UPRS Sodba I U 1460/2021-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijanim sklepom v 1. točki tožniku ugotovila na dan 8. 10. 2020 višino dolžnega zneska obveznosti po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4934-94302/2020-1, in sicer skupaj 478.267,69 EUR, pri čemer neplačane zapadle obveznosti, ki so v knjigovodski evidenci davčnega organa izkazane na 8. 10. 2020, izhajajo iz v preglednici na str. 1 in 2 izpodbijanega sklepa navedenih izvršilnih naslovov. Po 2. točki izreka se postopek davčne izvršbe ne uvede, ker je dolžnikov dolžnik sklep št. DT 4934-94302/2020-1 z dne 8. 10. 2020 izvršil, in po 3. točki izreka se sklep št. DT 4934-94302/2020-1 z dne 8. 10. 2020 nadomesti s tem sklepom. Glede stroškov postopka je odločeno, da ti niso priglašeni in da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (4. in 5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožniku 8. 10. 2020 izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikovo terjatev št. DT 4934-94302/2020-1. Sklep je bil poslan v izvršitev Specializiranemu državnemu tožilstvu, ki je tožniku po sklepu sodišča V P 47/2020 z dne 29. 9. 2020 dolgovalo znesek v višini 2.946,12 EUR. Ob reševanju pritožbe je davčni organ ugotovil, da izvršilni naslov, odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, tožniku ni bil vročen, zato seznam izvršilnih naslovov v izreku tega sklepa te odločbe ne vsebuje. Po izdaji izpodbijanega sklepa je bilo v knjigovodski evidenci davčnega organa 13. 10. 2020 evidentirano plačilo v znesku 2.946,12 EUR. V nadaljevanju davčni organ podrobno pojasni način knjiženja obveznosti in opravljenega plačila, davčne izvršbe pa ne uvede, ker je dolžnikov dolžnik v celoti plačal zarubljeni znesek. Sklep z dne 8. 10. 2020 nadomesti z izpodbijanim sklepom in posebej navede ter obrazloži podlago za obračun stroškov postopka.

3Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v 1. točki izreka odpravilo za stroške sklepa v znesku 10,00 EUR. V preostalem se strinja z odločitvijo davčnega organa in pritožbo zoper sklep zavrne. Pri tem se sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki urejajo davčno izvršbo, v povezavi z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se uporabljajo za tista vprašanja postopka, ki z ZDavP-2 niso urejena. Iz tabele v 1. točki izreka sklepa so razvidne neporavnane obveznosti na dan 8. 10. 2020. Ker je bil prvotni sklep o davčni izvršbi z dne 8. 10. 2020 nadomeščen z izpodbijanim sklepom, za stroške tega sklepa v znesku 10,00 EUR ni izvršilnega naslova, zato je toženka v tem delu izpodbijani sklep odpravila. Tožnik sicer izpodbija sklep le v delu, ki se nanaša na izterjavo obveznosti, ki so bile izkazane na dan 8. 10. 2020 z odločbo št. 0610-11055/2015 z dne 7. 12. 2015, saj navedena odločba ne obstaja več. Z odločbo št. DT-499-21-7/2016-6 z dne 29. 10. 2020 je pritožbeni organ pritožbi ugodil in zadevno odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. V zvezi z navedenim toženka pojasni, da je za izdajo izpodbijanega sklepa relevantno dejansko in pravno stanje na dan 8. 10. 2020 in ne dan izdaje izpodbijanega sklepa. V času izdaje prvotnega sklepa pa je odločba z dne 7. 12. 2015 nedvomno obstajala. Ker se z izpodbijanim sklepom zoper tožnika na more več opraviti noben postopek davčne izvršbe, izpodbijani sklep za tožnika nima nikakršnih posledic. Toženka opozori, da pravnega učinka odločbe, ki je odpravljena, ne gre enačiti z učinki v primeru, ko je odločba odpravljena ter vrnjena v ponovno odločanje. Poleg tega pa za odločanje o zahtevi za vračilo ni pristojen pritožbeni temveč prvostopenjski organ. Očitek, da se sklepa ne da preizkusiti, saj nobena točka izreka ni zadostno obrazložena, po mnenju toženke ni utemeljen. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi uradnih podatkov davčnega organa, torej po skrajšanem postopku, zato posebna obrazložitev ni potrebna.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja ter predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povračilo stroškov postopka. Meni, da sta tako davčni organ kot toženka pri svojem postopanju in odločanju napačno uporabila materialno pravo, zagrešila bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovila dejansko stanje. Toženka se do nobene pritožbene navedbe ni ustrezno in zadostno opredelila, ne izpodbijanega sklepa ne drugostopenjske odločbe se ne da preizkusiti. Obrazložitev prvostopenjske odločbe ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati na odločitev, ki izhaja iz njenega izreka. Iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi bile neplačane zapadle obveznosti izkazane na dan 8. 10. 2020, med drugim tudi z odločbo o davčnem inšpekcijskem nadzoru št. 0610-11055/2015 z dne 7. 12. 2015, kar ni pravilno. Ta odločba na dan izdaje izpodbijanega sklepa ni obstajala več, saj je Ministrstvo za finance pritožbi ugodilo in odločbo z dne 7. 12. 2015 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zato je zmoten zaključek toženke, da naj bi neplačane zapadle obveznosti oziroma skupni dolg tožnika znašal kar 478.267,69 EUR. V tej posledici dolžnikov dolžnik tudi ni imel in nima pravice sklepa izvršiti v višini 2.946,12 EUR, zato je tožnik upravičen do vračila navedenega zneska.

5Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe. Okoliščina, da je izvršilni naslov naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, in vse ostale za izvršbo relevantne, po izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi nastale okoliščine, se upoštevajo v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe, v okviru katerega se odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Okoliščine, da je bil izvršilni naslov po izdaji izpodbijanega sklepa odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek, tožnik ne more z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper izpodbijani sklep.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi se odloča o pravilnosti in zakonitosti davčne izvršbe, in sicer po tem, ko je bilo z odločbo prvostopenjskega organa pritožbi tožeče stranke ugodeno in je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim se je nadomestil sklep št. DT 4934-94302/2020-1 z dne 8. 10. 2020¹, postopek davčne izvršbe pa ni bil uveden, saj je dolžnikov dolžnik sklep št. DT 4934-94302/2020-1 z dne 8. 10. 2020 v vmesnem času že izvršil.

8Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom. V predmetni zadevi je bil 8. 10. 2020 izdan sklep št. DT 4934-94302/2020-1 o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika. Prvostopenjski organ je pri obravnavi pritožbe zoper navedeni sklep ugotovil, da je tožnika terjal med drugim za obveznosti iz naslova odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, odločba o odmeri nadomestila pa tožniku ni bila vročena, zato je njegovi pritožbi ugodil in izdal izpodbijani sklep, s katerim je nadomestil sklep o davčni izvršbi z dne 8. 10. 2020, sklicujoč se na 242. člen ZUP.² Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se tožniku še karkoli nalagalo storiti oziroma plačati, saj iz izreka jasno izhaja, da se izvršba ne uvede, ker je dolžnikov dolžnik sklep št. DT 4934-94302/2020-1 z dne 8. 10. 2020, izvršil.

