UPRS Sodba IV U 140/2019-12

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, OU Celje številka U06172-1959/2018/7 U900-02 z dne 31. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Celje je z izpodbijano odločbo z dne 31. 12. 2018 odločila, da se psica P., mešanka, last A. A. (v nadaljevanju tožnik), skotena 1. 10. 2008, označena s čipom št. ..., z dnem veljavne vročitve odločbe vpiše v Centralni register psov (v nadaljevanju CRP) kot nevaren pes. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da po uradni dolžnosti obravnava tožnika, ker je njegova pisca P. 30. 9. 2018 v poznih popoldanskih urah z ugrizom v nogo poškodovala občana, ki se je s svojo družino sprehajal po cesti na relaciji ... Tožnik je po pozivu na izjavo o ugotovitvah v izvedenem postopku z dne 28. 11. 2018 navedel, da z obravnavanim dogodkom ni seznanjen, kar je navedel že v ugovoru na plačilni nalog s strani policije. Po tako izvedenem postopku je uradni veterinar ugotovil, da je imel tožnik navedenega dne psico P. prosto na javni cesti, psica pa je napadla in z ugrizom v nogo poškodovala mimoidočega občana. Zato je organ na podlagi devete točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) psici P. dodelil status nevarnega psa.

2Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo z odločbo z dne 29. 3. 2019 kot neutemeljeno zavrnilo. Smatra, da je bilo v postopku inšpekcijskega nadzora na prvi stopnji ugotovljeno, da tožnikova psica P. 30. 9. 2018 z ugrizom v nogo poškodovala občana. Meni, da to dejstvo izhaja iz Obvestila Policijske postaje Laško z dne 7. 10. 2018 (v nadaljevanju obvestilo PP Laško), v katerem je med drugim navedeno: »Z zbiranjem obvestil je bilo ugotovljeno, da je pes, ki je priletel do C. C. in ga ugriznil, last A. A., ki z ustrezno vzgojo in šolanjem ni zagotovil, da pes ne bi bil nevaren okolici.«. Med podatki o psu pa so v istem obvestilu navedeni tudi ime P., pasma mešanec in številka čipa ... Pri opisanem dogodku je prišlo do poškodbe, ki ustreza opredelitvi ugriza iz 26. točke 5. člena ZZZiv (ugriz je poškodba živali ali človeka, ki jo povzroči pes z zobmi, pri čemer pride do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice), kar je razvidno iz fotografij zadeve. Zato ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, saj je v obravnavani zadevi pes ugriznil človeka. S tem psica P. po deveti točki 5. člena ZZZiv velja za nevarno. Glede tožnikovih navedb v pritožbi o tem, da naj bi se v času domnevnega ugriza nahajal na drugi lokaciji ter da naj bi bila psica P. v tem času v pesjaku, organ ugotavlja, da gre za nova dejstva po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pri čemer pa tožnik ne obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Možnost za to mu je bila vsekakor zagotovljena s pozivom za izjasnitev z dne 28. 11. 2018, na katerega pa se je odzval zgolj s trditvijo, da »opisanega dogodka ne pozna«. V skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Zato ugotavlja, da navedb v pritožbi ne gre upoštevati pri odločitvi, prav tako pa ni utemeljenih razlogov za dvom o zgoraj omenjenih ugotovitvah Policijske postaje Laško.

3Tožnik v tožbi navaja, da tega dogodka oziroma ugriza sploh ni bilo. Zaradi tega je takoj, ko je prejel plačilni nalog s strani policije, zapisal, da z obravnavanim dogodkom ni seznanjen. Tako je bil prepričan, da je zadeva urejena. Kako bi se lahko dogodek zgodil, če je bila podana ovadba, da je njegova psička ugriznila tretjo osebo, pri čemer pa bi bil tožnik prisoten, on pa je bil takrat drugje in psička doma in dogodka ni poznal niti ni vedel zanj, kar pomeni, da se posledično tudi ni mogel zgoditi tako, kot je bilo zatrjevano s strani tretje osebe. Namesto, da bi tožena stranka zadevo raziskala in dokazala, da se je dogodek sploh zgodil, je očitno sledila zgolj prijavitelju, ne da bi tožnika zaslišala ali ga vprašala, zakaj trdi, da se dogodek ni zgodil in da z njim ni seznanjen. Tožena stranka se je nezakonito postavila na stališče, da je bil tožnik obveščen o ugotovitvah organa in da je bil pozvan, da se izjavi, pa se ni odzval. Tožnik se je izjavil in s tem, ko je pojasnil, da za dogodek ne ve, jasno povedal, da se dogodek ni zgodil. Ugotovitve organa so bile namreč drugačne, in sicer, da je bil tožnik pri dogodku zraven. Tožena stranka bi morala to neskladje razčistiti in ugotoviti dejansko stanje. Tožena stranka pa bi morala upoštevati tudi izjave in predloge za zaslišanje prič, ki jih je navedel tožnik policiji. Poleg tega pa ni pomembno, da bi takoj moral tožnik navajati vse možne priče in druge dokaze. Dovolj je, da je izjavil, da za dogodek ne ve in da mu ni znan. Upravni organ pa bi moral to preveriti in dokazati, da je navedba iz prijave pravilna. V skladu z Ustavo mora tožena stranka dokazati dejansko stanje. Ne drži, da se tožnik ni odzval in da je s tem priznal dejansko stanje kot takšno, kot izhaja iz prijave domnevnega oškodovanca. Tožnik je povedal, da za dogodek ne ve. S tem je prešlo dokazno breme na prijavitelja oziroma na organ, ki je postopek vodil. Ta bi moral ugotoviti dejansko stanje oziroma materialno resnico. V nasprotnem primeru gre za kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja. Tožena stranka bi morala zaslišati tožnika, pri čemer bi izvedela, da je bil v tistem času v Gračnici in potem bi morala zaslišati tudi predlagani priči, ki to potrjujeta, nato pa ugotoviti, da prijava ni resnična. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter priglaša stroške postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da iz Obvestila Policijske postaje Laško z dne 7. 10. 2018 nedvoumno izhaja, da je tožnikova psica P. 30. 9. 2018 z ugrizom v nogo poškodovala občana, ki se je s svojo družino sprehajal po cesti na relaciji Lože proti Koncu. Ime in pasma psa (mešanec) ter številka čipa (...) so v tem obvestilu navedeni med podatki o psu. Da je pri opisanem dogodku prišlo do poškodbe, ki ustreza opredelitvi ugriza iz 26. točke 5. člena ZZZiv, pa je razvidno na fotografijah, ki so del dokumentacije v obravnavani zadevi. Upoštevajoč vse navedeno v obravnavani zadevi očitno obstaja zakonski znak iz 9. točke 5. člena ZZZiv (pes je ugriznil človeka), da pes izpolnjuje pogoje za nevarno žival. Navedbe tožnika o tem, da naj bi se v času domnevnega ugriza nahajal na drugi lokaciji ter da naj bi bila psica P. v tem času v pesjaku, so nova dejstva oziroma dokazi, ki so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in jih je tožnik mogel predložiti oziroma navesti že v postopku pred izdajo odločbe. Meni, da ne obstajajo utemeljeni razlogi za dvom v zvezi z ugotovitvami Policijske postaje Laško – obvestilo z dne 7. 10. 2018.

K I. točki izreka:

5Tožba je utemeljena.

6Med strankama sicer ni sporno, da je psica mešanka P., označena s čipom št. ..., tožnikova. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil oškodovanec C. C. 30. 9. 2018 poškodovan z ugrizom psa. Predmet presoje v tem upravnem sporu pa je odločitev, da se navedena tožnikova psica v CRP označi kot nevaren pes (sporna je torej odločitev, da naj bi ravno tožnikova psica P. navedenega dne ugriznila oškodovanca).

7ZZZiv, veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe, v deseti točki 5. člena določa, da so nevarne živali tiste živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka. Nevaren pes pa je poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Za nevarne pse pa se kljub temu ne štejejo: službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanje službene dejavnosti; psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na urejeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom; psi, katerih ugriz je posledica ravnanja z njimi med veterinarskimi posegi in pes, ki še ni dopolnil 9 mesecev starosti in je v tem obdobju ugriznil enkrat, datum skotitve psa pa je vnesen v centralni register psov še pred ugrizom (deveta točka 5. člena ZZZiv). Nevaren pes je torej tudi tisti, ki je ugriznil človeka ali žival. Določba šestindvajsete točke 5. člena ZZZiv pa pojasni, da je ugriz poškodba živali ali človeka, ki jo povzroči pes z zobmi, pri čemer pride do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice.

8Tožnik v tožbi ugovarja nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zadevi s strani organa in posledično nepravilni uporabi materialnega prava. Sodišče ugotavlja, da je organ (kljub skopi obrazloženosti prvostopenjske izpodbijane odločbe, dopolnjene potem šele z drugostopenjsko odločbo) sicer izvedel posebni ugotovitveni postopek po 145. členu ZUP. Vendar pa neustrezno, zato dejansko stanje v postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, posledično pa je organ nepravilno uporabil materialno pravo.

9Drugostopenjski organ je pri odločitvi namreč poudarjal, da (ob naslonitvi na poškodovančeve fotografije posledic ugriza) ni moč ničesar očitati ugotovitvam PP Laško iz njenega obvestila z dne 7. 10. 2018, iz katerega naj bi izhajalo, da je tožnikova psica P. 30. 9. 2018 z ugrizom v nogo poškodovala občana, ki se je s svojo družino sprehajal po cesti na relaciji ... Ime in pasma psa (mešanec) ter številka čipa (...) so bili v tem obvestilu navedeni med podatki o psu. Vendar pa navedeno obvestilo ni pravnomočna sodba, ki bi vezala organ, temveč mora navedeno obvestilo, izdano sicer v prekrškovnem postopku, organ presojati v sklopu proste presoje dejstev in dokazov, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP). Med drugim bi organ moral tako presojati tudi tožnikovo izjavo z dne 21. 12. 2018, da mu dogodek ni poznan (kot je opisal že tudi v ugovoru na plačilni nalog s strani PP). Organ pa se do tega ni opredelil, organa v ugotovitvenem postopku ni niti zanimalo, kaj je tožnik izjavil policiji, da bi lahko ta dopolnil svojo izjavo v postopku. Prav tako ga organ ni seznanil z izjavo oškodovanca, ki je bila diametralno nasprotna tožnikovi, saj je v spornem dogodku, ko je bil oškodovanec poškodovan z ugrizom psa, opisovala prisotnost tožnikovega psa in tožnika. Neoprava ustne obravnave v upravnem postopku je možna, saj je kontradiktornost v postopku moč doseči tudi s pisnimi izjavami oziroma ustno na zapisnik (četrti odstavek 9. člena ZUP). Vendar pa organ tožniku ni poslal v postopku pridobljene izjave oškodovanca, da bi se tožnik o njej lahko izrekel, prav tako pa izjav oškodovanca in tožnika tudi ni soočal oziroma tudi ni izvedel zaslišanja obeh, da bi razjasnil potek dogodka navedenega dne, temveč je na podlagi fotografij ugriza na nogi le sledil obvestilu PP Laško (ki je izhajalo iz izjave oškodovanca).

10S tem je organ prekršil tako načelo zaslišanja stranke kot načelo materialne resnice v postopku. Preden se namreč izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (prvi do tretji odstavek 9. člena ZUP, kar še detajlno izdelata 145. in 146. člen ZUP). Z drugačnim ravnanjem organa bi bilo namreč prekršeno načelo materialne resnice. V upravnem postopku mora namreč organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (drugi odstavek 8. člena ZUP).

11Organ bi zato moral v konkretni zadevi v ugotovitvenem postopku skladno z načelom materialne resnice in pravilno prosto presojo dokazov z gotovostjo ugotoviti, da je tožnikova psica P. ugriznila oškodovanca navedenega dne in je zato nevaren pes. Vendar pa te dedukcije z gotovostjo ni izpeljal, saj se ni opredelil do tožnikove izjave, da z dogodkom ni seznanjen (čeravno naj bi bil v dogodku prisoten po izjavi oškodovanca), ni ga soočala z navedeno izjavo oškodovanca, strank ni zaslišala (skladno z načelom materialne resnice ter na podlagi drugega odstavka 139. člena ZUP pa lahko organ izvaja tudi dokaze za ugotovitev dejanskega stanja, ki jih nobena od strank ni predlagala), zadovoljila se je z obvestilom PP Laško in fotografijami poškodb oškodovanca. S tem pa po presoji sodišča ni zadostila stopnji gotovosti za resnično ugotovitev dejanskega stanja po 8. členu ZUP v zvezi z 9., 10., 145. in 146. členom ZUP. S tem je organ nepopolno v postopku ugotovil dejansko stanje, ob neupoštevanju pravil postopka, posledično pa je bilo v postopku nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

12Po vsem povedanem je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral v prej nakazani smeri dopolniti postopek in o zadevi ponovno odločiti, pri čemer je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

13Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega upravnega spisa očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

14Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena tožniku po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).