UPRS sodba I U 617/2013

Tožba se zavrne.

Direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnik 28. 12. 2012 premesti iz Zavoda za prestajanje kazni zapora A., Oddelek B., v Zavod za prestajanje kazni zapora A. V obrazložitvi navaja, da tožnik prestaja kazen 6 mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu Ks 231/2009 z dne 2. 12. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 113/2010 z dne 16. 3. 2010, zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 234a/I KZ. Na nastop kazni je bil priveden na podlagi mednarodne tiralice. Iz potrdila Okrožnega sodišča v Novem mestu je razvidno, da ima odprtih deset kazenskih postopkov in še čakajočo kazen 9 mesecev. Nadalje pojasnjuje, da je 27. 12. 2012 v sobi 4 prišlo do konflikta med obsojenci, v katerem je tožnik zahteval, da se iz sobe premesti določenega obsojenca, ker se sicer stvar ne bo dobro končala. Istega dne je operativni vodja na posnetku kamere opazil, da se je neznana oseba splazila pod ograjo, ki ograjuje obsojeniški del oddelka in prišla do zidu oddelka, splezala po strelovodu do okna dnevnega prostora, se tam zadržala, nato skočila na tla, se splazila pod ograjo in stekla proti ... Ugotovljeno je bilo, da so že pred tem dogodkom neznane osebe poizkušale komunicirati z obsojenci iz sobe 4. Na podlagi navedenega obstaja utemeljen sum, da tožnik, glede katerega se na podlagi že navedenih dejstev sklepa, da se želi izogniti prestajanju nadaljnjih kazni, načrtuje pobeg s pomočjo neznanih oseb. Organ ugotavlja, da v Oddelku v B. ni mogoče zagotoviti reda in discipline ter varnosti, zato se tožnika premesti v ZPKZ A. Postopek premestitve se je začel po uradni dolžnosti, pred premestitvijo je bilo pridobljeno mnenje direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, ki se je s premestitvijo strinjal.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Strinja se s prvostopenjskim organom, da so tožnikovo premestitev narekovali razlogi varnosti in interesi ohranitve reda in discipline v zavodu. Navaja še, da iz poročila prvostopenjskega organa št. 720-1774/2011/32/624002 z dne 11. 1. 2013 izhaja, da je bila izstopajoča varnostna problematika v Oddelku B. obravnavana na sestanku strokovne skupine 27. in 28. 12. 2012, ki je bila predstavljena tudi matičnemu zavodu, in na njem sprejeta enotna ocena, da je treba izvesti določene varnostne ukrepe in tudi premestitve po uradni dolžnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da je po krivem osumljen in posledično varnostno premeščen. Krivično je bil obdolžen za poskus pobega in s strani pedagoginje prikazan kot nasilna oseba. Uprava zavoda ni preiskala kamer, kot je predlagal, da bi se dokazala njegova nedolžnost. Sodišče naj mu prisodi tudi ustrezno odškodnino, saj prestajanje zaporne kazni v Ljubljani pomeni veliko večje stroške za družino, ki ga obiskuje. Sedaj ne more dobiti nobene zavodske ugodnosti, za katero si prizadeva. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Premeščanje obsojencev ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v 79. členu, ki določa, da se obsojenec lahko premesti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda v Republiki Sloveniji, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič (prvi odstavek). Po 81. členu ZIKS-1 se postopek začne na na predlog direktorja zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič, ali na prošnjo obsojenca oziroma njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika (prvi odstavek).

Iz navedenih določb izhaja, da o premestitvi odloča direktor zavoda po prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila. Če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče, v skladu s tretjim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita in utemeljena s pravilnimi razlogi. Prvostopenjski organ je bil pri uporabi prostega preudarka zamejen z razlogi za premestitev, določenimi v prvem odstavku 79. člena ZIKS-1. Ko je ugotovil, da je razlog za premestitev podan, je lahko na podlagi prostega preudarka odločil, da se tožnika premesti iz Zavoda za prestajanje kazni zapora A., Oddelek v B., v Zavod za prestajanje kazni zapora A.

Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da so tožnikovo premestitev narekovali razlogi varnosti ter interes ohranitve reda in discipline v zavodu. Prvostopenjski organ je ugotovil dva varnostno oziroma disciplinsko problematična dogodka: konflikt med soobsojenci v sobi 4, kjer je tožnik prestajal kazen ter poskus stikov neznanih oseb z obsojenci iz sobe 4. Iz okoliščin na strani tožnika: da je povratnik, da ima že čakajočo kazen, da ima odprtih še deset kazenskih postopkov, da je bil na nastop kazni priveden po mednarodni tiralici, je tudi po mnenju sodišča lahko sklepal, da se želi izogniti prestajanju kazni. Organ tožnika ni obdolžil za poskus bega, kot tožnik navaja v tožbi, temveč je na podlagi vseh prej navedenih dejstev zaključil, da so potrebni določeni varnostni ukrepi, konkretno tožnikova premestitev.

Ob izkazanem razlogu za premestitev sodišče presoja, da prvostopenjski organ ni prekoračil meje danega pooblastila za odločanje po prostem preudarku. S tem ko je odločil, da se tožnik premesti, pa je prosti preudarek tudi uporabil na način, ki ustreza namenu, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Premestitev je z zakonom predpisan ukrep in je primeren v smislu, da je z njim mogoče doseči cilje varnost, red in disciplino v zavodu. Je tudi sorazmeren z javno koristjo vzdrževanja varnosti, reda in discipline in posegom v pravice obsojenca.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je zavrnilo tudi tožnikov odškodninski zahtevek, saj za tak zahtevek zakonski pogoji niso izpolnjeni (sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, temveč je tožbo zavrnilo, prvi odstavek 67. člena ZUS-1).