VSL Sklep I Cpg 638/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prvemu tožencu pa je dolžna povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

I. Zavrne se predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki glasi:

1Družbi A. d.o.o., matična št. ... se prepoveduje izvrševanje glasovalnih pravic, ki presegajo 20% vseh glasovalnih pravic v družbi B. d.o.o. Ljubljana, matična št. ..., vključno z izvrševanjem glasovalnih pravic, ki presegajo 20% vseh glasovalnih pravic v tej družbi na skupščini sklicani za dne 2.9.2021, in sklepanje poslov, katerih predmet je razpolaganje s poslovnimi deleži, ki presegajo 20% kapitalski delež v tej družbi.

2V sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani se pri poslovnem deležu pod zap. št. 85793 v višini 2,345.310,09 EUR, kar predstavlja 22,6943% osnovnega kapitala, pri poslovnem deležu pod zap. št. 20688 v višini 2,532.935,00 EUR, kar predstavlja 24,5098% osnovnega kapitala in pri poslovni delež pod zap. št. 250472 v višini 765,509,22 EUR kar predstavlja 7.4074% osnovnega kapitala, vpiše prepoved odsvojitve in obremenitve deležev, ki skupaj ali posamično presegajo 20% delež od celotnega osnovnega kapitala v družbi B. d.o.o. Ljubljana, matična št. ...

3Družbi B. d.o.o., matična št. ... se nalaga, da upošteva vse sklepe, ki so bili sprejeti na njenih skupščinah tudi v primeru, če se skupščine ne udeleži družbenik A. d.o.o., matična št. ...

4Začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni od pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, v primeru, da bi bilo zoper pravnomočno sodno odločbo vloženo izredno pravno sredstvo, pa do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o vloženem izrednem pravnem sredstvu.“

II. Tožeča stranka mora prvo toženi in drugo toženi stranki v roku 8 dni od prejema tega sklepa vsaki povrniti po 186,66 EUR stroškov tega postopka zavarovanja, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

2Zoper sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka izdaje začasne odredbe, vključno s stroški pritožbe, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Na pritožbo sta odgovorila prvi in drugi toženec. Oba predlagata, da višje sodišče pritožbo zavrne. Prvi toženec je priglasil stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi je hkrati z vložitvijo tožbe z zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji poslovnega deleža (sklenjene med tretjim tožencem kot prodajalcem in drugim tožencem kot kupcem), sklepov o povečanju osnovnega kapitala prvega toženca, listin o prevzemu novih vložkov v prvem tožencu ter zahtevkom za prepoved izvrševanja glasovalnih pravic in vseh drugih korporacijskih pravic iz poslovnih deležev, ki presegajo 20% delež v prvem tožencu, tožnica vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe z zahtevkom, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve.

6Bistven razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga je, da tožnica ni izkazala odpravljivosti oziroma reverzibilnosti učinkov izdane začasne odredbe, torej možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Po stališču sodišča prve stopnje bi tožnica glede na predlog v primeru izdaje začasne odredbe pomembno posegla v upravljalska upravičenja drugega toženca v prvem tožencu, saj bi pridobila večino za odločanje na naslednjih skupščinah. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica niti ni podala trditev o izpolnjenosti pogoja reverzibilnosti, skladno s katerim bi bili učinki izdane začasne odredbe za drugega toženca, predvsem v luči odločanja na prihodnjih skupščinah, odpravljivi.¹

7Tožnica v pritožbi uvodoma trdi, da je verjetno izkazala obstoj vseh predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe, in sicer: (I.) da obstoji bodoča nedenarna terjatev zoper drugega toženca², (II.) potrebnost preprečitve težko nadomestljive škode³ in (III.) da drugi toženec ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici⁴.

8Po stališču pritožnice je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna najprej zato, ker reverzibilnost učinkov regulacijske začasne odredbe ne predstavlja dodatne predpostavke za izdajo začasne odredbe, ki bi jo moral upnik (tako kot druge predpostavke) verjetno izkazati, ampak merilo, ki ga mora upoštevati sodišče pri tehtanju med položajem upnika in dolžnika (pri čemer mora neodpravljivost učinkov zatrjevati in dokazati dolžnik).

