VDSS Sodba Psp 29/2026

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 11. 2024 ter odločbo iste številke zadeve in dosjeja z dne 28. 3. 2024. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami: psihično manj zahtevno in dobro strukturirano delo, brez hitrega tempa in ritma dela in brez zahtev stalnega dela z zaslonsko opremo, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, od 20. 2. 2024 dalje. Hkrati je odločilo, da kontrolni pregled ni potreben. Tožnici je priznalo pravico do delnega nadomestila, o višini in izplačevanju katere bo odločil toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Hkrati je ugotovilo, da je delodajalec dolžan tožnici zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu ter da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.030,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v II. točki izreka tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji prizna pravica do dela na istem delu, brez hitrega ritma in tempa dela, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, od 20. 2. 2024 dalje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba ne vrednoti dejstva, da je tožnica zaradi težav z vidom želela doseči skrajšani delovni čas. Ta ji je bil s prvostopenjsko odločbo priznan, vendar je toženec v revizijskem postopku spremenil odločbo in je k prvotno določeni omejitvi dodal še zahtevo "po psihično manj zahtevnem delu", v sodnem postopku pa ji je dodana še omejitev "brez zahtev stalnega dela z zaslonsko opremo". Tožnica je opozarjala, da zgolj zaradi želje po časovni razbremenitvi, ne more odločitve razumeti na način, da ni več sposobna za delo. Tožničin delodajalec ji je zaradi te odločitve podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker gre za delodajalca z 2000 delovnimi mesti in zanjo ni ustreznega delovnega mesta, je jasno, da ji izpodbijana sodba onemogoča kakršnokoli zaposlitev. Iz želje tožnice po razbremenitvi njenih delovnih obveznosti s skrajšanim delovnim časom zaradi slabosti v funkciji vida, se je postopek zaključil za njeno delovno nesposobnost. Gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Odprto ostaja ali lahko sodna odločitev konec leta 2025 temelji na zdravstveni dokumentaciji in iz nje izhajajočem zdravstvenem stanju tožnice več let pred izdajo sodbe. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da so zdravstvene težave, ki jih je bila tožnica deležna v letu 2023, ključne za odločitev v letu 2025. Tako sodišče kot toženec se sklicujeta na mnenje rehabilitacijskega tima iz septembra 2023, ob čemer je prezrto ključno dejstvo, da je imela tožnica v kritičnem obdobju, ko je bila obravnavana na inštitutu A., dodatne težave v zakonu, vezane z nasiljem partnerja, prepovedjo približevanja in zaključkom z razvezo zakonske zveze. Vse to je dodatno vplivalo na zdravstveno stanje tožnice, vendar po razvezi tega vpliva na njeno zdravstveno stanje ni več. Ključna bi bila ocena zdravstvenega stanja v času izdaje sodbe, ne pa nekaj let pred tem. Kršena je bila ustavna pravica do dela in do enakosti pred zakonom, saj je njena želja po razbremenitvi pri delu s krajšim delovnim časom rezultirala v odvzemu socialne varnosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso med seboj nejasni in sami s seboj v nasprotju.

5Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Ne gre za kršitev ustavne pravice do dela, kot to v pritožbi pavšalno zatrjuje tožnica. Sodišče je vse dokaze ocenilo in svojo odločitev obrazložilo, tako da ni bilo poseženo v pravico strank do izjave niti do pravice enakosti orožja.

6Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 11. 2024 ter odločba iste številke zadeve in dosjeja z dne 28. 3. 2024, na podlagi katerih je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na drugem delu z omejitvami: psihično manj zahtevno delo, brez hitrega ritma in tempa dela, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, od 20. 2. 2024 dalje.

7V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, kakšne razbremenitve v okviru preostale delovne zmožnosti tožnica še potrebuje. Tožnica namreč zatrjuje, da ji je zaradi težav z vidom potrebno priznati zgolj časovno razbremenitev krajšega delovnega časa, brez hitrega ritma in tempa dela na istem delu.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni ovrednotilo tožničine trditve, da je v tem invalidskem postopku uveljavljala zgolj časovno razbremenitev krajšega delovnega časa. Pri presoji invalidnosti gre upoštevajoč 63. člen ZPIZ-2 za celovito oceno, na katero vplivajo vse diagnoze in zdravstvene težave, ki jih je potrebno soočiti s tveganjem dela, ki ga tožnica opravlja. Opredelitev preostale delovne zmožnosti je v preprečevanju poslabšanja zdravstvenega stanja ob nadaljnjem opravljanju ustreznega dela. Katere bolezni in na kakšen način vplivajo na invalidnost, je primarno stvar medicine dela, prometa in športa. Sodišče je tožničino preostalo delovno zmožnost utemeljeno ugotavljalo z izvedenskim organom, v katerem so sodelovali člani s področja tožničinih zdravstvenih težav: medicina dela, prometa in športa ter psihiatrija. Ugotovljena so vsa pravotvorna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Izvedenski organ je v izvedenskem mnenju z dne 25. 6. 2025¹ ugotovil, da je pri tožnici od 20. 2. 2024 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti s krajšim delovnim časom od polnega, 6 ur dnevno, 30 ur mesečno, upoštevajoč katero je tožnica zmožna opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihično manj zahtevno in dobro strukturirano delo, brez hitrega tempa in ritma dela, brez zahtev stalnega dela z zaslonsko opremo. Svojo ugotovitev je utemeljil na tožničini anksiozni depresivni motnji, prisotnih težavah na področju osebnosti, razpoloženja, pozornosti, fleksibilnosti in hitrosti ter slabovidnosti, ki jo ima tožnica že od rojstva.

