UPRS Sodba I U 436/2024-10

I. Tožbi se ugodi in se točki 2 in 4 izreka sklepa in odločbe Agencije za trg vrednostnih papirjev 0605-12/2022-51 z dne 15. 2. 2024 odpravita in zadeva v tem obsegu vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo in sklepom je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju tudi Agencija) združila postopek odločanja o ugovoru družbe A., d. o. o. zoper odredbo Agencije 0605-12/2022-38 z dne 12. 9. 2023 in postopek odločanja o ugovoru tožnika z dne 22. 9. 2023 zoper odredbo Agencije 0605-12/2024-41 z dne 12. 9. 2023 v en postopek in zavrnila ugovor družbe A., d. o. o. z dne 22. 9. 2023 zoper odredbo Agencije 0605-12/2022-38 z dne 12. 9. 2023 (točka 1 izreka) in ugovor tožnika z dne 22. 9. 2023 zoper Odredbo Agencije 0605-12/2022-41 (točka 2 izreka) ter družbi A., d. o. o. in tožniku naložila v plačilo 840 EUR takse za ugovor (točki 3 in 4 izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija v postopku opravljanja nadzora po Uredbi (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES (v nadaljevanju Uredba MAR) izdala odredbo, s katero je tožniku odredila, naj odpravi kršitev prepovedi tržne manipulacije iz 15. člena Uredbe MAR v zvezi s podtočko (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR, ki jo je storil s tem, ko je za račun družbe A., d. o. o. (v nadaljevanju A.), na datume med 31. 5. 2020 in 13. 10. 2022, z družbo B., d. o. o. (v nadaljevanju B), s katero je družba A. delovala povezano, sklenil posle na organiziranem trg, ki ga upravlja Ljubljanska borza, ki so dajali ostalim udeležencem zavajajočo predstavo glede ponudbe, povpraševanja in cene delnic C. Določba 15. člena Uredbe MAR prepoveduje poskus ali izvajanje tržne manipulacije, ki je opredeljena v 12. členu te uredbe. Toženka je ugotovila, da od skupaj 23 poslov, sklenjenih v letu 2022 s 56 delnicami C., sta družbi A. in B. med seboj sklenili 5 poslov s 17 delnicami C., skupaj 30,36 % vseh poslov. Iz Odredbe izhaja povezanost družbe A. z družbo B. oziroma poznanstvo oseb, ki sta direktorja in lastnika navedenih družb, tožnika (družba A.) in D. D. (družba B.), ki sta tudi sorodstveno povezana. Družba A. je povezano z družbo B. z delnicami C. sklenila več poslov, pri čemer so ti posli (običajno) predstavljali tudi edini sklenjeni posel v posameznem dnevu, kar pomeni, da so predstavljali pomemben delež dnevnega obsega skupne dnevne količine poslov. Pri sklepanju teh poslov sta družbi delovali povezano oziroma na podlagi dogovora. Družba A. je združbo B., v situaciji zelo majhnega trgovanja z delnicami C., povezano sklenila več poslov s temi delnicami, pri čemer so večkrat ti posli predstavljali edini sklenjen posel v posameznem dnevu. Z zaključnim tečajem, na katerega je vplivala družba A. skupaj z družbo B., je ostalim udeležencem na trgu prikazovala napačno predstavo glede trgovanja z delnicami C. in so bili z navedenim udeleženci zavedeni glede ponudbe, povpraševanja in gibanja cen delnice C.- vzbujanje lažnega vtisa o trgovanju. Toženka v Odredbi zaključuje, da navedena ravnanja predstavljajo kršitev prepovedi tržne manipulacije, tožnik pa je bil tisti, ki je za račun navedene družbe sklenil manipulativne posle (četrti odstavek 12. člena Uredbe MAR), zato mu je toženka z Odredbo odredila, naj s temi ravnanji preneha, k čemur naj se zaveže s pisno izjavo. Naložila mu je tudi plačilo pavšalnega nadomestila stroškov izdaje Odredbe v višini 1.680,00 EUR. Po dokončnosti Odredbe bo informacija o izrečenem nadzornem ukrepu objavljena na spletni strani toženke.

