139. člen ZPIZ-1

Tožnica večino osnovnih življenjskih opravil opravlja samostojno, čeprav ob pomoči ortopedskih pripomočkov (pri kuhanju si pomaga z invalidskim vozičkom, sama se oblači, slači, obuva, sezuva, hrani, po stanovanju in zunaj se giba s pomočjo tehničnih pripomočkov). Zato ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo

Izpodbijana sodba pravno relevantnih dejstev iz 139. čl. ZPIZ-1 (ki ureja potrebo po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju vseh ali le večine osnovnih življenjskih potreb) ne vsebuje. Tako je ni mogoče niti preizkusiti, saj razen povsem pavšalnega zaključka, da naj bi toženec v predsodnem postopku pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, s tem ko je zavrnil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, nima drugih pravno odločilnih razlogov. Ostalo je nerazčiščeno, ali in katere od osnovnih življenjskih potreb, določenih v 139. členu ZPIZ-1, tožnik ne zmore zadovoljevati sam. Razen povzetka mnenja IK-1 in IK-2 iz predsodnega postopka v sodbi ni njune dokazne ocene. Sicer pa niti v predlogu izbrane osebne zdravnice za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, razen zaznamka, da tožnik potrebuje stalno pomoč in postrežbo, ni s podzakonskim aktom predpisanega popisa osnovnih življenjskih opravil, ki jih lahko oz. ne more zadovoljevati sam.

Tožnik, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, ni zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim, zato niso izpolnjeni pogoji iz 138. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivnemu zavarovancu. Tožnik nekatere od osnovnih življenjskih potreb še opravlja samostojno, pa čeprav s težavo in z dodatnimi napori, zato v predmetni zadevi ne gre za stanje po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1. Navedeno pomeni, da tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobi skladno z določbo 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 za večino osnovnih življenjskih potreb ter skladno z določbo 137. člena ZPIZ-1 od dne, ko je pridobil status invalidskega upokojenca.

Pri tožnici je podano dejansko stanje kakor je opredeljeno v 2. odstavku 139. člena ZPIZ-1, ko tožnica za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb potrebuje pomoč in postrežbo. Pri tožnici ne gre za nujno pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, saj je ugotovljeno, da se tožnica lahko sama hrani. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku, ni utemeljen.

Ker je tožnica pretežni del obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegla v zavarovanju za ožji obseg pravic, skladno z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ta določba ni v nasprotju z ustavo, saj pri določitvi pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo niso kriteriji osebne okoliščine zavarovancev, temveč oblika zavarovanja v aktivni dobi in višina plačila prispevkov za posamezno obliko zavarovanja.

Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo le uživalci ene od pokojnin. Tožnica kot invalid I. kategorije invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine, pri kateri je ugotovljena potreba po pomoči za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima zato pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od dneva pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, to je od dneva prenehanja obveznega zavarovanja.

Tožnik, ki potrebuje stalno pomoč in postrežbo drugega za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, zato je tožbeni zahtevek, da mu gre vse od nastanka I. kategorije invalidnosti, neutemeljen.

Tožnik, ki lahko mehko hrano poje sam z žlico, čeprav si hrane ne upa rezati in mu jo zreže kdo drug, se samostojno hrani, zato nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb.

Tožnica, ki ni zmožna sama razrezati že pripravljene hrane, se ne more hraniti samostojno. Zato je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Glede na to, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil še vedno opravlja samostojno, je zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo neutemeljen. V primeru, da bi se tožnici zdravstveno stanje poslabšalo in da bi to vplivalo na zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, pa lahko pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Tožničina zdravstvena težava, ki zahteva strokovno pomoč, je urinski kateter, ki ga je treba zamenjati na štiri do pet tednov. To pa ni okoliščina, zaradi katere bi se tožnici priznal dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Tožnica je bila že od prvega dne (30. 4. 2010) zaradi možganske kapi nepokretna, nesposobna hoje, po odvajalih nečista, imela je hlačne plenice in se ni mogla samostojno hraniti, oblačiti, slačiti. Šele po izvajanju intenzivne fizioterapije v negovalni bolnišnici je bilo pri njej doseženo izboljšanje zdravstvenega stanja. Ne glede na to, da se je v obdobju od 30. 4. 2010 do 28. 6. 2010 še zdravila oziroma da je bila na medicinski rehabilitaciji, je že od 30. 4. 2010 potrebovala pomoč in postrežbo najmanj za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Za takšen obseg dodatka za pomoč in postrežbo bilo stanje že 30. 4. 2010 dokončno oziroma se je zdravstveno stanje v času zdravljenja iz stanja, ko tožnica ni bila sposobna opravljati vseh osnovnih življenjskih potreb, izboljšalo na stanje, ko ni sposobna opravljati le večine osnovnih življenjskih potreb.

Tožnica, ki zaradi psihične prizadetosti (demence) potrebuje stalen nadzor, je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo.

Tožnik je glede na naravo bolezni oziroma okvare (paraplegija) upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, čeprav na dan priznanja te pravice ni bil uživalec pokojnine, ampak aktivni zavarovanec.

Pri tožnici zaenkrat še ni podano stanje, da bi kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebovala stalno nadzorstvo. Iz tega razloga do dodatka za pomoč in postrežbo (zaenkrat) ni upravičena, ker je za odločitev bistveno zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru kasneje ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja pa ima tožnica možnost, da sama oziroma preko svojega osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Ob ugotovitvi, da se tožnica lahko sama hrani (pripravljeno hrano sama nosi v usta, potrebuje le stalen nadzor, tudi pri ostalih življenjskih aktivnostih zaradi starostne demence), je pravilen zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Iz mnenja invalidske komisije izhaja, da je tožnica v spornem obdobju potrebovala vzpodbudo in nadzor ter da se je občasno samostojno hranila, ne pa, da je povsem nezmožna samostojnega hranjenja, kar bi jo opravičevalo do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

Med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo štejejo le primarne fiziološke eksistence upravičenca. Ker je bilo v zvezi s tem pri tožnici ugotovljeno, da se lahko samostojno hrani, giblje v stanovanju in izven njega s pomočjo ortopedskih pripomočkov, samostojno skrbi za osebno higieno in samostojno opravlja fiziološke potrebe, je pravilna ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.

Ker tožnik ni zmožen sam razrezati že pripravljene hrane, se ni zmožen samostojno hraniti do te mere, da mu je zagotovljena fiziološka eksistenca. Zato je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, saj se lahko sam prehranjuje in umiva po obrazu, za opravljanje ostalih življenjskih funkcij pa rabi pomoč druge osebe.