VSL Sodba I Cp 808/2019

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 13.786,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2015 do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 3.733,06 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Razsodilo je, da mora toženka plačati tožnici 13.786,50 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2015 dalje. V preostalem delu (do zahtevanih 35.310,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Napovedalo je, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe. Ne strinja se z odločitvijo, da je v deležu 30 % sama odgovorna za nastanek obravnavanega škodnega dogodka. Poudarja, da je hodila po stopnicah kot vedno, z običajno hitrostjo in pozornostjo. Ne ve, kako bi lahko bila še skrbnejša pri opazovanju poti pod nogami, da bi lahko zaznala mastno mačjo hrano. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Tožnica se ne strinja z zavrnitvijo njenega odškodninskega zahtevka za izgubljeni zaslužek v času od 1. 12. 2011 dalje. Sodišče ji je prisodilo prenizko odškodnino tudi za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter za strah.

4Toženka vztraja, da ni podana odgovornost njene zavarovanke za škodni dogodek. Do tega ni prišlo na način, kot zatrjuje tožnica. Tako tožnica kot toženkina zavarovanka sta spreminjali svoje izjave o vzroku tožničine poškodbe. Tožnici je spodrsnilo zaradi njene neprevidnosti, ne pa zaradi ostanka mačje hrane na stopnici. Poleg tega toženkina zavarovanka škode ni povzročila namenoma ali iz malomarnosti. Ne gre za protipravno opustitev dolžnega ravnanja, če stopnice niso bile očiščene. Splošno znano je, da mačke lahko razmečejo hrano okrog posode, ni pa značilno zanje, da bi hrano raznašale naokoli. Toženka opozarja na sodno prakso v tovrstnih primerih. Tožnica bi ob povprečni skrbnosti lahko opazila madež na stopnici in izbrala drugo pot. Pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, odškodnina za nepremoženjsko škodo pa je pretirana.

5Toženka ni odgovorila na tožničino pritožbo, medtem ko tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

6Utemeljena je samo toženkina pritožba.

7Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku zanesljivo prepričalo, da je tožnica na zunanjih stopnicah, ki vodijo do vhoda v hišo toženkine zavarovanke, stopila na košček mačje hrane, zato ji je spodrsnilo, temu pa je sledil tožničin padec in poškodba kolena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je nato sprejemljivo pojasnilo, zakaj verjame tožnici, čeprav je v odškodninskem zahtevku, ki ga je pred pravdo naslovila na toženko, sprva navajala, da je padla na hrapavih zunanjih stopnicah. Tožnica in priča M. Z., toženkina zavarovanka, sta skladno opisali bistvene okoliščine tožničine poškodbe. Na fotografiji stopnic sta obe pokazali isto mesto, kjer je prišlo do tožničinega padca. Ker je priča takoj po tožničinem odhodu na stopnici našla sled zdrsa in ostanek mačje hrane in ker tudi izvedenec medicinske stroke ni mogel izključiti, da je do tožničine poškodbe prišlo na zatrjevani način, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo toženkine pomisleke o pravem vzroku za tožničino poškodbo. V nadaljevanju je ocenilo, da sta za škodni dogodek odgovorni obe pravdnih stranki – toženka 70 % in tožnica 30 %.

8Toženka takšni porazdelitvi odškodninske odgovornosti utemeljeno nasprotuje, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje.

9Tožnica je namreč v svoji izpovedi sama priznala, da "kakšne posode z mačjo hrano ni videla, ker je gledala proti vratom, ni pa gledala pod noge". Čeprav je bila po ugotovitvi izpodbijane sodbe posoda z mačjo hrano ob pogledu z vrha stopnic delno zakrita, pa bi tožnica, po presoji pritožbenega sodišča, posodo in ostanke mačje hrane okrog nje gotovo lahko zaznala vsaj takrat, ko je stopila na zadnjo stopnico, kjer je prišlo do zdrsa. Na ogledu se je izkazalo, da je ta stopnica na skrajnem levem robu, torej na mestu mastnega madeža, dolga (pravilno: široka) kar 135 cm. Tudi sicer so sporne stopnice, kot je razvidno iz zapisnika o ogledu in iz fotografij v spisu, takšnih dimenzij in tako položene, da za varno hojo po njih zadošča že običajna (povprečna) skrbnost, ki se pričakuje od vsakega človeka.

10Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da bi tožnica pri hoji morala gledati predse, posebej ker je prvič prišla na obisk k toženkini zavarovanki. Odveč je zato vprašanje, ki ga tožnica zastavlja v svoji pritožbi. Če namreč, kot je sama priznala, ni opazovala (tudi) talne površine, po kateri je hodila, je zanemarila osnovno previdnost, ki jo je treba upoštevati pri gibanju, da je to varno.

