UPRS Sodba II U 329/2016-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ (Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin) odločil, da se pes z imenom "A." pasme hovawart, roj. ... , št. čipa ..., last B.B., ki je dne 18. 11. 2015 ob 15.30 uri, neprivezan v naselju ..., na cesti pred domačo hišo ..., ugriznil C.C., vpiše v Centralni register psov Republike Slovenije kot "nevaren pes" (1. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (2. točka izreka) in potrebni stroški niso bili zaznamovani (3. točka izreka). Ukrep izrečen v 1. točki izreka odločbe temelji na določilu 9. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv), ki določa, da je nevaren pes poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka, oz. žival. Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, v skladu s 26.a členom ZZZiv, podatek o ugrizu psa vnese v Centralni register psov (CRP).

2Iz obrazložitve izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi prijave Policijske uprave Murska Sobota, Enote vodnikov službenih psov Murski Petrovci 7/a Tišina in prijave Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), OE Murska Sobota, št. 161/2015 z dne 3. 12. 2015, pregleda v CRP dne 5. 1. 2016, v katerem je zaveden ugriz in podana prva izjava poškodovane osebe o dogodku in nastali poškodbi ter pisne izjave tožnice kot lastnice psa z dne 14.1.2016 in z dne 25.1.2016, pisne izjave poškodovanke z dne 15.1.2016 ter Ambulantnega izvida kirurške ambulante z dne 18.11.2015 z diagnozo - Vulnus morsum e cane cruris dex in medicinske dokumentacije o zdravljenju obravnavane poškodbe poškodovanke. Slednja je bila zaradi ugriza psa obravnavana v ambulanti Dispanzerja medicine dela in športa, pri zdravniku I.I., dr. med. spec. med. dela in športa.

3Drugostopenjski organ (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je poškodovanka C.C. podala pisno izjavo dne 15. 1. 2016 in je navedla, da jo je dne 18. 11. 2015 ob 15. 25. uri v desno golen ugriznil tožničin pes, po tem, ko je pritekel iz sicer ograjenega dvorišča. Priložila je ambulantni izvid urgentnega centra Splošne bolnišnice Murska Sobota z dne 18. 11. 2015 zdravnika E.E., dr. med. spec. urologa, kjer je navedeno, da gre za zelo plitve rane v desni goleni v premeru 5 mm. Tožnica je v pisni izjavi z dne 14. 1. 2016 in z dne 23. 1. 2016 navedla, da je poškodovanka takoj po dogodku pokazala rano in na razdalji treh do štirih metrov ni bilo videti nobenih poškodb in nobene krvi. Tudi, ko se je poškodovanka kasneje vrnila, preden je šla k zdravniku, ni videla krvi, pa tudi noge ni imela povezane. Glede na izjavo poškodovanke in izvid zdravnika, je inšpektor izdal izpodbijano odločbo.

4Tožnica je v vloženi pritožbi priložila dopolnjen ambulantni izvid z dne 5. 2. 2016 zdravnika E.E., dr. med. spec. urologa, ki je prvotnemu izvidu dodal še pojasnilo, da je po intervenciji Č.Č., brata tožnice, ki je zdravniku pojasnil, da bo tožničin pes zaradi diagnoze napisane dne 18. 11. 2015 dobil status nevarnega psa in ne bo mogel več opravljati šolanja in dela terapevtskega psa, navedel, da ni šlo za ugriz, temveč le za odrgnino ter spremenil diagnozo- Excorationes e cane cruris dex. Zaradi pritožbe tožnice in dopolnitve ambulantnega izvida je inšpektor dopolnjeval ugotovitveni postopek ter dne 17. 2. 2016 zaprosil Zdravstveni dom Murska Sobota za dostavo podatkov in dokazov o poškodbi in obravnavi poškodbe poškodovanke C.C. dobljene dne 18. 11. 2015. Dne 23. 2. 2016 je inšpektor prejel odgovor zdravstvenega doma s priloženo pisno izjavo zdravnika I.I., dr. med. spec. med. dela, prometa in športa, ki je navedel, da se je poškodovanka zglasila pri njem dne 20. 11. 2015 ter, da je po pregledu ugotovil posledice ugriza in sicer tri globje odtise zob s podpludbami ter odrgninami, rane so bile rahlo vnete, zato so jih premazali z antibiotičnim mazilom in prevezali dne 20. 11. 2015, 25. 11. 2015 in 2. 12. 2015, diagnoza pa je bila ugriz psa na desni goleni. Dne 9. 3. 2016 je inšpektor pozval tožnico in poškodovanko, da se zglasita pri organu prve stopnje. Iz zapisnika z dne 29. 3. 2016 je razvidno, da je bil namen soočenje obeh ter seznanitev s pridobljenim zdravniškim potrdilom Zdravstvenega doma Murska Sobota. Poškodovanka je povedala enako, kot v pisni izjavi ter dodala, da ji je noga krvavela, ko je prišla domov in jo je spirala z milnico preden je šla na urgenco. Tožnica je priložila tudi mnenje sodnega izvedenca za kinologijo D.D. z dne 25. 4. 2016. Slednji je opravil pregled psa A. in po pregledu ugotovil, da pes ne kaže nobene agresije, da je pozoren in v dobri kondiciji, lepo negovan in ima razstavne uspehe, opravljen izpit in naziv terapevtski pes. Glede na videno je izvedenec predlagal, da se psa A. izbriše iz CRP ter, da še naprej opravlja terapevtska dela.

