VSC Sklep III Kp 19882/2020

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojenca, da se mu kazen zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju II Kr 19882/2020 z dne 7.5.2024, ki je postala pravnomočna 14.11.2024, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 19882/2020 z dne 12.11.2024, izvrši s prestajanjem zapora ob koncu tedna (s t. i. vikend zaporom).

2Zoper navedeni sklep so se pritožili obsojenec in njegovi zagovorniki. Zagovorniki so se pritožili iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Obsojenec pa se je pritožil brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa je predlagal ugoditev pritožbi in ugoditev predlogu za spremembo kazni zapora v vikend zapor.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za alternativno izvršitev izrečene zaporne kazni pravilna in zakonita, ob čemer sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

5Sodišče prve stopnje je ob obravnavanju obsojenčevega predloga vpogledalo v register ZZZS, pridobilo poročilo o obnašanju obsojenca pri Policijski postaji ..., pri Centru za socialno delo ..., enota ..., pridobilo poročilo o socialnih in družinskih razmerah obsojenca, pridobilo izjavo delodajalca obsojenca, izpiske iz kazenske evidence za obsojenca, nato pa posredovalo predlog s spisom ODT Celje v odgovor.

6Po tako izvedenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenec niti dne 27.2.2025 (l. št. 178) niti dne 14.4.2025 (l. št. 200) ni bil zaposlen, kar izhaja iz vpogleda v register ZZZS, saj je bil zavarovan samo preko družinskega člana. Drži, da je obsojenec hkrati s predlogom za alternativno prestajanje kazni zapora priložil tudi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 5.2.2025 z delodajalcem A. A. in potrdilo z dne 10.2.2025 o potrebnosti njegove zaposlitve. Vendar že iz izjave z dne 27.2.2025 (priloga B15) izhaja, da je delodajalec B. B. preklical pogodbo o zaposlitvi, ker obsojenec ni zmožen opravljati dela zaradi zdravstvenih težav in da bo dobil novo pogodbo o zaposlitvi, ko bodo zdravstvene težave odpravljene. Nadalje pa iz dopisa delodajalca B. B. z dne 20.3.2025 izhaja, da je z obsojencem sklenil pogodbo o zaposlitvi, datirano dne 5. 2. 2025, vendar obsojenec nato dela ni nastopil, ampak ga je preslepil, da mu je izročil večjo vsoto denarja, nato pa obljubljal, da bo z delom nastopil kasneje, saj da se slabo počuti, vendar te obljube ni držal, zaradi česar ni bil prijavljen v obvezno zavarovanje in naslova delovnega razmerja. Na podlagi teh podatkov je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je formalna zaposlitev neizkazana. V pritožbi zoper izpodbijani sklep pa tudi sam obsojenec pove, da je sicer delal pri delodajalcu, ampak je imel omejitve po zlomu noge ter da se je z delodajalcem dogovoril, da bo z delom nadaljeval, ko se pozdravi, vendar pa je zaradi delodajalčevega nerazumevanja, ignorance, kupa obljub ter laži z njim prekinil sodelovanje. Tako obsojenec sam v pritožbi pove, da je nezaposlen in je na zavodu aktivni iskalec zaposlitve.

7Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje (točka 14-15 izpodbijanega sklepa), da tudi sicer obsojenec ni osebnostno urejen do take mere, da bi mu bilo mogoče zaupati, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil. Pri svojem vrednotenju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je obsojencu že z izrekom pogojne obsodbe poklonilo veliko mero zaupanja, katerega ni upravičil, saj ni niti delno izpolnil naloženega posebnega pogoja. Prav tako pa je bil po izreku pogoje obsodbe obsojen še za novo kaznivo dejanje, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem, opr. št. II K 6054/2023 z dne 27. 1. 2023, ki je postala pravnomočna dne 22. 2. 2023, za kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Ne le, da obsojenec dodatnega pogoja, naloženega v pogojni obsodbi z dne 22.2.20222, ni plačal, po izreku te sodbe je dne 19. 8. 2022 storil novo kaznivo dejanje, kar kaže na to, da izrečena pogojna obsodba, kot opozorilna sankcija, nanj ni imela prav nobenega učinka. Nedvomno na osebno neurejenost kaže tudi pisanje delodajalca, iz katerega izhaja, da dela ni nastopil, ampak ga je preslepil, da mu je izročil večjo vsoto denarja, nato pa obljubljal, da bo z delom nastopil kasneje, saj da se slabo počuti, vendar te obljube ni držal. Četudi drži, da vložena ovadba še ne pomeni, da je oseba storila kaznivo dejanje (kar izpostavijo zagovorniki), pa upoštevaje zgoraj navedene okoliščine pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvega sodišča, da tudi pogoj osebnostne urejenosti po 12. členu ZIKS-1 ni izpolnjen. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o nadomestni izvršitvi kazni z zaporom ob koncu tedna treba presojati tudi z vidika zaupanja, ne zgolj neke splošne ocene osebnosti storilca, tovrstnega zaupanja pa pri obsojencu več ni podanega.

8Ker obsojeni v času podaje predloga ni bil formalno zaposlen, v vsakem primeru pa tudi ni osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, povsem zbledijo pritožbene navedbe, da je obsojenec dejansko opravljal delo, kar je dokazoval s priloženimi SMS sporočili in da ga samo delodajalec ni prijavil v obvezna zavarovanja, na kar pa obsojenec kot delavec nima vpliva. Pritožbene navedbe zagovornikov, da obsojenec delo še vedno opravlja, pa se izkažejo za neresnične oz. nasprotujoče si z navedbami samega obsojenca. Poleg tega mora biti predlagatelj za izvršitev kazni zapora ob koncu tedna zaposlen skladno s predpisi o delovnih razmerjih in torej dejanska zaposlenost, kot jo navajajo pritožniki, ne zadostuje. Povsem neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ni opravilo poizvedb o tem ali obsojenec opravlja delo za delodajalca, posledično pa ni prišlo do kršitev določb kazenskega postopka ali do zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav v ničemer obsojencu ni bila kršena zatrjevana pravica do obrambe, ki jo zagovorniki vidijo v tem, da se sodišče ni prepričalo o točnosti pritožnikovih navedb. Nasprotno, sodišče prve stopnje je vpogledalo v podatke registra ZZZS in je opravilo poizvedbe pri delodajalcu in na podlagi navedenega ugotovilo, da obsojenec v času podaje predloga formalno ni bil zaposlen, v vsakem primeru pa tudi ni toliko osebnostno urejen, da bi se ugodilo njegovemu predlogu. Zgolj možnost zaposlitve oziroma obljuba zaposlitve pa ne zadosti pogoju iz 1. alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1.

9Tudi po presoji drugostopenjskega sodišča bo le prestana kazen zapora v zavodu za prestajanje kazenskih sankcij na obsojenca vplivala dovolj vzgojno, da bo doumel, da mora prevzeti odgovornost za svoja ravnanja.

10Ker obsojenec ne izpolnjuje pogojev po 12. členu ZIKS-1, so nerelevantne pritožbene navedbe (podane tudi v dopolnitvi pritožbe) o tem, da ima obsojenčev starejši sin težave v duševnem razvoju in da ima obsojenec tudi sam zdravstvene težave. Ob neizpolnjevanju pogojev iz 12. člena ZIKS-1 namreč tovrstne okoliščine ne morejo vplivati na odločitev sodišča ali pripeljati do drugačnega zaključka.

11Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo.

12Izrek o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica premoženjskega stanja obsojenca.