3Tožnikove ugovore zoper Odredbo je toženka zavrnila na straneh 7 do 14 obrazložitve izpodbijane odločbe. Uredba MAR v 12. členu določa definicijo tržne manipulacije ne pogojuje z obstojem delujočega trga. Uredba predpostavlja le sam trg vrednostnih papirjev. Ta pa ne more biti sporen v smislu 8. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe MAR. Agencija je bila s strani borznoposredniške družbe kot upravljavca trga obveščena o sumljivih transakcijah. Dejstvo, da je delnica C. nelikvidna, ne izključuje možnosti izvajanja tržne manipulacije. Ob izkazano občutno povečani likvidnosti delnice C. prav v obdobju obravnavanega trgovanja z delnico C. družbe A. z družbo B., primerjalno pred tem in po tem, je po presoji Agencije večji pomen zaključnega tečaja pri oblikovanju naročil in sklepanju poslov tudi drugih udeležencev. Tožnik je na podlagi prodajnih naročil sklepal posle z delnicami C. vsakokrat po nižji ceni od prejšnjega sklenjenega posla. Agencija normalne cene (objektivno) ni ugotavljala, je pa ugotavljala zaporedne objektivne spremembe cene delnice C. navzdol glede na uradni tečaj predhodnega dne, ki so bile posledica medsebojnih poslov družb A. in B., ki sta delovali povezano. Glede zatrjevanih (nižjih) odstopanj cene Agencija navaja, da je bila posledica prav vseh obravnavanih poslov z delnico C. zaporedno padanje uradnega tečaja navedene delnice in da so odstopanja narekovala padajoči trend cene delnice C. od 31. 5. 2022 dalje in da so na to izkazano vplivali subjekti nadzora s svojim trgovanjem, med njimi tudi družba A., pri čemer pa upoštevaje objavljene letne rezultate izdajatelja delnic C., padanje cene ni bilo pričakovano.

4Tožnik se v Ugovoru ni izjasnil o po stališču Agencije pomembnem dejstvu glede konkretnih odstopanj od prejšnjega zaključnega tečaja za malo manj kot 4 % pri večini obravnavanih poslov (treh od petih). V obrazložitvi Odredbe je pojasnila, da bi 4 % odstopanje sprožilo prekinitveno avkcijo, ki je v avkcijskem načinu trgovanja varovalni mehanizem,, ki preprečuje večja nenadna gibanja tečajev in pripomore k omejitvi dvigov oz. znižanj cen vrednostnih papirjev ter preprečevanju cenovnih manipulacij na trgu, ne more pa jih v celoti preprečiti. Spornost tožnikovih ravnanj je v tem, da so bila manipulativna ravnanja vseh udeleženih subjektov pri obravnavanih poslih usmerjena v vzbujanje napačnega vtisa o trgovanju z delnico C. (glede ponudbe, povpraševanja in gibanja cene delnice). Ne gre za posamezno oddano naročilo tik nad pragom prekinitvene avkcije. Cene v naročilih so bile skrbno oblikovane, da so obšle varovalni mehanizem. Družbi A. in B. sta upoštevaje okoliščine njunega večkratnega ponavljajočega medsebojnega trgovanja, na prepovedan način poskrbela za vtis trgovanja z delnico C. in gibanje njene cene (navzdol). Da je med zastopniki (lastniki) navedenih družb obstajalo medsebojno poznanstvo (sorodstveno razmerje), tožnik v Ugovoru ne oporeka. Glede njune usklajenosti ne more biti dvoma že iz razloga izkazanega ponavljajočega vzorca trgovanja obeh družb z delnicami v obravnavanem obdobju. Ne gre za pomemben delež dnevnega trgovanja na vsak posamezni trgovalni dan, ampak za ponavljajoče dejstvo več trgovalnih dni v opazovanem obdobju, kar je ključno. Agencija družbi A. očita manipulativnost petih poslov, sklenjenih na izrecno ugotovljene dneve v obdobju štirih mesecev, pri čemer so bile okoliščine sklenitve in njihove vsebine enake. Agencija ne sprejema navedb, kjer kršitelj poskuša prepričati v naključnost obravnavanega trgovanja. Gre za izkazan obstoj mreže povezav, ki v konkretnem primeru utemeljujejo medsebojno poznavanje obeh udeleženih fizičnih oseb, ki omogočajo medsebojno dogovarjanje.

