VDSS sklep Pdp 542/2014

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2008 dalje do plačila. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 56.000,00 EUR zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 357,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. V IV. točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je zavrnilo višji tožbeni zahtevek v znesku 11.742,80 EUR. Prav tako je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka od 1. 7. 2010 dalje mesečno plačevati znesek 150,00 EUR iz naslova mesečne rente za tujo pomoč in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle vloge plača v roku 15 dni, po pravnomočnosti skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu naprej, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (tožnik se tudi zoper to odločitev ne pritožuje). V VI. točki izreka, ki je bila popravljena s popravnim sklepom, je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.999,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo in sicer na račun prvostopenjskega sodišča, kot to izhaja iz VI. točke izreka izpodbijane sodbe.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del (I. in III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi (pravilno spremeni) in zavrne tožbeni zahtevek tožnika v celoti, tožniku pa naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku paricijskega roka. V pritožbi navaja, da je že v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče prve stopnje odloči o tožniški varščini na podlagi 90. člena ZMZPP, ki naj bi jo založil tožnik kot tuj državljan s prebivališčem na Kosovu in sicer zaradi obstoja resne nevarnosti, da tožena stranka ne bi prišla do povrnitve pravdnih stroškov. Ta predlog je tožena stranka ponovila tudi na naroku za glavno obravnavo, v zvezi z njim vložila v spis določene listine, vendar sodišče prve stopnje o predlogu ni odločilo. Kljub določbi člena 92/3 ZMZPP je tožena stranka nadaljevala s postopkom o glavni stvari, saj pozna škodljive posledice, ki bi ji nastale zaradi neudeležbe na narokih. Ker sodišče prve stopnje o njenem predlogu ni odločilo, je kršilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb postopka, izdaja sodbe o glavni stvari pa je zato nezakonita. Poleg tega je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Tožnik namreč ni nosil čelade, čeprav je delovodja nošenje čelad vedno zahteval, enako kot je zahteval nošenje predpisane delovne obleke. Tožnik je imel opravljen izpit za delo na višini, zato je bil seznanjen z obvezno opremo, ki bi jo pri delu moral nositi. Če tožnik ni hotel nositi čelade in ni želel biti privezan, čeprav je tožena stranka to od njega zahtevala, je soodgovoren za nastalo škodo. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnika, da je na dan nesreče na odru delal prvič. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da za tožnikovo delo ni bila potrebna posebna spretnost, poleg tega pa je tožnik že prej opravljal podobna težka fizična dela, pred nesrečo je bil pri toženi stranki zaposlen že 7 mesecev in pol, zato je nesrečo povzročila tudi njegova nepazljivosti in neupoštevanje varnosti pri delu. Sodišče prve stopnje je odločilo o nepremoženjski škodi in njeni višini, čeprav izvedenec tožnika ni pregledal, saj ta za stroške izvedenca ni založil predujma. Sodišče prve stopnje nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko samo razmejilo obseg zdravljenja in z njim zvezanih telesnih in duševnih bolečin, strahu in ostalih nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki odpadejo na poškodbo tožnika. Zato bi moralo njegov zahtevek v celoti zavrniti. Brez dokaza z izvedencem medicinske stroke sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi ne obstoja trajnih posledic poškodb, saj zdravniška dokumentacija ne nudi podlage za ugotovitev bolečinskega obdobja, ki je bilo posledica poškodb, ki jih je tožnik utrpel. To lahko ugotovi le strokovnjak in ne sodišče, to pa velja tudi glede zahtevka za strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in materialno škodo (podobno tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1909/2011 z dne 9. 11. 2011). Sodišče prve stopnje pri odločanju o nepremoženjski in premoženjski škodi tudi ni upoštevalo dokazov tožene stranke in njene izpovedbe. Če bi bila poškodba tožnika tako huda, kot to zatrjuje tožnik, ne bi mogel s toženo stranko v letu 2008 skleniti nove pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas in isto vrsto delo, kot ga je opravljal pred nesrečo. Pred začetkom dela po novi pogodbi o zaposlitvi je zdravniški pregled pokazal, da tožnik lahko še naprej opravlja težka fizična dela. Tožnik je to delo tudi opravljal, kar izhaja tudi iz izpovedbe A.A., ki je pojasnil tudi, da tožnik ni nikoli potarnal, da česa ne more delati. Iz izvedenih dokazov pa izhaja tudi (pričanje tožene stranke in A.A.), da je tožena stranka tožniku po nesreči tudi finančno in drugače pomagala (obiski v bolnišnici, nakupi zdravil in sanitetnega materiala, prevozi na zdravstvene preglede ..., nakup letalske vozovnice za B.), kar vse bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odločanju o vtoževani premoženjski škodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 16/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (nasprotje med izrekom in razlogi sodbe v zvezi s prisojeno premoženjsko škodo), ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, storilo pa je bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP, zaradi česar pa je ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno, odločitev o utemeljenosti dela tožnikovega tožbenega zahtevka pa vsaj preuranjena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljena pritožba tožene stranke, s katero izpodbija zakonitost prvostopenjske sodbe iz razloga, ker sodišče prve stopnje tožniku ni naložilo plačila varščine za pravdne stroške v skladu z 90. členom oz. 92. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.). Tretja točka 1. odstavka 91. člena ZMZPP namreč določa, da toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške tudi v primeru, če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikovo terjatev iz njegovega delovnega razmerja v Sloveniji. Med takšne terjatve pa spadajo tudi terjatve, ki jih tožnik uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje o predlogu tožene stranke zares ni odločilo s sklepom, kar določa 92. člen ZMZPP, vendar pa je ta kršitev relativnega značaja (tožena stranka te kršitve tudi sicer ni pravočasno uveljavljala - 286.b. ZPP), ki ni imela vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sodbe. Razen tega si po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka tudi napačno razlaga določbo člena 92/3 ZMZPP, ki daje tožencu možnost, da ne nadaljuje postopka o glavni stvari, dokler sodišče pravnomočno ne odloči o njegovem zahtevku za položitev varščine za pravdne stroške. Kolikor bi obstajali pogoji za varščino za pravdne stroške, nesodelovanje tožene stranke v postopku o glavni stvari do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za vložitev varščine za toženo stranko ne bi imelo negativnih posledic.

