296. člen ZUP

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je stališče Upravnega sodišča RS, da izvršitev nedenarnih obveznosti v upravnih zadevah ne zastara, pravilno in skladno z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS?

Pri inšpekcijskem postopku in postopku izvršbe gre za dva postopka, kar izhaja tudi iz sistematične razlage GZ. Organ je pravilno upošteval, da postopek izvršbe predstavlja od inšpekcijskega ločen postopek, tako pa je v tem postopku tudi pravilno uporabil materialne določbe GZ, ki so bile v veljavi ob začetku postopka izvršbe. Prvi odstavek 285. člena ZUP nalaga organu tako izbiro načina načina in izvršilnega sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, pa se z njima doseže namen izvršbe, vendar to ne pomeni, da mora organ vedno najprej določiti izvršbo po drugi osebi, kot to nakazuje tožnik, temveč lahko izreče tudi izvršbo s prisilitvijo.

Sodno varstvo zaradi morebitne nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v pravico do doma ves čas od izdaje izpodbijanega sklepa zagotovljeno v postopku odloga izvršbe. Ureditev, po kateri je obseg sodne presoje v postopku dovolitve izvršbe omejen na materijo iz 290. člena ZUP in na način izvršbe (členi 296 do 300 ZUP), tako ni v nasprotju z Ustavo in EKČP.

Inšpekcijski organ ni prost pri izbiri načina izvršbe, vendar to ne pomeni, da mora vedno najprej določiti izvršbo po drugi osebi. Prvi odstavek 285. člena ZUP namreč v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strank (tretji odstavek 7. člena ZUP) nalaga tako izbiro načina in sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, a se z njim doseže namen izvršbe.

Upravni organ bi moral obrazložiti odločitev o izbranem načinu izvršbe in višini denarne kazni ter obrazloženo zavrniti s tem povezane ugovore zavezanca. Šele tako bi bil možen preizkus načina izvršbe, ali je organ pri njegovi izbiri upošteval za zavezanca najmilejši način. V tem delu gre zato pritrditi tožnikoma, da je podana bistvena kršitev pravil upravnega postoka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske določitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To določitev vsebuje izvršilni naslov, to je določba inšpektorja, ki se s sklepom o dovolitvi izvršbe le izvršuje. Zato so tožbene navedbe, da tožnik ne uporablja obravnavanega gostinskega obrata, neutemeljene. Prav tako navedbe, da je dovoljeno inšpekcijsko odločbo izdati le posestniku in nikakor ne lastniku nepremičnine, ki nima posesti in ne more vplivati na uporabo gostinskega obrata.

Tožnik svoje nedenarne obveznosti tudi v naknadnem roku iz sklepa o dovolitvi izvršbe ni izpolnil, zato mu je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom pravilno, in sicer skladno z določbami 298. člena ZUP, izrekel oziroma odredil plačilo zagrožene denarne kazni v znesku 1.000 EUR in mu obenem glede na to, da tožnik te obveznosti niti kasneje ni izpolnil, določil nov rok za izpolnitev obveznosti, ter mu zagrozil, da bo kot prisilno sredstvo uporabil novo oziroma naslednjo denarno kazen, če svoje naložene obveznosti ne bo izpolnil v danem roku.

Namen izvršilnega postopka je izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, zato sodišče vsebinsko ne presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo.

Če s sklepom o dovolitvi izvršbe ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika, tak sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. ZG za zaključevanje o tem, da je bil izveden (nedovoljen) posek v gozd, ne zahteva ugotovitev okoliščin o ugotavljanju škode na biosistemu oziroma o ugotavljanju posega v funkcije gozda. Dejanska raba ni pomembna, temveč se določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v 2. členu ZG.

Iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno, na katerega zavezanca se izpolnitev obveznosti nanaša, kakor tudi ne, na katere parcele se nanaša, kar pomeni, da ni zadosti konkretiziran in je zato nejasen ter posledično nezakonit. Organ je sicer v obrazložitvi navedel, da gre za tožnika kot zavezanca in opredelil konkretno tudi njegove parcele, vendar pa se z obrazložitvijo ne more nadomestiti oziroma popraviti izreka, saj le-ta postane izvršljiv, pravnomočen oziroma dokončen, ne pa obrazložitev upravnega akta. Tudi v postopku, ki se začne z javnim naznanilom in konča z izdajo generalne odločbe, kjer stranke sicer niso poimensko določene, se pa odločba nanaša na konkretno določen primer in na določene posameznike, ima vsaka oseba, na katero se generalna odločba nanaša, položaj stranke in nastopa samostojno v postopku. To pa pomeni, da izvršitev take odločbe nedvomno terja (vsaj) seznanitev posamezne stranke, ki se je tovrstna odločba tiče, z načinom in rokom oprave izvršbe pred izdajo posameznega izvršilnega sklepa.

Tožnik je ob izdaji sklepa že razpolagal s potrdilom Upravne enote Črnomelj z dne 17. 8. 2012, ki potrjuje, da ima stavba uporabno dovoljenje. Po presoji sodišča gre za potrdilo, relevantno z vidika opravljanja izvršbe inšpekcijske odločbe z dne 2. 8. 2012 in s tem tudi za izvršitev izrečene kazni v višini, kot je bila zagrožena v sklepu o dovolitvi izvršbe, tudi ob upoštevanju, da tožnik krši svojo obveznost o rušenju podstrešne etaže omenjene stavbe. Ali drugače: za izdajo izpodbijanega sklepa je pomembno, ali so bili zaradi zaradi potrdila še izpolnjeni pogoji za izvršbo oz. njeno nadaljevanje glede odstranitve podstrešne etaže in s tem za izvršitev izrečene denarne kazni v celotnem obsegu. V zadevi namreč ni sporno, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni porušil še nobenega od nelegalno zgrajenih objektov. Sodišče je s sklepom z dne 26. 9. 2013 tožbo v delu, v katerem je bila izpodbijana odločitev, da se pritožba zavrne – torej odločitev, ki tudi v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni upravni akt –, zavrglo kot nedopustno, zato ni izpolnjena niti predpostavka za odločanje o zadržanju izvršitve te odločitve pritožbenega organa. Tudi sice

Določbe o stvarni pristojnosti v zadevi niso bile kršene s tem, da je izvršilni naslov izdala območna enota organa, saj gre v tem primeru zgolj za organizacijsko ureditev delovanja državnega organa in ne za njegovo stvarno pristojnost. Rok za izpolnitev iz inšpekcijske odločbe ni procesni rok, saj se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak na obveznost, ki je naložena z inšpekcijskim ukrepom. To pomeni, da na izvršljivost ne more vplivati tožnikov predlog za podaljšanje izpolnitvenega roka.

Po določbah ZUP ugotavljanje vzrokov, zakaj pravnomočna in izvršljiva odločba ni bil izvršena in kdo je odgovoren za njeno izvršitev, ni predmet izpodbijanega sklepa.