5Določba 15. člena Uredbe MAR tržno manipulacijo prepoveduje z opredelitvijo, da gre za zlorabo trga in ni pogojena s pridobitvijo koristi udeležencev. Izvršitvena ravnanja tržne manipulacije določa 12. člen Uredbe MAR. Namen nadzora je odkrivanje in preprečevanje zlorab trga (424. člen Zakona o trgu finančnih instrumentov, v nadaljevanju ZTFI-1). Toženka zaključka o kršitvi prepovedi tržne manipulacije ni temeljila na očitku pridobljene koristi,, ampak na dejstvu povezanega delovanja navedenih družb, ki so v obravnavanem obdobju izdajale naročila za trgovanje oz. sklepale posle z delnicami C. in so dajale zavajajočo predstavo glede ponudbe, povpraševanja in cene navedene delnice. Glede dokaznih predlogov za zaslišanje direktorja A. in direktorja družbe B., D. D., toženka navaja, da je odločilna dejstva o povezanosti ravnanja navedenih družb ugotovila že na podlagi listinskih dokazov, zbranih v postopku nadzora trgovalnih podatkov borze, podatkov KDD in borznoposredniške družbe. Dejansko stanje je v tem delu razjasnjeno in dokazano, saj zaključki o povezanosti teh oseb temeljijo na objektivnih dejstvih in dokazih. Zaslišanje E. E. in D. D., ki naj bi izpovedovala dejstva v zvezi z neusklajenostjo delovanja družb A. in B. pri obravnavanem trgovanju z delnico C. zato ni potrebno ter tudi ne bi doprineslo k razjasnitvi zadeve. Izpovedovanje, da zaradi nižanja tečaja delnice C. tožnik ni imel koristi, pa je nepotrebno, ker gre za nerelevantno dejstvo.

