UPRS Sodba I U 1539/2018-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se v korist služnostnega upravičenca podjetja A.., pri naštetih parcelah, kjer je vknjižena solastninska pravica za tožnico v deležu do 1/2, ustanovi služnost z navedeno vsebino in obsegu, za čas obratovanja infrastrukturnih objektov v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture (I. točka izreka); kot rok začetka gradnje določil 31. 12. 2019 (II. točka izreka); da se po pravnomočnosti odločbe v zemljiški knjigi odredi izbris zaznambe o začetku postopka omejitve lastninske pravice na nepremičninah ter predlaga vknjižba služnostne pravice v korist služnostnega upravičenca po uradni dolžnosti (III. točka izreka); da bo o odškodnini odločilo sodišče (IV. točka izreka); da pritožba ne zadrži njene izvršitve (V. točka izreka); in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (VI. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da so za predlagano razlastitev izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni v določbah Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in določbah Energetskega zakona (EZ-1). Služnostni upravičenec je javno korist izkazal z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x110 kV RTP Grosuplje - RTP Trebnje (Uredba), izkazal je tudi, da ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za doseganje razlastitvenega namena ter da je gradnja konkretne gospodarske javne infrastrukture pomemben element zanesljive in kvalitetne dobave električne energije na področju osrednje Slovenije in širše okolice, gre tudi za pomembno visokonapetostno zanko elektroenergetskega sistema RS.

2Drugostopenjski organ je pritožbi tožnice delno ugodil in v prvi alineji 1. točke izreka izpodbijane odločbe za besedilom "…, ki poteka vzdolž celotnega" dodal besedi "spodnjega dela", katerima sledi nespremenjeno besedilo "zemljišča parc. št. 620...", v preostalem pa je pritožbo zavrnil (1. točka izreka). Zavrnil pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je pritožbi ugodil v delu, ko tožnica ugovarja nenatančni določitvi poteka služnosti preko parcele št. 620.

3Tožnica uvodoma ugovarja absolutni bistveni kršitvi določb postopka. Po vročitvi odločbe drugostopenjskega organa, ki je razveljavil prvo odločbo, ji ni bila dana možnost, da se izjavi, pač pa je organ izdal odločbo, ne da bi povabil tožnico na ustno obravnavo ali jo pozval, da poda svojo izjavo v ponovljenem postopku. Sklicuje se na sodno prakso Upravnega sodišča RS. Kršitev ni bila sanirana z razpisano glavno obravnavo 14. 11. 2017, po vložitvi pritožbe. Drugostopenjski organ se sklicuje na določbo prvega odstavka 244. člena ZUP in 245. člen ZUP, vendar je interpretacija določb napačna. Tožnica je tudi izkazala dvom o nepristranosti osebe, ki je vodila postopek na prvi stopnji, saj je v celoti preferirala investitorja. Na navedeno kaže dejstvo, da je bila nova odločba izdana zgolj 10 dni po tem, ko se je imela tožnica možnost seznaniti z odločbo drugostopenjskega organa. Postopek razlastitve je bil začet v nasprotju z rokom, določenem v drugem odstavku 95. člena ZUreP-1, torej prepozno. Neomejena pravica do razlastitve pomeni kršitev 33. in 69. člena Ustave ter kršitev 1. člena Protokola Evropske konvencije za človekove pravice, kar izhaja iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice št. 33949/05 z dne 29. 3. 2011. Razlogi toženke, s katerimi utemeljuje pravočasnost vložene zahteve za razlastitev, so napačni. Izpodbijana odločba je v nasprotju z EZ-1. Služnost je določena v 10 m pasu levo in desno, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 468. člena EZ-1, ki določa 15 m pas. Varovalne pasove določa zakon in se njihova širina ne sme poljubno spreminjati. Toženka se ni jasno opredelila do tega očitka. Tudi Uredba, ki je prostorski akt, določa 15 m pas levo in desno. Izrek prvostopenjske odločbe, ki je dopolnjen z izrekom drugostopenjske odločbe, je še vedno nedoločen. Namreč pas 10 m na vsako stran od osi elektroenergetskega voda ni določen ali določljiv pojem. Treba bi bilo določno opisati, kje poteka elektroenergetski vod, šele nato bi se lahko točno določila tudi trasa služnostne poti. Zemljiškoknjižne parcele so označene kot parcele s številko in navedbo katastrske občine, zaradi česar se takšne odločbe ne da vknjižiti v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižno sodišče ne sme predpisati pravice na podlagi listine, ki ne vsebuje ID znaka. Predlaga, da sodišče po izvedeni obravnavi izpodbijano odločbo prve in druge stopnje odpravi ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila.

5Stranka z interesom v tem postopku v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

6Tožba ni utemeljena.

7Uvodoma tožnica ugovarja absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker ji v ponovnem postopku reševanja zadeve (po odpravi prvostopenjske odločbe s strani drugostopenjskega organa) ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen ZUP), stranka pa ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za potrebe namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane korist (146. člen ZUP). Do katerega pravno pomembnega dejstva ali okoliščine pa se ni imela možnost opredeliti, pa tožnica ne navaja.

8Iz odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da je organ pred prvo odločitvijo (dne 20. 4. 2017) razpisal ustno obravnavo, ki se jo je tožnica udeležila in na njej sodelovala. Po vloženi tožničini pritožbi pa je prvostopenjski organ dne 14. 1. 2017, po pooblastilu iz 244. člena ZUP, ponovno razpisal ustno obravnavo in na ta način zadostil tožničini pravici do izjave v postopku. Člen 244 ZUP je namenjen prav temu, da se stranki, ki s pritožbo uveljavlja kršitev pravice do izjave, omogoči, da se izjavi o relevantnih dejstvih. Da ji to ne bi bilo omogočeno, bi morala tožnica konkretno navesti z navedbo dejstev in okoliščin. Na ustni obravnavi pa je navedla smiselno enako kot tekom ugotovitvenega postopka pred prvostopenjskim organom, do teh navedb pa se je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredelil. Navedba, da bi moral prvostopenjski organ po tem, ko je ravnal v skladu s prvim odstavkom 244. člena ZUP, izdati novo odločbo tudi, kadar je uspeh dopolnjenega ugotovitvenega postopka negativen in ne vpliva na že sprejeto odločitev, nima podlage v zakonu, poleg tega prvostopenjski organ ne more izdati nove odločbe, ker že obstaja odločba s pravilno odločitvijo v upravni zadevi.

9Prvi odstavek 244. člena ZUP izrecno določa ravnanje organa po izvedbi posebnega ugotovitvenega postopka in sicer lahko organ zadevo reši drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo, ali pa ravna po 245. členu ZUP. Navedena določba določa obveznost prvostopenjskega organa, da posreduje odločbo, zoper katero je vložena pritožba, drugostopenjskemu organu. Ker se 244. člen ZUP uporablja v povezavi s pritožbenimi navedbami, je obrazložitev o izvedeni dopolnitvi vsebovana v drugostopenjski odločbi. Da takšne obrazložitve drugostopenjska odločba ne vsebuje, tožnica ne oporeka. Za takšno pravno razlago navedene določbe se zavzemajo tudi upravnopravni teoretiki (Kerševan, Androjna, Upravnoprocesno pravo, upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2017, str. 384). Ne glede na navedeno pa tožnica ne prereka ugotovitve drugostopenjskega organa, da v dopolnjenem postopku ni navedla nobenih dejstev, do katerih se upravni organ ne bi izrekel v izpodbijani odločbi.

10Neutemeljen je tudi ugovor o pristranosti osebe, ki je vodila postopek na prvi stopnji. Tožnica ugovor utemeljuje z navedbo, da je izdala odločbo pred rokom, ki ga zakon kot najdaljšega predpisuje za izdajo nove odločbe. S postopanjem organa v okviru zakonskih rokov pa ni mogoče utemeljiti posega v ustavno pravico do enakega varstva ali sodnega varstva.

11Neutemeljena pa je tudi tožbena navedba, da naj bi bil predmetni postopek za omejitev lastninske pravice začet prepozno, ker je bil začet po roku iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Določba drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 je bila z določbo 103. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) pred začetkom predmetnega postopka razveljavljena. Upravnosodna praksa je že večkrat zavzela stališče (glej sodbe Upravnega sodišča I U 933/2011 z dne 13. 3. 2012, I U 937/2011 z dne 8. 5. 2012), da če je zakonodajalec drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 izrecno vključil v prvi odstavek 103. člena ZPNačrt, da drugačna razlaga, kot jo je uporabila toženka, da od uveljavitve 103. člena ZPNačrt rok za vložitev zahteve za razlastitev ni več predpisan, ni mogoča. Tudi sedaj veljavni ZUreP-2 roka za vložitev zahteve za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice več ne določa. Zgolj z navedbo, da je časovno neomejena pravica do razlastitve poseg v ustavne pravice, tožnica zatrjevane kršitve ni izkazala. Prav tako kršitve ne more izkazati s pavšalnim sklicevanjem na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi 33949/05 z dne 29. 3. 2011, pri kateri se dejansko stanje razlikuje od dejanskega stanja v obravnavani zadevi.

12Neutemeljeno tožnica tudi ugovarja, da je obseg služnosti določen v nasprotju z drugim odstavkom 468. člena EZ-1, ki v tretji alineji določa, da širina varovalnega pasu poteka na vsako stran od osi elektroenergetskega voda oziroma od zunanje ograje razdelilne ali transformatorske postaje, za nadzemni večsistemski daljnovod in razdelilne transformatorske postaje nazivne napetosti 110 kV in 35 kV, 15 m, služnost pa je določena v skupnem obsegu 20 m. Varovalni pas za določeno vrsto voda elektrike, kot je določen z 468. členom EZ-1, je širina, na katerem je investitor upravičen izvrševati upravičenja, ki izhajajo iz zakona, EZ-1. Obseg določene služnosti v javno korist pa je lahko tudi manj kot določa 468. člen EZ-1. Z določbo 468. člena EZ-1 je služnostni upravičenec omejen zahtevati več kot je določeno, ne pa manj, kar za služnostno zavezanko pomeni manjšo obremenitev, za služnostnega upravičenca pa manjše območje, na katerem bo lahko izvrševal vsebino, z odločbo določene služnosti. Po mnenju sodišča tudi za služnosti v javno korist, ki se jih ustanavlja z odločbo državnega organa, velja načelo utesnjevanja služnosti, ustanavlja se jih le v obsegu, kolikor dopuščata njihov namen in narava, glede na predlog služnostnega upravičenca. Navedeno stališče izhaja tudi iz tretjega odstavka 474. člena EZ-1.

13Neutemeljeno pa tožnica ugovarja tudi, da obseg služnosti ni ustrezno določen. Izrek prvostopenjske odločbe je bil dopolnjen z drugostopenjsko odločbo, z opredelitvijo poteka služnosti glede na lego parcele št. 620 k.o. .... Zakaj naj bi tudi ob dopolnitvi poteka služnosti le-ta ostajal nedoločen, tožnica ne pojasni, sodišče pa meni, da je določen, služnost zajema celoten "spodnji del parcele".

14Neutemeljena je tudi navedba, da naj bi bil izrek nedoločen, ker ne vsebuje ID znakov, zaradi česar tožnica meni, da služnosti ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Namreč iz izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da ta vsebuje ID znake.

15Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker je bila v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), poleg tega pa tožnica predlaga v izvedbo dokazovanja listine, ki jih je sodišče presodilo v okviru pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, saj so del upravnega spisa, ter se je sklicevala na sodno prakso, kar pa ne pomeni izvajanja dokazov.

16Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku. Ta določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnica s tožbo zoper njen akt ni uspela, bi bila stranki z interesom dolžna povrniti stroške postopka, vendar pa je, kot v obravnavanem primeru, sodišče v tem primeru dolžno opraviti tudi presojo potrebnih stroškov po prvem odstavku 155. člena ZPP. V zvezi s to presojo pa ugotavlja, da razlogi, ki jih je navedla stranka z interesom, pri odločanju niso bili odločilni, zato stranki z interesom stroškov ne prisoja.