9Najprej gre opozoriti, da pritožnica že v uvodu pritožbe izhaja iz zmotnega stališča o predpostavkah (ki da jih je izpolnila) za izdajo regulacijske začasne odredbe. Poleg (alternativnih) predpostavk v prvem odstavka 272. člena ZIZ (ali že nastala terjatev ali bodoča terjatev) namreč zakon jasno določa, da mora upnik izkazati eno od (poudarilo višje sodišče) predpostavk, določenih v drugem odstavku tega člena,⁵ torej bodisi nevarnost, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), bodisi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Izkaz le ene od predpostavk iz drugega odstavka torej zadošča.

10Pritožnica s sklicevanjem na odločbo ustavnega sodišča Up 275-97 z dne 16. 7. 1998 podaja razlago o vzpostavitvi ustreznega ravnovesja konfliktnega pravnega položaja tožnika in toženca, ki pa po stališču višjega sodišča v zvezi s pogojem reverzibilnosti ni sprejemljiva. Glede na jasnost zgornjega zakonskega besedila višje sodišče pritožbene teze, da je s spremembo zakonskega besedila ZIZ, uveljavljenega po izdaji navedene ustavne odločbe, prišlo do sprememb, s katerimi da je zakonodajalec omilil in razširil pogoje oziroma predpostavke za izdajo začasnih odredb v primerjavi s pogoji, določenimi v citirani ustavni odločbi, ne sprejema v celoti. Strinja se le glede z navedbami o znižani intenziteti pri predpostavki škode (sedaj težko nadomestljive, namesto nenadomestljive, o kateri govori ustavno sodišče), ne pa glede tehtanja neugodnih posledic, na katere se sklicuje pritožnica, ko trdi, da gre pri besedilu iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ za relativno tehtanje interesov, izgub, ipd. z vidika vzpostavljanja ustreznega ravnovesja upnika in dolžnika. Po razlagi pritožnice je pogoj reverzibilnosti le okoliščina pri tehtanju med položajem upnika in dolžnika ob ugotavljanju obstoja predpostavke iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Da sta predpostavki 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ jasno normirani, je že bilo pojasnjeno, zato ju ne gre medsebojno mešati, kar potrjuje tudi pravna teorija.⁶ Kljub novi 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki da je v času odločitve ustavnega sodišča veljavni drugi odstavek 267. člena ZIP ni imel, kar trdi pritožnica,⁷ ustavno skladna razlaga zakona narekuje vezanost na nosilne razloge ustavnih odločb.⁸ Ureditvene začasne odredbe tudi v ZIZ niso izrecno urejene, nosilni razlog ustavne odločbe pa je prav v tem, da so (odslej – dodalo višje sodišče) dopustne, a le pod pogojem (podčrtalo višje sodišče), če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje – torej le pod pogojem reverzibilnosti. Poleg ene od alternativno določenih predpostavk drugega odstavka 272. člena ZIZ mora torej biti izpolnjena tudi predpostavka reverzibilnosti kot samostojna predpostavka.⁹

11Sklicevanje na VSL sklep I Cp 17/2021 z dne 14. 1. 2021 v prid zgornjemu stališču pritožnice ne more biti uspešno. Tudi v citirani odločbi je višje sodišče izrecno zapisalo, da je izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, pred izvedbo kontradiktornega postopka dopustna le, kadar bo kljub izdani (in izvršeni) začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje¹⁰, čeprav se sodišču do tega, ali učinkovito zavarovanje pravice do sodnega varstva omogoča že uporaba 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali šele vključitev tehtanja iz 3. alineje navedene določbe, sploh ni bilo treba izreči.¹¹ Pri tem pritožnica, glede na ugotovljeno o izostali trditveni podlagi v tej zadevi (o čemer bo več povedano v nadaljevanju), niti ne pojasni, kako se na tu izpodbijano odločitev nanašajo razlogi višjega sodišča o ozkosti razlage spornega pogoja, ki jih citira.¹²

