodje.

(6)Varovane osebe so zaprte osebe: obsojenci, osebe, ki jim je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, priporniki in mladoletniki v prevzgojnem domu.

(7)Pravosodni policisti, ki varujejo ali so v službi v varovanih objektih, lahko ugotavljajo identiteto oseb, ki prihajajo ali odhajajo iz varovanih objektov ali so na območju, na katerem je prepovedano ali omejeno gibanje.

(8)Pravosodni policisti zagotavljajo pomoč pravosodnim organom, če ti pri izvrševanju svojih nalog naletijo na upiranje ali ogrožanje ali če to utemeljeno pričakujejo.

(1)Pravosodni policist sme obsojenca odstraniti iz skupnih bivalnih in drugih prostorov in ga odvesti v poseben prostor, če je podan sum za obstoj vsaj enega od naslednjih razlogov:

-        da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali če resno grozi, da bo storil tako kaznivo dejanje,

-        da se pripravlja na beg ali upor,

-        da kakorkoli ogroža sebe ali druge,

-        da huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu,

-        da namerno uničuje zavodski inventar.

(2)V posebnem prostoru sme obsojenec ostati največ 12 ur. Če se pred iztekom tega časa ugotovi, da je še vedno podan kateri od razlogov iz prejšnjega odstavka, lahko pravosodni policist, ki vodi izmeno, v soglasju z direktorjem zavoda odloči, da se obsojenec še nadalje namesti v poseben prostor, dokler za to obstajajo razlogi, vendar na podlagi posamezne odločbe ne več kot 12 ur. Namestitev obsojenca v posebnem prostoru ne sme trajati skupno več kot 72 ur neprekinjeno.

(3)Obsojenec mora biti v posebnem prostoru posebej nadzorovan. Če v času nadzora pravosodni policist ugotovi, da ni več razlogov za namestitev v posebnem prostoru, to sporoči pravosodnemu policistu, ki vodi izmeno, ki odloči o nadaljnjem bivanju obsojenca v posebnem prostoru. O namestitvi obsojenca v posebnem prostoru je treba takoj obvestiti zdravstveno osebje, ki odredi potrebne ukrepe za zavarovanje njegovega življenja in zdravja.

(4)Če se sumi, da obsojenec v telesu skriva ali prenaša prepovedane substance ali predmete, se ga namesti v samsko sobo s posebno opremo, kjer prebiva ločeno od drugih obsojencev.

(5)Namestitev iz prejšnjega odstavka odredi direktor zavoda in lahko traja najdlje 30 dni.

(6)Podrobnejšo ureditev pogojev za odreditev in izvajanje ukrepa iz četrtega odstavka tega člena določi z navodilom minister, pristojen za pravosodje.

Določbe 235., 236. in 239. člena tega zakona veljajo smiselno tudi za osebe, kaznovane v postopku za prekršek ter za mladoletnike.

(1)Za zagotovitev varnosti, reda in discipline smejo pravosodni policisti izdajati ukaze, opraviti osebni pregled obsojenca, pregled bivalnih prostorov, pregled osebne prtljage obsojencev in oseb, ki prihajajo v varovani objekt, identifikacijo in varnostni pregled oseb, ki prihajajo v varovani objekt ali se zadržujejo v varovanem območju varovanih objektov ali ovirajo delo pravosodnih policistov pri njihovem delu zunaj varovanih objektov. Pravosodni policisti lahko od obsojencev in drugih oseb zbirajo tudi operativne informacije, ki se nanašajo na obsojence.

(2)Pravosodni policisti smejo opraviti osebni pregled obiskovalca zaprte osebe, če sumijo, da ima obiskovalec pri sebi predmete ki niso dovoljeni.

(3)Pravosodni policisti imajo pravico preprečiti vstop in izstop vozilu ali osebi s prtljago, če oseba ne dovoli njihovega pregleda.

(4)Za varovanje območij zavodov za prestajanje kazni zapora ter preprečevanje pobegov obsojencev se lahko namestijo in uporabljajo videonadzorni sistemi.

(5)Obvestilo o izvajanju ukrepa uporabe videonadzornega sistema mora biti jasno in vidno objavljeno.

(6)Če želi posameznik pogledati posnetke, ki se nanašajo nanj, se njegov zahtevek rešuje na način, določen z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

(7)Način uporabe videonadzornega sistema, odrejanja snemanja, ravnanje s posnetki ter nadzor podrobneje predpiše minister, pristojen za pravosodje.

