UPRS Sodba II U 164/2018-18

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija ali tožena stranka) odločila, da se tožeča stranka, ki jo je Okrajno sodišče v ... s sodbo opr. št. III K 40459/2016 z dne 15. 2. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... opr. št. IV K p 40459/2016 z dne 30. 5. 2017 obsodilo na kazen sedem mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka nastopila kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora v ... (v nadaljevanju Zavod) 14. 11. 2017 in se ji kazen v celoti izteče 14. 6. 2018. Dne 18. 1. 2018 je podala prošnjo za pogojni odpust. V nadaljevanju tožena stranka povzema vsebino te prošnje in ob sklicevanju na določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pojasni, da je vpogledala prošnjo tožeče stranke z dne 28. 1. 2018, poročilo Zavoda št. 720-283/2017 z dne 5. 2. 2018, zapisnik Komisije št. 7200-73/2018/2 z dne 13. 3. 2018 in dokumentacijo, ki jo je na sejo Komisije prinesla tožeča stranka. V skladu s 111. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Ur.list RS št. 42/2016, v nadaljevanju Pravilnik) je tožeči stranki dopustila tudi prisotnost na seji Komisije do glasovanja.

3Tožena stranka v nadaljevanju povzema ugotovitve dokaznega postopka in vsebino poročila Zavoda, iz katerega izhaja, da je tožečo stranko na prestajanje kazni privedla policija. Tožeča stranka je povratnik, ki je bil doslej enkrat že kaznovan s kaznijo za pora za istovrstno kaznivo dejanje, to je za napad na uradno osebo in poškodovanje tuje stvari. Kazen je prestajala v Zavodu za prestajanje kazni zapora ... od 29. 1. 2016 do 5. 2. 2016, v priporu pa je bila od 7. 8. 2015, kar se je štelo v čas prestajanja kazni. V obravnavanem primeru mora v ZPKZ ..., Oddelek ... prestati še kazen 6 mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. V nadaljevanju navaja, da je tožeča stranka na uvodnem razgovoru povedala, da so ji kazen izrekli brez njene prisotnosti in da se ne strinja z dogodki, kot so ugotovljeni v sodbi. Glede prestajanja kazni zapora poročilo Zavoda navaja, da tožeča stranka kazen prestaja na polodprtem oddelku. Socialne stike vzdržuje z ožjimi družinskimi člani in prijatelji. Po potrebi sodeluje s pedagoginjo. V krajšem časovnem obdobju prestajanja kazni zapora je bila pri njej zabeležena le ena kršitev hišnega reda, in sicer je bila pri pregledu paketa, prejetega po pošti 29. 1. 2018, odkrita večja vrečka tobaka, ki je bila skrita v embalaži kave. Zapisnika o zasegu predmetov tožeča stranka ni želela podpisati. Psihološke oblike obravnave tožeča stranka v času pisanja poročila ni prejemala, saj bi bilo v ta namen treba vzpostaviti stik z njenim lečečim psihiatrom v Psihiatrični bolnici ..., kar pa ni bilo mogoče, saj tožeča stranka ni podala soglasja za pridobitev zdravstvene dokumentacije. Zavodskega psihiatra sicer po pozivu obišče, vendar psihiatrično terapijo zavrača, čeprav bi jo po oceni Zavoda nujno potrebovala. Ker se tožeča stranka ne strinja z dogodki, opisanimi v sodbi, je posledično okrnjeno tudi sodelovanje s strokovnimi delavci Zavoda in zdravstvenim osebjem. Na splošno v Zavodu ugotavljajo, da bi bila pri obsojencu potrebna obravnava, usmerjena na osvetlitev konstruktivnih poti reševanja problemov v življenju in osvetlitev elementov, zaradi katerih je kaznovana, vendar tožeča stranka v tretmaju ne zmore sodelovati. Zavod pogojnega odpusta tožeče stranke ne predlaga, čeprav je njeno vedenje tekom prestajanja zaporne kazni korektno in ima po lastnih navedbah za čas po prestani kazni urejene osnovne življenjske pogoje. Tožeča stranka pa mora prestati še eno šestmesečno zaporno kazen, prav tako pa ji doslej še niso bile podeljene zunajzavodske ugodnosti.

