137. člen ZPIZ-1

Tožnica večino osnovnih življenjskih opravil opravlja samostojno, čeprav ob pomoči ortopedskih pripomočkov (pri kuhanju si pomaga z invalidskim vozičkom, sama se oblači, slači, obuva, sezuva, hrani, po stanovanju in zunaj se giba s pomočjo tehničnih pripomočkov). Zato ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo

Tožnik, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, ni zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim, zato niso izpolnjeni pogoji iz 138. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivnemu zavarovancu. Tožnik nekatere od osnovnih življenjskih potreb še opravlja samostojno, pa čeprav s težavo in z dodatnimi napori, zato v predmetni zadevi ne gre za stanje po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1. Navedeno pomeni, da tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobi skladno z določbo 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 za večino osnovnih življenjskih potreb ter skladno z določbo 137. člena ZPIZ-1 od dne, ko je pridobil status invalidskega upokojenca.

Ker je tožnica pretežni del obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegla v zavarovanju za ožji obseg pravic, skladno z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ta določba ni v nasprotju z ustavo, saj pri določitvi pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo niso kriteriji osebne okoliščine zavarovancev, temveč oblika zavarovanja v aktivni dobi in višina plačila prispevkov za posamezno obliko zavarovanja.

Tožnik, ki je v socialnem sporu uveljavljal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo kot nepodedljivo pravico, je med sodnim postopkom umrl, zato se postopek ustavi.

Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo le uživalci ene od pokojnin. Tožnica kot invalid I. kategorije invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine, pri kateri je ugotovljena potreba po pomoči za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima zato pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od dneva pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, to je od dneva prenehanja obveznega zavarovanja.

Tožnik, ki potrebuje stalno pomoč in postrežbo drugega za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, zato je tožbeni zahtevek, da mu gre vse od nastanka I. kategorije invalidnosti, neutemeljen.

Pri tožniku, uživalcu dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, je prišlo do spremembe pri zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, tako da ni več zmožen samostojno opravljati nobeno osnovno življenjsko potrebo. Zato je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

Zavarovanka, ki je sama vložila zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je tekom sodnega postopka umrla, v socialni spor pa je vstopil kot dedič njen sin. Ker je pravica do dodatka za pomoč in postrežbo osebna, neprenosljiva in nepodedljiva, s smrtjo zavarovanca ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljavljati nihče. Zato sin pokojne zavarovanke ni aktivno legitimiran v tem sporu in se njegov tožbeni zahtevek, da se materi za čas do smrti prizna dodatek za pomoč in postrežbo v višjem znesku, zavrne.

Ker tožnica vso hrano, ki je ustrezno pripravljena, lahko poje sama brez pomoči drugega, je zmožna samostojnega hranjenja. Zato ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb.

Tožnica, ki ni zmožna sama razrezati že pripravljene hrane, se ne more hraniti samostojno. Zato je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Glede na to, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil še vedno opravlja samostojno, je zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo neutemeljen. V primeru, da bi se tožnici zdravstveno stanje poslabšalo in da bi to vplivalo na zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, pa lahko pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Tožnica je bila že od prvega dne (30. 4. 2010) zaradi možganske kapi nepokretna, nesposobna hoje, po odvajalih nečista, imela je hlačne plenice in se ni mogla samostojno hraniti, oblačiti, slačiti. Šele po izvajanju intenzivne fizioterapije v negovalni bolnišnici je bilo pri njej doseženo izboljšanje zdravstvenega stanja. Ne glede na to, da se je v obdobju od 30. 4. 2010 do 28. 6. 2010 še zdravila oziroma da je bila na medicinski rehabilitaciji, je že od 30. 4. 2010 potrebovala pomoč in postrežbo najmanj za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Za takšen obseg dodatka za pomoč in postrežbo bilo stanje že 30. 4. 2010 dokončno oziroma se je zdravstveno stanje v času zdravljenja iz stanja, ko tožnica ni bila sposobna opravljati vseh osnovnih življenjskih potreb, izboljšalo na stanje, ko ni sposobna opravljati le večine osnovnih življenjskih potreb.

Tožnik kot uživalec invalidske pokojnine s stalnim prebivališčem v tujini ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Pri tožnici zaenkrat še ni podano stanje, da bi kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebovala stalno nadzorstvo. Iz tega razloga do dodatka za pomoč in postrežbo (zaenkrat) ni upravičena, ker je za odločitev bistveno zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru kasneje ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja pa ima tožnica možnost, da sama oziroma preko svojega osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo štejejo le primarne fiziološke eksistence upravičenca. Ker je bilo v zvezi s tem pri tožnici ugotovljeno, da se lahko samostojno hrani, giblje v stanovanju in izven njega s pomočjo ortopedskih pripomočkov, samostojno skrbi za osebno higieno in samostojno opravlja fiziološke potrebe, je pravilna ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.

Ker tožnik, četudi je v težkem zdravstvenem in socialnem stanju, ni uživalec starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, ne izpolnjuje osnovnega pogoja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, saj se lahko sam prehranjuje in umiva po obrazu, za opravljanje ostalih življenjskih funkcij pa rabi pomoč druge osebe.

Tožnik, čeprav je uživalec invalidske pokojnine (v Sloveniji), ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ker v Sloveniji nima stalnega prebivališča, oziroma nima dovoljenja za stalno prebivanje.

Ker pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri zmanjšani zmožnosti premikanja oziroma nepokretnosti pridobijo le upravičenci, ki so aktivni zavarovanci, oziroma zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa, tožnica, ki je invalidsko upokojena in je še zmožna samostojno opravljati večino življenjskih potreb, četudi je nepokretna, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Na podlagi določb 137. in 139. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo le, če si sam ne more zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb. Ker se tožnik sam hrani, se oblači in slači ter sam skrbi za osnovno osebno higieno, ne izpolnjuje pogojev za dodatek za pomoč in postrežbo. Podobni dejanski stanovi in enaka uporaba prava kažejo, da v sodbah, na katere se sklicuje pritožba, v primerjavi z odločitvijo v tej zadevi, pravo ni bilo drugače uporabljeno.