12Ne glede na določbo 272. člena ZIZ je torej sodišče prve stopnje pravilno presojalo reverzibilnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe in je razlaga, po kateri se reverzibilnost izenačuje s predpostavko iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, napačna.¹³ Predpostavka iz 3. alineje namreč ni namenjena odpravljanju učinkov sprejete začasne odredbe, temveč preprečevanju nastanka škode ob tehtanju interesov obeh strank.¹⁴ Zato tudi pritožbeno sklicevanje na VSL sklep I Cpg 90/2011 z dne 11. 3. 2011, katerega citat¹⁵ potrjuje prav to stališče, ni utemeljeno. Višje sodišče zato mnenju pritožnice, da pogoja reverzibilnosti, ki ga je vzpostavilo ustavno sodišče, ni mogoče šteti kot dodatne predpostavke za izdajo začasne odredbe, ki bi jo moral upnik verjetno izkazati, ampak le kot okoliščino pri tehtanju med položajem upnika in dolžnika ob ugotavljanju obstoja predpostavke iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (zaradi omilitve v noveli ZIZ), ne pritrjuje. Tudi če predlagatelj izkaže obseg neugodnih posledic na vsaki strani in z njihovim tehtanjem pokaže na potrebo po začasni ureditvi spornega razmerja, je treba presojati še pogoj reverzibilnosti.¹⁶ Ker gre pri tem, kot je pritožnica pravilno navedla, za pravilno uporabo materialnega prava, pa je nerelevantna in s tem neutemeljena pritožbena trditev, da tudi drugi toženec reverzibilnost razume enako kot tožnica.

13Pritožnica svoje razloge utemeljuje tudi s sklicevanjem na avstrijsko teorijo in sodno prakso, ker da se je po teh zgledovalo tudi ustavno sodišče pri uveljavitvi regulacijskih začasnih odredb. Trdi, da je od objave ustavne odločbe ob upoštevanju novejših dognanj avstrijske sodne prakse prišlo do pomembnega preskoka pri rahljanju oziroma omilitvi zahteve po reverzibilnosti regulacijskih začasnih odredb in citira izseke iz sodnih odločb. Vendar višje sodišče pojasnjuje, da je v tej zadevi pristojno slovensko sodišče in se uporablja slovensko materialno pravo, torej tudi slovenska sodna praksa. Če ne gre za uporabo tujega prava, sodišče tudi na tujo sodno prakso ni vezano. A se višje sodišče do te sodne prakse ni opredelilo predvsem zato, ker je pritožnica ponudila le izseke iz sodnih odločb brez konteksta, viri zanje (elektronski naslovi v opombah pod črto) pa napotujejo na nemško besedilo (prim. prvi odstavek 6. člena ZPP). Da slovenska teorija ne deli stališča, ki ga citira¹⁷ pritožnica v prid odstopu od striktne zahteve po reverzibilnosti, pa izhaja že iz prejšnje točke te obrazložitve. Le dodati gre še, da se od uveljavitve ZIZ zakonski ureditvi zavarovalnih in ureditvenih začasnih odredb v Sloveniji in Avstriji bistveno razlikujeta, zato avstrijska teoretična stališča in razlaga v sodni praksi pri nas niso več v celoti uporabni.¹⁸

14Neutemeljene so pritožbene trditve, da iz odločbe ustavnega sodišča Up-377/97 z dne 22. 2. 2001 (višje sodišče je sicer ni našlo) ne izhaja, kdo od strank, upnik ali dolžnik, nosi dokazno breme glede možnosti vrnitve v prejšnje stanje. Tudi pri tem se pritožnica sklicuje na zadevo avstrijskega vrhovnega sodišča, da naj bi bilo na toženi stranki breme, da pojasni razloge, zaradi katerih bi predlagani ukrepi povzročili ireverzibilen položaj. Pritožnica trdi, da dokaznega bremena glede neodpravljivosti učinkov ne more nositi upnik.

