UPRS Sodba II U 309/2017-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorja RS za okolje in prostor, št. 06122-3306/2016/2 z dne 26. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku v 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano v uvodu navedeno odločbo je prvostopenjski organ pod točko 1 izreka odločil, da mora inšpekcijski zavezanec A.A. takoj po vročitvi izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo kmečke lope, pritlične zidane izvedbe, tlorisne velikosti cca 9,10 m x 4,20 m, ki je zgrajena na zemljišču s parc. št. 955/5 k.o. ... Pod točko 1 izreka izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnik kot zavezanec odstraniti objekt iz 1. točke izreka odločbe do dne 1. 6. 2017 ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. V primeru neizpolnitve odrejene obveznosti bo opravljena izvršba nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3 točka izreka). Pod točko 4 izreka izpodbijane odločbe je izrečena prepoved iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Nadalje pod točko 5 izreka izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ odločil, da stroškov postopka ni bilo in pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na osnovi zapisnika z dne 11. 9. 2015, uradnega zaznamka z dne 17. 9. 2015, zaslišanja z dne 26. 10. 2015, zapisnika z dne 30. 10. 2015, lokacijske informacije z dne 9. 12. 2015, dopisa z dne 2. 8. 2016 ugotovil, da je tožnik kot investitor v avgustu leta 2013 pričel graditi kmečko lopo pritlične zidane izvedbe tlorisne velikosti cca 9,10 m x 4,20 m brez predhodno pridobljenega gradbenega dovoljenja, ki bi se glede na določbe prve točke 3. člena ZGO-1 moralo pridobiti. Prvostopenjski organ je ugotovil, da bi tožnik moral pridobiti za obravnavan objekt pisno overjeno soglasje lastnika sosednjega zemljišča, saj objekt stoji v pasu manj kot 2 m od sosednjega tujega zemljišča. Ker to ni bilo pridobljeno, se šteje, da objekt ni zgrajen v skladu z veljavnim PUP Občine A.

3Po pritožbi tožnika je drugostopenjski organ Ministrstvo za okolje in prostor pritožbo zavrnil. Prav tako tudi zahtevo za povrnitev stroškov. Iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je prvostopenjski organ pravilno napravil sklep, da predmetna lopa ni enostaven objekt, ker je postavljena v nasprotju s prostorskim aktom, to je PUP in OPN, saj je od meje sosednjega zemljišča oddaljena manj kot 2 m, oz. tožnik ne razpolaga s pisnim soglasjem lastnice sosednjega zemljišča, za postavitev objekta bližje meji. Tako v predmetni zadevi ne gre za enostaven objekt, ki bi se lahko gradil brez gradbenega dovoljenja, prav tako tožnik z gradbenim dovoljenjem za gradnjo predmetne lope ne razpolaga, zato gre za nelegalno gradnjo. Tako je ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da gre v predmetni zadevi za nelegalno gradnjo, glede katere je potrebno izreči inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1, povsem pravilna in zakonita.

4Dejstvo, da prvostopenjski organ v zapisniku o zaslišanju tožnika z dne 30.11.2015 ni navedel, da je tožnik govoril v nemškem jeziku, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in ne pomeni kršitve Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o uporabi jezika, ki jo uveljavlja tožnik. Drugostopenjski organ je glede na to, da je bila na zaslišanju prisotna B.B., oseba, ki je v postopku nastopala kot tolmač in jo je priskrbel zavezanec meni, da je bilo tožniku omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile ugotovljene v inšpekcijskem postopku. Na podlagi navedenega je ugotovil, da kršitev določbe petega odstavka 237. člena ZUP ni podana.

5Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu ker meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Navaja, da prvostopenjski organ v sporni odločbi ni uporabljal določil ZUP-a, ne določb Ustave ter je postopal v nasprotju s temi načeli. Toženi stranki je bilo v upravnem postopku ves čas znano, da je tožnik državljan ..., ki govori in obvlada le nemški jezik in da ne govori ter ne razume slovenskega jezika. To je bilo sporočeno tudi pisno po pooblaščencu tožnika. Iz spisa izhaja, da tožena stranka s tožnikom niti enkrat ni poslovala v njegovem jeziku, ki ga edinega razume. Inšpektor je na zaslišanju in v kontaktih govoril izključno slovenski jezik, niti ene besede ni spregovoril v nemškem jeziku. Inšpektor tudi ni zagotovil uradnega prevajalca za slovenski jezik. Postopanja inšpektorja ni opredeliti kot pravno pravilno, saj tožniku ni bila dana možnost, da pojasni svoje vidike in argumente. Nikakor pa tega tudi ne nadomestijo pogovori inšpektorja s pooblaščencem, še manj povedano in zapisano po pooblaščencu. Ker je prvostopenjski organ s tožnikom posloval izključno v jeziku, ki ga tožnik ne razume, je organ kršil določbe Ustave in je odločba neustavna. Kršil je tudi odločbe ZUP in sicer člen 237. oz. 247. Zato uveljavlja tožnik bistveno kršitev postopka in je odločba nezakonita.

