161. člen CZ-B

Po prvem odstavku 166. člena CZ v zvezi z 8. točko 161. člena CZ je na invalidu dokazno breme dokazovanja, da je bilo vozilo (uvoženo s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 161. člena CZ) v času, ko invalid v njem ni bil prisoten, uporabljeno za potrebe invalida (upravičenca carinske oprostitve), saj gre za izjemo od siceršnje dolžnosti plačevanja carin. To pomeni, da je v obravnavani zadevi tožnica kot zavezanka dolžna dokazati, da je bilo vozilo spornega dne uporabljeno za njene potrebe.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje (da je tožnik predmetno blago nezakonito vnesel na slovensko carinsko območje, posamične vrednosti blaga pa so presegale dovoljeni znesek, za katerega je domači potnik oproščen plačila carine) ne more biti predmet revizijske presoje, glede na to, da ugovorov, ki so po naravi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče v reviziji ne obravnava.

Z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnik carinsko blago nezakonito vnesel na območje Republike Slovenije, se strinja tudi sodišče, saj je bilo ugotovljeno, da blago po navedenih fakturah ni bilo predloženo v postopek sprostitve v prost promet pri slovenskih carinskih organih in da zanj ni bil obračunan carinski dolg oziroma ni bil izveden drug carinski postopek. Zmotno je stališče tožnika, da bi moral biti za to, da se carinskemu dolžniku naloži v plačilo carinski dolg po tč. a. 1. odstavka 154. člena CZ, voden prekrškovni ali kazenski postopek kot neke vrste predhodno vprašanje,

Namen določbe 8. točke 161. člena CZ je olajšanje življenja invalidom tudi z zmanjšanjem finančnih bremen pri nabavi posameznih predmetov, ki pripomorejo k dvigu kakovosti njihovega življenja. Osebni prevoz je le eden izmed načinov neposredne uporabe avta za življenje in delo invalida. Neposredna uporaba pa ne pomeni nujno tudi hkratnega prevoza invalida.

Upoštevati je treba, da je način neposredne uporabe avta odvisen od vsakega posameznega invalida, ki je upravičen do oprostitve.

V vsakem posameznem primeru je potrebno presoditi, ali je bilo vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe oziroma ali je šlo za nenamensko uporabo. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožeča stranka že v tožbi navajala, da ni šlo za nenamensko rabo vozila, saj je bil njen nečak namenjen v Italijo po zdravila zanjo, kar kaže, da je bilo vozilo uporabljeno za potrebe invalidne osebe. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje, se do teh navedb nista opredelila, niti jih nista presojala, pač pa sta svojo odločitev oprli na dejstvo, da je v času postopka naknadne kontrole osebni avto uporabljala nepooblaščena oseba.

Če invalidna oseba umre v treh letih od dneva prepustitve vozila, za katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, lahko dediči vozilo podedujejo oziroma podedujejo in prodajo, ne da bi plačali carino.

V primeru, ko je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je bilo vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe.

Upravičenec lahko uveljavlja oprostitev plačila carine, če med drugim carinskemu organu predloži tudi dokaz, da mu je priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

Če oseba ni sodelovala v postopku carinjenja kot stranka, ni upravičena oseba za predlaganje obnove postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86. Osebi, ki je kupila avto kot domače blago na domačem trgu, ni mogoče priznati položaja stranke v carinskem postopku za to blago, niti z obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86.

V zadevi ni sporno, da je tožnik prejel preko avstrijskega špediterja navedeno blago, ki je bilo v Avstriji deklarirano kot blago pod carinskim nadzorom, sporno pa je ali je bilo blago ob vnosu na slovensko carinsko območje res ustno deklarirano pri pristojnem carinskem organu in zanj plačane uvozne dajatve ali pa gre za nezakonit vnos blaga. Tožnik je bil v predhodnem postopku v celoti seznanjen z ugotovitvami carinskega organa v zvezi s fakturami in avstrijskimi tranzitnimi deklaracijami in tudi pozvan, da predloži dokazila o tem, da je izvedel ustrezen carinski postopek, vendar tožnik ni imel v tej zvezi nobenih dokazil. Tako ni niti dokazal, da je za blago plačal carino, oz. da je bilo blago oproščeno plačila carine. Glede na povedano, so tudi po oceni sodišča podani pogoji za naknaden obračun uvoznih dajatev.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da je bilo vozilo uporabljeno za potrebe invalidne osebe, niti jih ni presojalo, ampak je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je navedeni avtomobil vozila nepooblaščena oseba.

Preuranjen je zaključek prvostopnega sodišča, da je voznik uporabil vozilo za potrebe invalidne osebe, saj voznik in sopotnika v postopku niso bili zaslišani kot priče.

Carinska oprostitev iz 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ je utemeljena le ob izpolnjevanju pogojev, ki so določeni v 34. in 35. členu uredbe.

Če se vozilo, ki je bilo oproščeno plačila carine na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona, uporablja v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila uveljavljana carinska oprostitev, je uveden obračun carine utemeljen.

Domači potniki so glede na določbe 2. točke 161. člena CZ ter 1. odstavka 8. in 1. odstavka 11. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve dolžni, kolikor vrednost blaga, ki ga prinašajo iz tujine, presega 80 ECU, blago v skladu s 1. odstavkom 32. člena CZ predložiti carinskemu organu ter za sprostitev blaga v prost promet vložiti carinsko deklaracijo (9. a točka 3. člena CZ v zvezi s 45. členom CZ).

Neposredna uporaba za življenje invalida, v primeru, ko gre za avto, pomeni uporabo avta za življenje in potrebe invalida. Za pravilno odločitev je zatrjevano dejstvo glede uporabe avta potrebno ugotoviti.

Ne gre za dve odločbi o isti stvari, če je bil tožnik najprej na podlagi listin, za katere je bilo kasneje ugotovljeno, da niso verodostojne, oproščen plačila carine, nato pa mu je bila carina o naknadnem obračunu izterjana. Gre namreč za različni dejanski in pravni podlagi za obračun carine za isto uvoženo blago.