57. člen ZPIZ-1

Ob upoštevanju 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Ker je bila tako ugotovljena pokojninska osnova ob upoštevanju odmernega odstotka manjša od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1, se je invalidska pokojnina najprej odmerila od najnižje pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti in ker je bila še vedno manjša od zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se je pri izračunu delne invalidske pokojnine nadomestilo pravilno odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj za odmero v višjem znesku ni nobene podlage.

ZPIZ-1 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oz. časovni element (opravljanje dela v polnem ali v skrajšanem delovnem času) ni podlaga za priznanje pravice, še manj za ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost. Ker je bila tožnica tudi v obdobju po 18. 6. 2011 zavarovana za polni delovni čas 40 ur tedensko, s tem da je koristila krajši delovni čas v obsegu 10 ur tedensko iz naslova pravic, ki ji gredo po ZSDP (iz naslova starševstva), tožena stranka ni imela podlage za izdajo izpodbijane odločbe, s katero je tožnici ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost z 18. 6. 2011.

V 2. alineji 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZPIZ-1 je določeno, da se v primerih iz 2. alineje 1. odstavka tega člena nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. Po 76. členu ZPIZ-1 se višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu istega zakona, kar pomeni upoštevanje celotne delovne dobe, dopolnjene do dneva invalidske upokojitve. Vendar je potrebno kot lex specialis v odnosu na 76. člen ZPIZ-1 upoštevati, določilo 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1, po kateri je kratkoročno denarno dajatev v primeru obstoja preostale delovne zmožnosti, mogoče delovno dobo upoštevati le do dneva nastanka invalidnosti in ne tudi po tem datumu. Zato delovna doba tožnika, dopolnjena po dnevu nastanka invalidnosti, pri odmeri nadomestila za invalidnost ne more biti upoštevna.

Predmet tožbenega zahtevka je odprava dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za ugotovitev invalidnosti I. kategorije in priznanje pravic na tej podlagi. Sodišče druge stopnje ni odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, saj je na podlagi 1.a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 odločalo v socialnem sporu o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (invalidski pokojnini), odločitev o tej pravici pa je sprejelo v skladu določbo 82. člena ZDSS-1. Z opredelitvijo invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki je vzpostavljena možnost preverjanja nastanka invalidnosti glede na ugotovljeno zdravstveno oziroma medicinsko stanje zavarovanca vse do izdaje dokončne odločbe o ugotovitvi invalidnosti in pravicah na tej podlagi. Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede tega tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP. Pravice na podlagi invalidnosti, med katere spada tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlag

Sodišče bi moralo upoštevati le dejansko višino tožnici izplačanega dela vdovske pokojnine, ugotoviti razliko med tem zneskom in mejnim zneskom za priznanje pravice do varstvenega dodatka iz 57. člena ZPIZ-1 in tožnici priznati pravico do varstvenega dodatka v sorazmernem delu te razlike, upoštevaje, da vdovsko pokojnino souživata dve uživalki.

Tožnica kot souživalka vdovske pokojnine (prejema jo skupaj z razvezano vdovo) ni upravičena do varstvenega dodatka, ker višina pokojnine, do katere sta upravičeni obe souživalki vdovske pokojnine, presega znesek osnove za odmero dodatnih pravic.