UPRS sodba I U 123/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo vlogo z dne 29. 9. 2014 za premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni v drug zavod iz razloga ogroženosti s strani soobsojenca. V obrazložitvi navaja, da je o tožnikovi premestitvi iz istih razlogov, kot jih navaja v vlogi z dne 29. 9. 2014, že odločil z odločbo št. 720-271/2013/36 z dne 28. 3. 2014. Ker od dokončne odločitve do 29. 9. 2014, še ni preteklo šest mesecev, je tožnikovo novo vlogo zavrgel na podlagi sedmega odstavka 81. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1).

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja, ker naj ne bi upoštevala sodbe tega sodišča I U 853/2014 z dne 7. 10. 2014, s katero je sodišče ugodilo njegovi tožbi in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Poleg tega naj se toženka v izpodbijani odločitvi ne bi opredelila do navedb, s katerimi je prosil za premestitev v Ljubljano zaradi dokončanja naloženih terapij, zaradi katerih ima stroške.

Sodišču predlaga, naj odpravi drugostopenjsko odločbo in ga premesti v drug zapor v Ljubljani, toženki pa naloži, naj mu povrne 90,00 EUR in dodatnih 270,00 EUR stroškov prevoza/spremstva na obravnave, ki jih je in jih še bo utrpel zaradi naloženih terapij, ki se izvajajo v Ljubljani. Uveljavlja tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu z drugim odstavkom 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu lahko odloča o zakonitosti sklepov, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost sklepa upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o zavrženju tožnikove vloge. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu tako ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe.

Predmet tega upravnega spora je torej odločitev o zavrženju tožnikove vloge z dne 29. 9. 2014. Po presoji sodišča pa je izpodbijana odločitev pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu in na katere se sklicuje tudi drugostopenjski upravni organ.

Na podlagi sedmega odstavka 81. člena ZIKS-1, na katerega je upravni organ oprl svojo odločitev, se prošnja za premestitev iz istih razlogov lahko ponovi po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji prošnji.

Tožnik utemeljeno opozarja, da izpodbijana odločitev ne upošteva sodbe I U 853/2014 z dne 7. 10. 2014, s katero je bila odločba št. 720-271/2013/36 z dne 23. 8. 2014 odpravljena in zadeva vrnjena navedenemu organu v ponovni postopek. Z odpravo izpodbijane odločbe pa so odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Nastal je torej položaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. To pomeni, da odločitve, na katero se je organ skliceval, v času odločanja o tožnikovi ponovni prošnji ni bilo več, zato je tudi ni mogoče uporabiti kot podlago za odločitev po sedmem odstavku 81. člena ZIKS-1.

Kljub temu je odločitev o zavrženju tožnikove vloge z dne 29. 9. 2014 pravilna, saj iz predloženih upravnih spisov izhaja, da v času odločanja o njej še ni bilo pravnomočno odločeno o tožnikovi vlogi za premestitev z dne 17. 2. 2014. Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP namreč upravni organ zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik iz istega razloga (tj. zaradi ogroženosti s strani soobsojenca A.A.) 29. 9. 2014 ponovno vložil vlogo za premestitev. Iz odločbe št. 720-271/2013/103, ki jo je tožnik prav tako priložil k tožbi, pa je razvidno, da je bilo o njegovi vlogi z dne 17. 2. 2014 za premestitev iz razlogov varnosti zaradi ogroženosti s strani navedenega soobsojenca (v ponovljenem postopku po sodbi I U 853/2014) odločeno šele 5. 1. 2015.

Po navedenem se je torej v času preizkusa tožnikove vloge o isti zadevi že oziroma še vodil upravni oz. sodni postopek, zato je bilo treba tožnikovo vlogo z dne 29. 9. 2014 zavreči iz tega razloga, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Tožnik sicer v tožbi trdi, da se toženka ni opredelila do njegovih navedb, s katerimi je uveljavljal premestitev v Ljubljano iz drugih razlogov (zaradi terapij, ki so mu naložene in se izvajajo v Ljubljani), vendar je ta očitek neutemeljen, saj tega razloga tožnik v vlogi z dne 29. 9. 2014, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ni uveljavljal. Zato je neutemeljeno tudi tožnikovo pričakovanje, da bi se pritožbeni organ v pritožbenem postopku zoper obravnavani sklep moral opredeliti do tožnikovega izvajanja osebnega načrta.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje razloge za premestitev v drug zavod, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.