6Tožnik zoper točki 2 in 3 izreka izpodbijanega sklepa in odločbe vlaga tožbo. Uvodoma predlaga začetek postopka predhodnega odločanja pred Sodiščem EU o tem, ali podtočka (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR velja tudi za nelikvidne vrednostne papirje in če, pod kakšnimi pogoji. Meni, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna, da so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Očita, da prisila k Izjavi, ki je po vsebini priznanje tržne manipulacije, nima podlage v ZTFI-1 in da nasprotuje pravici do molka po 29. členu Ustave RS. Točka 3. prvega odstavka ZTFI-1 ne določa načinov odprave kršitev. To določa drugi odstavek 426. člena ZTFI. Ugovarja, da je odmera stroškov neobrazložena, saj ni pojasnjeno, kako je toženka določila zahtevnost obravnavane zadeve. Med drugim navaja, da se stroški podvajajo. Dejansko stanje v zvezi z domnevnim obstojem tržne manipulacije ni pravilno ugotovljeno. Toženka na očitku domnevno povezanem delovanju družbe A., katere direktor je tožnik, z družbo B. gradi tezo o domnevni tržni manipulaciji, zato je bistveno, da se o zatrjevanem očitku lahko izrečeta direktorja obeh družb, pri čemer samo dejstvo poznanstva in sorodstvene vezi med tožnikom in direktorjem družbe B. ne izključuje možnosti, da družbi nista delovali povezano. V postopku je v zvezi s tem domnevno povezanim delovanjem predlagal zaslišanje direktorjev družb A. in B., kar je toženka kot nepotreben dokazni predlog zavrnila, saj je menila, da je obstoj okoliščin o medsebojnem poznanstvu dokazan, čemur tožnik nasprotuje. Da temu ni tako, tožnik lahko dokaže le tako, da se ga zasliši o tem, kot tudi direktorja družbe B. Očita kršitev pravice do izjave ter kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Navaja, da so posli bili na trgu vidni dalj časa in bi vanje lahko posegel katerikoli drug udeleženec trga, če bi imel interes kupiti delnice po ugodnejšem tečaju. Zaključek toženke, da sorodstvena povezava pomeni, da sta udeleženca sodelovala pri trgovanju, je arbitraren. Toženka ne pojasni, kako je možno sklepati, da sta se družbi A. in B. dogovorila za posle. Toženka tudi napačno interpretira delež poslov, ki sta jih sklenili. Toženka ne pojasni, v čem so imeli sklenjeni posli manipulativni učinek na druge udeležence, saj posli, ki jih je sklenila družba A. niso v ničemer spremenili stanja na trgu. Vtis trga prvenstveno daje ponudba za nakup in ponudba za prodajo. Za pravo tržno ceno delnice veliko bolj določa nakupno povpraševanje kot pa cena, po kateri je bil sklenjen zadnji posel s to delnico. Naročilo za nakup delnic na trgu je bilo prisotno več dni ali tednov in je bila informacija, da je možno delnice prodati po določeni ceni bila vidna vsem udeležencem. Trditev, da sta družbi A. in B. zniževali cen delnice, ni točna, saj toženka sama navaja, da je pri 40 % poslov prišlo do znižanja za več kot 4 %, tako da je bila avkcija prekinjena. Toženki očita napačno razlago usklajenosti naročil. Pri interpretaciji toženka zanemarja dejstvo, da so bila naročila družbe B. stalno na trgu in bi delnice po enakem tečaju kot družba A. prodal lahko kdorkoli ter da so se v vmesnem obdobju tudi sklepali posli. V tem času je bilo na borzi istočasno več nakupnih naročil, ki so bila očitno nižja od nakupnih naročil družbe B., kar pomeni, da sklenjeni posli z njo kot najboljšim ponudnikom za odkup niso mogli predstavljati tržne manipulacije z zniževanjem cene delnice C., saj bi bila cena C. brez nakupnih naročil družbe B. še nižja.