15Višje sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da pritožnica ne izpodbija ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da trditev glede pogoja reverzibilnosti ni zmogla in možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja ni niti omenila.¹⁹ Kljub temu je sodišče prve stopnje glede na predlog ocenilo, da bi tožnica v primeru izdaje začasne odredbe pomembno posegla v dosedanja upravljalska upravičenja drugega toženca v prvem tožencu, saj bi pridobila večino za odločanje na naslednjih skupščinah, ki bi ji omogočala sprejemanje sklepov v zadevah, za katere zadostuje navadna večina glasov, s čimer bi bila bistveno spremenjena dotedanja razmerja med družbeniki. Sodišče prve stopnje je torej opravilo točno to, kar mu v pritožbi nadalje očita tožnica, da bi namreč presojo reverzibilnosti moralo glede na trditve in predlog iz začasne odredbe izvesti samo. Očitek, da bi pri tem sodišče moralo ovrednotiti posledice iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ²⁰, je neutemeljen iz že pojasnjenih razlogov, in je tudi s tem povezan očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen. Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena ustave, ker da je upoštevalo izključno dolžnikov položaj. V pritožbi namreč niti ne trdi, da bi glede pogoja reverzibilnosti ponudila kakršnekoli trditve, ki bi jih sodišče prve stopnje spregledalo. Da je tudi substanciranje te predpostavke najprej breme tožnice, ni dvoma (prim. 212. člen ZPP), ne glede na okoliščino, na katero se sklicuje, da je namreč v konkretnem primeru bila vzpostavljena kontradiktornost. Tožnica nosi trditveno (in dokazno) breme za minimum konstitutivnih dejstev, dokazno breme pa v primeru 272. člena ZIZ ni obrnjeno. Možnost vrnitve v prejšnje stanje mora izkazati s stopnjo verjetnosti, tako kot druge pogoje za izdajo začasne odredbe. Reverzibilnost ji je v korist (saj utemeljuje njen predlog), da bi v predlogu zatrjevala, da je glede kakšnega dejstva v dokazni stiski, v pritožbi niti ne trdi. Torej se neutemeljeno sklicuje tudi na tisti del pravila o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena, v skladu s katerim nosi dokazno breme tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, oziroma tisti, ki mu je dejstvo lažje dokazati. Sklicevanje pritožnice na sklep II Cp 640/2019 z dne 3. 4. 2019, kjer je višje sodišče navedlo, da je z vidika tehtanja položaja obeh pravdnih strank in reverzibilnosti pomembna tudi okoliščina, da je toženec imel možnost izjaviti se o zahtevku, pa glede na to, da sama trditvenega bremena ni izpolnila, ni razumljivo.

16Že iz povedanega sledi, da pritožnica neutemeljeno trdi tudi, da v konkretnem primeru možnost odpravljivosti učinkov začasne odredbe predstavlja izključno pravno vrednotenje, za katero tožeča stranka skladno s pravilom iura novit curia ne nosi trditvenega in dokaznega bremena v smislu 212. člena ZPP, ker da je presoja reverzibilnosti v konkretni zadevi odvisna izključno od uporabe in razlage pravnih pravil korporacijskega prava. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme, da navede vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo privedla do ugoditve predlogu. Uporabo prava pa predstavlja šele ocena, ali navedena dejanska ravnanja oziroma dogodki ustrezajo pravnemu standardu. Sodišče je v skladu z razpravnim načelom vezano na zatrjevano dejansko podlago (7. člen ZPP) in ni dolžno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala. Tožnica bi morala torej najprej sploh izkazovati, da je kasneje, kljub izvršitvi začasne odredbe, za tožence, če predlogu o glavni stvari ne bi bilo ugodeno, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje, da bi potem sodišče prve stopnje lahko preverilo, ali instrumentarij korporacijskega prava, na katerega se pritožnica (pavšalno) sklicuje, to omogoča. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je (poleg obrazložitve v 9. točki) sodišče opustilo presojo, ali bi ob upoštevanju instrumentarija korporacijskega prava bilo možno odpraviti sklepe, ki bi jih v času začasne odredbe potencialno sprejela tožeča stranka in da je presojo reverzibilnosti možno izvesti zgolj ob uporabi ZGD-1, ki določa pravila o odločanju družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo, zato naj tožnica ne bi bila dolžna podati trditev v tej smeri. Na tem mestu gre le še dodati, da se višje sodišče s presojo sodišča prve stopnje, ki jo je v mejah procesnega gradiva opravilo o z začasno odredbo predlaganih posegih v družbeniški položaj drugega toženca, strinja.

