VSL sklep II Cp 607/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora tožnik v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu plačati 1.000,00 EUR varščine za pravdne stroške.

2Tožnik se je pritožil in predlaga razveljavitev navedenega sklepa. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da kot državljan Republike Hrvaške ni dolžan plačati tožniške varščine, ker je to v nasprotju z Zakonom o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. Sicer pa sodišče ni ugotavljalo tožnikovega premoženjskega stanja. Tudi v Republiki Sloveniji ima tožnik nepremično premoženje, ki ga uveljavlja s tožbo.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravilo je, da mora tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima prebivališča v državi, kjer teče pravda, na zahtevo toženca založiti tožniško varščino. Tako je predpisano v prvem odstavku 90. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1). Isti zakon v 91. členu posebej določa izjeme od tega pravila. Toženec tako nima pravice do varščine za pravdne stroške: 1. če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine; 2. če tožnik uživa v Republiki Sloveniji pravico pribežališča; 3. če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz njegovega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji; 4. če gre za zakonski spor ali za spor o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva ali spor o zakonitem preživljanju; 5. če gre za menično ali čekovno tožbo, za nasprotno tožbo ali tožbo za izdajo plačilnega naloga.

6V tožnikovem primeru ni podana nobena od naštetih izjem. Tožnik živi v Republiki Hrvaški, s tožbo v tej pravdi uveljavlja stvarnopravni zahtevek, na oprostitev plačila varščine na temelju vzajemnosti pa se ni skliceval.

7Zmotno je pritožbeno stališče, da toženka zaradi meddržavne pogodbe ni upravičena do varščine za svoje pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o toženkinem ugovoru pravilno sklepalo, da 16. člen Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (2) ni ovira za uveljavitev te pravice. Po navedenem pogodbenem določilu od državljana ene države pogodbenice, ki nastopa pred sodiščem druge države pogodbenice kot tožnik ali intervenient, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te države nima stalnega prebivališča. To pomeni, da zgolj državljanstvo in domicil tožnika res ne zadoščata za določitev varščine, vendar se je toženka v svojem ugovoru sklicevala tudi na tožnikovo slabo premoženjsko stanje. Kakšne so tožnikove gmotne razmere in možnosti, se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo, ko je odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v tej pravdi. Ker je tožnikovemu predlogu ugodilo, je toženkina bojazen, da bi bilo poplačilo njenih pravdnih stroškov morebiti lahko ogroženo, očitno utemeljena. Končno pa tožnik v pritožbi ugotovitvi izpodbijanega sklepa o njegovem slabem premoženjskem stanju niti obrazloženo ne oporeka. Nepremičnina, ki je predmet tožbenega zahtevka, oziroma tožnikova lastninska pravica na njej pa je še sporna, zato je pri presoji tožnikovih premoženjskih razmer ni mogoče upoštevati.

8Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku naložilo plačilo tožniške varščine. Tudi njena višina je primerna glede na naravo spora, sicer pa je tožnik v pritožbi ne izpodbija. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa tožnik ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (3) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 56/99

(2) Ur. l. RS – MP, št. 10/94

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008