485. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Če sodišče konkludentno zavrne ugovor krajevne pristojnosti, mora razloge za tako odločitev v sodbi pojasniti. V kolikor svoje odločitve ne obrazloži in se samo sklicuje na določbo 22. člena ZPP je s tem podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 51. člena ZPP, ki govori o krajevni pristojnost glede na kraj izpolnitve obveznosti, saj je ta določba uporabljiva le v sporih z mednarodnim elementom. Kadar izda odločbo sodišče, ki ni krajevno pristojno, je s tem podana kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Smisel določitve subsidiarne obveznosti je v tem, da so stroški obratovanja stanovanja poplačani, primarno sicer neposredno od uporabnika, sicer pa od lastnika in se nato njihovo morebitno regresiranje prepusti razmerju lastnik-uporabnik. Bistvenega razlikovalnega elementa, ali gre najemnika ali za nekoga, ki ima stanovanje v uporabi na podlagi dovoljenja služnostnega upravičenca, v razmerju do upravnika in njegove pravice do poplačila obratovalnih stroškov ni videti, celo nasprotno. Razlikovanje in odklanjanje načela subsidiarne obveznosti lastnika za plačilo teh stroškov v primerih, kadar ima stanovanje po njegovi volji nekdo drug v uporabi na podlagi kakšnega drugega pravnega posla, bi lahko privedlo do zlorabe in spodbujanja neplačila teh stroškov.

Upravnikova obveznost, da tretji osebi (tožeči stranki) izpolni denarno obveznost, ki izvira iz posla, sklenjenega v imenu in za račun etažnih lastnikov, nastopi šele, ko prejme plačilo od posameznega etažnega lastnika. Zaradi kršitve upravnikove obveznosti posredovanja podatkov o neplačnikih upravnik ni pasivno legitimiran za plačilo zadevnih storitev. Določba tretjega odstavka 68. člena SZ-1 ne pomeni, da zaradi izostanka seznama etažnih lastnikov posel ne bi bil sklenjen ali da bi spremenil svojo pravno naravo tako, da bi iz posebne vrste mandatne pogodbe, in sicer pooblastilne pogodbe, na podlagi katere se mandatar zaveže opraviti posel v imenu in za račun mandanta, prešel v mandatno pogodbo običajnega tipa, pri kateri se do tretjega zavezuje upravnik v svojem imenu in za račun etažnega lastnika.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 9. člena SZ-1, po katerem določbe o upravljanju veljajo tudi za večstanovanjske stavbe v katerih je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, posamezni deli pa še niso vpisani v zemljiško knjigo. Skladno s pravno teorijo se v praksi pojavljajo tri oblike dejanske etažne lastnine - izvenknjižna etažna lastnina, nedokončana etažna lastnina in navidezna solastnina. V obravnavanem primeru gre za tako imenovano izvenknjižno etažno lastnino, ko niti stavba niti njeni posamezni deli (še) niso evidentirani v nepremičninskih evidencah. Enako pojem dejanske etažne lastnine razlaga tudi sodna praksa.

Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče ali stranke, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.

Ne glede na to, v kateri fazi postopka sodišče presoja svojo pristojnost, pri tem upošteva le navedbe v tožbi, dejstva, ki so sodišču znana, in navedbe v ugovoru krajevne nepristojnosti, če ga toženka pravočasno poda.

V splošnem pravdnem postopku, ko ne gre za gospodarski spor, krajevna pristojnost v sporih brez mednarodnega elementa ne more temeljiti na okoliščini kraja izpolnitve obveznosti.

Toženka svojo pasivno legitimacijo v tej pravdi zanika s sklicevanjem na nepravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju pravnega razmerja med pravdnima strankama. Trdi namreč, da ni naročila storitve pri tožniku, temveč je to storil njen zastopnik kot fizična oseba v svojem imenu in za svoj račun. Navedeno je dejansko vprašanje obstoja soglasja o pravnem poslu med pravdnima strankama, zato izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje glede takšnega dejstva v pritožbenem postopku ni dopustno. Protispisnost je podana zgolj, če obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in vsebino teh listin. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Ugotovitev sodišča, da je del pogodbe v nasprotju s strankinimi trditvami, pa ne pomeni takšnega napačnega prenosa vsebine listine v razloge.