Tožnik, ki je tuj državljan in nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, je od tožene stranke vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu. Dne 28. 10. 2006 je pri delu na gradbišču padel iz gradbenega odra (ki ni imel prečne ograje) iz višine približno 8 metrov in pri tem padcu po ugotovitvi sodišča prve stopnje utrpel izredno hude telesne poškodbe, (zdrobljen zlom desne koželjnice, zlom čolnička desnega zapestja, izpah lunarne kosti desnega zapestja, odlom stiloidnega procesusa desne podlahtnice, stisnjen zlom dvanajstega prsnega vretenca in prvega ledvenega vretenca, zlom odrastka četrtega ledvenega vretenca, zlom sklepne jamice desne kolčnice, zlom križnice, zlom desne sramnične kosti, pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, ...). Ob padcu je izgubil zavest, z reševalnim vozilom je bil pripeljan na urgentni kirurški blok Kliničnega centra v C., kjer je bil po večih opravljenih zdravniških pregledih operiran. Po določenem času je bil puščen v domačo oskrbo, nato pa ponovno večkrat hospitaliziran (tudi zaradi odstranitve fiksacij), kar vse izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. V času zdravljenja je utrpel več nevšečnosti. Zaradi nesreče je utrpel tako primarni kot sekundarni strah, kar prav tako izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Posledica nesreče pa je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi tožnikova skaženost, zaradi česar trpi duševne bolečine.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožniku podani vsi elementi. Tožena stranka je tožniku objektivno odgovorna zaradi dela na višini, krivdno odgovorna zaradi opustitve dolžnega nadzora za varno delo in zaradi opustitve zagotavljanja varnih pogojev dela, podana je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, ugotovilo pa je tudi, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Z navedenimi zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi podrobno obrazložilo, soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka v pritožbo neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je do tožnikovega prispevka k tej škodi prišlo zato, ker tožnik ni nosil varnostne čelade (čeprav naj bi to tožena stranka od njega zahtevala), ker ni nosil obvezne varovalne opreme, ker ni želel biti privezan in ker je imel opravljen izpit iz dela na višini. Na podlagi tožnikove izpovedbe, ki je ni izpodbila niti izpovedba priče A.A., (kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni imel na razpolago niti čelade niti vrvi, s katero bi se zavaroval pred padcem. Ugotovilo je, da je tožnik na odru delal kritičnega dne prvič in da ni imel nikakršnih izkušenj z odrejenim delom (odstranjevanje desk iz posušenega betona na višini 8 metrov). Tako tožniku ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka k nastanku škode. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je A.A. pojasnil, da so imeli delavci na razpolago čelade, pritožbeno sodišče ugotavlja, da A.A. ni izpovedal, da so imeli delavci na razpolago čelade tudi spornega dne. A.A. pa je povedal tudi, da ne verjame, da so kritičnega dne delavci varovalne čelade imeli na glavi. Navedel je tudi, da se pri delu, ki sta ga opravljala skupaj s tožnikom (A.A. je bil skupaj s tožnikom na gradbenem odru) vrvi običajno ne uporablja. To pa pomeni, da nikakor ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da se tožnik ni želel privezati na gradbenem odru. Zato je povsem neutemeljen očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo izpovedbo priče A.A., iz katere naj bi izhajalo, da je do škode prišlo tudi zaradi soprispevka tožnika. Delodajalec je namreč dolžan delavcu zagotoviti pogoje za varno delo, ustrezno varovalno opremo in ga o uporabi le-te pravilno poučiti, pri njeni uporabi pa tudi nadzorovati. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožena stranka to storila, ob tem, da delavcem ni zagotovila niti varnega gradbenega odra. Kot je bilo že pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, gradbeni oder na katerem sta delala A.A. in tožnik, ni imel prečne varovalne ograje. Do nesreče je prišlo potem, ko je tožnik poskušal iz posušenega betona izpuliti desko. Ko je to desko močneje potegnil, se je le-ta izpulila, tožnik je izgubil ravnotežje in padel iz nezavarovanega gradbenega odra. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka k nastali škodi, so povsem irelevantne tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da za delo tožnika ni bila potrebna posebna spretnost oz., da je tožnik že prej opravljal podobna težka fizična dela (ob tem je potrebno poudariti, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik že prej opravljal podobna dela na višini, kot jih je opravljal v času, ko je prišlo do sporne nesreče pri delu).

