398. člen ZPIZ-1

Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ. Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.

Tožnici bi odpravnina ob upokojitvi v višini treh plač (namesto v višini dveh plač) v skladu 3. odstavkom 14. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost oziroma na podlagi 3. odstavka 179. člena ZUJF pripadala le, če bi se upokojila v roku dveh mesecev po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ker se je tožnica upokojila 6 mesecev po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ji ne pripada odpravnina v višini treh plač, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka je v predsodnem upravnem postopku pravilno ugotavljala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino po določbah ZPIZ-1 na dan 31. 12. 2012, saj se, glede na vloženo zahtevo v času veljavnosti ZPIZ-1, pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine presoja po določilih, ki so veljala do konca leta 2012, ko je veljal ZPIZ-1. Tožnica do konca leta 2012 pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 ni izpolnila, zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ni utemeljen.

Tožnica bi ob uporabi določb ZPIZ-1 skupaj z dodano dobo izpolnila pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica namreč ima 14 let in 9 mesecev dodane dobe, ko je bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb in bi se ji po določbi 405. člena ZPIZ-1 v letu 2013 lahko upoštevala ta doba kot dodana doba v celoti in bi tako imela z 38 leti in 9 meseci izpolnjen pogoj po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, to je 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe. V kolikor se upošteva ZPIZ-2, ki je začel veljati s 1. 1. 2013, je tožnica upravičena samo do dodane dobe do konca leta 2012, ki se upošteva v trajanju 11 mesecev za dejanskih 12 mesecev prijave na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar pomeni, da bi imela konec leta 2012 skupno 37 let, 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, s čimer pa ne dosega potrebnih 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 odpade možnost pridobitve dodane dobe po ZPIZ-1 po 31. 12. 2012, torej v trajanju, ki je enako dejanskemu trajanju obdobja, ki se lahko upošteva kot dodana dob

Obdobja, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker za to obdobje niso bili plačani prispevki. Prijavo pri Zavodu za zaposlovanje RS je mogoče upoštevati le kot dodano dobo po določbi 193. člena ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. V letu 2010 se skladno s 405. členom ZPIZ-1 za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1, upošteva 9 mesecev, kar pomeni, da se namesto 9 let, 6 mesecev in 14 dni, upošteva 7 let, 1 mesec in 26 dni. Skupna pokojninska doba je na dan odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke znašala 34 let, 5 mesecev in 28 dni. Na podlagi tako ugotovljene pokojninske dobe pa tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je ji je tožena st

Prehodna določba ZPIZ-1 v 398. čl. določa, da ne glede na določbe 1. odst. 36. člena ZPIZ-1 v prehodnem obdobju znaša minimalna starost in pokojninska doba za pridobitev pravice do starostne pokojnine za ženske v letu 2011 57 let starosti in 37 let in 6 mesecev pokojninske dobe. Ker tožnica ne izpolnjuje niti teh minimalnih pogojev, je tožničin tožbeni zahtevek za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine neutemeljen.

Višina invalidske pokojnine v primeru, če je invalidnost posledica bolezni (kot je to pri tožnici), ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Izjema je le, če dejanska pokojninska doba pri ženskah presega 38 let pokojninske dobe. Ker pokojninska doba, ki jo je dosegla tožnica, ne presega 38 let, invalidska pokojnina ne more preseči zneska, kot bi šel tožnici v primeru, če bi bila njena invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Odmerni odstotek za odmero invalidske pokojnine zaradi invalidnosti, nastale kot posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, v letu 2009 znaša 80 %, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja odmero invalidske pokojnine v višjem odmernem odstotku.

Brez jedra.

Obvezno zavarovanje preneha šele po tem, ko preneha delovno razmerje, saj dvojni status ni možen: oseba ne more biti sočasno zavarovanec v obveznem zavarovanju in delavec v delovnem razmerju.

Četudi zavarovancu preneha zavarovanje, se mu starostna pokojnina ne more pričeti izplačevati, če ne izpolnjuje pogojev, ki so za pridobitev pravice do starostne pokojnine določeni v ZPIZ-1 (pokojninska doba, starost).

Na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila ugotovljena z dokončno in pravnomočno odločbo toženke, je toženka pravilno odmerila sorazmerni del pokojnine tožnici. Dejanski znesek sorazmernega dela pokojnine je izračunala s kvocientom med številom mesecev pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, in vsemi dobami, ki se seštevajo, kot določa Sporazum o socialni varnosti med Vlado Republike Slovenije in Vlado Avstralije.

Glede na to, da je tožnica uveljavljala pravico do starostne pokojnine v letu 2008, je treba pogoje za priznanje te pravice ugotavljati glede na to leto. Ker tožnica v tem letu kumulativno določenih pogojev ni izpolnjevala, sta izpodbijani odločbi, s katerima je bila njena zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnjena, pravilni.

Ker starostna pokojnina, izračunana od tožničine dejanske pokojninske osnove, že brez upoštevanja plač za tretjinsko dopolnilno delo presega starostno pokojnino za enako pokojninsko dobo, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove, se tožničina starostna pokojnina odmeri od najvišje pokojninske osnove, ne glede na to, ali se plače za tretjinsko dopolnilno delo vštejejo v pokojninsko osnovo ali ne.

Tožnica je na dan 31. 12. 2008 ob upoštevanju doplačil prispevkov izpolnila pogoja pokojninske dobe in starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, vendar od navedenega dne tožnici pravice ni mogoče priznati, ker je tedaj še bila v zavarovanju. Pravica bi ji zaradi prenehanja zavarovanja pripadala šele od 1. 1. 2009 dalje. Tedaj pa tožnica (spremenjenih pogojev) za priznanje pravice do starostne pokojnine (starost, pokojninska doba) ni izpolnjevala. Iz tega razloga je odločitev, da se ji starostna pokojnina ne prizna, pravilna.

1. Delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če delavec ob prenehanju delovnega razmerja ne izpolnjuje minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine oz. minimalnih pogojev ne izpolni do izteka časa, v katerem bi delavec prejemal denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. 2. Minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine so določeni v 36. členu ZPIZ-1 oz. ob upštevanju 398. člena ZPIZ-1.

Pri presoji, ali starejši delavec izpolnjuje minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (114. člen ZDR v zvezi z 398. čl. ZPIZ-1) sodišče ne more upoštevati naknadnega uveljavljanja znižanja starostne meje zaradi otroka, saj je uveljavljanje znižanja starostne meje zaradi otrok prepuščeno izbiri vsakega zavarovanca in proti njegovi volji tega znižanja ni mogoče uveljavljati.