Tožena stranka obveznosti ni izpolnila v roku in na način, kot je bilo dogovorjeno. V takem primeru je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 104. člena OZ, po katerem je sankcija v primeru, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki predstavlja bistveno sestavino pogodbe, prenehanje pogodbe po samem zakonu, nasprotna stranka pa je upravičena do kondikcijskega zahtevka na vrnitev tistega, kar je izpolnila na podlagi pogodbe. Za prenehanje pogodbe zato ni potrebno nobeno posebno dejanje stranke, ki je upravičena do izpolnitve. Namesto nje pogodbo razvezuje sama zakonska določba. Ker je sodišče avtonomno pri izbiri ustreznih materialnopravnih določb, pravdni stranki ni treba vselej razkriti prav vseh pravnih naziranj, ki jih sodišče nato zapiše v razlogih svoje odločitve, razen če bi bila na ta način razkrita v sodbi "presenetljiva" pravna podlaga, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo, saj iz dejstvenega substrata tožbe evidentno izhaja, da je tožeča stranka zahtevala vračilo zneska, za katerega je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, sama pa prikrajšana. Glede na to bi morala tožena stranka sama odgovoriti na iz zatrjevanih dejstev izhajajočo prav

Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (prvi odstavek 1083. člena ZOR, ki je veljal v času izdaje predmetne garancije). Banka je torej dolžna poravnati obveznost (izplačati določen znesek), če se izpolnijo pogoji, ki so določeni v sami garanciji. Njena zaveza je samostojna (ni akcesorna) in abstraktna, saj ni vezana na temeljni posel, na podlagi katerega je nastala.

O krajevni in s tem v sporu z mednarodnim elementom o mednarodni pristojnosti (slovenskega) sodišča je treba odločati po predpisih, veljavnih v trenutku izdaje sklepa o pristojnosti.

Za presojo utemeljenosti tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe z dne 20.10.1993, je treba uporabiti določbe 31. poglavja ZPP 1977. Arbitražna odločba se je lahko v okviru razloga iz 7. točke 485. člena v zvezi z 9. točko 421. člena navedenega zakona posredno izpodbijala tudi zaradi zmotne ali nepoopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vložitev zahteve pred arbitražo pretrga zastaranje (388. člen ZOR).

Tožnikove navedbe v pritožbi se nanašajo na očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, kar ni razlog za izpodbijanje arbitražne odločbe po določbi 485. čl. ZPP/77.

Po določbi 1. odst. 464. čl. ZPP mora tožena stranka, če želi doseči, da se sodišče, pri katerem je tožba vložena, izreče za nepristojno (in razveljavi v postopku opravljena dejanja ter tožbo zavrže) konkretno zatrjevati, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o arbitraži. Ker gre za zatrjevanje dejstva, ki ni splošno znano, pač pa je lahko znano le strankama, mora tista, ki za dosego določenega procesno pravnega učinka takšno dejstvo uveljavi, zanj predložiti tudi dokaz.

V gospodarskih sporih je z določilom 485. čl. ZPP ustanovljena posebna pristojnost po kraju izpolnitve, ki ima elektivni značaj. Tožnik tako lahko izbira med splošno in med to (posebno) krajevno pristojnostjo. Ima torej možnost, da vloži tožbo tudi glede na kraj izpolnitve pogodbe, čeprav je ta drug kot sedež tožene stranke, po katerem se ravna splošna krajevna pristojnost.

S tem, ko je razsodišče opravilo obravnavo kljub temu, da je bilo tožnikovemu odvetniku pred tem po telefonu zagotovljeno, da bo obravnava preložena, je tožniku, čigar odvetnik se je zanesel na zagotovilo o preložitvi in na obravnavo ni prišel, onemogočilo obravnavanje pred razsodiščem.

1. Pogodba o razsodišču ni neveljavna samo zato, ker v njej ni določen način imenovanja razsodnikov in postopek, po katerem bi morali razsodniki postopati. 2. Razveljavitev razsodbe razsodišča se ne more zahtevati zato, ker naj bi bil glede razsodnika podan razlog za izločitev po 6. točki 71. člena ZPP, če stranka med samim postopkom pred razsodiščem ni zahtevala njegove izločitve pred pristojnim sodiščem. 3. Razsodba ni v nasprotju z ustavo ali temelji družbene ureditve samo zato, ker je v njej napačno uporabljeno materialno pravo.