VSM Sklep II Kp 62094/2013-1061

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženi A. A. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. A. za alternativno prestajanje kazni zapora z zaporom ob koncu tedna z dne 15. 6. 2022, dopolnjen 16. 6. 2022 in 17. 6. 2022, kot prepozen zavrglo.

2Zoper tak sklep se je obsojenec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov z navedbami, da sklep prvostopnega sodišča izpodbija v celoti s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi njegovemu predlogu za prestajanje kazni zapora ob koncu tedna, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3V obrazložitvi pritožbe in v dopolnitvah le te pritožnik, sklicujoč se pri tem tudi na strokovno mnenje dr. B. B. (B. B., pravne storitve s.p.) v pretežni meri graja zaključke prvostopnega sodišča, ker ni vsebinsko odločilo o ponovnem predlogu za prestajanje kazni na način "z zaporom ob koncu tedna", oziroma vikend zaporom, zaradi česar bi naj sodišče po oceni pritožnika tudi kršilo Ustavo in zakone, odstopilo pa bi naj tudi od sodne prakse. Pritožnik izpostavlja sklep VSL I Kp 54035/2012 in pri tem sodišče obširno poučuje o tem, kaj bi bilo dolžno storiti glede na to, da je po pritožnikovi oceni, odstopilo od sodne prakse. V nadaljevanju pa se pritožnik sklicuje tudi na tretji odstavek 12. člena ZIKS in dejstvo, da se lahko predlog za prestajanje kazni zapora z zaporom ob koncu tedna vloži tudi, če obsojenec že prestaja zaporno kazen, sklicuje pa se med drugim tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 5. 11. 1920, pri tem pa obširno, na več mestih obrazlaga, da bi sodišče o njegovem predlogu moralo vsebinsko odločati in se opredeliti do novonastalih okoliščin, ki jih je pritožnik navedel v predlogu in dopolnitvah. Ker prvostopno sodišče tega ni storilo, je izpodbijani sklep neobrazložen, podana pa bi naj bila tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), postopanje sodišča pa bi naj tudi sicer bilo nezakonito, v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic in 22. členom Ustave Republike Slovenije ter pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije .

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je bilo pritožniku pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu, lahko obsojenec (njegov zagovornik ali oseba iz drugega odstavka 367. člena ZKP) predlog za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, v skladu z drugim odstavkom 129.a člena ZKP, poda v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. V kolikor pa obsojenec že prestaja zaporno kazen, pa je mogoče predlog za zapor ob koncu tedna, v skladu z 12. členom ZIKS-1, vložiti tudi kasneje, med prestajanjem zaporne kazni. Ker obsojeni A. A. v času odločanja prvostopnega sodišča še ni bil na prestajanju zaporne kazni, je torej prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je njegov predlog, ki ni bil podan v skladu z že citiranimi določbami ZKP v roku 15 dni (temveč več kot leto in tri mesece prepozno), zavrglo. Prvostopno sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi obstoječe zakonodaje, konkretno določbe 129.a člena ZKP in pri odločanju ni imelo prav nobene podlage za sprejem odločitve, kot jo ponuja pritožnik. Ob svojem sklicevanju na odločbo VSL I Kp 54035/2012 in s tem povezanimi očitki o odstopanju od sodne prakse, namreč pritožnik povsem prezre, da je tudi v citirani odločbi Ljubljanskega višjega sodišča še posebej izpostavljeno, da sodišče vsebinsko odloča o vsakem pravočasnem predlogu upravičenega predlagatelja. V obravnavani zadevi, kot je sicer že obrazloženo, predlog ni bil pravočasen. Glede na to, da je bil obsojenčev predlog, kot že rečeno, vložen prepozno, pa prvostopno sodišče tudi ni imelo nobenega razloga za vsebinsko odločanje o navedbah v (prepoznem) predlogu. Posledično pa prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo kršitev, ki jih v tej zvezi v pritožbi uveljavlja pritožnik.

6Ob navedenem, in ker se tudi ustavna odločba Up 290/2017-23 z dne 23. 6. 1922, na katero se med drugim sklicuje pritožnik, nanaša na drugi odstavek 129.a člena ZKP in sicer na nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist (in ne na prestajanje zapora z zaporom ob koncu tedna), ker so bili, predlagatelji dela v splošno korist, glede možnosti učinkovite uveljavitve načina izvršitve kazni neenako obravnavani, saj so imel na voljo za vložitev predloga za delo v splošno korist bistveno krajši rok, kot predlagatelji zapora ob koncu tedna, ki lahko predlog vložijo tudi ves čas prestajanja kazni zapora, in je torej tudi pritožba v tem delu neutemeljena, in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih okoliščin ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

7Obveznost plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. člena ZKP ter Zakona o sodnih taksah - ZST-1, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu s tar. št. 74013 Taksne tarife.