50. člen CZ-B

V 50. členu Carinskega zakona je jasno določeno, v katerih primerih je dopustno na zahtevo deklaranta spremeniti posamezne podatke v deklaraciji, ki jo je carinski organ že sprejel. V 3. točki drugega odstavka navedenega člena je določeno, da spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu. V skladu z navedenim je tudi upravnosodna praksa zavzela stališče, da uveljavljanje carinskih ugodnosti – te se uveljavljajo z vpisom ustreznih podatkov v deklaracijo – v nasprotju s to določbo ni dopustno (glej npr. zadeve I Up 563/2003 z dne 11. 5. 2006, I Up 1251/2005 z dne 20. 7. 2006 in X Ips 510/2005 z dne 29. 10. 2008), od tega stališča pa izpodbijani sodbi ne odstopata.

Sprememba podatkov v carinski deklaraciji in uporaba izrednih pravnih sredstev v carinskih postopkih nista primerljivi ravnanji. Medtem ko je sprememba podatkov v carinski deklaraciji možnost deklaranta, ki jo ima ta v fazi carinskega postopka, ko še ni bilo odločeno o carinski obveznosti, je uporaba izrednih pravnih sredstev možnost stranke ali organa, da poseže v dokončno oziroma pravnomočno odločitev o carinski obveznosti.

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je treba carinske ugodnosti izrecno uveljavljati na predpisan način, njihovo kasnejše uveljavljanje pa ni več mogoče, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 50. člena CZ. Ker torej o tem vprašanju, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno za dovoljenost revizije, obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, ne gre več za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Vprašanje, ali je carinska deklaracija spremenljiv pravni akt, ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj iz določb 50. člena CZ, ki natančno opredeljujejo spremembo podatkov v carinski deklaraciji, jasno izhaja, v katerih primerih je deklaracijo mogoče spremeniti.

Iz določbe 50. člena CZ, ki natančno opredeljuje spremembo podatkov v carinski deklaraciji, je jasno in nedvoumno razvidno, v katerih primerih je deklaracijo mogoče spremeniti, zato vprašanje spremenljivosti deklaracije, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede tega je revizijsko sodišče tudi že zavzelo jasno stališče, da je treba ugodnosti (v obravnavanem primeru ugodnosti na podlagi porekla blaga) izrecno uveljavljati na predpisan način (I Up 563/2003 z dne 11.5.2006), kasnejše uveljavljanje ugodnosti pa pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji, ki ni več mogoča, kadar so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 50. člena CZ (X Ips 510/2005 z dne 29.10.2008, I Up 1251/2005 z dne 20.7.2006 in ostale).

Ni izkazan v reviziji zatrjevan odstop od sodne prakse sodišča prve stopnje in sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja spremenljivosti deklaracije. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da je deklaracija nespremenljiva (kot zatrjuje tožeča stranka), ampak da je sprememba podatkov v carinski deklaraciji na zahtevo deklaranta glede na 50. člen CZ možna samo ob zakonsko izpolnjenih pogojih. Glede tega vprašanja je vrhovno sodišče že zavzelo stališče (I Up 1251/2005 z dne 20.7.2006, i Up 1251/2005 z dne 20.7.2006, I Up 1393/2005 z dne 20.7.2006 in druge), od katerega izpodbijana sodba ne odstopa.

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

Uveljavljanje ene ugodnosti namesto druge v carinski deklaraciji (v obravnavanem primeru uveljavljanje ugodnosti na podlagi porekla blaga (s predložitvijo potrdila v pritožbenem postopku) namesto ugodnosti na podlagi preferenčnih kvot) pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji, ta pa po 3. točki drugega odstavka 50. člena CZ v obravnavani zadevi ni več mogoča, ker je bilo blago že sproščeno izpod carinskega nadzora.

62. člen CZ je splošna pravna podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z ugotovitvami naknadnega preverjanja deklaracije in ne predstavlja direktne podlage za uveljavljano znižanje carine.

62. člen CZ je splošna pravna podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z ugotovitvami naknadnega preverjanja deklaracije in ne predstavlja direktne podlage za uveljavljano znižanje carine.

Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka kot carinski deklarant polja 36 oziroma 39 carinske deklaracije ni izpolnila, ugodnosti ni uveljavljala. Glede na navedeno ni podlage za odpust carinskega dolga, ki ga je tožeča stranka predlagala v svoji vlogi, saj ob upoštevanju 50. člena CZ sprememba enotne carinske listine, potem, ko je blago sproščeno v promet, ni več mogoča. Pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat, saj prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra.

Logično in v skladu z naravo carinskega postopka je, da istega blaga ni mogoče dvakrat sprostiti v prost promet. Zato je odločilnega pomena, ali je tožeča stranka v postopek sprostitve v prost promet dvakrat deklarirala isto blago in s tem storila nenamerno napako iz 1. odstavka 51. člena CZ.

V obravnavani zadevi ne gre za primer, da carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan (2. odstavek 158. člena CZ). Uveljavljanje določenih carinskih ugodnosti je možno samo in zgolj na zahtevo stranke, ki pa mora biti pravočasna v okviru določbe 48. člena CZ.

Tožnik z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ pravzaprav spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je že bila sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana. Meja, do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), je jasno začrtana. Tožena stranka ima zato prav, ko ugotavlja, da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan.

Tožnik z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je bila že sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana.

Po določbah CZ sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu. Jasno je torej začrtana meja do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), zato ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da v obravnavanem primeru sprememba podatkov deklaracij ni več možna in da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan.

V obravnavanem primeru je sporno uveljavljanje spremembe podatkov v carinski deklaraciji in v tem obsegu zahtevek za odpust carinskega dolga. Bistveno za odločitev o tem tudi po mnenju sodišča predstavlja okoliščina prepustitve blaga deklarantu v prost promet, saj je mogoče spremeniti podatke v ECL le pred prepustitvijo blaga deklarantu (3. točka 2. odstavka 50. člen CZ). Okoliščina, da je bilo blago dejansko tudi prepuščeno deklarantu, pa ni sporna, s tem pa je odpadla pravna podlaga za možnost spreminjanja podatkov v ECL s strani deklaranta in posledično odpust plačila carinskega dolga.

Uveljavljanje drugih ugodnosti namesto tistih, ki so zahtevane s carinsko deklaracijo, pomeni spremembo deklaracije, spremembe pa ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni (2. točka 2. odstavka 50. člena CZ). To, da je carinski organ sprejel nepopolno carinsko deklaracijo, še ne pomeni njegove obveznosti, da bi moral ob sprejemu tako deklaracijo vsebinsko preveriti. Za nepopolno carinsko deklaracijo velja, da se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje ugodnosti v fazi preverjanja carinske deklaracije, ki zajema pregled dokumentov ali pregled blaga ali obojega, delno ali v celoti. Glede na določbo 2. odstavka 52. člena CZ pa preverjanje carinske deklaracije ni obligatorno. Pogoje, pod katerimi se lahko sprejme nepopolna carinska deklaracija, določa tudi 143. člen Uredbe o izvajanju carinskega zakona, iz katerega pa ne izhaja obveznost preverjanja take deklaracije po vsebini.

Materialni rabat se upošteva pri določanju carinske vrednosti blaga le, če je ob uvozu oz. ob ugotavljanju carinske vrednosti že določen.