406. člen ZPIZ-1

Bistven je odgovor na vprašanje, kdaj je bila tožniku priznana pokojnina. Tožnik namreč uveljavlja, da mu je bila priznana 1. 7. 2006 in da je zaradi tega upravičen do dodatne uskladitve pokojnine v višini 3,5 %, medtem ko je toženec odločil, da je bila tožniku z odločbo z dne 9. 1. 2017 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 3. 2016 dalje in mu je zato pokojnino dodatno uskladil za 1 % od 1. 1. 2022 dalje.

Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal ZPZ/57 in ne TZPZ/64. Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona. Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere, ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec pokojninsko osnovo v skladu z 39. členom v zvezi s 406. členom ZPIZ-1 pravilno izračunal na podlagi mesečnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja 1971 do 1993 v višini 772,40 EUR in v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPIZ-2 preračunal s faktorjem 0,732.

Skladno z določbami 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino se določi sorazmerni del pokojnine tako, da se znesek po skupni pokojninski dobi pomnoži s številom mesecev slovenske pokojninske dobe in nato zmnožek deli s seštevkom skupne pokojninske dobe.Tožniku se sorazmerni del starostne pokojnine odmeri tako, da se najprej izračuna teoretični del (znesek) dajatve, do katere bi imel tožnik pravico, če bi se za izračun pokojnine upoštevale vse zavarovalne dobe, ki se štejejo po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic. Dejanski znesek pokojnine pa se izračuna tako, da se teoretično izračunani znesek pokojnine pomnoži z meseci pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, to je s 97 meseci (za 8 let in 1 mesec pokojninske dobe) ter ta zmnožek deli s skupno pokojninsko dobo v trajanju 402 meseca (to je za 33 let in 6 mesecev).

Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila za invalidnost priznana s 1.1. 2003, zato se za izračun pokojninske osnove upoštevajo podatki o plačah in nadomestilih plač do leta 2002. V tem letu se je na podlagi 406. člena ZPIZ-1 upoštevalo 13-letno najugodnejše povprečje. Pravico do invalidske pokojnine je tožnik uveljavljal v letu 2012. Glede na datum uveljavitve invalidske pokojnine so podlaga za izračun pokojninske osnove plače in nadomestila plač do leta 2011, ki predstavljajo 18-letno najugodnejše povprečje. Kot najboljše se izkaže povprečje od leta 1980 do leta 1997. Za preračun na raven leta 2011 je treba tako dobljene osnove preračunati še z valorizacijskimi količniki za leto 2011. Že iz teh razlogov, to je daljšega obdobja, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove, višine prejetih plač in denarnih nadomestil in drugačnih valorizacijskih količnikov, osnovi za odmero nadomestila za invalidnost in invalidsko pokojnino, uveljavljeni v različnih letih, ne moreta biti enaki.

Pri tožniku (invalidu II. kategorije) je invalidnost nastala 8. 9. 2011, zato je tožena stranka pri odmeri pokojnine pravilno upoštevala določbe v času nastanka veljavnega ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki jo je določil ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upošteva valorizacijski količnik, določen v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.

Delna invalidska pokojnina se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Osnova za odmero delne invalidske pokojnine je invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka spremembe v stanju invalidnosti, to je 15. 11. 2012. Ob upoštevanju določb 39. in 406. člena ZPIZ-1 je bila tožnikova pokojninska osnova izračunana na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov iz obdobja od 1984 do 2002. Delna invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu delna invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v 21. členu določa, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. Seštevanje zavarovalnih dob po sporazumu pride v poštev le, če zavarovanec brez seštevanja dob ne izpolnjuje pogojev za dajatev. Tožnik je na dan uveljavitve pravice do starostne pokojnine izpolnjeval pogoje za samostojno starostno pokojnino po slovenskih predpisih (ZPIZ-1), zato mu je bila starostna pokojnina odmerjena zgolj z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe, pri tem pa se je kot slovenska zavarovalna doba štela tudi prevzeta hrvaška zavarovalna doba, saj ta ni presegala 12 mesecev. Ker pogoj za seštevanje dob po sporazumu ni izpolnjen, toženec pri odmeri starostne pokojnine tožniku pravilno ni upošteval pokojninske dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini.

Pri tožnici bi se moralo (glede na datum vložitve zahteve za uveljavitev starostne pokojnine - 17. 1. 2012) upoštevati 18 letno povprečje, vendar je toženec pravilno upošteval pri njej najugodnejše 16 letno povprečje, ker tožnica ni dopolnila 18 let zavarovalne dobe. Za upoštevanje 12 letnega povprečja ni bilo pravne podlage.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, se zahteva zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Tožena stranka je pravilno zavrgla zahtevo tožnice o ponovni odmeri starostne pokojnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnica uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Zmotno je stališče, da je ponovna odmera pokojnine možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih tožnica uveljavlja naknadno, niso bili priznani in da tožena stranka o spornem delu plač ni odločila oziroma da tožnica pravice do vštetja tega dela plač v pokojninsko osnovo ni uveljavila ter zato v tem delu še ni pravnomočno odločeno. Toženko so pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Če zavod pritožbo upokojenca zoper zavrženje njegove zahteve o ponovni odmeri starostn

Tožena stranka je pravilno zavrgla zahtevo tožnika o ponovni odmeri starostne pokojnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnik uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Toženko so pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

Tožnici je bila pravica do starostne pokojnine že pravnomočno priznana. Toženec je zato njeno zahtevo za novo odmero pokojnine na podlagi zneskov, namenjenih za notranji odkup podjetja, utemeljeno zavrgel.

Tožnik ima kot invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni pravico do invalidske pokojnine. Ker pokojninska osnova, odmerjena na podlagi tožnikovih plač, znaša manj od zneska najnižje pokojninske osnove, se mu pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove.

Tožniku, ki je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-1, ko je bila tudi vložena zahteva za priznanje te pravice, se pokojnina odmeri na podlagi najugodnejšega 18-letnega zaporedja mesečnega povprečja plač, kot je določeno v ZPIZ-1, in ne, kot neutemeljeno uveljavlja tožnik, na podlagi 10-letnega zaporedja mesečnega povprečja plač, ki so najugodnejša, kot je bilo urejeno v prej veljavnem ZPIZ.

Kljub temu da ob priznanju pravice do starostne pokojnine toženec tožnici v pokojninsko osnovo nezakonito ni upošteval vseh plač za leto 1992, je utemeljeno zavrgel njeno zahtevo za novo odmero starostne pokojnine, ker je odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine pravnomočna, izredno pravno sredstvo pa ni bilo vloženo.

Tožnik v socialnem sporu ne more uveljaviti obstoja delovnega razmerja pri drugi (slovenski) pravni osebi – z zatrjevanjem, da njegov status ni bil spremenjen in je bil vseskozi kot delavec pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas - še zlasti ne, če je to neuspešno že uveljavljal v delovnem sporu. Pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, se upošteva le pokojninska doba, za katero je prispevek plačan. V zavarovalno dobo s povečanjem je mogoče všteti le čas dejanskega opravljanja posebno težkih in zdravju škodljivih del.

Tožena stranka je tožnici – invalidki I. kategorije – pravico do invalidske pokojnine, kar vključuje pravico do izplačila, pravilno priznala od prvega dne po prenehanju zavarovanja (po prenehanju delovnega razmerja) dalje.

Ker s pravnomočno odločbo o priznanju starostne pokojnine z dne 22. 5. 2007 pri tožnici ni bilo odločeno o vštevanju dela plač za leta 1990 do 1994, ki tudi niso bili zajeti v obrazcu M4, ti podatki o izplačilu plač v spornem obdobju predstavljajo novo dejstvo, ki je nastalo po izdaji odločbe o pravici do starostne pokojnine z dne 22. 5. 2007, in je potrebno zahtevo za upoštevanje teh plač pri odmeri pokojnine z dne 19. 8. 2008 obravnavati kot zahtevo za novo odmero pokojnine.

Za čas, ko je bila tožnica prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni izpolnjevala pogoja prenehanja zavarovanja za pridobitev pravice do pokojnine, zato ji je bila pravica do pokojnine po ZPPPAI sicer priznana na dan izpolnitve pogojev starosti, pokojninske dobe, dobe uporabe azbesta in prenehanja delovnega razmerja iz 2. odstavka 7. člena in 8. člena ZPPPAI, pravico do pokojnine pa je pridobila od prvega dne po prenehanju zavarovanja dalje. Ker se pokojnina, priznana po ZPPPAI, odmeri in izplačuje po predpisih, veljavnih na dan priznanja pravice, kar je v tožničinem primeru po ZPIZ-1 (pravica priznana v letu 2003), ki za določitev pokojninske osnove določa najugodnejše 13-letno povprečje plač, tožnica neutemeljeno uveljavlja določitev pokojninske osnove na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač.