123. člen ZPIZ-1

Tožnici je bila z odločbo z dne 16. 2. 2011 vdovska pokojnina pravilno odmerjena na podlagi določbe 122. člena ZPIZ-1 od invalidske pokojnine, ki bi uživalcu pripadala na dan smrti, in ne od tiste, katere je uživalec dejansko prejemal. Pravica je bila priznana na podlagi moževe slovenske in srbske pokojninske dobe (32 let, 10 mesecev in 17 dni), ki je zadostovala za priznanje samostojne pravice skladno z 21. členom Sporazuma z Makedonijo. Pokojnina je bila odmerjena po 75. in 76. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, ki je takrat veljal, in sicer v višini 70 % pokojninske osnove izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Upoštevaje 123. člen ZPIZ-1 je bila vdovska pokojnina odmerjena v višini 70 % zneska pokojnine, ki bi ob smrti šla njenemu možu.

Glede na pravnomočno odločitev o priznanju starostne pokojnine in ustavitvi izplačevanja vdovske pokojnine, sodišče v tem sporu ne sme presojati tožničinih navedb o nedopustnem posegu tožene stranke (ustavitvi izplačevanja vdovske pokojnine) v pridobljeno pravico do uživanja vdovske pokojnine. Izplačevanje vdovske pokojnine je bilo tožnici ustavljeno zato, ker je izbrala uživanje starostne pokojnine, in ne zaradi prenehanja uporabe določb ZVarDod. Ta je v šestem odstavku 15. člena določal, da je vdovi oziroma vdovcu ali zunajzakonskemu partnerju, ki ima po predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju poleg pravice do samostojne starostne ali samostojne invalidske pokojnine tudi pravico do samostojne vdovske pokojnine, vdovska pokojnina zagotovljena najmanj v višini mejnega zneska, določenega s tem zakonom. Citirana določba je v času do 31. 12. 2011 urejala primere, ko se je vdova ob izpolnjevanju pogojev za starostno in vdovsko pokojnino odločila za uživanje samostojne vdovske pokojnine. Obravnavani primer pa ni takšen, saj je tožnica izbrala svojo starostno pokojnino. Zato je poleg starostne pokojnine upravičena le do dela vdovske pokojnine, o čemer je to

Tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1, saj bi morala do smrti zavarovanca dopolniti 53 let. Tožnica je bila ob moževi smrti stara 42 let in 5 mesecev. Tožnica je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede na datum smrti zavarovanca tožnica v času smrti še ni bila popolnoma nezmožna za delo, niti ni to postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do dela vdovske pokojnine po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Ker tožnica s pokojnim zavarovancem ni imela skupnih otrok, do katerih bi obstajala dolžnost preživljanja, ni izpolnjen pogoj določen v 3. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Ker tožnica v času zavarovančeve smrti ni imela lastnosti zavarovanca, bi lahko pravico pridobila, če bi do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let oziroma bi nastopila čakalno dobo, če bi do zavarovančeve smrti upoštevaje 2. odstavek 421. člena ZPIZ-1 dopolnila 44 let. Tudi ta pogoj ni izpolnjen, kajti na dan moževe smrti je bila tožnica stara 42 let in 5 mesecev. Ker tožnica pogojev za pridobitev vdovske pokojnine

Tožnik do ženine smrti ni dopolnil starosti 53 let, ob ženini smrti ni bil popolno nezmožen za delo in ni postal nezmožen za delo v enem letu po njeni smrti, s pokojno ženo tudi nista imela skupnih otrok. Zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojni ženi in v posledici tega tudi ne do dela vdovske pokojnine.

Šele z novelo ZPIZVZ-B, ki je pričela veljati 11. 4. 2009, je bila tudi upravičencem po tem zakonu priznana pravica do vdovske pokojnine in na podlagi izrecne določbe (novega) tretjega odstavka 5. člena ZPIZVZ tudi do dela vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po ZPIZ-1. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je tožnikov položaj drugačen, saj je upoštevajoč določbo 423. člena ZPIZ-1 imel po pokojni ženi, ki je bila uživalka starostne pokojnine po splošnih predpisih, priznano vdovsko pokojnino že od 4. 8. 1997 in je na podlagi četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 lahko, neodvisno od uveljavitve novele ZPIZVZ-B, uveljavil novo pravico – delno vdovsko pokojnino.

Po določbi 2. odstavka 123. člena ZPIZ-1 se k starostni ali invalidski pokojnini izplačuje še 15 % vdovske pokojnine. Tožnica, ki ima pravico do vdovske pokojnine po pokojnem možu, tako nima pravice do dodatka v višini 15 % od svoje starostne pokojnine.

Vsebina drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 je v tem, da se v primeru (najmanj) dveh upravičencev do vdovske pokojnine le-ta odmeri samo enkrat (v višini 70 % od osnove za odmero družinske pokojnine; prvi odstavek 123. člena ZPIZ-1), tako odmerjena pokojnina pa je predmet souživanja upravičencev. V primeru, da sta obe osebi upravičeni zgolj do prejemanja vdovske pokojnine in ne obenem tudi do starostne ali invalidske pokojnine, se vdovska pokojnina razdeli med njiju na dva enaka dela, saj drugačna razdelitev deležev ne bi bila pravična, niti ni zanjo podlage v ZPIZ-1. Če pa je eden od upravičencev do vdovske pokojnine prejemnik starostne ali invalidske pokojnine in na podlagi določbe četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 zahteva le del vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu, pa je ob upoštevanju drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 preostali del vdovske pokojnine predmet souživanja in v celoti pripada drugemu od obeh upravičencev.