9Tudi po pritožbeni oceni je sodišče na podlagi sodnega izvedovanja v 7. točki obrazložitve sprejelo pravilno dokazno oceno. Sodišče se je prepričljivo opredelilo do potrebe po posameznih stvarnih razbremenitvah. Ocena izvedenskega organa se opira na celotno zdravstveno dokumentacijo, osebni pregled in razgovor. Ključno je, da se je izvedenski organ seznanil z zahtevami del ter pri tem upošteval obrazce DD-1, DD-2, tožničino izpoved in navedbe. Sodišče je svojo argumentacijo oprlo na ugotovitev izvedenskega organa, Dodatno zaslišani član izvedenskega organa s področja MDPŠ o potrebah po stvarnih razbremenitvah, je namreč vztrajal, da je stvarna razbremenitev brez stala dela z zaslonsko opremo potrebna, zaradi priporočil oftalmologa in specialista medicine dela. Priznana časovna razbremenitev tožnici ne more kompenzirati potrebe po stvarni razbremenitvi, ki je podana, zaradi zagotavljanja njene optimalne delazmožnosti, ki tekom obremenitev pada.

10Neuspešno mora ostati pritožničino razlogovanje, da priznanje stvarnih razbremenitev zanjo dejansko pomeni, da ni sposobna delati, ker delodajalec zanjo takega dela nima. Kompenzacija, za katero si tožnica prizadeva iz nemedicinskih razlogov ni dopustna. Le dosledno upoštevanje ustreznega dela je zagotovilo, da bo tožnica ustrezno delo zmogla opravljati. Tožničino prizadevanje za opravljanje dela v krajšem delovnem času s stvarnimi razbremenitvami na istem delovnem mestu je zvezano s vprašanjem razumne prilagoditve delovnega mesta, kar sega na področje delovnega prava. Namen invalidskega postopka je v okviru zavarovančeve preostale delovne zmožnosti ugotoviti dela, ki jih lahko opravlja. Ker gre v socialnem sporu za spor o zakonitosti upravnega akta, izdanega v okviru sistema socialne varnosti, mora sodišče pri odločanju paziti tako na materialnopravno zakonitost predhodnega upravnega postopka, ki je predmet tega socialnega spora, kot na resničnost dejstev, ki omogočajo uporabo prava v skladu z načelom zakonitosti. Tako ni dovoljeno upoštevati samo želje zavarovanca kot pravno pomembnega dejstva, saj lahko predstavlja ravnanje, ki meri na nedovoljeno razpolaganje toženca z zahtevkom in je v nasprotju z načelom zakonitosti (6. člen ZUP), varstva pravic strank in javnih koristi (7. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP).² Tožnica v tem sporu svojo pravno korist vidi v manjšem obsegu invalidnosti, kar bi ji omogočilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo. Njena pravna korist za takšen zahtevek obstoji, vendar le njena osebna želja po drugačnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odločilno dejstvo za odločitev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tveganje, po katerem bi tožnica opravljala še naprej delo, ki iz zdravstvenega vidika zanjo ni ustrezno, bi se negativno odrazilo ne samo v sferi tožnice, temveč tudi naprej v sistemu socialne varnosti.

11Zaradi obrazloženega je neutemeljen pritožbeni očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka, saj je tožnica v socialnem sporu izpodbijala zakonitost in pravilnost dokončne odločbe toženca, kar pomeni, da je sodišče pri tem presojalo celovito invalidnost in ne samo invalidnost v določenem segmentu, kot skuša prikazati tožnica.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek o upoštevni medicinski dokumentaciji, ker sistem invalidskih komisij³ omogoča ugotavljanje obstoja pravno pomembnih dejstev za ugotovitev invalidnosti vse do izdaje dokončne odločbe. Gre za posebnost v primerjavi z odločanjem po ZUP. Kot pravno relevantno je potrebno presojati tožničino zdravstveno stanje do dokončne odločbe in v zvezi s tem vso dokumentacijo, ki izkazuje zdravstveno stanje do tega datuma. Tako ne gre za sprejeto odločitev na podlagi zdravstvenega stanja tožnice v letu 2025, temveč zgolj do dneva referenčnega datuma dokončne odločbe. Spremenjeno zdravstveno stanje tožnice po tem datumu pa je lahko podlaga za nov postopek pri tožencu.

13Upoštevajoč obrazloženo je bilo potrebno pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

14Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

¹ List. št. 27-35.
² Prim. sodba VS RS VIII Ips 100/2018 z dne 2. 4. 2019.
³ I. in II. stopnja (sodba VS RS VIII Ips 8/2011 z dne 8. 5. 2012).