(1)Pravosodni policisti imajo pravico uporabiti prisilna sredstva zoper obsojence, če drugače ne morejo preprečiti bega, napada, samopoškodbe ali večje materialne škode.

(2)Pravosodni policisti imajo med opravljanjem svojega dela pravico uporabiti prisilna sredstva tudi zoper druge osebe, če te ovirajo njihovo delo, ogrožajo varnost varovanega objekta in oseb v njem ali varovane osebe zunaj varovanih objektov. Pravosodni policisti imajo med opravljanjem svojega dela pravico uporabiti prisilna sredstva zoper osebo, ki je zalotena pri kaznivem dejanju ali kršenju javnega reda in miru in jo zadržijo do prihoda policije.

(3)Telesna sila se sme uporabiti tudi, če drugače ni mogoče zagotoviti izvršitve ukaza, ki je izdan v mejah pooblastil.

(4)Za prisilna sredstva iz prvega odstavka tega člena se štejejo:

-        sredstva za vklepanje in vezanje;

-        telesna sila;

-        plinski razpršilec;

-        palica;

-        opozorilni strel;

-        strelno orožje;

-        službeni psi.

(5)Pravosodni policist sme uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim lahko glede na varnostne okoliščine z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabi, opravi uradno nalogo.

(6)O vsaki uporabi prisilnega sredstva zoper obsojenca je treba takoj obvestiti upravo.

(1)Pri opravljanju uradnih nalog sme pravosodni policist uporabiti strelno orožje samo, če ne more drugače:

-        zavarovati življenja ljudi;

-        odvrniti od sebe neposrednega napada, s katerim je ogroženo njegovo življenje;

-        odvrniti napada na objekt, ki ga varuje, če je pri tem ogroženo življenje ljudi v njem;

-        odvrniti napada na osebo, ki jo varuje.

(2)Za preprečitev bega iz zaprtega oziroma posebej varovanega zavoda ali oddelka sme pravosodni policist zoper pobeglega obsojenca uporabiti strelno orožje z gumijastimi naboji.

(3)V primerih iz prejšnjih odstavkov sme pravosodni policist uporabiti strelno orožje šele, če ne more z drugimi sredstvi, ki jih določajo predpisi o opravljanju službe, zagotoviti izvršitve uradne naloge. Pred vsako uporabo strelnega orožja mora pravosodni policist, kadar okoliščine to dopuščajo, tistega, zoper katerega naj bi se uporabilo strelno orožje, opozoriti s klicem in opozorilnim strelom.

(4)Pravosodni policist, ki opravlja uradno nalogo pod neposrednim vodstvom predpostavljenega, sme uporabiti strelno orožje samo po njegovem ukazu. Uporabo strelnega orožja se sme ukazati le v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena.

(1)Uprava zagotavlja pravno pomoč delavcu uprave, zoper katerega je uveden kazenski postopek ali odškodninski postopek zaradi opravljanja uradnih nalog, ki jih je po oceni uprave opravljal skladno s predpisi.

(2)Oceno poda komisija, ki jo imenuje generalni direktor.

(3)Če je bil pravosodni policist obsojen zaradi kaznivega dejanja iz pete alinee prvega odstavka 231. člena tega zakona, mora sodišče pravnomočno sodbo poslati generalnemu direktorju.

(4)Če je zoper pravosodnega policista uveden kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in za katerega je zagrožena kazen zapora daljša od šestih mesecev, lahko generalni direktor odloči, da se pravosodnega policista začasno odstrani z dela (suspenz).

(5)Pravosodnemu policistu preneha delovno razmerje z dnem, ko uprava na podlagi pravnomočne sodbe izda ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje uredi izvrševanje nalog pravosodnih policistov.

Naloge vzgojne službe opravljajo strokovni delavci: vzgojitelji, psihologi, pedagogi, socialni delavci, učitelji, učitelji praktičnega pouka, delovni terapevti in zdravstveno osebje.

(1)Strokovni delavci skrbijo za takšno organizacijo življenja in dela v zavodu, ki pospešuje ustrezno vključitev obsojenca v normalno življenje na prostosti po prestani kazni.

(2)Strokovni delavci pripravljajo osebni načrt obsojenca in vodijo njegovo realizacijo, organizirajo in vodijo skupinske in individualne programe za obsojence ter sodelujejo pri načrtovanju in izvajanju vse ostalih ukrepov, s katerimi se poskuša doseči boljšo vključitev obsojencev v družbeno skupnost.

(3)Za strokovne delavce se organizira usposabljanje in izobraževanje za specifično področje in metode dela.