5Drugostopenjski organ je ugotovil, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pomembno je, da je pes A. povzročil ugrizno rano, ker se je, kot navaja tožnica, zaradi njenega glasnega pozdrava in zamaha poškodovanke čutil ogroženega, kar pomeni, da pes tožnice hitro agresivno reagira in je verjetno zato vprašljivo tudi njegovo delo terapevtskega psa, saj dela med otroci in starejšimi ljudmi, ki tudi hitro lahko reagirajo nepredvidljivo. Glede na to, da je pes A. pasme hovaward, katere psi imajo plečno višino 63 do 70 cm ter tehtajo okrog 40 kg in gre torej za velike in močne pse, ki spadajo tudi med službene pasme psov, je napad takega psa, tudi če ni bil razlog agresija, ampak npr. presenečenje, lahko nevaren. Drugostopenjski organ še v svoji odločbi dodaja, da za izdajo odločbe o dodelitvi statusa nevarnega psa so glede na izkazan ugriz brezpredmetne navedbe tožnice in njenega strokovnega pomočnika, sodnega izvedenca za kinologijo D.D. o siceršnjem obnašanju psa tudi na razstavah, o njegovem šolanju, poslušnosti in opravljanju terapevtskega dela.

6Tožnica s tožbo izpodbija odločbo organa prve stopnje, saj meni, da temelji enako kot odločba druge stopnje na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično temu tudi zmotni uporabi materialnega prava. Tožnica trdi, da je odločilno dejstvo, katero diagnozo uporabiti v konkretnem primeru odločanja, ugotovljeno zmotno. Tako organ prve, kot organ druge stopnje sta uporabila napačno diagnozo Vulnus morsum e cane cruris dex, ki je dejansko sedaj ugotovljena v medicinski dokumentaciji poškodovanke. Tožnica pa trdi, da bi tožena stranka morala uporabiti diagnozo Excorationes e cane cruris dex. Zdravnik E.E., dr. med. spec. urolog, je dne 5. 2. 2016 podal spremenjeno diagnozo Excorationes e cane sruis dex in pojasnil, da spremembo diagnoze podaja prav iz dejstva, ker je bil pes zaradi prejšnje diagnoze vpisan v register nevarnih psov, vzrok tega pa naj bi bila povzročitev ugriza. Zdravnik je pojasnil, da ni šlo za ugriz, saj je pes z ostrimi zobmi le potegnil po koži desne goleni in povzročil odrgnine in da zaradi tega pravzaprav ni šlo za ugriz, ampak le za odrgnino. Pristojni zdravnik je tako diagnozo podal izključno iz razloga njene uporabe pri ponovni presoji odločitve o vpisu v register nevarnih psov. Tožena stranka je bila dolžna upoštevati spremenjeno diagnozo pri svoji odločitvi. Uporaba pravilne diagnoze, ki jo zatrjuje tožnica pomeni, da ni podana situacija iz 9. točke 5. člena ZZZiv in je tožena stranka v tem delu zmotno uporabila materialno pravo. Tožena stranka bi glede na tako stanje morala ugotoviti, ali so podani pogoji, ki jih določa 10. točka 5. člena ZZZiv, torej ali je pes A. ogrožal okolico zaradi svoje neobvladljivosti, oz. ali kaže napadalno vedenje do človeka. Tožena stranka bi morala prav tako upoštevati izvedeniško mnenje D.D. ki si je ogledal in preizkusil obnašanje psa A. na terenu, na tujem terenu, v stiku s tujo osebo in tujim psom, v prometni mreži, preizkusil je poslušnost psa, preizkusil obnašanje psa v gostinskem lokalu in v svojem mnenju zapisal, da predlaga, da se pes A. izbriše iz CRP. Pravilna ugotovitev dejanskega stanja pomeni, da bi tožena stranka morala ugotoviti, da tožničin pes ni neobvladljiv in ne kaže napadalnega vedenja do človeka, kar vse izhaja iz obširnih navedb tožnice.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

8Tožnica v svoji pripravljalni vlogi navaja, da je prvostopenjski organ napačno zaključil, da je šlo za ugriz, ne ugotavlja pa predpostavk in okoliščin, ki ugriz definirajo (26. točka 5. člena ZZZiv). Tožnica primarno vztraja, da poškodovanke ni poškodoval njen pes. Tožnica dopušča možnost, glede na dejstvo, da ima poškodovanka doma sama velikega psa (dobermana), da jo je poškodoval slednji, ali pa, da jo je sploh poškodoval nek neznan pes manjše rasti oz. manjšega gobca, kot ga ima pes tožnice, če gre pri njej dejansko za poškodbe povzročene s strani psa. Predlaga neposredno zaslišanje tožnice, poškodovanke C.C., zdravnika I.I., E.E. in zdravnika J.J. Nadalje zaslišanje sodnega izvedenca D.D., F.F., ki je opravil pregled psa in pritegnitev izvedenca kinološke stroke ter izvedenca medicinske stroke, travmatologa.

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita, prav tako sodišče soglaša z razlogi, ki jih je ob zavrnitvi pritožbe navedla tožena stranka v svoji odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

11Sodišče najprej ugotavlja, da tožnica v tožbi oz. v pripravljalni vlogi navaja novo dejstvo, da poškodovanke ni poškodoval njen pes, pač pa nek neznan pes ali celo pes poškodovanke. Tožnica je imela možnost navajati to dejstvo že v postopku na prvi stopnji, oz. v pritožbenem postopku, tudi ni obrazložila, zakaj ga ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta, zato ga v upravnem sporu sodišče ne upošteva v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče tožbenega ugovora tožnice, da poškodovanke ni poškodoval njen pes, ni upoštevalo, pri čemer tudi iz nobenega drugega podatka v upravnem spisu ne izhaja, da bi bila ta okoliščina dvomljivo ugotovljena.

12V skladu z 10. točko 5. člena ZZZiv so nevarne živali tiste živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oz. kažejo napadalno vedenje do človeka. Po 9. točki 5. člena ZZZiv je za pse še posebej določeno, da je nevaren pes poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oz. žival. Za odločitev o tem, da je določen pes nevaren, je treba torej predhodno ugotoviti, da je pes ugriznil človeka ali žival (9. točka 5. člena ZZZiv), v konkretnem primeru naj bi pes ugriznil človeka. Glede na citirano določbo, na status nevarnega psa nima vpliv niti šolanje, niti intenzivnost ugriza in s tem teža nastale posledice, ki naj bi se v obravnavanem primeru kazala kot sled poškodbe. Če kljub šolanju pes povzroči ugriz, ni razloga za drugačno ugotovitev, kot da gre za nevarnega psa. ZZZiv tudi ne loči nevarnih psov glede na to, za kako močen ugriz je šlo (enako stališče je zavzelo Upravno sodišče v zadevi I U 1251/2011 z dne 9. 2. 2011). Tudi manjši ugriz torej zadošča za odločitev, da gre za nevarnega psa, pri čemer sodišče na tem področju pušča pristojnemu veterinarskemu organu ( kot prvostopenjskemu organu) določeno polje proste presoje glede na poznavanje pasme in drugih karakteristik psov, saj je omenjeni organ za to usposobljen bolj kot sodišče (sodba Upravnega sodišča I U 1757/2012 z dne 13. 3. 2013).

13V zvezi z vprašanjem, ali gre za ugriz, ZZZiv v 26. točki 5. člena določa, da je ugriz poškodba živali ali človeka, ki jo povzroči pes z zobmi, pri čemer pride do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice. Tožnica uveljavlja, da poškodbe poškodovane ne kažejo, da bi prišlo do prekinitve kontinuitete kože. Sodišče mora glede na besedilo 26. točke 5. člena ZZZiv presoditi tožbeni ugovor oz. sporno okoliščino, ali je šlo zgolj za to, da je pes z ostrimi zobmi le potegnil po koži desne goleni in povzročil odrgnine, ali pa je šlo za ugriz.

14Upravni organ je v postopku pridobil vse v 26. a. členu ZZZiv zahtevane listine, vpogledal v zdravniško dokumentacijo, pridobil je izjavo poškodovanke in tožnice kot lastnice psa. Zaradi spremembe prvotne diagnoze Vulnus morsum e cane cruris dex, zdravnika E.E., dr. med. spec. urologa v diagnozo Excorationes e cane cruris dex, je upravni organ dopolnjeval ugotovitveni postopek.

15Iz zapisa razgovora z dne 4. 4. 2016, na katerem so bili prisotni poškodovanka, brat tožnice, prim. asist. G.G., dr. med., strokovni direktor bolnišnice in zdravnik E.E., dr. med. spec. urolog je razvidno, da je vsak prisotni podal svoje videnje, nakar se je strokovni direktor bolnišnice opravičil poškodovanki in so ugotovili, da je pravilna prvotna diagnoza zdravnika E.E., torej, da je poškodovanka dobila ugrizne rane na desni goleni. Slednje je ugotovil tudi zdravnik H.H., dr. med. spec. med. dela in športa, ki je ob pregledu poškodovanke ugotovil posledice ugriza in sicer tri globje odtise zob s podpludbami in odrgninami. Zdravniško potrdilo je, tisto, ki ob neskladnih izjavah tožnice in poškodovanke, predstavlja ključen dokaz o ugrizu psa. Glede na takšno dejansko stanje in podatke v spisu ni mogoče sprejeti tožničinih navedb, da njen pes ni ugriznil oškodovanke.

16Izpodbijana odločba je sprejeta na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka upravnega organa, ki temelji na pravilni uporabi načela proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku- ZUP). Brez dvoma sodišče šteje, da je upravni organ napravil pravilno in zakonito dokazno oceno o tem, da je je šlo za ugriz v smislu 26. točke 5. člena ZZZiv.

17Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ne da bi zaslišalo tožnico in poškodovanko ter predlagane priče in imenovalo izvedence. Glede na to je sodišče kljub predlaganim dokazom odločilo skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave. Glede na navedeno je po mnenju sodišča po izvedenem ugotovitvenem postopku upravnega organa, dejansko stanje glede odločilnega dejstva v obravnavanem primeru, da je tožničin pes A. dne 18. 11. 2015 ugriznil oškodovanko C.C. in izpolnjuje pogoje za nevarno žival, pravilno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Po presoji sodišča je bil tožnici na podlagi 43a. člena ZZZiv tudi pravilno in zakonito izrečen po uradni dolžnosti inšpekcijski ukrep, da se njenemu psu dodeli status nevarnega psa in posledično, da mora tožnica kot lastnica nevarnega psa zagotoviti fizično varstvo psa na enega izmed v 12. členu ZZZiv predpisanih načinov: da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom, da so zaprti v pesjaku ali objektu, da so v ograjenem prostoru z ograjo visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označena z opozorilnim znakom. Po tretjem odstavku istega člena nevarnih psov ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da gre v zadevi tudi za zaščito javnega interesa, ki je po določbah ZZZvi v tem, da živali ne ogrožajo drugih živali in ljudi.

18Sodišče zato zavrača tožničine ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne morajo vplivati. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

19Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožnik sam nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.