VSC Sklep III Kp 51768/2018

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da mora obsojeni A. A. kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 51768/2018 z dne 3. 12. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 51768/2018 z dne 31. 5. 2022, v preostanku prestati v Zavodu za prestajanje kazni zapora (I. točka izreka) ter da se zahteva za sodno varstvo zoper odločbo direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, št. 720-67/2023/48 z dne 26. 10. 2023 zavrne (II. točka izreka).

2Zoper tak sklep se pritožuje obsojenec, ki v pritožbenih navedbah smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnih določb 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Smiselno predlaga, da se odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog direktorja zavoda za prestajanje kazni zapora zavrne.

3Pritožba je utemeljena.

4Z izpodbijanim sklepom je sodišče pod I. točko izreka odločalo o predlogu direktorja zavoda za prestajanje kazni iz sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1, pod II. točko izreka pa o obsojenčevi zahtevi za sodno varstvo po desetem odstavku 12. člena ZIKS-1, ki jo je vložil zoper odločbo direktorja zavoda iz devetega odstavka 12. člena ZIKS.

5Sedmi odstavek 12. člena ZIKS-1 določa, da lahko direktor zavoda sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu v naslednjih primerih: (-) če obsojenec ne izpolnjuje več pogojev glede zaposlitve oziroma šolanja ali študija iz prvega odstavka tega člena; (-) če obsojenčev delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja ne upošteva pogojev izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna in s tem onemogoča nadzor nad njegovim izvrševanjem; (-) če obsojenec stori dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja ali disciplinskega prestopka; (-) če obsojenec krši obveznosti, določene v odločbi iz četrtega odstavka tega člena.

6Če obsojenec zlorabi zapor ob koncu tedna na način naveden v 3. in 4. alineji sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1, lahko direktor zavoda v skladu z devetim odstavkom 12. člena ZIKS-1 začasno zadrži izvrševanje zapora ob koncu tedna do odločitve sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji o predlogu direktorja zavoda iz sedmega odstavka tega člena. Deseti odstavek 12. člena ZIKS-1 nadalje določa, da se začasno zadržanje izvrševanja zapora ob koncu tedna odredi ustno; da mora biti pisna odločba obsojencu vročena najpozneje v 24. urah od ure odreditve začasnega zadržanja; da ima zoper to odločbo obsojenec pravico do sodnega varstva v treh dneh od dneva, ko mu je bila odločba vročena, zahteva za sodno varstvo pa ne zadrži izvršitve odločbe; da sodišče o zahtevi odloča hkrati z odločitvijo o predlogu direktorja zavoda iz sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1, vendar najpozneje v treh delovnih dneh od prejema zahteve za sodno varstvo, sicer odločba iz devetega odstavka tega člena preneha po samem zakonu.

7Iz citiranih določb ZIKS-1 jasno izhaja, da je predlogu direktorja zavoda, da sodišče odloči, da mora obsojenec preostanek zaporne kazi prestati v zavodu, mogoče ugoditi le, če je izkazan kateri izmed taksativno naštetih pogojev v sedmem odstavku 12. člena ZIKS-1, medtem ko je pogoj za izdajo odločbe direktorja zavoda o začasnem zadržanju izvrševanja zapora ob koncu tedna bodisi ugotovitev, da je obsojenec storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja ali disciplinskega prestopka (3. alineja sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1) ali da je obsojenec kršil obveznosti, določene v odločbi iz četrtega odstavka tega člena (4. alineja sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1).

8V predmetni zadevi je direktor ZPKZ Maribor v predlogu z dne 25. 10. 2023 navedel, da je obsojenec sprva od 17. 2. 2023 izrečeno kazen (v obliki zapora ob koncu tedna) prestajal v pol odprtem režimu na odprtem oddelku Rogoza, dne 7. 10. 2023 pa je bil po odločbi direktorja zavoda za prestajanja kazni zapora z dne 4. 10. 2023 premeščen v matični zavod zaradi zlorabe milejšega režima prestajanja kazni, saj je s testiranjem na prepovedane droge s testom JusChek, ki je bil opravljen 30. 9. 2023 ob 20.55 uri, bilo ugotovljeno, da je imel obsojenec v urinu kokain. Nadalje iz predloga direktorja izhaja, da je 9. 10. 2023 obsojenec tudi v matičnem zavodu podpisal Dogovor o vključitvi v program obravnave, v katerem se je med drugim zavezal, da v času med bivanjem v zavodu in v času prostih ali namenskih izhodov ne bo užival psihoaktivnih snovi, s tem dogovorom pa tudi pristal na dokazovanje svoje abstinence z opravljanjem imunokemijskih urinskih testov. Kljub temu je rezultat testa, ki ga je opravil po vrnitvi v zavod 20. 10. 2023 ob 9.20, bil pozitiven na drogo kokain. Direktor zavoda je v predlogu nadalje pojasnil, da je obsojenec zaposlen in dela za tuje podjetje v Republiki Avstriji, zaradi česar so načini preverjanja rednega izpolnjevanja delovnih obveznosti močno omejeni in okrnjeni; da zato direktor zavoda ni mogel skleniti pisnega dogovora z delodajalcem in je bilo obsojencu z odločbo direktorja zavoda z dne 7. 4. 2023 posledično naložena obveznost, da mora sam pridobiti evidenco prisotnosti na delu od delodajalca in jo posredovati zavodu do 5. dne v mesecu za pretekli mesec, enako pa velja za primere opuščanja delovnih obveznosti obsojenca, hujših kršitvah delovnih obveznostih in drugih okoliščinah, ki jih mora prav tako obsojenec sporočati sam. Po mnenju direktorja zavoda dva pozitivna urinska testa obsojenca na prisotnost nedovoljenih substanc v razmaku dobrega meseca kažeta na težave obsojenca z odvisnostjo in izkazujeta zlorabo svobodnejšega načina kazni zapora ter kršitev obveznosti, določene v odločbi iz četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1.

