UPRS Sodba I U 698/2022-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom o izvršbi v 1. točki izreka odločil, da je tožnik dolžan denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06182-792/2019-23 z dne 19. 4. 2021, plačati v osmih dneh po prejemu tega sklepa; v 2. točki izreka, da se inšpekcijskega zavezanca poziva, da stori naloženo obveznost po izvršljivi odločbi do 31. 12. 2021; v 3. točki izreka, da če inšpekcijski zavezanec tudi v na novo določenem roku do 31. 12. 2021, po vročitvi sklepa ne bo izvršil, kot mu je to naloženo s 1. točko izreka odločbe z dne 17. 1. 2020, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 11.000,00 EUR. V obrazložitvi je navedel, da je bila s sklepom o dovolitvi izvršbe zavezancu zagrožena denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR, če bo deloval v nasprotju z zahtevo naloženo v odločbi št. 06182-792/2019-15 z dne 17. 1. 2020, s katero mu je bilo naloženo, da mora do 1. 12. 2020 s priobalnega zemljišča ..., na zemljišču parc. št. 350/1193 k.o. ..., odstraniti po celotni dolžini približno 60 m mostne konstrukcije, ki je postavljena čez vodotok in da mora o izpolnitvi naložene obveznosti takoj obvestiti inšpektorico za okolje in ji posredovati dokazilo o izpolnitvi ukrepa. Na inšpekcijskem pregledu 24. 9. 2021 je bilo ugotovljeno, da zavezanec ni odstranil, kar mu je bilo z obveznostjo naloženo. Glede na navedeno, zavezancu na podlagi drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa nov rok za izvršitev odločbe in mu zagroža z novo, višjo denarno kaznijo. Denarna kazen se nalaga na podlagi 157.b člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Rok za izvršitev sklepa temelji na drugem odstavku 99. člena ZUP.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Zavrača tudi vse ugovore v zvezi z izrečeno novo denarno kaznijo in določenim rokom.

3Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijan sklep nezakonit, saj je toženka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, prav tako pa je nerazumljiv in arbitraren in ga ni mogoče preizkusiti. Toženka ni navedla pravne podlage za določitev tako kratkega roka za odstranitev konstrukcije, iz obrazložitve pa ni mogoče razbrati niti enega samega razloga, zakaj naj bi bil nov rok, ki je osem mesecev krajši kot prvotno določen z odločbo z dne 17. 1. 2020, primeren. Razlog, da je bil dvomesečni rok za izpolnitev obveznosti določen kot naknadni rok za izpolnitev obveznosti, je v celoti napačen in neutemeljen, saj rok določen z izpodbijano odločbo namreč ni mogel biti določen kot naknadni rok za izpolnitev obveznosti, saj je bila izpolnitev odložena zaradi postopka za pridobitev vodnega soglasja ter spremembo namembnosti, s katero je tožnik vsaj deloma uspel. Z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu MOL, ki je bil dne 3. 5. 2022 objavljen v uradnem listu (Odlok MOL), je MOL sprejel spremembe namembnosti na zadevnih zemljiščih, tako, da imajo zemljišča po novem aktu namembnost površine za mirujoč promet (POg), vendar pa sprememba namembnosti še ni razvidna iz grafičnega dela OPN oziroma sprememba EUP skupaj s spremembo namembnosti še ni razvidna iz portala Urbi info. Prav tako pa še ni bilo odločeno o vlogi za izdajo vodnega soglasja tožnika, ki bi prav tako vplivala na pravilnost odločitve. Iz navedenega ne gre za naknadni rok, pač pa bi morala toženka upoštevati, da je glede na vsa zatrjevana dejstva v postopku, edini primeren in zakonit rok za izpolnitev obveznosti najmanj toliko, kot je bil določen s prvotno odločbo. Rok določen s sklepom z dne 26. 10. 2021 je nerazumen in neobrazložen. Te kršitve pa drugostopenjski organ ni odpravil, temveč jo je celo ponovil z oceno, da je rok primeren. Toženka je s takšnim postopanjem prezrla načelo sorazmernosti iz tretjega odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Tudi skladno s sodno prakso bi moral upravni organ, ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena ZIN, pred izdajo delne odločbe izvesti postopek, v katerem bi ugotovil v kolikšnem času lahko tožnik, ob upoštevanju javnega interesa in težje kršitve, odstrani konstrukcijo. Gre za enostavno konstrukcijo, brez vplivov na okolje, ki nikakor ne posega v vodni pas ali kakršnokoli infrastrukturo. Glede na navedbe o pridobitvi vodnega soglasja ter spremembi OPN, bi bilo mogoče konstrukcijo po 5. poglavju GZ legalizirati. Ker pa tega postopka organ ni izvedel, ni izkazal, da bi bil takšen postopek izveden, je izpodbijani sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava nezakonit. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6Predmet upravnega spora je sklep o izvršbi, s katerim je prvostopenjski organ, ker je rok za izvršitev obveznosti, ki je bil določen s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 19. 4. 2021 potekel, ne da bi tožnik kot inšpekcijski zavezanec obveznost izvršil, izrekel, da se denarna kazen izterja (1. točka izreka), določil nov rok za izpolnitev obveznosti (2. točka izreka), ter določil novo višjo denarno kazen (3. točka izreka).

7Pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je 298. člen ZUP. Gre za postopek izvršbe s prisilitvijo in izrek denarne kazni, ki se s sklepom (kot je izpodbijan) izreče, in je vezan le na vprašanje ali je inšpekcijski zavezanec v naknadnem roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova to izpolnil.

8Ni sporno v zadevi, da tožnik obveznosti iz odločbe z dne 17. 1. 2020 (izvršilni naslov) ni izvršil in mostne konstrukcije ni odstranil. Z navedeno odločbo mu je bil določen rok do 1. 12. 2020. S sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 19. 4. 2021 pa naknadni rok do 31. 8. 2021 (in zagrožena denarna kazen). Tožnik do inšpekcijskega pregleda 24. 9. 2021 ni odstranil naloženega, zato mu je organ naložil naknadni rok z izpodbijanim sklepom, do 31. 12. 2021.

9Tožnik neutemeljeno ugovarja, da organ ni navedel pravne podlage za določitev tako kratkega roka za odstranitev konstrukcije, ter meni da rok ni primeren in da tudi ni naknadni, saj je bila izpolnitev odložena zaradi postopka za pridobitev vodnega soglasja ter spremembo namembnosti, s katero je tožnik vsaj deloma uspel.

10Organ je v izpodbijanem sklepu navedel pravno podlago 298. člen ZUP. Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da rok ne bi smel biti določen kot naknadni, ker je bila izpolnitev odložena zaradi postopka za pridobitev vodnega soglasja ter spremembo namembnosti, vendar navedene okoliščine (odložitve tožnik tudi ni izkazal) niso relevantne v obravnavani zadevi. Iz odločb oziroma sklepov, ki so bili izdani v izvršilni zadevi tudi ne izhaja, da bi organ prekinil postopek do odločitve o vlogi za izdajo vodnega soglasja oziroma spremembe namembnosti. Organ zato okoliščin v zvezi z vodnim soglasjem in spremembo namembnosti, pri izdaji izpodbijanega sklepa in določitvi naknadnega roka ni bil dolžan upoštevati in se tožnik nanje neutemeljeno sklicuje v zvezi s primernostjo določenega roka.

11Tožnik navaja, da bi mu moral biti določen kot primeren in zakonit rok za izpolnitev obveznosti najmanj toliko, kot je bil določen rok za izpolnitev obveznosti s prvotno odločbo prvostopenjskega organa. Vendar je navedeno nepodprto, brez navedbe tožnikove potrebe, zakaj bi za izvršitev obveznosti potreboval tako dolg rok, pri čemer je tožnik v zamudi že od decembra 2020. Samo dejstvo, da mu je bil določen rok osem mesecev z izvršilnim naslovom pa ni relevanten v zvezi z naknadno določenim rokom.

12Z navedenim sodišče odgovarja tožniku tudi na ugovor, da je organ prezrl načelo sorazmernosti iz tretjega odstavka 7. člena ZIN. Tožnik niti na trditveni ravni ne navaja zakaj v roku, ki mu je določen, ne bi mogel izvršiti obveznosti, pri čemer sam navaja, da gre za sorazmerno enostavno konstrukcijo.

13Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker so se stranke, v zvezi z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), obravnavi odpovedale.

14Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.