(črtan)

(1)Za zagotavljanje možnosti dela obsojencev v času prestajanja kazni zapora se v upravi organizirajo ustrezne gospodarske dejavnosti.

(2)Gospodarske dejavnosti uprave so sestavni del izvrševanja kazni zapora v Republiki Sloveniji.

(3)Gospodarske dejavnosti uprave, ki se opravljajo v javnem interesu, se lahko organizirajo in izvajajo tudi kot gospodarske javne službe.

(1)Gospodarske dejavnosti uprave se organizirajo kot terapevtske in učne delavnice v tistih zavodih, kjer je to potrebno za izvajanje izobraževalnih in korektivnih dejavnosti obsojencev.

(2)Za delovanje terapevtskih in učnih delavnic se smiselno uporabljajo predpisi s področja izobraževanja.

(3)Obsojencem, ki so vključeni v delovno terapijo iz 15. člena tega zakona, pripada plačilo za delo pri delovni terapiji, in sicer po kriterijih in merilih, ki jih predpiše minister, pristojen za pravosodje, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo.

(4)Obsojenci iz prejšnjega odstavka imajo tudi pravico do letnega dopusta v višini in pod pogoji, ki jih določa ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi o letnem dopustu obsojencev. Obsojencem je zagotovljena tudi pravica do 30-minutnega odmora med delovno terapijo, če traja poln delovni čas. Pravico do sorazmernega odmora med delovno terapijo imajo tudi obsojenci, če delovna terapija traja najmanj štiri ure dnevno.

(1)Ustanovitelj posameznih pravno-organizacijskih oblik gospodarskih dejavnosti uprave je Vlada Republike Slovenije, ki v ustanovnem aktu uredi vprašanja, ki izhajajo iz namena ustanovitve posamezne organizacijske oblike, ter druga vprašanja skladno z določbami zakona, ki ureja gospodarske javne službe.

(2)Gospodarske dejavnosti uprave se organizirajo kot režijski obrati smiselno po predpisih, ki urejajo organizacijo režijskih obratov. Taka organizacijska oblika je smiselna, ko bi bilo zaradi majhnega obsega ali značilnosti službe neekonomično ali neracionalno ustanoviti podjetje po določbah zakona, ki ureja gospodarske družbe, ali podeliti koncesijo. Režijski obrati se organizirajo kot notranje organizacijske enote zavodov.

(3)Gospodarske dejavnosti uprave se lahko organizirajo tudi v eni od pravno-organizacijskih oblik, ki jih določa zakon, ko se zaradi zagotavljanja večjih možnosti dela obsojencev ukvarjajo tudi s proizvodnjo izdelkov in storitev za potrebe uprave in potrebe drugih organov ali so ti izdelki lahko namenjeni trgu.

Kadar obstajajo pogoji, da se gospodarske dejavnosti uprave v enaki kakovosti lahko učinkoviteje zagotavljajo na drug način, se pravno-organizacijske oblike iz prejšnjega člena lahko ustanovijo ali preoblikujejo skladno z zakoni, ki urejajo javno-zasebno partnerstvo, zavode oziroma javne gospodarske službe.

V posameznem zavodu se lahko glede na velikost zavoda, posebne značilnosti zavodskih programov, velikost in posebnosti gospodarskih dejavnosti ter iz drugih razlogov organizirajo gospodarske dejavnosti v več organizacijskih oblikah.

(1)Ministrstvo upravlja kazensko evidenco, evidenco pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, posebno evidenco vzgojnih ukrepov in skupno evidenco kazenskih točk v cestnem prometu (v nadaljnjem besedilu: evidence). V evidencah se obdelujejo: osebni podatki, vključno z enotno matično številko občana, o storilcih kaznivih dejanj iz sodb ali drugih odločb sodišč, podatki o izrečenih kaznih, varnostnih ukrepih, pogojnih obsodbah, sodnih opominih, vzgojnih ukrepih in o obsodbah, s katerimi je bila storilcem kaznivih dejanj, o katerih se vodi kazenska evidenca, oproščena kazen, o izrečenih sankcijah v postopku o prekršku ter o njihovih pravnih posledicah; poznejše spremembe podatkov o obsodbah, ki so bile vpisane v kazensko evidenco, pa tudi podatki o izvršeni kazni in razveljavitvi vpisa neupravičene obsodbe. Na podlagi enotne matične številke občana se iz Centralnega registra prebivalstva v kazensko evidenco vpiše veljaven podatek o osebnem imenu.