Šele z novelo ZPIZVZ-B je bila tudi upravičencem po tem zakonu priznana pravica do vdovske pokojnine in na podlagi izrecne določbe (novega) tretjega odstavka 5. člena ZPIZVZ tudi pravica do dela vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po ZPIZ-1.

Vdovi se lahko, če je zanjo ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki ji gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar mora vdova najprej izpolnjevati pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki so določeni v 110. členu ZPIZ-1.

Pravica do izplačila dela vdovske pokojnine po 123. členu ZPIZ-1 je vezana na predhodno priznanje pravice do vdovske pokojnine. Ta je bila tožnici priznana (in odmerjena) s pravnomočno odločbo tožene stranke.

Vdova ali vdovec, ki ima pravico do lastne pokojnine in ki je uveljavil pravico do družinske pokojnino po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999 (ZPIZ/92), lahko, če želi, uveljavi tudi pravico do delne vdovske pokojnine po sedaj veljavnih predpisih (ZPIZ-1).

Vsebina drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 je v tem, da se v primeru (najmanj) dveh upravičencev do vdovske pokojnine le-ta odmeri samo enkrat, tako odmerjena pokojnina pa je predmet souživanja upravičencev. V primeru, da sta obe osebi upravičeni zgolj do prejemanja vdovske pokojnine in ne obenem tudi do starostne ali invalidske pokojnine, se vdovska pokojnina razdeli med njiju na dva enaka dela, saj drugačna razdelitev deležev ne bi bila pravična, niti ni zanjo podlage v ZPIZ-1. Če pa je eden od upravičencev do vdovske pokojnine prejemnik starostne ali invalidske pokojnine in na podlagi določbe četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 zahteva le del vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu, je ob upoštevanju drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 preostali del vdovske pokojnine predmet souživanja in v celoti pripada drugemu od obeh upravičencev.

Šele z novelo ZPIZVZ-B (Ur. l. RS, št. 28/2009) je bila tudi upravičencem po tem zakonu priznana pravica do vdovske pokojnine in na podlagi izrecne določbe (novega) tretjega odstavka 5. člena ZPIZVZ vdovi oziroma vdovcu tudi pravica do dela vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu po ZPIZVZ.

Ker je bil vdovi iz poznejše zakonske zveze pokojnega zavarovanca priznan le 15 % delež vdovske pokojnine, je tožnica kot razvezana vdova, ki je bila po pokojnem zavarovancu uživalka pravice do preživnine, upravičena do preostalega dela vdovske pokojnine, to je do 85 % vdovske pokojnine. V primeru, ko je eden od upravičencev do vdovske pokojnine prejemnik starostne ali invalidske pokojnine in je na podlagi 4. odstavka 123. člena ZPIZ-1 zahteval le del vdovske pokojnine, je namreč preostali del vdovske pokojnine predmet souživanja in v celoti pripada preostalemu upravičencu do vdovske pokojnine.

Vsebina drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 je v tem, da se v primeru (najmanj) dveh upravičencev do vdovske pokojnine le-ta odmeri samo enkrat, tako odmerjena pokojnina pa je predmet souživanja upravičencev. V primeru, da sta obe osebi upravičeni zgolj do prejemanja vdovske pokojnine in ne obenem tudi do starostne ali invalidske pokojnine, se vdovska pokojnina razdeli med njiju na dva enaka dela, saj drugačna razdelitev deležev ne bi bila pravična, niti ni zanjo podlage v ZPIZ-1. Če pa je eden od upravičencev do vdovske pokojnine prejemnik starostne ali invalidske pokojnine, lahko na podlagi četrtega odstavka 123. člena v zvezi s 422. členom ZPIZ-1 zahteva le del vdovske pokojnine, ki se mu glede na citirani določili odmeri v višini največ 15 % zneska vdovske pokojnine. Preostali del vdovske pokojnine (85 %) je predmet souživanja in v celoti pripada preostalemu upravičencu do vdovske pokojnine.

Ker tožničinemu pokojnemu možu pravica do starostne pokojnine kot vojaškemu zavarovancu ni bila priznana po splošnih predpisih, temveč po Temeljnem zakonu o pokojninskem zavarovanju (1964), ki je vseboval posebne določbe, ki so se nanašale na vojaške zavarovance, tožnica ni upravičena do dela vdovske pokojnine.

Tožnica kot souživalka vdovske pokojnine (prejema jo skupaj z razvezano vdovo) ni upravičena do varstvenega dodatka, ker višina pokojnine, do katere sta upravičeni obe souživalki vdovske pokojnine, presega znesek osnove za odmero dodatnih pravic.

Ker je bil pokojni mož tožnice, po katerem uveljavlja pravico do dela vdovske pokojnine, uživalec invalidske pokojnine po določbah ZPIZVZ, tožnica nima pravice do dela vdovske pokojnine. Vdova oziroma vdovec je namreč (do uveljavitve novele ZPIZVZ-B) upravičen do dela vdovske pokojnine le v primeru, če je bila pokojnemu zavarovancu ali uživalcu pravic pokojnina priznana po določbah splošnega predpisa, torej Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Ker je bila tožnikova pokojna žena uživalka pokojnine po določbah ZPIZ, torej po splošnih predpisih, lahko tožnik kljub temu, da je uživalec starostne pokojnine po ZPIZVZ, ob izpolnjenih pogojih uveljavi pravico do dela vdovske pokojnine.

Ker tožničin pokojni mož ob smrti ni bil zavarovan po splošnih predpisih, niti ni bil uživalec pravic po ZPIZ-1, temveč uživalec starostne pokojnine po ZPIZVZ, ni zakonske podlage, da bi se tožnici, ki je zahtevo za priznanje dela vdovske pokojnine vložila dne 6. 1. 2006, priznal del vdovske pokojnine.