11Dejstvo, da so stopnice po ugotovitvi sodišča prve stopnje podobnih barvnih odtenkov kot mačja hrana, po presoji pritožbenega sodišča ni relevantno. Kot že navedeno, tožnica ni zaznala niti posode z mačjo hrano, kar dokazuje, da je bila pri hoji skrajno nepazljiva. Razumljivo je, da ji zato ni uspelo opaziti koščka mačje hrane, na katerega je nehote stopila. Takšne tožničine malomarnosti ni mogoče opravičiti z dejstvom, da je v eni roki nosila torbo z računalnikom, v drugi pa torbo z dokumentacijo, saj je nošenje bremen na takšen način, torej v obeh rokah, v vsakdanjem življenju povsem običajno. Ni pa običajno, kot meni sodišče prve stopnje, niti sprejemljivo, da se pozornost pri hoji na zadnji stopnici zmanjša. Ravno v trenutku, ko je tožnica že začela opazovati vhod v hišo in mesto, kjer bo pozvonila, bi morala biti pri svojem premikanju še bolj previdna. Predvsem pa bi tožnica svoj korak oziroma hojo ob ustrezni pozornosti brez težav lahko usmerila mimo in celo daleč proč od posode z mačjo hrano, saj so sporne stopnice ravno na njihovem spodnjem delu precej širše od običajnih.

12Tožnica bi se torej pri hoji po stopnicah ob običajni previdnosti vsekakor lahko izognila padcu. Ker se je z neprevidno hojo sama malomarno izpostavila nevarnosti, je za svoj padec in njegove posledice kriva izključno sama.

13Utemeljen je tudi toženkin pritožbeni očitek, da opustitev njene zavarovanke, ki pred tožničinim prihodom ni očistila stopnic, ni protipravna. Pretirano in neživljenjsko bi bilo zahtevati od lastnika hiše, naj zagotovi, da bo njena okolica vedno brezhibno čista in brez kakršnihkoli, tudi povsem vsakdanjih virov nevarnosti, ki so sicer povezani z običajnimi načini uporabe nepremičnine. Morda bi toženkina zavarovanka lahko preprečila škodni dogodek, če bi pred tožničinim prihodom vestno počistila stopnice, ni pa bilo neprimerno ali nedopustno, če je čiščenje kljub napovedanemu tožničinemu obisku opustila. Niti povprečno skrben lastnik nepremičnine namreč ne bi mogel predvideti, da bo obiskovalec na tako preglednih stopnicah stopil ravno na ostanek mačje hrane, ki ga bodo mačke morebiti pustile v bližini posode. Nasprotno, toženkina zavarovanka je smela pričakovati od tožnice, da bo pri hoji previdna tako kot povprečno skrben človek.

14Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode iz 10. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo; to velja tudi za opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode. Vendar pa je za lastno varnost prvenstveno dolžan poskrbeti vsakdo sam. Kadar tega ne stori, čeprav bi lahko, odgovornosti za nastanek škodljive posledice ne more pripisati drugim.

15Opustitev toženkine zavarovanke po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja kršitve skrbnosti dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ). Ker brez ugotovljene protipravnosti ravnanja ali opustitve povzročitelja škode ni odškodninske odgovornosti, bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi in prvo sodbo v obsodilnem delu ustrezno spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

16Odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka je bila pravilna in zakonita, zato je sodišče druge stopnje sodbo v tem delu potrdilo, toženkino pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo procesnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev o pritožbah. Izpodbijana sodba je ustrezno in razumljivo obrazložena, pravilno in celovito je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

17Na pritožbene trditve, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine, po navedenem ni treba odgovarjati.

18Tožnica je s tožbo v celoti propadla, zato mora toženki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Obsegajo izdatke za sestavo odgovora na tožbo in dveh pripravljalnih vlog, za zastopanje na dveh narokih in ogledu, urnino, odsotnost iz pisarne, pričnino, kilometrino, materialne stroške in DDV, vse v priglašeni višini. Stroški za tretjo pripravljalno vlogo niso bili potrebni, ker bi toženka vsebino te vloge glede na njen majhen obseg lahko predstavila ustno na naroku. Stroški, ki so toženki nastali v postopku na prvi stopnji, znašajo skupaj 2.753,41 EUR, upoštevaje vrednost točke, veljavne v času izdaje prve sodbe (0,459 EUR). Njihova podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnikov v spisu.¹

19Toženka je glede na doseženi pritožbeni uspeh upravičena tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov, medtem ko mora tožnica stroške za svojo pritožbo in odgovor na toženkino pritožbo kriti sama. Toženkini pritožbeni stroški obsegajo sodno takso za pritožbo (513,00 EUR) ter nagrado za sestavo pritožbe, materialne stroške, DDV, vse v priglašeni višini. Skupaj znašajo 979,65 EUR, upoštevaje vrednost točke, veljavne v času odločanja o pritožbi (0,60 EUR).

20Tožnica torej toženki na račun stroškov postopka dolguje skupaj 3.733,06 EUR. Če bo s plačilom zamujala, bo toženki od tega zneska dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena in prvim odstavkom 299. člena OZ).

¹ Glej list. št. 21, 34, 41 in 42, 44, prilogi B 10 in B 13.