6Tožnik nadalje izpostavlja, da je gradbeni inšpektor postopek rušitve lope vodil tako, da je inšpekcijski pregled na terenu opravil dne 30. 11. 2016, ne da bi tožnika o uvedbi in izvajanju inšpekcijskega pregleda predhodno obvestil in ga seznanil, da je zoper njega voden tudi postopek za lopo, ni ga seznanil, da bo 30. 11. 2016 inšpekcijski pregled opravljen tudi za objekt, to je predmetno lopo. Tožnik navaja, da je obravnavan objekt v celoti zidan (v celoti zidane stene le na vzhodni strani objekta na meji parc. št. 955/4 v velikosti 5,50 m x 4,10 m, to pa je manj kot 30 m2). Na zahodni strani objekta pa je objekt v celoti odprt prostor, kjer sta le na skrajni severozahodni točki in skrajni jugozahodni točki dva stebra v velikosti 30 x 30, vse ostalo je povsem odprto in ni sten. Vse zgoraj navedeno, torej tako imenovani zaprt in odprt prostor sta prekrita z enostavnim horizontalnim lesenim nadstreškom pokritim z lahko kritino. Inšpektor na terenu dne 30. 11. 2016 ni opravil izmere objekta, zato torej ni nesporno potrjeno, da gre za objekt, katerega je potrebno gradbeno dovoljenje. V spornem postopku in v izpodbijani odločbi gradbeni inšpektor prekomerno ščiti nepoštene interese in pravice le lastnika parc. št. 955/4, ki jih očitno nedopustno zlorablja. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi in se postopek ustavi ter podredno, da se zadeva vrne organu v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

7Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo ni podala.

8Tožba je utemeljena.

9Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, po kateri v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno.

10Sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik nemški državljan, ki govori le nemški jezik, kar izhaja iz upravnega spisa in navedb tožnika v tožbi.

11Po prvem odstavku 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Navedeno pomeni, da upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume (v obravnavanem primeru v nemški jezik), razen če bi šlo za primer iz drugega odstavka istega člena, ko je pri organu poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanski oz. madžarski, stranka pa v tem jeziku vloži zahtevo na podlagi katere se postopek začne oz. bi uporabo tega jezika zahtevala kadarkoli med postopkom.

12Glede na citirano določilo prvega odstavka 62. člena ZUP, se izkažejo navedbe tožnika, da je inšpektor na kraju govoril izključno slovenski jezik in niti ene besede ni spregovoril v slovenskem jeziku, kot neutemeljene. Prav tako tudi navedbe, da upravni organ ni prevedel listin, ki so se nanašale na tožnika.

13Sedmi odstavek 62. člena ZUP, po katerem ima stranka, ki ne zna jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati njegov potek po tolmaču, je razumeti, da se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi). V takem primeru mora organ opozoriti stranko na pravico spremljati potek postopka po tolmaču in ji to tudi zagotoviti. S tem se ji omogoči dajanje izjav v svojem jeziku, ob enem pa spremljanje postopka, ki se izvaja v jeziku, ki ga sama ne razume.

14Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik zaslišan v upravnem postopku dne 30. 11. 2015 v prisotnosti pooblaščenega odvetnika C.C. V zapisniku ni navedeno, v katerem jeziku in kako je bil zaslišan tožnik. Navedeno pa je, da je bila prisotna tolmačka B.B. Sodišče meni, da je napačno stališče upravnega organa, da dejstvo, da v zapisniku ni navedeno, da je tožnik govoril v nemškem jeziku, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in ne pomeni kršitev določb ZUP-a o uporabi jezika.

15Upravni organ ni izpolnil svoje dolžnosti, da stranko pouči o pravici uporabljati svoj jezik in spremljati postopek po tolmaču. Kršitev pravil uporabe jezika v postopku, pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

16Po obrazloženem pri izdaji izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek, da ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odloči o zadevi.

17Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

18Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

19Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.