VSRS Sodba in sklep X Ips 504/2006

I. Revizija tožeče stranke se zavrne.
II. Revizija Državnega pravobranilstva Republike Slovenije se zavrže.
III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odločba US in 45/2006 – odločba US) delno zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 17. 9. 2002, s katero je bila njena pritožba zoper odločbo Davčnega urada Murska Sobota z dne 1. 6. 1998, zavrnjena kot neutemeljena. S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora plačati davek od prometa proizvodov v znesku 3.540.859,20 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je upravni odločbi odpravilo glede začetka teka zamudnih obresti in je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 (Ur. l. RS. št. 109/2004), odločilo, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila.

2V obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe sodišče prve stopnje navaja, da na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS sledi utemeljitvi, ki jo je v svoji odločbi podala tožena stranka. Ker je tožeča stranka družbi A. d.o.o. prodala blago, odvzeto na meji pri uvozu v Republiko Slovenijo, na podlagi

Zakona o izvajanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 757/1992, ki določajo ukrepe zoper Republiko Srbijo, Republiko Črno goro in območja Bosne in Hercegovine pod nadzorom sil bosanskih Srbov - ZIRVS (Ur. l. RS, št. 53/92, 13/93 in 27/93), s katerim je bil uveden embargo za našteta območja, ne da bi bili izpolnjeni pogoji za pogojno davčno oprostitev po Zakonu o prometnem davku - ZPD je bila dolžna obračunati in plačati davek od prometa proizvodov. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na dvojno obdavčitev, pa po presoji sodišča prve stopnje ne vplivajo na odločitev.

3Tožeča stranka v reviziji zoper zavrnilni del sodbe predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu tudi zato, ker je kršilo določbo drugega odstavka 67. člena ZUS, saj ni jasno, katerim razlogom tožene stranke je sodišče prve stopnje sledilo; ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora stvarne pristojnosti Davčnega urada M.S. za izdajo prvostopne odločbe (do tega ugovora se ni opredelila niti tožena stranka) in ugovora napačne uporabe materialnega prava (sodišče prve stopnje je namesto 3. uporabilo 2. točko drugega odstavka 26. člena ZPD). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovora pravnomočno rešene zadeve, saj Carinarnica Gornja Radgona, ki je v obravnavani zadevi pristojna odločati o odmeri prometnega davka, le-tega ni obračunala. Pravno nevzdržno je, da bi bila za isto zadevo pristojna dva različna organa v sestavi tožene stranke.

4Zoper zavrnili del sodbe je revizijo vložilo tudi Državno pravobranilstvo RS. V njej uveljavlja enake kršitve določb postopka in kršitve materialnega prava kot tožena stranka. Dodaja pa še, da je Državno pravobranilstvo RS zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki ni pooblastilo odvetnice B. B., ampak je le odobrilo tožbo, ki jo je ta vložila. Zato je sodišče prve stopnje v sodbi napačno navedlo, da tožečo stranko zastopa omenjena odvetnica, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

5Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

6Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija Državnega pravobranilstva RS pa ni dovoljena.

7S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

8Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

9Sodišče prve stopnje je po izdaji sodbe izdalo še popravni sklep, v katerem je sklenilo, da se v uvodu sodbe besede: „ki ga z odobritvijo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije z dne 16. 1. 2004 zastopa B. B., odvetnica v C.“, nadomestijo z besedami: „ki ga zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije“.

K I. točki izreka:

10Po presoji Vrhovnega sodišča se sodišče prve stopnje res ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede ugovora stvarne pristojnosti in napačne uporabe materialnega prava, kar pa odpravlja Vrhovno sodišče s to sodbo (prvi odstavek 93. člena ZUS-1), saj te kršitve niso vplivale ne zakonitost izpodbijane sodbe.

11Iz listin spisa izhaja, da tožeča stranka v upravnem postopku na prvi stopnji in pravočasni pritožbi zoper njo ni podala teh ugovorov. Podala jih je šele v dopolnitvi pritožbe, ki pa jo je vložila kar štiri leta po vložitvi prve pritožbe. V prvem odstavku 230. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986) je določeno, da pritožbeni rok znaša 15 dni. To pomeni, da je bila dopolnitev pritožbe prepozna, zato se toženi stranki ni bilo treba opredeljevati do prepoznih pritožbenih navedb. Morala bi sicer v svoji odločbi pojasniti, da se do pritožbenih navedb ne opredeljuje, ker so podane po preteku prekluzivnega roka, vendar pa ta njena opustitev ne vpliva na zakonitost odločbe.

12Glede na to, da so bile enake navedbe ponovljene v tožbi, bi jih moralo sodišče prve stopnje zavrniti na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZUS, ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Ker tožeča stranka teh navedb ni podala pravočasno, je po presoji Vrhovnega sodišča prekludirana, in dejstvo, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, ne vpliva na zakonitost sodbe, saj ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.

13Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni tudi revizijski očitki o napačni uporabi materialnega prava. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 664/2005 z dne 26. 6. 2008 pojasnilo vsebino določbe 26. člena ZPD in zavzelo stališče, da je bistvo te določbe v njenem prvem odstavku, ki določa, da obveznost obračuna prometnega davka nastane takrat, ko je opravljen promet proizvodov oziroma ko je opravljena storitev; da pa so določbe drugega odstavka 26. člena ZPD glede na prvi odstavek tega člena le pojasnjevalne oziroma razlagalne narave. Določajo le posamezne dejanske situacije, kdaj se šteje, da je promet blaga opravljen. Bistveno je torej, da je promet blaga opravljen in to je bilo v obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča najkasneje takrat, ko je družba A. d.o.o. z blagom že razpolagala, tako da ga je prodala naprej.

14V obravnavani zadevi je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 37. člena Zakona o prekrških – ZP v zvezi z ZIRVS voznikom tovornjakov, ki so prevažali sporno blago, izrekla varstveni ukrep odvzema predmetov oziroma blaga. Iz računov, ki jih je tožeča stranka izdala družbi A. d.o.o. za prodano blago, izhaja, da je bila ona prodajalec odvzetega blaga. To pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da bi morala ob prodaji plačati davek od prometa blaga. Te obveznosti bi bila oproščena le, če bi izpolnjevala vse pogoje za davčno oprostitev, ki jih predvidevata ZPD in Pravilnik o uporabi Zakona o prometnem davku. V 3. točki prvega odstavka 7. člena ZPD je jasno določeno, da mora kupec dati prodajalcu pisno izjavo o oprostitvi plačila davka pred prevzemom proizvodov. Iz dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pa izhaja, da se to v obravnavanem primeru ni zgodilo. Ker ZPD ne predvideva posebne davčne oprostitve, ki bi se nanašala na tožečo stranko kot občinski oziroma kasneje državni organ, je bila ta po določbi prvega odstavka 13. člena ZPD zavezanec za davek od prometa proizvodov.

15Ugovor, da je o obveznosti plačila prometnega davka pred izdajo prvostopne odločbe že pravnomočno odločeno z odločbami Carinarnice Gornja Radgona, ni utemeljen. V odločbah namreč o plačilu davka od prometa proizvodov sploh ni bilo odločeno, kar pomeni, da odmerna odločba ni postala niti formalno niti materialno pravnomočna (12. člen ZUP/86).

16Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je bila revizija tožeče stranke zavrnjena na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

17Vrhovno sodišče je revizijo Državnega pravobranilstva zavrglo kot nedovoljeno. Določba prvega odstavka 1. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in 56/2002-ZJU), po kateri je Državno pravobranilstvo zakoniti zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi, ter določba prvega odstavka 7. člena ZDPra, ki določa, da zastopa Državno pravobranilstvo pred sodišči državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe, po presoji Vrhovnega sodišča ne veljata za upravni spor. Vrhovno sodišče je že v več odločbah (npr. sklep I Up 693/2006 z dne 21. 8. 2000 in sklep I Up 254/2000 z dne 28. 11. 2002) pojasnilo, da je ZUS, ki je kasnejši predpis od ZDPra, drugače uredil položaj strank in s tem posredno tudi njihovo zastopanje. Po ZUS je namreč Državni pravobranilec RS zastopnik javnega interesa (prvi odstavek 19. člena ZUS), ne pa zakoniti zastopnik tožene stranke v smislu prvega odstavka 7. člena ZDPra.

18Po prvem odstavku 258.a člena ZP v zvezi s prvim odstavkom 258. člena ZP so sodniki za prekrške samostojni državni organi, katerih položaj in medsebojna razmerja ureja ZP. Ta v 258.č členu določa, da se za predstojnike sodnikov za prekrške smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodiščih - ZS, ta pa v prvem odstavku 7. člena določa, da poslovanje sodišča vodi predsednik sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato pooblastilo, s katerim je predstojnica Sodnika za prekrške D. dne 22. 10. 2002 pooblastila odvetnico za zastopanje v upravnem sporu, pravno veljavno.

19Ker Državni pravobranilec ni zakoniti zastopnik tožeče stranke v obravnavani zadevi in ker v reviziji ni izkazal, s čim naj bi bilo z odločitvijo sodišča prve stopnje poseženo v javni interes, je Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZUS-1, saj jo je vložila oseba, ki te pravice nima.

K III. točki izreka:

20Ker tožeča stranka v revizijskem postopku ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, revidentka sama trpi stroške revizijskega postopka.