9Sodišče sicer ugotavlja, da tožnik izpodbijani sklep osporava le v delu, ki se nanaša na izterjavo obveznosti, ki so bile na dan 8. 10. 2020 izkazane z odločbo o DIN št. 0610-11055/2015 z dne 7. 12. 2015. Po mnenju tožnika namreč ta, po tem, ko je organ z odločbo št. DT-499-21-7/2016-6 z dne 29. 10. 2020 pritožbi ugodil in odločbo z dne 7. 12. 2015 odpravil, na dan izdaje izpodbijanega sklepa ni več obstajala. Kot pa pravilno pojasni že toženka, je bilo za izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim se je ugotovil obstoj dolga na dan izdaje prvotnega sklepa o izvršbi in se postopek davčne izvršbe ni uvedel, relevantno dejansko in pravno stanje na dan 8. 10. 2022 in ne na dan izdaje izpodbijanega sklepa.³ Zato je pravilno, da se je ugotavljalo, ali je obstajala podlaga za posamezna plačila oziroma ali je na dan 8. 10. 2020 obstajal dolžni znesek obveznosti in v kolikšni višini. V času izdaje prvotnega sklepa pa je odločba z dne 7. 12. 2015, ki predstavlja izvršilni naslov, obstajala, saj je bila odločba pritožbenega organa izdana šele 29. 10. 2020, čemur tožnik niti ne ugovarja. To pa posledično pomeni tudi, da je dolžnikov dolžnik, Specializirano državno tožilstvo RS, imel dolžnost prvotni sklep z dne 8. 10. 2020 izvršiti v višini 2.946,12 EUR. Zato navedba tožnika, da dolžnikov dolžnik ni imel pravice izvršiti sklepa in je zato upravičen do povračila 2.946,12 EUR, ne drži. Pravno podlago za izterjavo obveznosti predstavljajo izvršilni naslovi, ki so navedeni v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, tožnik pa ne navaja, da bi bile obveznosti po teh izvršilnih naslovih na dan 8. 10. 2020 že plačane. Tudi sicer ta tožnikova navedba ostaja le pavšalna, saj tožnik ne konkretizira, zakaj njegov dolžnik sklepa ne bi smel izvršiti.

10Iz izpodbijanega sklepa je razviden obstoj neporavnanih obveznosti na dan izdaje prvotnega sklepa, pojasnjeni so razlogi za izdajo nadomestnega sklepa, razlog zakaj se postopek davčne izvršbe ne nadaljuje, pojasnjeno pa je tudi pokrivanje plačila, ki se je izvršilo v času pred izdajo izpodbijanega sklepa. Zato je neutemeljena tudi navedba tožnika, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

11Ker je po povedanem tožba neutemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

12Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

13Sodišče je v zadevi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 lahko odločilo brez glavne obravnave, saj pravnorelevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno.

¹ Op. sodišča: Ali so bili pri tem podani pogoji za izdajo nadomestnega sklepa skladno s prvim odstavkom 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), tj. utemeljenost pritožbe in odsotnost potrebe po novem ugotovitvenem postopku, se sodišče ne opredeljuje, saj bi bilo to izven okvira tožbenih navedb.
² Ali je bila uporaba 242. člena ZUP v položaju, kot je predmetni, ustrezna, ali pa bi prvostopenjski organ lahko v tistem delu, v katerem je tožnika terjal za več, kot bi smel, zgolj ustavil postopek izvršbe, ni predmet tega upravnega spora, saj bi sodišče sicer odločalo izven okvira tožbenih navedb; v vsakem primeru pa pravni položaj tožnika z navedenim postopanjem ni bil poslabšan, saj je prvostopenjski organ saniral morebitno pomanjkljivost tako, da je navedel pravilne izvršilne naslove, na podlagi katerih se izterjujejo obveznosti.
³ Tako tudi Rajko Knez, komentar k 242. členu v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, ULRS, PFUL, Ljubljana, 2020, str. 583, kjer pojasnjuje, da nadomestna odločba učinkuje z učinkom za nazaj. Ali pa je posledično ustrezno, da se z izpodbijanim sklepom upošteva tudi plačila, prejeta po 8. 10. 2020, pa ni predmet sodne presoje, saj bi tudi tozadevno sodišče sicer odločalo izven okvira tožbenih navedb.