9Kot je razvidno iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, se je sodišče prve stopnje strinjalo s predlogom direktorja zavoda in njegovimi zaključki glede tega, da zaradi dveh pozitivnih urinskih testov na prisotnost nedovoljenih substanc (kokain) ni več mogoče šteti, da bi bil obsojenec toliko urejena oseba, da bi mu bilo mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja zaporne kazni ne bo zlorabil tudi v bodoče, pri čemer pa se je sodišče oprlo na Dogovor o vključitvi v program obravnave z dne 2. 3. 2023, ki ga je podpisal obsojenec in iz katerega izhaja, da se je obsojenec zavezal, da med bivanjem v zavodu in v času prostih izhodov ali namenskih izhodov ne bo užival psihoaktivnih snovi.

10Pritožbeno sodišče poudarja, da na podlagi zgoraj citiranih določb 12. člena ZIKS-1 zloraba svobodnejšega načina prestajanja kazni zapora v smislu zlorabe prepovedanih drog oziroma težave obsojenca z odvisnostjo, niso razlogi, ki jih sedmi odstavek 12. člena ZIKS-1 našteva kot razloge zaradi katerih lahko direktor zavoda sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu. Povedano drugače, odločitev sodišča, da mora obsojenec preostanek kazni zapora prestati v zavodu, lahko temelji le na ugotovitvi, da je izpolnjen kateri izmed taksativno naštetih razlogov iz sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 in ne na podlagi ugotovitve kakšnih drugih ravnanj obsojenca, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da ni več toliko osebnostno urejen, da mu je mogoče zaupati, da prestajanje kazni ob koncu tedna ne bo zlorabil, kar je sicer res pogoj iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 za ugoditev takšnemu predlogu.

11Tako bi sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu direktorja zavoda moralo ugotavljati, ali iz navedb v predlogu in razpoložljivih dokazov izhaja, da je bodisi obsojenec ostal brez zaposlitve, bodisi ni izpolnjeval obveznosti delodajalca (ki so v konkretnem primeru prenesene nanj), ali pa je morda storil dejanje, ki ima naravo kaznivega dejanja ali disciplinskega prestopka, oziroma ali je kršil obveznosti iz odločbe direktorja zavoda iz četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1. Glede na to, da se je direktor zavoda v predlogu izrecno skliceval na 4. alinejo sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 tj. da je obsojenec kršil obveznosti, določene v odločbi iz četrtega odstavka tega člena, bi sodišče moralo zlasti presoditi, ali taka obveznost dejansko izhaja (tudi) iz odločbe direktorja ZPKZ Maribor št. 720-67/2023/17 z dne 7. 4. 2023 (list. št. 492 do 493 spisa), ali zgolj iz Dogovora o vključitvi v program obravnave z dne 2. 3. 2023 ter ugotoviti, kakšna je narava tega Dogovora (ali je dogovor v vključitvi v program obravnave z dne 2. 3. 2023 sestavni del odločbe iz četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1), podredno pa tudi, ali gre morda pri kršitvi obveznosti vzdrževanja abstinence od prepovedanih drog za dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja oziroma disciplinskega prestopka.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

13V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v zvezi s predlogom direktorja zavoda za odločitev, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu natančno raziskati in preučiti, ali je podan kateri izmed štirih taksativno naštetih razlogov za sprejem take odločitve, kot izhaja iz sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1, ob presoji utemeljenosti zahteve za sodno varstvo zoper odločbo direktorja zavoda, s katero je bilo začasno zadržano izvrševanje zapora ob koncu tedna do odločitve sodišča pa preučiti, ali dejanja obsojenca, s katerimi je direktor utemeljil svojo odločbo, ustrezajo ravnanjem iz 3. ali 4. alineje sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 in ali je posledično izdaja take odločbe bila utemeljena, za svojo odločitev pa navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge.