93. člen ZUP

Vročanje po določbi 87. člena ZUP je bilo pravilno in zakonito, saj glede na podatke iz uradnih evidenc obsojenki ob poskusu vročitve plačilnega naloga (še) ni bila odvzeta prostost, kot to neutemeljeno navaja obsojenka, zato vročanje po določbi 93. člena ZUP, skladno s katero se osebam, ki jim je vzeta prostost, dokumenti vročajo po upravi zavoda v katerem so, v konkretnem primeru ni prišlo v poštev.

Tožeča stranka bi morala skladno s tretjim odstavkom 99. člena ZUP predlagati podaljšanje roka pred njegovim iztekom, to je najkasneje 30. 10. 2017, in na primer pojasniti, da še ne razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju, česar ni storila. V tožbi pa tudi ni navedla razlogov, ki bi ji preprečevali vložitev pravočasnega predloga za podaljšanje roka. Tožena stranka je na podlagi navedenega pravilno, na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP in 10. člena ZNISESČP, zavrgla zahtevo za verifikacijo devizne vloge kot nepopolno, saj tožeča stranka v roku, to je do 30. 10. 2017, ni predložila pravnomočnega sklepa o dedovanju oziroma dokaza o pravnem nasledstvu predmetne devizne vloge, ki je obvezna priloga zahteve za verifikacijo skladno s 10. členom ZNISESČP. Vsi tožbeni razlogi, ki se nanašajo na predložitev sklepa o dedovanju, so iz razloga nepravočasnosti, nerelevantni. Ob času izdaje izpodbijanega sklepa je bila vložena zahteva nepopolna, iz nje ni izhajal zaključek, da je tožnica upravičenka po ZNISEČP.

Ker se je rok za vložitev tožbe iztekel že dne 28. 5. 2018, je tožnik tožbo vložil prepozno, četudi bi sodišče v skladu s tretjim odstavkom 29. člena ZUS-1 štelo, da je bila tožba pri sodišču vložena istega dne, kot jo prejel drugostopenjski organ. Upravni organ ni bil dolžan postopati po 93. členu ZUP, ki določa, da se osebam, ki jim je vzeta prostost, vročajo dokumenti po upravi zavoda, v katerem so, in da je vročitev opravljena, ko uprava zavoda vroči dokument naslovniku, saj iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik v upravnem postopku upravnim organom kakorkoli sporočil nastop prestajanja kazni zapora oziroma spremembo naslova začasnega prebivališča, kakor mu nalaga prvi odstavek 96. člena ZUP.

Storilec je prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk, storil po poteku preizkusne dobe, vendar še v času, ko prvostopno sodišče še ni pravnomočno in dokončno odločilo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato mu je moralo na podlagi zakonske določbe zaradi prekrška, storjenega 11.1.2015, prvotno odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicati. Pritožbeno zatrjevane okoliščine prekrška in obžalovanje njegove storitve so za odločitev o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ko se ugotavljajo le pogoji za preklic odložitve, neupoštevne.

Ker je storilec od 26.2.2015 dalje prestajal zaporno kazen, 15-dnevni rok za prevzem poštne pošiljke pa se je iztekel 7.3.2015, zgolj dejstvo, da je sporočilo o prispelem pismu bilo puščeno v storilčevem hišnem predalčniku 20.2.2015 (ko še ni bil na prestajanju zaporne kazni), ne zadošča za nastop posledic fikcije vročitve. Sodišče bi moralo po tem, ko je bilo seznanjeno, da storilec prestaja zaporno kazen, storilcu ponovno vročati sklep preko uprave zavoda za prestajanje kazni zapora.

Sodišče ob predhodnem preizkusu procesnih predpostavk za meritorno obravnavanje tožbe ugotavlja, da med listinami predloženega upravnega spisa ni podatkov oziroma listin, ki bi utemeljevale zaključek, da je tožba vložena prepozno. Med listinami upravnega spisa se namreč ne nahaja povratnica, ki bi izkazovala, da je bil tožniku izpodbijani sklep osebno vročen dne 7. 12. 2009, kar v odgovoru na tožbo zatrjuje tožena stranka. Ker mora prosilec za dodelitev BPP izpolnjevati tako dohodkovne kot tudi premoženjske oziroma finančne pogoje, prav tako pa tudi vsebinske pogoje glede zadeve, v zvezi s katero uveljavlja odobritev brezplačne pravne pomoči, mora prošnjo vložiti pisno na predpisanem obrazcu in jo lastnoročno podpisati pod kazensko in materialno odgovornostjo. Vloga mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, zlasti mora prosilec jasno navesti, za katero zadevo želi brezplačno pravno pomoč, poleg tega pa mora vloga vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon. Glede na opisano zakonsko ureditev je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku s pozivom naložila, da mora v določenem roku dostaviti dokazila o upravičeno

Dejstvo, da država nima urejenih evidenc (CRP), ne more biti v škodo posamezniku pri uresničevanju z ustavo in zakonom zajamčenih pravic.

Če organ oziroma pošta nista seznanjena s tem, da se stranka nahaja v zaporu, se ne more opraviti vročanje upravne odločbe po 93. členu ZUP. Če je v takem primeru opravljeno vročanje po 87. členu ZUP in je bila odločba tožniku puščena v hišnem predalčniku, se šteje, da mu je bila vročena z dnem preteka 15-dnevnega roka za dvig pošiljke, šteto od dneva, ko mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki.

Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno in zakonito, ko je tožnikovo tožbo zavrglo kot prepozno. Za vložitev tožbe je imel tožnik 3-dnevni rok, odločba tožene stranke mu je bila vročena 12.12.2003, tožbo pa je vložil 16.12.2003, vendar ne priporočeno po pošti. Niti ZAzil, niti ZUP niti ZUS in ZPP pa nimajo posebnih določb glede vročanja, štetja rokov oz. vlaganja pravnih sredstev za prosilce za azil, nastanjene v azilnem domu.