59. člen CZ-B

Ker je bil tožnik "aktivni družbenik" družbe, izbrisane po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij, je odgovoren za plačilo njenega carinskega dolga.

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

Tožnik svojega zahtevka (carinske deklaracije) ne more več spreminjati potem, ko je blago prepuščeno deklarantu (50. člen CZ). Tožnik preferencialne obravnave blaga v carinski deklaraciji ni uveljavljal, ravno tako ni pridobil dovoljenja za poenostavljeni postopek - nepopolno deklaracijo.

V obravnavanem primeru je za odločitev o naknadnem obračunu relevantna okoliščina, da je tožnik imel dovoljenje za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov po 3. točki 1. odstavka 59. člena CZ, zato se v tem primeru, tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, glede narave, carinske vrednosti in količine blaga v smislu 151. člena CZ upošteva po določbi 3. odstavka 85. člena CZ tista narava blaga, ki je veljala v trenutku začetka postopka carinskega skladiščenja za to blago. Za obravnavano blago v tem carinskem postopku sprostitve blaga v prost promet pa ni sporno, da je bilo v predhodni postopek carinskega skladiščenja prijavljeno brez predloženega potrdila o poreklu, saj je šele naknadno, že po prepustitvi blaga v izbran carinski postopek, tožnik predložil naknadno pridobljeno potrdilo o prometu (EUR.1), ki pa je bilo zavrnjeno, kar pa ni predmet tega spora.

S potekom absolutnega zastaralnega roka preneha le pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da določeno blago iz zadevne ECL ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo, saj deklarant ob prijavljanju podatkov ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavi pooblaščenega izvoznika, podanih na fakturi, in sicer da za omenjeno blago ne velja preferencialna obravnava v smislu b) točke 1. odstavka 16. člena Odloka o preferencialnih pravilih, ki se v letu 2001 uporabljajo za izvajanje Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma CEFTA. Zato je tudi po mnenju sodišča podan razlog za nastanek carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja dolžnosti po točki b) 1. odstavka 146. člena CZ. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za napako carinskega organa v smislu a) točke 5. odstavka 154. člena CZ. Kolikor tožnik ob prijavljanju podatkov v obravnavani deklaraciji sam ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavah pooblaščenega izvoznika na fakturah, ni mogoče reči, da carinski dolžnik ni mogel opaziti, da je napačno deklariral in da je torej ravnal v dobri veri. Deklarant pa mora po 47. a členu CZ zagotoviti med drugim točnost podatkov, ki jih navaja v carinski dekla