(2)Podatke za evidence iz prejšnjega odstavka posredujejo ministrstvu upravljavec Centralnega registra prebivalstva, državni organi, pristojni organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki obdelujejo podatke, ki so potrebni za točnost in ažurnost podatkov v kazenski evidenci. Ministrstvu se v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, in zakonom, ki ureja davčni postopek, za izvajanje njegovih nalog in pooblastil iz prvega odstavka tega člena ter za namene zagotavljanje točnosti in posodobljenosti podatkov ob vpisu ali posredovanju podatkov iz evidence, omogoči neposreden elektronski dostop do Centralnega registra prebivalstva. Dostop se izvede z imenom in priimkom, enotno matično številko ali drugimi podatki, ki v povezavi z osebnim imenom zagotavljajo enoznačno identifikacijo osebe, o kateri se zahteva podatek ter opravilno številko zadeve in navedbo pravne podlage. Za potrebe vodenja kazenske evidence za pravne osebe se omogoči tudi elektronski dostop do centralnega registra aktivnih in izbrisanih pravnih oseb.

(3)V evidence iz prvega odstavka tega člena se vpisujejo naslednji podatki:

1.      ime in priimek ter datum rojstva;

2.      enotna matična številka oziroma matična številka pravne osebe;

3.      kraj, občina in upravna enota ter država rojstva;

4.      državljanstvo;

5.      stalno oziroma začasno prebivališče;

6.      naziv in naslov sodišča oziroma prekrškovnega organa, za tuje sodišče tudi ime države; številka in datum izreka odločbe sodišča prve stopnje oziroma prekrškovnega organa, datum izreka in pravnomočnosti odločbe organa druge stopnje;

7.      zakonsko ime kaznivega dejanja z navedbo točke, odstavka in člena zakona, ki je bil uporabljen;

8.      vrsta kazenske sankcije, vzgojnega ukrepa in varnostnega ukrepa oziroma sankcije za prekršek, ki se vpisuje v evidenco, z navedbo trajanja izrečene sankcije;

9.      vse spremembe v zvezi z vpisanimi podatki, z navedbo organa, ki je izdal odločbo, in podatki o njej;

10.   v evidenci kazenskih točk se obdelujejo tudi podatki o vozniškem dovoljenju.

(4)Za vzgojne ukrepe se upravlja posebna evidenca, v kateri se s smiselno uporabo določb drugega in prejšnjega odstavka obdelujejo osebni podatki o mladoletniku, podatki o izrečenih vzgojnih ukrepih in podatki o izvršenih vzgojnih ukrepih oziroma drugi podatki, ki se nanašajo na izvrševanje vzgojnih ukrepov.

(5)Podatki iz kazenske evidence se dajejo le za neizbrisane obsodbe sodišču, državnemu tožilstvu, policiji za potrebe kazenskih postopkov, ki tečejo zoper prej obsojeno osebo, organom, pristojnim za izvrševanje kazenskih sankcij, in pristojnim organom, ki sodelujejo v postopku za podelitev amnestije, pomilostitve ali za izbris obsodbe.

(6)Podatki iz kazenske evidence o neizbrisani obsodbi se posredujejo državnim organom, na obrazloženo zahtevo pa se smejo posredovati tudi pravnim osebam in zasebnim delodajalcem, če še trajajo pravne posledice obsodbe ali varnostni ukrepi in če imajo upravičen, na zakonu utemeljen interes. Državnim organom in izvajalcem javnih pooblastil se omogoči varen elektronski dostop do kazenske evidence tako, da lahko zahtevo posredujejo tudi v elektronski obliki, in v primeru, če oseba ni zabeležena v evidenci, takoj prejmejo sporočilo, da oseba ni vpisana v kazenski evidenci. Če je oseba zabeležena, ministrstvo, pristojno za pravosodje, organu posreduje v elektronski obliki podatek iz kazenske evidence o neizbrisani sodbi.

(7)Ministrstvo o izbrisu obsodbe iz kazenske evidence obvesti upravljavca evidence zaprtih oseb. Podatke se lahko uporabi samo za izbris podatkov o sodbi iz evidence iz 50. člena tega zakona, kar upravljavec te evidence izvede najpozneje v osmih dneh po prejetju podatka o izbrisani sodbi.

(8)Na upravičeno, z zakonom določeno zahtevo ustanov, društev ali skupin, ki so jim otroci ali mladoletniki zaupani v učenje, vzgojo, varstvo ali v oskrbo, se dajo podatki iz kazenske evidence tudi za izbrisane obsodbe za kazniva dejanja po 173. členu, po 173.a členu, po drugem odstavku 174. člena, po drugem in tretjem odstavku 175. člena, storjenega proti mladoletni osebi, in po 176. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo in 54/15).