4Pri utemeljitvi sprejete odločitve, da se tožeča stranka pogojno ne odpusti, se tožena stranka sklicuje na določbo 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po kateri mora biti za pogojni odpust obsojenca najprej izpolnjen formalni pogoj, to je predpisan delež prestane kazni, ki ga tožeča stranka izpolnjuje. V nadaljevanju povzema določbe petega odstavka 88. člena KZ-1, ki opredeljuje kdaj je obsojenec ob izpolnjevanju formalnih pogojev lahko pogojno odpuščen. V okviru ocene glede izpolnjenih materialnih pogojev je tožena stranka ocenjevala, ali lahko utemeljeno pričakuje, da tožeča stranka na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovila. Kljub temu, da tožeča stranka kazen prestaja korektno in ima urejene pogoje za življenje na prostosti, tožena stranka ne more prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost. Prvega izmed razlogov vidi v dejstvu, da je tožeča stranka povratnik, ki je niti pravnomočne obsodbe niti v njih izrečene kazni niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Tožeča stranka ima še eno čakajočo kazen v višini šestih mesecev, zato je tožena stranka mnenja, da ji ne more zaupati do te mere, da bi ji podelila pogojni odpust in pričakovala, da se bo na prostosti vedla v skladu z zakonom in kaznivih dejanj ne bo ponavljala. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožeča stranka izkazuje nekritičen odnos do kaznivega dejanja. Iz njenega delovanja v Zavodu izhaja, da ni konstruktivno naravnana v odnosu do prestajanja kazni. Poleg tega ji niso bile podeljene zunajzavodske ugodnosti, na podlagi katerih bi lahko Komisija ocenjevala njeno stabilnost v vedenju in delovanju zunaj Zavoda. Ker je tožena stranka ocenila, da tožeči stranki še ni mogoče podati pozitivne prognoze glede življenja na prostosti brez ponavljanja kaznivih dejanj, je ob uporabi prostega preudarka, ki je bil uporabljen v skladu z namenom, za katerega je bil določen, odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

5Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke in navaja, da se s prejeto odločitvijo ne strinja. Toženi stranki očita, da je odločbo izdala na podlagi laži in brez dokazov, tako kot je bila izdana tudi sodba Okrajnega sodišča v ..., na podlagi katere prestaja zaporno kazen. V nadaljevanju navaja razloge, iz katerih izhaja njeno nestrinjanje s sodbo okrajnega sodišča. Te razloge obširno analizira in vztraja, da ji je bila izrečena krivična sodba ter predlaga njeno odpravo. Smiselno predlaga tudi, da se odpravi izpodbijana odločba, ne da bi za to navajala posebne razloge.

6Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

7Tožba ni utemeljena.

8Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno v dopisu tega sodišča z dne 18. 2. 2020, je predmet tega upravnega spora tožba tožeče stranke zoper odločbo Komisije za pogojni odpust št. 7200-37/2018/7 z dne 8. 5. 2018, s katero je bilo odločeno o njeni prošnji za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora z dne 28. 1. 2018.

9Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

10Po določbi prvega odstavka 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Da so (bili) pogoji glede deleža prestane kazni v primeru tožeče stranke izpolnjeni, med strankama ni sporno.

11Peti odstavek 88. člena KZ-1 določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v ZKIZ-1.

12Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je tožečo stranko v času izdaje izpodbijane odločbe čakala izvršitev šestmesečne zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, čemur tožeča stranka niti v tožbi niti v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni ugovarjala. Iz poročila Zavoda z dne 5. 2. 2018 nadalje izhaja, da pogojnega odpusta tožene stranke s prestajanja kazni zapora ne predlagajo prav zato, ker ima čakajočo šestmesečno zaporno kazen in nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti, na podlagi katerih bi lahko tožena stranka ocenjevala njeno stabilnost v vedenju in delovanju zunaj Zavoda. Po mnenju sodišča je obrazložitev izpodbijane odločbe glede na to, da je tožena stranka sledila poročilu o vedenju tožeče stranke med prestajanjem kazni in predlogu Zavoda v zvezi s prošnjo za pogojni odpust, dovolj obrazložena.

13Po citiranih zakonskih določbah KZ-1 pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč je privilegij, ki ga je deležen tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. V primeru izpodbijane odločbe gre torej za upravno odločbo, ki se v skladu z vsebino 88. člena KZ-1 izda po prostem preudarku. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da pri tožeči stranki v času izdaje izpodbijane odločbe še ni podana pozitivna prognoza, kar izhaja tudi iz poročila Zavoda, v katerem je tožeča stranka prestajala zaporno kazen. Utemeljeno pa je po presoji sodišča tudi stališče tožene stranke, ki sledi sodni praksi tega sodišča (sodba št. I U 1513/2018, I U 1173/2019 in druge), da je treba pri odločitvi o zavrnitvi predloga za pogojni odpust upoštevati neprestano zaporno kazen zaradi drugega pravnomočno ugotovljenega kaznivega dejanja. Pri tem sodišče dodaja, da razlogi, ki jih tožeča stranka navaja glede krivičnosti sodbe, s katero mu je bila izrečena kazen zapora, ki jo mora prestajati in je pravnomočna, na odločitev o pogojnem odpustu ne more vplivati.

14Po vsem navedenem sodišče sodi, da tožbeni ugovori niso utemeljeni, in je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožena stranka pa je pri njeni izdaji prosti preudarek uporabila v mejah in na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče je zato tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

15Sodišče je odločalo na seji brez glavne obravnave, saj tožeča stranka novih dokazov v tožbi ni predlagala. Izpodbijano odločitev je tožena stranka utemeljila na okoliščinah, ki izhajajo iz spisov obravnavane upravne zadeve, za tožečo stranko sporna odločitev v kazenskem postopku pa na obravnavano zadevo ne more vplivati (prvi odstavek 59. člena in 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).