19. člen ZPIZ-1

V tožnikovem primeru, ker je bil lastnik in poslovodna oseba gospodarske družbe A. d. o. o., vpisane v register 24. 8. 2011, je zavarovalno razmerje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 7. členu ZPIZ-1 nastalo po samem zakonu, torej ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1. Res je sicer, da je 19. člen ZPIZ-1 osebam, vključenim v zavarovanje v tujini, omogočal izvzem iz zavarovanja, če je bilo tako določeno z mednarodnim sporazumom. Eksplicitno je določal, da so lahko predlog podale zavarovane osebe ali delodajalci pri ministrstvu, pristojnem za delo. V obravnavani zadevi ne le, da tožnik kaj takega ni predlagal, tudi sicer izvzema iz zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči, saj v Mednarodnem sporazumu z Avstralijo tovrstna možnost ni bila dogovorjena. V veljavnem ZPIZ-2 pa izvzem iz zavarovanj sploh ni predviden.

Po ZPIZ-2 ni možen izvzem iz zavarovanja, kot je to omogočal 19. člen ZPIZ-1, ko so osebe, vključene v zavarovanje v tujini, lahko pri ministru za delo predlagale izvzem iz zavarovanja, če je tako določala mednarodna pogodba. Bistveno v tej zadevi je, da je bil tožnik v spornem obdobju vpisan v Poslovni register Slovenije in da je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Obvezno zavarovanje je vezano izključno le na pravni položaj in s tem status, ne pa na poslovanje in obseg dohodkov.

Izvzem iz obveznega socialnega zavarovanja je torej mogoč le ob uporabi določb iz II. dela BMKSZ, ki pa za družbenike gospodarskih družb, ki so hkrati poslovodne osebe sploh ni predviden. Izhajajoč iz navedenega je s prvostopenjsko sodbo pravilno presojeno, da ima pritožnik na temelju 16. člena ZPIZ-2 od 18. 12. 2017 dalje (pa vse do 19. 11. 2018, ko je bil kot direktor izbrisan iz registra), lastnost zavarovanca. Nenazadnje tožnik dejanskega stanu iz 2. odstavka 8. člena BMKSZ, da bi v Makedoniji opravljal enako dejavnost, kot v R Sloveniji ni zatrjeval, kaj šele dokazoval. Če je bil v Makedoniji zavarovan na temelju odvetništva, ni bil zavarovan na isti podlagi, ko je v Sloveniji ex lege vključen v zavarovanje iz naslova družbeništva gospodarske družbe ter sočasnega poslovodenja d. o. o. Iz listin sodnega ali upravnega spisa ne izhaja, da bi pritožnik sploh poskušal sprožiti postopek o izvzetju iz zavarovanja po BMKSZ.

Zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe. Iz odločbe ZPIZ z dne 18. 4. 2019 jasno izhaja, da je bila tožnikova zahteva za stornacijo zavarovanja v času do vključno junija 2013 zavrnjena, in sicer iz razloga, ker je v času, dokler Hrvaška ni postala država članica EU, veljal meddržavni sporazum o socialnem zavarovanju, ki pa ni reguliral primerov kolizije uporabe predpisov v primeru sočasnega obstoja več pravnih razmerij (v konkretnem primeru družbeništva in poslovodenja v eni državi ter delovnega razmerja v drugi), zato se tožnikov status v Sloveniji obravnava samostojno, njegova vključenost v socialno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja na Hrvaškem do junija 2013 pa ne vpliva na zakonsko obveznost vključitve v zavarovanje v Sloveniji.

Izvzem iz obveznega zavarovanja je mogoč le pod pogoji in na način, določen v 19. členu ZPIZ-1. Vloge, ki jo je tožnik glede na svoje trditve dne 9. 12. 2012 vložil na Pokojninski zavod, ni mogoče tolmačiti kot začetka postopka iz 19. člena ZPIZ-1. Tožnik tudi po lastnih navedbah sporne vloge ni vložil pri Ministrstvu za delo v razmerju z odmero spornih prispevkov za leto 2012. Te zakonske možnosti tako tožnik niti pred niti med uradno izvedenim upravnim postopkom ni izkoristil, kljub temu, da je plačeval prispevke za socialno varnost v Republiki Srbiji. V omenjenem času torej s strani tožnika ni bilo nobene iniciative za izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zaradi obstoja istovrstnega zavarovalnega razmerja pri srbskem nosilcu zavarovanja.

V zadevi je sporno, ali obstaja pravna podlaga za obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji ob dejstvu, da je bil tožnik v istem obdobju že zavarovan na podlagi delovnega razmerja v Republiki Srbiji. Zakonska ureditev je logična izpeljava temeljnega načela obveznega zavarovanja iz 3. člena ZPIZ-1 ter izvzem iz obveznega zavarovanja omogoča le pod pogoji in na način, določen v tem zakonu. V zvezi s tem 19. člen ZPIZ-1 določa, da lahko oseba, ki je vključena v obvezno zavarovanje v tujini, pri ministrstvu, pristojnem za delo, predlaga izvzem iz obveznega zavarovanja, če je tako določeno z mednarodno pogodbo. Tožnik te zakonske možnosti niti pred niti med upravnim postopkom ni izkoristil.

Tožnik je od 16. 9. 2005 dalje vključen tudi v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Srbiji, zato je bistveno vprašanje, ali to dejstvo lahko vpliva na (istočasno) vključitev v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. V primeru, da bi šlo za istočasno izpolnjevanje pogojev za vključitev v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, se na podlagi 25. člena ZPIZ-1 upošteva „vrstni red“ po katerem so podlage za zavarovanje navedene v zakonu. V primeru pa, ko je oseba obvezno pokojninsko (in invalidsko) zavarovana v tujini, lahko na podlagi 19. člena ZPIZ-1 predlaga izvzem iz obveznega zavarovanja – v Sloveniji – vendar le, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom. Tak sporazum z Republiko Srbijo pa v času odločanja pri toženi stranki še ni veljal.

Tožnica bi imela po določbi 179. člena ZPIZ-1 kot oseba, ki je bila izvzeta iz zavarovanja po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1, pravico do izplačevanja pokojnine. Ob ugotovitvi, da je kljub izvzemu iz zavarovanja opravljala odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa, je bila ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 torej upravičena do delne pokojnine.

Pri tožniku so bili s tem, ko je bil vpisan v poslovni register RS kot družbenik in poslovodja v družbi z omejeno odgovornostjo, izpolnjeni pogoji za obvezno zavarovanje v RS ne glede na dejstvo, da je bil tožnik že obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja v Republik Srbiji, saj v času odločanja tožene stranke Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju še ni veljal.