7Sodišču predlaga, naj vpogleda v predlagane listine, zasliši tožnika in D. D. ter postavi izvedenca za področje tržne manipulacije ter v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodi in odpravi točki 2 in 4 izreka izpodbijanega sklepa in odločbe ter Odredbo Agencije 0605-12/2022-41 z dne 12. 9. 2023. Če pa bo sodišče ocenilo, da mora dokazni postopek izvesti Agencija (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), tožnik podredno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep in odločbo v točkah 2 in 4 izreka odpravi ter zadevo v tem obsegu vrne Agenciji v nov postopek. V vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni razlogi v bistvenem enaki razlogom iz ugovora zoper Odredbo. Meni, da ni potrebe po predhodnem odločanju o možnostih tržne manipulacije z vrednostnim papirjem, ki je uvrščen v trgovanje na organiziranem trgu, ne glede na to, ali se z njim malo (ali nič) trguje. Uredba MAR je glede zlorab trga jasna, ta ravnanja so absolutna prepovedana, pri čemer velja to za vse udeležence organiziranega trga in glede vseh finančnih instrumentov, ki so uvrščeni v trgovanje na organiziranem trgu, ne glede na obseg trgovanja. Likvidnost oz. dalj časa trajajoča nelikvidnost na to nimata nobenega vpliva. Nelikvidnost v nobenem predpisu ni navedena kot razlog za umik delnice iz trgovanja na organiziranem trgu, kar pomeni, da lahko kotira na borzi tudi slabo likvidna ali nelikvidna delnica. Uredba MAR niti v 12. členu niti kateremkoli drugem členu tržne manipulacije ne pogojuje z obstojem delujočega trga. Toženka v zvezi s tožbenimi navedbami vztraja pri svojem odgovoru na ugovorne navedbe, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Stroške je tožniku odmerila po prvem odstavku tarifne številke 101 Tarife o taksah in nadomestilih, ki določa kriterij zahtevnosti posamezne zadeve, ki ga je toženka utemeljila. Obe osebi, pravna in fizična, sta kršitelja, ki sta z izvajanjem tržne manipulacije iz podtočke (i) točke (a) prvega odstavka 12 . člena Uredbe MAR, kršila prepoved iz 15. člena te uredbe. Povezanega delovanja pri tržni manipulaciji med tožnikom in družbo A. ter D. D. (in družbo B.) ni utemeljila samo na njunem poznanstvu in sorodstveni povezanosti., ampak širše, z različnimi dejstvi in okoliščinami, ki jih je navedla. Dokazni predlog za zaslišanje je zavrnila po skrbni presoji potrebe po izvedbi tega dokaza, kar je obrazložila (točka 9 izpodbijane odločbe). Vsa odločila dejstva o povezanosti ravnanja družb so bila ugotovljena na podlagi listinskih dokazov, zbranih v postopku nadzora in sicer iz zanesljivih virov, trgovalnih podatkov borze, podatkov KDD in borznoposredniške družbe in ki izkazujo dejstvo usklajenega izvrševanja naročil oziroma trgovanja z delnico C. obravnavanih družb ter izkazane mreže povezav, ki dokazujejo obstoj okoliščin o medsebojnem poznanstvu njunih lastnikov in direktorjev in da zaslišanje le teh ne bi v ničemer doprineslo k dodatni razjasnitvi zadeve. Navaja določbe ZTFI-1 (469. člen in 471. člen v zvezi z drugim odstavkom 488. člena), da Agencija praviloma odloča brez naroka, ustna obravnava pa se razpiše le iz zakonsko določenih razlogov. Tožnik in vsi ostali subjekti so v postopku podali pisne izjave. Razlog za razpis ustne obravnave niso bili podani, saj zaslišanje prič, ki bi o navedenem dejstvu še ustno izpovedale, ni bilo potrebno, saj je bilo po dejansko stanje razjasnjeno in po presoji toženke ni bilo razlogov za ustno obravnavo iz 1. in 4. točke drugega odstavka 471. člena ZTFI-1. Z ugovorom zoper Odredbo pa se je tožnik v predmetni zadevi tudi izčrpno izjasnil.

9Ni sporno, da so vsi posli, ki se sklenjeni na organiziranem trgu, v istem trenutku in istočasno obdobje, vidni, vendar so bili drugi udeleženci na trgu zavedeni z napačno predstavo o tem trgovanju glede ponudbe, povpraševanja in (gibanja) cene delnice C. in da je to lahko vlivalo na oblikovanje investicijskih odločitev drugih udeležencev na trgu, glede na posle, sklenjene med tožnikom oz. družbo A. in D. D. oz. družbo B. Zaključek o sodelovanju pri trgovanju toženka ni utemeljila na sorodstvenem razmerju, pač pa je to le ena od okoliščin, da je bilo trgovanje med navedenima osebama usklajeno, kar je rezultiralo v zaporednem zniževanju cene delnice C. Cena pri večini poslov (treh od petih) je bila tik pod mejo, ko bi 4 % odstopanje sprožilo prekinitveno avkcijo, ki preprečuje večja nenadna gibanja tečajev in pripomore k preprečevanju cenovnih manipulacij na trgu, ne more pa jih preprečiti. To velja tudi za obravnavani primer, ko je spornost ravno v tem, da so bila manipulativna ravnanja udeležencev, usmerjena v vzbujanje napačnega vtisa o trgovanju z delnico C. glede ponudbe, povpraševanja in gibanja cene delnice C. Ključno je, da je toženka dokazala obstoj več različnih dejstev in okoliščin (preteklo oziroma sedanje poslovno sodelovanje družb, dolgoletno medsebojno poznavanje lastnikov oz. zastopnikov družb, kapitalsko oz. upravljavsko povezanost, sorodstveno povezanost ter dejavnost in firmo družbe). Gre za vzorec več poslov, ki so sledili v opazovalnem obdobju. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I izreka:

10Tožba je utemeljena.

11Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikov ugovor z dne 22. 9. 2023 zoper Odredbo Agencije 0605-12/2022-41 z dne 12. 9. 2023, s katero je ugotovila tožnikovo kršitev prepovedi tržne manipulacije iz 15. člena Uredbe MAR v zvezi s podtočko (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena Uredbe MAR, ki naj bi jo storil tožnik, ko je za račun družbe A., na datume med 31. 5. 2022 in 13. 10. 2022 z družbo B., s katero je družba A. delovala povezano, sklenil posle na organiziranem trgu, ki ga je upravljala Ljubljanska Borza d. d., ki so dajali ostalim udeležencem zavajajočo predstavo glede ponudbe, povpraševanja in cene delnice C., izdajatelja KD. Člen 15. Uredbe MAR prepoveduje poskus ali izvajanje tržne manipulacije, ki je opredeljena v 12. členu Uredbe MAR.

12Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožnik pri sklepanju predmetnih poslov z delnico C. v obravnavanem obdobju ravnal povezano in usklajeno z družbo B. Sporna je ugotovitev toženke, da obravnavani posli z delnico C. predstavljajo tržno manipulacijo. Tožnik v postopku pred Agencijo (v ugovoru zoper Odredbo) in tožbi očita, da je toženka storila bistveno kršitev določb postopka, ker ni opravila ustne obravnave in na njej izvedla predlagane dokaze (zaslišanja tožnika in pričo D. D.), zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

13Uredba MAR v točki (a) prvega odstavka 12. člena tržno manipulacijo opredeljuje kot sklenitev posla, oddajo naročila za trgovanje ali drugo ravnanje, ki, med drugim (i) da je ali bi lahko dajalo napačne ali zavajajoče signale glede ponudbe finančnega instrumenta, povpraševanja po njem ali njegove cene, /.../, razen če oseba, ki sklene posel, odda naročilo za trgovanje ali se zaveže za kakršnokoli drugo ravnanje, ugotovi, da je bil tak posel, naročilo ali ravnanje izveden iz zakonitih razlogov in so skladni s sprejeto tržno prakso, kot je vzpostavljena v skladu s 13. členom. V 15. členu Uredba MAR tržno manipulacijo prepoveduje, za kršitev te prepovedi pa 30. člen te uredbe državam članicam nalaga, da (med drugim) omogočijo vsaj odreditev prenehanja ravnanja in prepoved ponovitve takšnega ravnanja kot upravni ukrep. V tej zvezi ZTFI-1 v drugem odstavku 426. člena določa, da če toženka pri nadzoru ugotovi kršitev določb Uredbe MAR, navedenih v (a) točki prvega odstavka 30. člena Uredbe MAR, /.../ izreče ukrepe nadzora iz (a) do (g) točke drugega odstavka 30. člena Uredbe MAR (in globe iz 540. člena ZTFI-1).

14Sodišče je izpodbijano odločbo preizkušalo na podlagi 480. člena ZTFI-1 v mejah tožbenega zahtevka in razlogov, ki so navedenih v tožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Pri tem je sodišče v skladu z določbo 479. člena ZTFI-1 upoštevalo, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku pred Agencijo.

15V procesnem smislu je za odločitev relevantna tudi določba 471. člena ZTFI-1, na podlagi katere Agencija odloča brez naroka (prvi odstavek), kot navaja toženka tudi v odgovoru na tožbo. Ne glede na prejšnji odstavek Agencija razpiše ustno ali videokonferenčno obravnavo, če: 1. je treba zaslišati priče ali izvedence, 2. sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi interesi, 3. je treba opraviti predstavitev vodenja poslov borznoposredniške družbe po 43. členu ZBan-3 v zvezi s 185. členom tega zakona ali 4. v drugih primerih, če presodi, da je to koristno za razjasnitev zadeve (drugi odstavek). V skladu z določbo drugega odstavka 463. člena ZTFI-1 se v primeru, če z ZTFI-1 ni drugače določeno, za postopke odločanja Agencije uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku ( v nadaljevanju ZUP).

