VSK Sklep VII Kp 91944/2023

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora v trajanju dveh let in štirih mesecev z zaporom ob koncu tedna.

2Zoper sklep je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik (v nadaljevanju pritožnik). Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepravilne uporabe določb materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišče določenih odločilnih dejstev, predvsem v zvezi s predlogom za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, ni ugotavljalo, nekatera, predvsem v zvezi z odnosom obsojenca do kaznivih dejanj, pa je ugotovilo zmotno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu ugodi, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je predlog obsojenca za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna zavrnilo zato, ker je ocenilo, da obsojenec ne izpolnjuje nobenega pogoja določenega v 12. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Ugotovilo je, da obsojenec v času izvršitve kaznivega dejanja, kot tudi v času sojenja, ni bil zaposlen, pogodba o zaposlitvi pa je bila podpisana 5.9.2024, s pričetkom dne 1.9.2024, pri čemer z delom ni začel, saj je v priporu. Ugotovilo je nadalje, da obsojencu tudi ni mogoče zaupati, da zaprošenega načina izvrševanja zaporne kazni ne bi zlorabil, glede na to, da se je prevencijski in socializacijski namen kazenske sankcije za obsojenca pokazal kot neučinkovit že pri izreku pogojene obsodbe.

5Pritožnik trdi, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in pravici do izjave ter enakosti orožji, ker obsojencu ni dalo možnost, da odgovori na navedbe tožilstva, ki je odgovorilo na njegov predlog za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta očitek utemeljen, vendar za odločitev v obravnavani zadevi ni relevanten, saj so v predlogu navedeni razlogi in priložena pogodbe o zaposlitvi št. 01/2024, očitno neutemeljeni in so bili celo podani pogoji za zavrženje predloga kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6V skladu z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Poleg teh temeljnih pogojev, je treba upoštevati pogoje iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ki so: 1.) da je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takšnega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in 2.) da je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij in da ima v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti.

7Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, ne izpolnjuje temeljnega pogoja za ugoditev predlogu za nadomestitve izvršitve kazni zapora ob koncu tedna in sicer pogoja zaposlitve. Obsojenčev zagovornik je kot dokaz zaposlitve predložil pogodbo o zaposlitvi št. 01/2024 z dne 5.9.2024 (sklenjena za določen čas 6 mesecev), vendar sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje že z dnem podpisa pogodbe, ampak šele z nastopom dela (drugi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). V obravnavani zadevi pa obsojenec, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni bil zaposlen niti preden je bil zoper njega odrejen pripor, ki je bil po izrečeni sodbi podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (6. odstavek 361. člena ZKP), niti v času, ko je vložil predlog za nadomestitev kazni zapora, niti ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, niti v času odločanja o predlogu. Kot je bilo že zgoraj navedeno, KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena določa pogoj, da obsojenec še naprej dela, kar je treba razumeti kot nadaljevanje že začete aktivnosti (dela), ko je smiselno in utemeljeno, da obsojenec še naprej nadaljuje z delom, če seveda izpolnjuje tudi druge pogoje.

8Glede na navedeno pritožnik nima prav, da je obsojenec zaposlen in da to dokazuje pogodba o zaposlitvi, niti ni bil pred tem zaposlen, da bi delo nadaljeval. Pritožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom, saj za vse obsojence velja, če predlagajo tak način izvršitve kazni zapora, temeljni pogoj, da so zaposleni (oz. pred odreditvijo pripora bili zaposleni) in bi (v soglasju z delodajalcem) še naprej delali. Glede na navedeno se tudi dejstvo, da obsojenec in njegov zagovornik nista imela možnosti odgovoriti na navedbe tožilstva, izkaže za nerelevantno, saj vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje še ocenjevalo, niso odločilne, ker že osnovni pogoj ni izpolnjen.

9Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP).