UPRS sodba I U 2044/2014

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT4224-06598/2013-023F z dne 29. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici za leto 2013 odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za nezazidana zemljišča parc. št. 995/1, 995/2 in 1000 k.o. ..., v skupnem znesku 569,37 EUR.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Glede zagotovljene možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo (na elektrodistribucijsko omrežje, vodovod, kanalizacijo in na javno cesto) se je skliceval na mnenja upravljavcev komunalne infrastrukture, ki jih je v postopku s pritožbo pridobil prvostopenjski upravni organ.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ji ni bila omogočena seznanitev z mnenjem občine z dne 22. 8. 2013, ki ga je dala v zvezi z njeno pritožbo, in z mnenji upravljavcev komunalne infrastrukture. S tem je bila kršena določba 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zatrjuje, da za njena zemljišča ne obstoji možnost priključitve na komunalno opremo, saj jo je treba po zazidalnem načrtu (Opekarna Radomlje) za to območje še zgraditi. Meni, da je v neenakopravnem položaju glede na druge lastnike, ki imajo zgrajeno infrastrukturo do svojih zemljišč, saj je brez nje tržna vrednost njenih zemljišč pol manjša. Predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo, podrejeno, naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je imela tožnica na podlagi vabila z dne 27. 9. 2013 možnost, da se seznani z mnenjem občine, medtem ko potrdila upravljavcev le potrjujejo navedbe občine, da je možna priključitev na komunalno infrastrukturo. Zato omenjene listine ne predstavljajo dokumentov, ki bi bili odločilni za izdajo odločbe, opustitev seznanitve z njimi pa ne predstavlja kršitve načela zaslišanja stranke. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

NUSZ je mogoče odmeriti za nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave, in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave (tretji odstavek 218. člena ZGO-1). Nadaljnji pogoj za odmero pa je, da mora biti za ta zemljišča zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, ležati pa morajo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom določila, da se zanje plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča (2. alineja prvega odstavka 218.b člena). Po četrtem odstavku istega člena v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 se šteje, da je navedena oskrba zagotovljena, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko in javno kanalizacijsko omrežje, razen če ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.

Za odmero NUSZ torej ni bistveno, ali je komunalna infrastruktura zgrajena vse do zemljišč zavezanca, ampak to, da je z izvedbo lastnega priključka možna povezava z javno komunalno infrastrukturo oz. dostop na javno cesto. V zadevi ni sporno, da so tožničina zemljišča stavbna zemljišča, na katerih še niso zgrajeni objekti (torej nezazidana stavbna zemljišča), sporno pa je, ali je zanje možno izvesti omenjene priključke. S tem v zvezi pa tožnica upravičeno opozarja, da v postopku ni bila seznanjena z mnenji upravljavcev komunalne infrastrukture, ki potrjujejo možnost priključitve, čeprav sama meni drugače.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski upravni organ po vloženi pritožbi to poslal v mnenje Občini ... (po podatkih upravnega spisa se je imela tožnica možnost izjaviti o prejetem mnenju v roku 8 dni od prejema vabila prvostopenjskega organa z dne 27. 9. 2013), za mnenje pa je zaprosil tudi upravljavca komunalne infrastrukture na tem območju (A. d.d. in B. d.o.o.). Po pridobitvi mnenj je celotno dokumentacijo predložil upravnemu organu druge stopnje. Ta se je v svoji odločbi oprl na dopise A. z dne 21. 2. 2014 in 10. 2. 2014 ter B. d.o.o. z dne 19. 2. 2014 in 31. 1. 2014, iz katerih naj bi izhajalo, da imajo tožničine parcele zagotovljeno možnost izvedbe priključitve na elektrodistribucijsko omrežje, zagotovljeno vodooskrbo in kanalizacijo z izgradnjo hišnih priključkov ter zagotovljeno odstranjevanje odpadkov z javne prometne poti. Poleg tega je na podlagi izpisa iz prostorsko-informacijskega sistema Občine ... ugotovil, da imajo parcele dostop na javno cesto, ter poudaril, da pritožnica temu niti ni oporekala.

V skladu s 404. členom ZDavP-2 davčni organ določi NUSZ zavezancem na podlagi podatkov občine. To pomeni, da kadar so ti podatki zadostna podlaga za odmero, ker se nanašajo na bistvene okoliščine zanjo (npr. o tem, kdo je zavezanec, za katero stavbno zemljišče je dolžan plačati NUSZ, kakšna je površina tega zemljišča, njegova namembnost), jih davčni organ pred izdajo odločbe sam posebej ne ugotavlja. S tem ko je tožnica v pritožbi oporekala, da je v zadevi izpolnjen pogoj za odmero NUSZ, je zatrjevala, da ne more biti zavezanka za plačilo, s čimer je izpodbijala pravilnost s strani občine posredovanega in pri odločitvi uporabljenega podatka. Upravni organ je zato ravnal zakonito, ko je opravil poizvedbe pri upravljavcih komunalne infrastrukture, vendar pa je s tem dopolnil postopek v smislu prvega odstavka 243. člena ZUP, ki določa, da če organ, ki je izdal odločbo, ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, dopolni postopek. V takem primeru pa bi moral tožnici omogočiti, da se seznani z dobljenimi informacijami in se do njih opredeli, ne glede na to, da v nadaljevanju ni sam odločil o pritožbi in izdal nadomestne odločbe, ampak je zadevo poslal drugostopenjskemu organu (tretji odstavek istega člena). S tem je kršil četrti odstavek 146. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, kršitve pa ni odpravil niti pritožbeni organ.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral tožnico seznaniti z mnenji upravljavcev komunalne infrastrukture in ji dati možnost, da se o njih izjavi, nato pa ugotoviti, ali so bili v letu 2013 že izpolnjeni pogoji za odmero NUSZ.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).