(9)Obsodbe za kazniva dejanja iz prejšnjega odstavka se vpišejo v posebno evidenco, s področnimi zakoni pa se predpišejo pogoji in omejitve za dajanje podatkov o takih obsodbah. V primerih, ki niso zajeti v prejšnjem odstavku, se obsodba kljub ohranitvi v posebni evidenci šteje za izbrisano.

(10)Posamezniku se sme na njegovo zahtevo brezplačno dati podatke o tem, da je bil oziroma da ni bil obsojen.

(11)Določbe o zakonski rehabilitaciji in izbrisu sodbe ter o sodni rehabilitaciji se smiselno uporabljajo tudi, kadar gre za sodbo, ki jo je državljanu Republike Slovenije izreklo tuje sodišče.

(12)Določbe tega člena se uporabljajo tudi za sodbe, ki so jih državljanom Republike Slovenije izrekla tuja sodišča, določbe o posredovanju podatkov pa se uporabljajo tudi za državne organe, pravne osebe in delodajalce držav članic Evropske unije, če ni z zakonom določeno drugače. TRETJI DEL

(1)Z globo od 1.400 eurov do 21.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost:

1.      če kot delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja ne izvršuje obveznosti glede vsebine, rokov in načina obveščanja zavoda o izpolnjevanju oziroma opuščanju delovnih oziroma izobraževalnih obveznosti obsojenca, morebitnih zlorabah načina prestajanja kazni zapora ob koncu tedna, hujših kršitvah delovnih ali učnih oziroma študijskih obveznosti in drugih okoliščinah, ki lahko vplivajo na način izvrševanja kazni zapora (peti odstavek 12. člena tega zakona);

2.      če ne omogoči svetovalcu izvajanja nadzora nad izvrševanjem navodil oziroma nalog v okviru varstvenega nadzorstva ali ga nemudoma ne obvesti, da pogojno obsojeni oziroma pogojno odpuščeni brez opravičenega razloga ni začel ali je opustil zdravljenje, obiskovanje posvetovalnice, usposabljanje ali zaposlitev (tretji odstavek 146. člena tega zakona);

3.      če omogoči drugemu opravljanje poklica, dejavnosti in dolžnosti, čeprav ve, da mu je bil s pravnomočno odločbo izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja določenega poklica, določene samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti (159. člen tega zakona);

4.      če opravlja določeno gospodarsko dejavnost, ki ji je prepovedana z varnostnim ali varstvenim ukrepom prepovedi določene gospodarske dejavnosti (168. člen tega zakona).

(2)Z globo od 150 eurov do 1.400 eurov se za prekršek kaznuje tudi odgovorna oseba državnega organa, samoupravne lokalne skupnosti, pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 150 eurov do 500 eurov se kaznuje za prekršek tisti, ki se izmika odvzemu vozniškega dovoljenja (160. člen zakona).

(2)Z globo od 150 eurov do 500 eurov se kaznuje za prekršek tisti, ki med prestajanjem kazni zapora vozi tiste vrste oziroma kategorije motornega vozila, za katero mu je sodišče izreklo prepoved vožnje ali odvzem vozniškega dovoljenja (97. člen tega zakona).

Z globo od 250 eurov do 700 eurov se kaznuje za prekršek tisti, ki mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti (158. člen tega zakona) ali varnostni ukrep prepovedi samostojnega opravljanja dejavnosti ali poklica, če to prepoved prekrši (163. člen tega zakona).

(črtan)

(1)Z globo od 500 eurov do 4.500 eurov se kaznuje za prekršek vzgojni zavod, ki ne sprejme mladoletnika, ki mu je izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod (170. člen tega zakona).

(2)Z globo od 50 eurov do 500 eurov se kaznuje odgovorna oseba vzgojnega zavoda, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

Nadzor nad izvrševanjem petega odstavka 12. člena tega zakona izvajata inšpektorat, pristojen za šolstvo in inšpektorat, pristojen za delo, vsak v okviru svojih pristojnosti, nad izvrševanjem 97. člena tega zakona policija, nad izvrševanjem petega odstavka 106. člena tega zakona, inšpektorat, pristojen za notranje zadeve, nad izvrševanjem 160. člena tega zakona inšpektorat, pristojen za promet, nad izvrševanjem tretjega odstavka 146. člena tega zakona inšpektorat, pristojen za delo, vsak v okviru svoje pristojnosti, nad izvrševanjem 158., 159., 163. in 168. člena tega zakona inšpektorat, pristojen za delo, nadzor nad izvrševanjem 170. člena tega zakona pa inšpektorat, pristojen za šolstvo. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1 (Uradni list RS, št. 22/00) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Za gospodarske enote se do sprejema ustanovnega akta, vendar najdalj eno leto po uveljavitvi tega zakona, uporabljajo predpisi, ki veljajo za gospodarske družbe.

