VSRS Sodba I Up 1594/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 6.11.2003, s katero sta bili zavrnjeni pritožba tožeče stranke in pritožba njenega deklaranta (A. d.o.o., L.) proti odločbi Carinskega urada L. z dne 9.3.2001. Z njo je bil zavrnjen zahtevek tožničinega deklaranta za spremembo podatkov na carinski deklaraciji ECL, št K4-7 izpostave T.L. z dne 12.11.1999, zahtevek za umik carinske deklaracije št K4-8, izpostave T.L. z istega dne ter zahtevek za povračilo plačila carine in davka na dodano vrednost.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je bilo po podatkih upravnih spisov blago, ki je bilo s carinskima deklaracijama št. K-7 ter št. K-8, obe z dne 12.11.1999, prijavljeno v carinski postopek prepuščeno tožničinem deklarantu že pred 16.10.2000, ko je bila zahtevana sprememba podatkov oziroma umik omenjenih carinskih deklaracij. Zato pritrjuje toženi stranki, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji niti za spreminjanje posameznih podatkov v carinski deklaraciji (3. točka 2. odstavka 50. člena Carinskega zakona - CZ) niti za umik carinskih deklaracij (3. odstavek 51. člena CZ). V postopku naknadnega preverjanja carinskih deklaracij uvedenega na zahtevo tožničinega deklaranta (1. odstavek 62. člena CZ) ni bilo ugotovljeno, da bi bila odločitev v zadevnih carinskih postopkih sprejeta na podlagi netočnih oziroma nepopolnih informacij. V ugotovitvenem postopku, izvedenem na podlagi 2. odstavka 62. člena CZ, je carinski organ pregledal sporne deklaracije in njim priložene fakture ter ugotovil, da v carinski deklaracijah prijavljeni podatki ustrezajo podatkom priloženih faktur. Zato prvostopno sodišče zavrača tožbeni ugovor, da naj ne bi bil izveden ustrezni ugotovitveni postopek, pritrjuje pa toženi stranki, da tudi po njegovi presoji ni bilo potrebe po sprejemanju ukrepov v smislu 3. odstavka 62. člena CZ. Tožeča stranka je Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij iz dne 12.10.2000, s katero dokazuje obstoj dogovora o količinskem rabatu, predložila šele toženi stranki v pritožbenem postopku. Zato je pravilno stališče, da za upoštevanje količinskega rabata v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji določeni v 25. členu CZ, saj v času ugotavljanja carinske vrednosti, uveljavljani rabat še ni bil določen. Dokazovanje ustnega dogovora o tem, pa tudi po njegovi presoji, ne more nadomestiti pomanjkanja listinskega dokazila v trenutku carinjenja.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 72. člena ZUS) navaja, da naj bi dokaze o obstoju materialnega rabata (oziroma o dogovoru o njem) navajala že v času ugotavljanja carinske vrednosti. Zato ne drži, da materialni rabat ni obstajal v času ugotavljanja carinske vrednosti niti, da ga ni bilo možno ugotoviti. Tožena stranka naj ne bi na podlagi 2. odstavka 62. člena CZ izvedla ustreznega ugotovitvenega postopka o podatkih, ki se vpisujejo v carinsko deklaracijo, niti ji ni dala možnosti, da bi se tega postopka udeleževala in izjavila o njegovih ugotovitvah. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno (ne)upoštevanje materialnega rabata pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga, ki je bilo uvoženo po ECL št. K-7 in št. K-8, obe z dne 12.11.1999, in ga je tožeča stranka oziroma zanjo njen deklarant uveljavljala po že izvršenem uvozu blaga.

Ni sporno, da se sicer materialni rabat kot tak lahko upošteva pri določanju carinske vrednosti blaga, vendar le ob pogojih, ki jih za upoštevanja popustov in znižanja cen določa CZ v 1. odstavku 25. člena.

Po določbi 1. odstavka 25. člena CZ se običajna znižanja cen in kasa skonto upošteva pri določanju carinske vrednosti blaga le, če je znižanje cene blaga ob uvozu oziroma v trenutku ugotavljanja carinske vrednosti že določeno in pa uveljavljeno v dogovorjenem roku po uvozu blaga. Pomeni, da kasneje, po že izvršenem uvozu, določenih znižanj pri določanju carinske osnove ni mogoče upoštevati.

Da tožnica oziroma njen deklarant količinskega popusta - rabata ni uveljavljala ob carinjenju blaga niti ni takrat dokazovala, da bi bila upravičena do deklariranega popusta, je bilo glede na podatke upravnih spisov, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno. Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12.10.2000 je bila namreč sklenjena po uvozu blaga, kar pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti, višina materialnega rabata še ni bila določena. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokazovanje ustnega dogovora ne more nadomestiti pomanjkanja listinskega dokazila v trenutku carinjenja. Ker pogoji za upoštevanje popustov in znižanja cen določeni v 1. odstavku 25. člena CZ tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni, je bil carinski dolg pravilno obračunan. Zato pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Carinski organ je točnost podatkov v omenjenih carinskih deklaracijah na pobudo (zahtevo) tožničinega deklaranta preverjal v posebnem ugotovitvenem postopku, določenem v 2. odstavku 62. člena CZ. Predmet preverjanja so bile carinske deklaracije ter drugi dokumenti, ki se nanašajo na sporni uvoz, ter jih je carinskemu organu predložil tožničin deklarant. Naknadno preverjanje deklaracij ni pokazalo, da bi bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij, zato tudi ni bilo potrebe po sprejemu ukrepov v smislu 3. odstavka 62. člena CZ, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ugovor, da ustrezni ugotovitveni postopek ni bil izveden, zato nima podlage v upravnih spisih. V postopku je carinski organ ugotavljal dejansko stanje na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožnica oziroma njen deklarant. Ugotovil je, da v carinskih deklaracijah prijavljeni podatki ustrezajo podatkom, ki jih izkazujejo deklaracijam priložene fakture. Zato je brezpredmeten tožničin ugovor, da naj ji ne bi bilo omogočeno, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku.

Spreminjanja carinske deklaracije ni več mogoče dovoliti potem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu (3. točka 2. odstavka 50. člena CZ), umik carinske deklaracije pa praviloma ni mogoč potem, ko je bilo blago že prepuščeno v izbrani carinski postopek (3. odstavek 51. člena CZ). Zato je bilo v zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločeno, da se deklarantov zahtevek za spremembo posameznih podatkov v carinskih deklaracijah oziroma njihov umik zavrne. Točnost podatkov v carinskih deklaracijah pa je bila, kot je že bilo navedeno, preverjena v posebnem postopku naknadnega preverjanja deklaracij, urejenem v 62. členu CZ.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 1. odstavka 72. člena ZUS ni dopustno uveljavljati.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.