145. člen CZ-B

Po 1. odstavku 145. člena CZ nastane carinski dolg pri uvozu blaga z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora. Če carinski organ izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg (točka (a) 1. odstavka 154. člena CZ), izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika, odločbo o nastali obveznosti. Odločbo v skladu s tem odstavkom carinski organ izda takoj, ko pridobi podatke, potrebne za izračun dolga ter podatke, ki omogočijo določitev carinskega dolžnika. Tožbeni ugovor zastaranja postopka po 3. točki 221. člena CZS po oceni sodišča ni utemeljen. Po 2. odstavku 145. člena CZ nastane carinski dolg v trenutku odstranitve blaga izpod odstranitve nadzora. To pomeni, da mora carinski organ za odločitev o carinskem dolgu najprej ugotoviti, kdaj je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, pri čemer pa natančna časovno opredeljena ugotovitev v določenih primerih ni možna (tako kot ni možna v obravnavani zadevi). V takem primeru pa se šteje za trenutek nastanka carinskega dolga dan, ko je carinski organ ugotovil, da je obveznost za plačilo carinskega dolga nastala.

Tožnik je carinsko blago s tem, ko ga je brez predhodne odobritve carinskega organa prečrpal v drug silos, odstranil izpod carinskega nadzora, kar ima za posledico nastanek carinskega dolga.

Kadar gre za nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, CZ predvideva, da carinski dolg nastane s trenutkom odstranitve blaga izpod carinskega nadzora in neodvisno od tega, kakšen carinski postopek se je vodil pred odstranitvijo blaga, in neodvisno od razlogov za nastanek carinskega dolga v okviru posameznega carinskega postopka.

Skladno s 1. odst. 424. čl. ZOR pa odpade na dolžnika enak del v primeru, če iz pravnih razmerij med udeleženci ne izhaja kaj drugega. V obravnavanem primeru pa bi po mnenju pritožbenega sodišča takšno pravno razmerje pomenilo vprašanje deleža odgovornosti vsakega od solidarnih dolžnikov za nastali carinski dolg.

S tem, ko je tožnik (voznik blaga) v tranzitnem carinskem postopku odpeljal blago namesto k namembnemu carinskemu organu na razkladanje, kjer je omogočil odstranitev zalivk in prečrpanje olja, kljub temu, da je bila v ECL (ki jo je imel s seboj v kabini tovornjaka) v polju 53 kot namembni carinski organ jasno določena carinska izpostava, je tožnik odstranil blago izpod carinskega nadzora, zato je carinski dolžnik.

Ker je bilo carinskemu organu v času, ko je odločal, znano le, da sporno blago ni bilo izvoženo ter da je glavni zavezanec tožeča stranka, je lahko svojo odločitev oprl le na 146. člen (carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti) in ne na 145. člen CZ (carinski dolg pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora).

V skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 145. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno, ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega.

V skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 145. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno, ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega.

Za odgovornost voznika v tranzitnem carinskem postopku 145. člena CZ ni mogoče razlagati brez upoštevanja določbe 3. odstavka 125. člena CZ, ki je lex specialis za takšen postopek. Za voznikovo solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga mora biti izpolnjen subjektivni pogoj, da je zavestno sodeloval pri postopkih neupravičene odstranitve blaga izpod carinskega nadzora.

Ko je carinski dolžnik pri postopku uvoza zaradi izvoza prijavil za preferencialno obravnavo blago, za katerega velja preferencialni status in je carinski dolg nastal na podlagi 145. člena CZ z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, je glede na ustavno odločbo št. U-I-353/04 z dne 31.5.2006, pri odločanju o carinskem dolgu potrebno uporabiti 151.b člen CZ.

V obravnavani zadevi je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, da carinsko blago, prijavljeno v tranzitni postopek, ni bilo odpeljano namembni carinarnici, kar bi moralo biti storjeno glede na ECL, ampak je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora. Ker pa je tožeča stranka z vpisom v polje 50 ECL navedena kot glavna zavezanka, je glede na določbo 4. alinee 3. odstavka 145. člena CZ tudi carinska dolžnica za carinski dolg iz 1. odstavka tega člena CZ.

V skladu s 1. alinejo 3. odstavka 145. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, pri tem ni pomembno, ali je oseba ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, in niti ni sporno, da tožnik carinskega blaga, prijavljenega v tranzitni postopek, ni odpeljal namembni carinarnici, kar je bil dolžan storiti glede na ECL, ki jo je prejel ob prevzemu blaga, ampak je blago pretočil v rezervoarje v S., in da za predmetno blago carina ni bila plačana, je tudi po presoji revizijskega sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje zadostna podlaga za sklep, da je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzora in je zato carinski dolžnik. Glede na navedeno zakonsko določbo v tej zadevi torej niti ni pomembno, ali je tožnik carinsko blago odstranil izpod carinskega nadzora po lastni volji ali po navodilih koga drugega.

V skladu s 1. alineo 3. odstavka 145. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno, ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega.

Po določbi 1. alinee 3. odstavka 145. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Za odločitev v obravnavani zadevi torej zadostuje le ugotovitev, da je tožnik tisti, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzora.

Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzorstva in da zanj ni bila plačana carina, je bilo tožniku utemeljeno naloženo plačilo carinskega dolga.

Pooblastilo špediterju za opravljanje carinskih poslov in opravljanje dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špediterske pogodbe. Obseg špediterjevih pooblastil pri njihovem delu določa sama narava njihovega dela, špediterje pa je šteti za pooblaščene za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja.

Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih, ko so izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji, carinski dolg pa se nanaša na veljavne carinske predpise v zvezi s carinskimi deklaracijami. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Z umikom že sprejete carinske deklaracije se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena. Določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje

Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo

Carinska organa prve in druge stopnje sta ravnala pravilno, ko sta tožečo stranko kot carinskega zavezanca solidarno zavezala k plačilu carine, trošarine in davka na dodano vrednost, ker je bilo blago v tranzitu odstranjeno izpod carinskega nadzora. V 1. odstavku 151.c člena CZ je določeno, da carinski dolg nastane tam, kjer nastanejo okoliščine, zaradi katerih nastane carinski dolg. To pa pomeni, da je za odločanje v tej zadevi na prvi stopnji dejansko stvarno in krajevno pristojen Carinski urad A, saj je nesporno, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora v A.