Po stališču pritožbenega sodišča pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni imelo ustreznega strokovnega znanja, da je samo, brez izvedenca medicinske stroke ustrezne smeri, razmejilo obseg zdravljenja in z njim povezanih telesnih in duševnih bolečin, strahu oz. nevšečnosti med zdravljenjem, še posebej ob dejstvu obsežnih poškodb in dolgotrajnega zdravljenja ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki so doletele tožnika zaradi nesreče pri delu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi namreč lahko te posledice nesreče pravilno ugotovil le sodni izvedenec, ob uporabi strokovnega znanja oz. na podlagi pravil znanosti, stroke in izkušenj (s katerimi, kot je bilo že zatrjevano, sodišče ne razpolaga).

Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer nameravalo postaviti izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagal tožnik, vendar pa je izvedbo tega dokaza opustilo, ker tožnik v postavljenem roku predujma za izvedbo dokaza za izvedenca ni založil. Tožnik je sicer pravočasno predlagal, da mu sodišče podaljša rok za plačilo predujma v višini 1.000,00 EUR z obrazložitvijo, da je v izredno slabem premoženjskem stanju, vendar pa sodišče njegovemu predlogu za podaljšanje roka za plačilo predujma ni ugodilo. O posameznih oblikah nepremoženjske škode, ki jo je tožnik vtoževal in odškodnini zanje, je odločilo le na podlagi tožnikove izpovedbe in medicinske dokumentacije, ki jo je v spis vložil tožnik. Na podlagi teh dokazov pa po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje glede na obseg in vrste tožnikov poškodb, poteka zdravljenja, kot ga je razbrati iz medicinske dokumentacije in tožnikovih navedb ni moglo pravilno in preverljivo ugotoviti trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, ki jih je utrpel tožnik, nevšečnosti med zdravljenjem, pa tudi strahu in ostalih oblik nepremoženjske škode, ko jo je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal. Ob upoštevanju navedenega je dejansko stanje po ugotovitvi pritožbenega sodišča ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče dodaja, da dejstvo, da tožnik ni založil zneska za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ni predstavljalo ovire, da bi sodišče prve stopnje na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) izvedlo ta dokaz po uradni dolžnosti in na podlagi 2. odstavka 34. člena ZDSS-1 odločilo tudi o znesku, ki je bil potreben za izvedbo tega dokaza (iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je sodišče pri odločitvi v zvezi z izvedencem medicinske stroke oprlo le na 153. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da mora sodišče pri določanju roka, v katerem naj bi stranka založila predujem za izvedbo dokaza, ki ga predlaga sama oz., ki bi ga sodišče izvedlo na podlagi 1. odstavka 34. člena ZDSS-1, dati stranki primeren rok, tudi upoštevaje premoženjsko stanje stranke, ki naj bi ta predujem založila (in ta rok po potrebi tudi ustrezno podaljšati).

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, ugodilni del izpodbijane sodbe v zvezi z vtoževano nepremoženjsko škodo razveljavilo in glede navedenega zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče pa je razveljavilo tudi del odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožniku prisodilo del vtoževane premoženjske škode, saj je ugotovilo, da je podano nasprotje med odločitvijo v izreku sodbe in razlogih sodbe glede te škode. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku v 3. točki izreka prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 357,20 EUR, medtem ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožnikova premoženjska škoda znaša 338,40 EUR. S tem je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj ugotovljene bistvene kršitve določb postopka, v skladu s stališči pritožbenega sodišča in upoštevaje 34. člen ZDSS-1 odločiti tudi o izvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. oz. 4. odstavku 165. člena ZPP na podlagi katerih sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi oz. če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.