(1)Do sprejema predpisov, ki bodo urejali štetje zavarovalne dobe s povečanjem, se za pooblaščene uradne osebe uporablja določba 112. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98, 56/98 – odločba US in 26/99) v zvezi z 99. členom zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89 in Uradni list RS, št. 8/90, 19/91, 4/92 in 58/93, 87/97 in 31/98 – odločba US) in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98).

(2)V enem letu od uveljavitve tega zakona se opravi revizija delovnih mest v upravi, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem.

Do sprejema predpisa, ki bo urejal položaj javnih uslužbencev, se za pooblaščene uradne osebe uporablja določba 112. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98, 56/98 – odločba US in 26/99) v zvezi s 136. členom zakona o notranjih zadevah.

(1)Do sprejema predpisa, ki bo urejal pogoje za upokojevanje pooblaščenih uradnih oseb, ima pooblaščena uradna oseba, ki ima najmanj 30 (moški) oziroma 25 (ženska) let pokojninske dobe, od tega najmanj 15 let s statusom pooblaščene uradne osebe, in dopolni najmanj 45 (moški) oziroma 40 (ženska) let starosti, v roku šest mesecev po vložitvi zahteve pravico do upokojitve.

(2)Pokojnina se pooblaščeni uradni osebi iz prejšnjega odstavka odmeri v višini 65% pokojninske osnove. Za vsako leto pokojninske dobe nad 30 let (moški) oziroma 25 let (ženska) se pokojnina poveča za 2% pokojninske osnove, vendar največ do 85% pokojninske osnove.

(3)Pooblaščena uradna oseba, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena, ima v obdobju šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona pravico do upokojitve.

Vlada Republike Slovenije izda predpise o nazivih, pogojih za pridobitev nazivov in posebnih označb paznikov najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Predpise na podlagi tega zakona morajo pristojni ministri izdati najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

Do izdaje ustreznih predpisov, najdalj pa eno leto po uveljavitvi tega zakona, ostanejo v veljavi:

1.      pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Uradni list SRS, št. 3/79),

2.      pravilnik o izvrševanju vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom (Uradni list SRS, št. 3/79),

3.      pravilnik o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov (Uradni list SRS, št. 3/79, 2/83 in 23/87 in Uradni list RS, št. 10/91),

4.      pravilnik o načinu in odmerjanju plačila za delo obsojencev in o nagradah za delo mladoletnikov v prevzgojnem domu (Uradni list SRS, št. 3/79),

5.      navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni v zavode za prestajanje kazni zapora (Uradni list RS, št. 41/97),

6.      navodilo o vodenju evidenc in zbiranju statističnih podatkov o osebah na prestajanju kazni zapora in mladoletnikih v prevzgojnem domu (Uradni list SRS, št. 3/79),

7.      navodilo o ravnanju z mladoletnikom, ki se izmika izvršitvi vzgojnega ukrepa (Uradni list SRS, št. 12/79).

Zavodi in prevzgojni dom za mladoletnike morajo hišne rede uskladiti z določbami tega zakona ter na podlagi zakona izdanih predpisov v šestih mesecih po izdaji pravilnika o izvrševanju kazni zapora oziroma pravilnika o izvrševanju vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati pravilnik o posebnih skladih gospodarskih enot kazenskih poboljševalnih zavodov in njihovi uporabi (Uradni list SRS, št. 3/79 in 17/84).

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98, 56/98 – odločba US in 26/99), razen določbe 21. člena, ki ostane v veljavi do izdaje ustreznega predpisa, in 145. člena ter členov od 145.a do 145.č.