16Glede očitanih procesnih kršitev zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, tožnik utemeljeno zatrjuje, da je v postopku pred Agencijo podal pravočasen in substanciran dokazni predlog za zaslišanje tožnika in priče D. D., ki bi lahko izpovedala, da družbi A. in B. pri trgovanju z delnicami C. v obravnavanem obdobju niso povezano delovali oz. se za sklepanje poslov z delnicami C. niso medsebojno dogovarjali. Z navedenim dokaznim predlogom je tožnik skušal dokazati v konkretnem primeru pravno relevantno dejstvo, ki je bilo med strankama sporno in sicer, da tožnik z družbo B. pri trgovanju z delnicami C. v obravnavanem obdobju ni deloval povezano oz. da se za sklepanje poslov z delnicami C. niso medsebojno dogovarjali. Za dokazovanje tega spornega dejstva je tožnik predlagal svoje zaslišanje kot tudi zastopnika družba B., D. D. Toženka je predlagane dokaze zavrnila z obrazložitvijo, da je odločilna dejstva o povezanosti ravnanja navedenih družb ugotovila že na podlagi listinskih dokazov, zbranih v postopku nadzora trgovalnih podatkov borze, podatkov KDD in borznoposredniške družbe. Dejansko stanje je v tem delu po mnenju toženke bilo zato že razjasnjeno in dokazano, saj zaključki o povezanosti teh oseb temeljijo na objektivnih dejstvih in dokazih. Zaslišanje tožnika in priče D. D., ki naj bi izpovedovali dejstva o nepovezanosti tožnika z družbo B. pri obravnavanem trgovanju z delnico C., po mnenju toženke ni potrebno ter tudi ne bi doprineslo k razjasnitvi zadeve. S takšno zavrnitvijo dokaznega predloga pa je toženka, ne da bi poprej opravila predlagana zaslišanja, vnaprej presodila, da izvedba teh dokazov ne bo spremenila njenih dejanskih ugotovitev o povezanem delovanju tožnika z družbo B. Zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem priče z argumentom, da njeno zaslišanje ne bi v ničemer doprineslo k dodatni razjasnitvi zadeve, pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, zaradi česar je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in kršitev pravice do izvajanja dokazov (ki je sestavni del pravice do izjave), ter predstavlja tudi kršitev ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kar utemeljeno navaja tudi tožnik. Toženka se je v konkretnem primeru pri svojem odločanju nezakonito oprla zgolj na listinske dokaze, predlagano zaslišanje prič pa ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov.

17Po presoji sodišča ni pravilno stališče toženke, da je zakonito zavrnila v postopku predlagano zaslišanje priče D. D. in tožnika, ki naj bi izpovedali o neobstoju povezanega delovanja oz. medsebojnega dogovarjanja tožnika z družbo B., ker je odločilna dejstva ugotovila že na podlagi listinskih dokazov, zbranih v postopku nadzora in je to dejstvo štela za dokazano. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje se toženka sklicuje na pisne izjave priče in tožnika, ki sta pisno izpovedali, da z družbo tožnika A. oz. B. nista povezano delovali oz. da se za sklepanje poslov z delnicami C. ni dogovarjalo. Toženka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga zaslišanja priče in tožnika navaja, da je pisno izjavo priče in tožnika v postopku nadzora že presodila ter na podlagi vseh listinskih dokazov skupaj štela dejstvo povezanosti ravnanja tožnika z družbo B. pri obravnavanih poslih tožnika za račun družbe A. z delnico C. za dokazano. Razlogi za razpis ustne obravnave po 471. členu ZTFI-1 v obravnavanem primeru po mnenju toženke niso bili podani, saj zaslišanje priče in tožnika, ki sta v postopku že podala pisne izjave in bi o tem še ustno izpovedovala, ni bilo potrebno. Dejansko stanje je bilo po mnenju toženke v celoti razjasnjeno. Sodišče predhodno navedenem stališču toženke ne sledi. Četudi dajejo stranke v skladu z določbo 469. člena ZTFI-1 svoje izjave pisno in jim možnost podajanja pisnih izjav Agencija v skladu s 470. členom ZTFI-1 toženka tudi mora zagotoviti, lahko v dokaz svojih trditev predlagajo tudi zaslišanje prič. V skladu s 1. točko drugega odstavka 471. člena ZTFI-1 Agencija razpiše ustno obravnavo, če je treba zaslišati priče ali izvedence. O tem, kdaj je treba zaslišati priče, ZTFI-1 nima posebnih določb.¹ V skladu z drugim odstavkom 463. člena ZTFI-1 se v primeru, če z ZTFI-1 ni drugače določeno, za postopke odločanja Agencije uporablja ZUP. Navedeno pomeni, da mora Agencija v postopkih spoštovati tudi temeljna načela ZUP (8. člen in 9. člen) ter zagotavljati spoštovanje ustavnih pravic in svoboščin (2. člen, 22. člen in 23. člen Ustave RS). Po presoji sodišča bi Agencija predlagani dokaz za zaslišanje priče morala obravnavati in ga izvesti ali pa zavrniti iz zakonsko dopustnih razlogov. Med temi razlogi pa ni dopustna vnaprejšnja dokazna ocena.² V konkretnem primeru je toženka tožnikov dokazni predlog za zaslišanje priče zavrnila z neustreznim argumentom, da je navedena priče že podala pisno izjavo, in da dejstvo o povezanosti ravnanja tožnika z družbo B. pri obravnavanih poslih z delnico C. šteje za dokazano že na podlagi listinskih dokazov.