17S tem je višje sodišče odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

19Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožnica svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, prvemu tožencu pa je v 15 dneh dolžna povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo na priglašenih 500 točk oziroma 300,00 EUR za odgovor na pritožbo (Tarifna številka 21 Odvetniške tarife – OT), 6,00 EUR za materialne izdatke (po tretjem odstavku 11. člena OT) in 22% DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 373,32 EUR.

¹ 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.
² Prim. prvi odstavek 272. člena ZIZ: Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.
³ Prim. drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ: Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;
⁴ Prim. tretjo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ: Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.
⁵ 1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ v tej zadevi ne pride v poštev, ker gre za regulacijsko začasno odredbo, ki ni namenjena omogočanju kasnejše izvršbe, pač pa začasni ureditvi spornega pravnega razmerja na isti način, kot ga upnik zahteva s tožbenim zahtevkom v glavnem postopku.
⁶ Prim. Neža Pogorelčnik – Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete, letnik 73 (2013), str. 152, opomba103.
⁷ Ustavno sodišče je odločitev sprejelo v času veljavnosti ZIP, a že naslednji dan po sprejemu odločbe (17. 7. 1998) je bil objavljen ZIZ, ki zavarovanje nedenarnih terjatev v 272. členu ureja drugače kot dotedanji 267. člen ZIP.
⁸ Prim. tretji odstavek 1. člena ZUstS: Odločbe ustavnega sodišča so obvezne.
⁹ Prim. VSM Sklep I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020 (jedro), VSL Sklep I Cp 1654/2020 z dne 7. 10. 2020 (v 6. točki obrazložitve), VSL sklep I Cpg 720/2017 z dne 29. 8. 2017 (v 12. točki obrazložitve: sodišče prve stopnje je test reverzibilnosti opravilo izven presoje pogojev zavarovanja iz 272. člena ZIZ), enako tudi VSL sklep I Cpg 147/2006 z dne 23. 3. 2006, VSL sklep II Cp 384/2019 z dne 13. 3. 2019 (jedro).
¹⁰ 6. točka obrazložitve.
¹¹ Prim. 8. točko obrazložitve. Tudi sicer je bilo v zadevi za odločitev bistveno tudi zmotno stališče sodišče prve stopnje, da ogrožanje javne varnosti ne izkazuje verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, ki bi nastala tožnici (ki je bila zakonsko zadolžena za vzdrževanje zaklonišč).
¹² Zahteve po možni vzpostavitvi prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti škodo, ki bi nastala tožniku v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne sodbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.
¹³ Tako tudi mag. Igor Strnad v: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa št. 6-7, 18. 2. 2021, str. 13.
¹⁴ Ibidem.
¹⁵ „Če bi tožeča stranka po pridobitvi posesti nad spornim delom nepremičnine na ta način uveljavljala zatrjevana lastninska upravičenja, bi bila toženi stranki lahko ogrožena možnost vzpostavitve prejšnjega stanja, v kolikor bi v pravdi uspela dokazati svojo lastninsko upravičenje na spornem delu objekta. Zgolj s strani tožeče stranke zatrjevana sposobnost poplačila morebitne škode toženi stranki zato ne odtehta neugodnih posledic na strani tožene stranke, ki bi ji nastale zaradi izgube možnosti uveljavljanja lastniškega položaja na sporni nepremičnini.“
¹⁶ Tako tudi Neža Pogorelčnik v: Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete, letnik 73 (2013), str. 152.
¹⁷ Univ. Prof. Dr. Bernhard König: »Die Nichtrückführbarkeit einstweiliger Verfügüngen«
¹⁸ Tako mag. Igor Strnad v: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa št. 6-7, 18. 2. 2021, str. 15.
¹⁹ 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.
²⁰ Pritožnica namreč trdi, da bi moralo sodišče samo ovrednotiti, ali neugodne posledice, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, odtehtajo neugodne posledice, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale drugemu tožencu.