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih – ZJU-B (Uradni list RS, št. 113/05) vsebuje naslednjo končno določbo: »90. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1B (Uradni list RS, št. 70/06) vsebuje naslednji prehodni in končno določbo: 20. člen Do vzpostavitve ustreznih elektronskih povezav opravi vpis po 124. členu zakona upravna enota v kraju sedeža sodišča, ki je izreklo kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Sodišče mora overjen prepis sodbe s potrdilom o izvršljivosti najpozneje v osmih dneh po pravnomočnosti poslati pristojni upravni enoti. 21. člen Z uveljavitvijo tega zakona se prenehajo uporabljati četrti, peti in šesti odstavek 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 25/06 – uradno prečiščeno besedilo). 22. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1C (Uradni list RS, št. 76/08) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe: 104. člen Do vzpostavitve ustreznih varnih elektronskih povezav, najkasneje pa v petih letih od uveljavitve tega zakona, se podatki iz 26. člena tega zakona posredujejo pisno. 105. člen Varovanje varovanih objektov iz 85. člena tega zakona se začne izvajati postopoma po zagotovljenem dodatnem številu ustrezno usposobljenih pravosodnih policistov, najkasneje pa v petih letih od uveljavitve tega zakona. 106. člen Šteje se, da uradniki, ki imajo do dneva, ko se bo v celoti začel izvajati program usposabljanja, opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka, izpolnjujejo pogoj glede opravljenega strokovnega izpita po 232. členu zakona. 107. člen Podzakonski predpisi, določeni s tem zakonom, oziroma izdani na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo), morajo biti izdani oziroma usklajeni s tem zakonom najkasneje v 12 mesecih po njegovi uveljavitvi. Do izdaje oziroma uskladitve podzakonskih predpisov z določbami tega zakona se uporabljajo dosedanji podzakonski predpisi, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom. 108. člen Z uveljavitvijo tega zakona preneha veljati Uredba o nazivih, pogojih za pridobitev nazivov in posebnih označbah nazivov paznikov (Uradni list RS, št. 53/2000). 109. člen Z uveljavitvijo tega zakona preneha veljati tretji odstavek 10. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/2000, 127/06 in 112/07). 110. člen Z uveljavitvijo tega zakona preneha veljati sedmi odstavek 22. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 17/08 in 21/08 – popravek). 111. člen Ta zakon začne veljati 1. novembra 2008.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1D (Uradni list RS, št. 40/09) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo: 5. člen Postopki, ki jih vodi posebna zdravstvena komisija in do uveljavitve tega zakona še niso bili končani, se končajo po dosedanjih predpisih. 6. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-1G (Uradni list RS, št. 9/11) vsebuje naslednjo končno določbo: »62. člen Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-2 (Uradni list RS, št. 96/12) spreminja 260. člen zakona tako, da se glasi:

(1)Do sprejema predpisa, ki bo urejal pogoje za upokojevanje pooblaščenih uradnih oseb, ima pooblaščena uradna oseba, ki ima najmanj 30 (moški) oziroma 25 (ženska) let pokojninske dobe, od tega najmanj 15 let s statusom pooblaščene uradne osebe, in dopolni najmanj 45 (moški) oziroma 40 (ženska) let starosti, v roku šest mesecev po vložitvi zahteve pravico do upokojitve.

(2)( prenehal veljati)

(3)Pooblaščena uradna oseba, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena, ima v obdobju šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona pravico do upokojitve.«; ter vsebuje naslednjo končno določbo: »431. člen Ta zakon začne veljati prvi dan naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1E (Uradni list RS, št. 109/12) vsebuje naslednje prehodne in končno določbo: 42. člen O dopustitvi prestajanja kazni na način iz 12. člena zakona na predlog obsojenca, ki je bil pravnomočno obsojen pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 91/11), pa kazni zapora do uveljavitve tega zakona še ni nastopil, odloči sodišče s sklepom po postopku, ki ga zakon, ki ureja kazenski postopek, določa za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, pri čemer mora biti predlog vložen do nastopa kazni zapora. 43. člen Zavodi sklenejo dogovore iz drugega odstavka 59. člena zakona najpozneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona. 44. člen

(1)Minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, določi zdravstvene zavode iz spremenjenega 148. člena zakona, ki izpolnjujejo pogoje iz spremenjenega 151. in spremenjenega 155. člena zakona, najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

(2)Do določitve zdravstvenih zavodov iz prejšnjega odstavka se varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti izvršujeta v skladu s Pravilnikom o izvrševanju varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov (Uradni list RS, št. 84/09 in 6/12). 45. člen Zdravstveni zavodi iz spremenjenega 151. in spremenjenega 155. člena zakona morajo za osebe, za katere izvršujejo ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu oziroma obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, če je ob uveljaviti tega zakona že preteklo več kot šest mesecev od zadnjega poročila, prvič poročati pristojnemu sodišču o izvrševanju teh ukrepov najpozneje v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona. 46. člen Črta se 105. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 76/08). 47. člen

(1)Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati 6. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/00, 127/06, 112/07, 62/08, 76/08 – ZIKS-1C, 19/09 in 86/09).