18O tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi, pri čemer se dokazi izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP). Kot dokaz se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, postavitev izvedenca in ogled (drugi odstavek 164. člena ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj preko izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.³ Povedano drugače: če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to stranka izpodbija z drugimi dokazi oz. jih predlaga (npr. zaslišanje prič), mora organ oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato pred tem tudi izvesti. Ker je v obravnavanem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajali iz listinske dokumentacije ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer zaslišanje priče in tudi tožnika, bi morala po presoji sodišča toženka opraviti ustno obravnavo in izvesti predlagane dokaze. Kolikor se toženka pri utemeljevanju, da ji ustne obravnave ni treba opraviti zaradi posebnosti postopka sklicuje na 469. člen, 47o člen in prvi odstavek 471. člena ZTFI-1, je po presoji sodišča takšno stališče napačno. Res je, da se zaradi posebnosti postopka nadzora Agencije dokazni postopek izvaja s podajo pisnih izjav stranke, vendar pa to ni izključno dokazno sredstvo, saj je tudi v teh postopkih dopustno dokazovanje z vsemi dokaznimi sredstvi, ki so primerna in ustrezna. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba dokazni predlog za zaslišanje priče izvesti ali pa ga zavrniti iz zakonsko dopustnih razlogov tj., če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga priča dokazala za odločitev ni pravno relevanten ali pa neprimeren za ugotovitev določenega dejstva.

19Ker je po povedanem izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in točki 2 in 4 izreka izpodbijanega sklepa in odločbe odpravilo ter zadevo v navedenem obsegu, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, vrnilo Agenciji v ponovni postopek, v katerem je vezana na stališče sodišča, ki se tičejo postopka. Toženka naj v ponovnem postopku opravi ustno obravnavo in na njej tožniku omogoči dokazovanje svojih trditev in sledeč rezultatu ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odloči. Če pa toženka meni, da zaslišanje predlagane priče ni primerno, ni potrebno ali je nerelevantno, pa naj predlagan dokaz zavrne z ustavno skladno obrazložitvijo. Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člena ZUS-1).

20Ker je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo iz procesnih razlogov, se ni opredeljevalo drugih tožbenih ugovorov.

21Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločitev v izpodbijanem delu odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki 2 izreka:

22Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

23Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

24Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

¹ Glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 426/2016-15 z dne 10. 10. 2017 in IV U 222/2017-41a z dne 3. 6. 2019.
² Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 190/2017 z dne 13. 2. 2019.
³ R. Pirnat v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana, 2020, str. 207-210.