UPRS Sodba IV U 67/2025-3

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 724/2025 z dne 30. 4. 2025 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 347,70 EUR stroškov postopka, po poteku tega roka pa z zamudnimi zakonskimi obrestmi od naslednjega dne od poteka roka dalje do plačila.

1Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo za brezplačno pravno pomoč (BPP) prosilke (tožnice v tej zadevi) z dne 16. 4. 2025 kot neutemeljeno. Izpodbijana odločba nima obrazložitve odločbe in ne pouka o pravnem sredstvu.

2Tožnica v tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo toženka zavrnila prošnjo tožnice kot neutemeljeno, to pa je tudi vse, kar je zapisano v izpodbijani odločbi. S tem ni pojasnila tožnici, zakaj in na kakšni pravni podlagi je zavrnila njeno prošnjo za BPP. Takšna odločitev je nepravilna, nezakonita in neustavna. Tožnica izpodbija odločbo iz razloga po tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) - zaradi bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj je izpodbijana odločba popolnoma brez obrazložitve in se je ne da preizkusiti. Pojasnjuje, da tožnici ni znano, zakaj naj bi bila njena prošnja za BPP zavrnjena, saj obrazložitve izpodbijane odločbe ni, to pa predstavlja tudi poseg v tožničine ustavne pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Takšne pomanjkljive odločbe, ki ne vsebuje ne obrazložitve ne pravnega pouka, tožnica tudi ne more konkretizirano in vsebinsko izpodbijati. Sklicuje se na odločitev Upravnega sodišča RS (UPRS) II U 325/2020 z dne 25. 4. 2023 in navaja, da mora biti pravna odločba v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Po vložitvi prošnje za BPP je toženka še pozvala tožnico, da svojo prošnjo dopolni, kar je tožnica tudi storila preko svoje pooblaščenke z dopolnitvijo z dne 25. 4. 2025. Toženka se v izpodbijani odločbi do ničesar iz dopolnitve predloga ni opredelila in tožnici ni pojasnila, zakaj je zavrnila njeno z dokazi podprto prošnjo za BPP ob upoštevanju njenega slabega premoženjskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Priglaša pa tudi stroške postopka.

K I. točki izreka

3Tožba je utemeljena.

4Predmet presoje v upravnem sporu je odločba v zadevi BPP, s katero je toženka zavrnila kot neutemeljeno tožničino prošnjo za BPP. Navedena odločba je sicer podpisana, vendar je izdana brez obrazložitve, nima pa tudi pouka o pravnem sredstvu.

5Po ustaljeni upravnosodni praksi mora biti vsaka upravna odločitev obrazložena. Sodišče ugotavlja, da bi obrazložitev izpodbijane odločitve - odločbe o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena ZUP, ki se po določbi drugega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) uporablja tudi glede sestave odločbe BPP, saj tega ZBPP ne določa drugače. Obrazložitev izpodbijane odločbe bi tako morala vsebovati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno (kakšnemu) zahtevku strank (1. - 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Izpodbijana odločba teh sestavin sploh nima, saj ji manjka celotni del obrazložitve odločbe.

6Ker obrazložitev izpodbijane odločbe nima zgoraj navedenih obveznih sestavin po določbi 214. člena ZUP, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zato ni mogoče presoditi, ali je izpodbijana odločba zakonita ali ne. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-1 (ne da bi pošiljalo tožbo v odgovor toženki), saj je izpodbijana odločba očitno tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus njene zakonitosti. Odločba, izdana brez obrazložitve, predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, krši pa tudi pravico do pravnega sredstva, s tem pa tudi pravico do pravnega varstva. V takšni odločbi namreč ni utemeljitve organa, zakaj je sprejel takšno odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve upravnega akta morajo namreč izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oz. se do njih opredeli, na način, da jih lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsaki posamezni zadevi. Pri izdani odločbi brez obrazložitve pa gre za takšne bistvene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, ki jih toženka v sodnem postopku ne more (več) odpraviti. Izdana odločba v upravnem sporu mora biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti, česar pa v konkretni zadevi ni moč storiti. Pomanjkljivosti izpodbijane odločbe lahko toženka sanira le v ponovnem postopku¹.

7Na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 sme namreč sodišče izpodbijani akt s sodbo odpraviti (ne da bi ga poslalo toženki v odgovor). Citirano določilo se nanaša na predhodni preizkus izpodbijanega akta, ki ga sodišče vrši v fazi oziroma v zvezi s fazo predhodnega preizkusa tožbe. Ta preizkus je namenjen predhodnemu preverjanju, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnih aktov, sploh mogoč, zato pa je poleg za sodno presojo sposobne tožbe potreben tudi upravni akt z vsebino, ki takšno presojo omogoča; brez upravnega akta z vsebino, ki bi lahko bila predmet presoje in s tem upravnega spora, pa do tega ne more priti. Izpodbijani akt, ki med drugim sploh nima obrazložitve, onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega akta. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega akta je tudi očitna (prima facie spoznavna), saj se za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.

8V okviru preizkusa izpodbijane odločbe glede tega, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost (odsotnost obrazložitve izpodbijane odločbe) nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem ne more biti predmet upravnega spora.

9Sodišče je tako na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponoven postopek. Ker je ugodilo tožbi že iz razloga po prvem odstavku 37. člena ZUS-1, sodišče tudi ni izvedlo glavne obravnave.

K II. točki izreka

10Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez izvedbe glavne obravnave, tožnico je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zato se priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar z 22 % DDV (ker je odvetnica tožnice zavezanka za plačilo DDV) znaša 347,70 EUR. Prisojeni znesek stroškov mora tožnici povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje tečejo zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Glej UPRS v sodbi II U 325/2020 z dne 25. 4. 2023, 9. in 10. točka obrazložitve.