(2)Minister, pristojen za pravosodje, uskladi podzakonske predpise, izdane na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09 in 9/11 – ZP-1G) s tem zakonom v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

(3)Minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, uskladi Pravilnik o izvrševanju varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov (Uradni list RS, št. 84/09 in 6/12) s tem zakonom v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi. 48. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1F (Uradni list RS, št. 54/15) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe: 87. člen

(1)Pred uveljavitvijo tega zakona začeti postopki se nadaljujejo in končajo po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2 in 109/12).

(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka morajo obsojenci, ki jim je bil začetek prestajanja zaporne kazni pred uveljavitvijo tega zakona odložen iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 24. člena ali jim je bilo prestajanje kazni zapora prekinjeno na podlagi prvega odstavka 82. člena iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 24. člena zakona, predložiti sodišču potrdilo o bolnišničnem zdravljenju iz spremenjenega tretjega odstavka 24. člena zakona ali dokazila o obstoju razlogov in okoliščin iz spremenjene 1. ali 2. točke prvega odstavka 82. člena zakona najkasneje v 60 dneh od uveljavitve tega zakona. Če obsojenec sodišču ne predloži potrdila ali dokazil v 60 dneh od uveljavitve tega zakona, sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, v osmih dneh po preteku tega roka v skladu z določbami 20. člena zakona pozove obsojenca na prestajanje zaporne kazni. 88. člen

(1)Do ureditve vsebine iz tega člena v zakonu, ki ureja varstvo osebnih podatkov, se lahko kazenska evidenca in prekrškovna evidenca po zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, povezujeta s Centralnim registrom prebivalstva tako, da se zagotovi točnost in posodobljenost podatkov v kazenski in prekrškovni evidenci.

(2)Povezovanje iz prejšnjega odstavka se izvede tako, da je možno avtomatično posodabljanje podatkov v evidencah oziroma na način, da povezovanje omogoča vsaj, da se v evidencah pri osebnih podatkih določenega ali določljivega posameznika pojavi samodejno opozorilo, da je pri njegovih podatkih v drugi zbirki osebnih podatkov prišlo do spremembe.

(3)Za povezovanje iz prvega odstavka tega člena se za državljane Republike Slovenije ali osebe s prebivališčem v Republiki Sloveniji kot identifikacijska znaka uporabita osebno ime in njegova enotna matična številka, za tujca pa njegovo osebno ime in njegova enotna matična številka ali drug ustrezen identifikacijski znak iz kazenske evidence. 89. člen

(1)Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/00, 127/06, 112/07, 62/08, 76/08 – ZIKS-1C, 19/09, 86/09, 109/12 – ZIKS-E in 51/13), Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (Uradni list RS, št. 85/09), Pravilnik o količnikih za določitev osnovnih plačil, o kriterijih in merilih za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela obsojencev ter o nagradah mladoletnikov (Uradni list RS, št. 52/02 in 86/09) in Pravilnik o izvrševanju dela v splošno korist (Uradni list RS, št. 109/08 in 46/12) se morajo uskladiti z določbami tega zakona najkasneje v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

(2)Podzakonski predpis iz drugega odstavka 24. člena zakona izda minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

(3)Do izdaje oziroma uskladitve podzakonskih predpisov z določbami tega zakona se uporabljajo dosedanji podzakonski predpisi, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom. 90. člen

(1)Tehnični pogoji za vzpostavitev ustreznih varnih elektronskih povezav za izmenjavo podatkov iz sedmega odstavka 40. in 250.a člena zakona se zagotovijo v štirih mesecih od uveljavitve tega zakona.

(2)Do vzpostavitve ustreznih varnih elektronskih povezav se podatki iz prejšnjega odstavka posredujejo pisno. 91. člen Finančni, kadrovski in prostorski pogoji za vzpostavitev prilagojenega prostora ali oddelka enega od zavodov iz drugega odstavka 60. člena zakona se zagotovijo do 1. junija 2016. 92. člen

(1)Posebna zdravniška komisija iz tretjega odstavka 25. člena zakona se imenuje najkasneje do 31. decembra 2015.

(2)Do imenovanja posebne zdravniške komisije se uporablja 25. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2 in 109/12). 93. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, razen 6. člena in drugega odstavka 70. člena tega zakona, ki začneta veljati tri mesece po uveljavitvi tega zakona.«.