VSL Sodba IV Cp 79/2023

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. I. izreka) potrdi.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovi tožbi in spremenilo odločitev o vzgoji in varstvu mladoletnih sinov pravdnih strank A. (roj. 2007) in B. (roj. 2011), in sicer tako, da ju je zaupalo v vzgojo in varstvo očetu (I. tč.), med sinovoma in materjo določilo stike (II. tč.), materi pa naložilo plačevanje preživnine po 245 oz. 205 EUR mesečno (III. in IV. tč.). Ukinilo je obveznost plačevati preživnino očetu (V.), višji zahtevek tožnika pa zavrnilo (VI. tč.). O stroških je napovedalo ločen sklep.

2Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, oprti zlasti na mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije dr. C., na poročilo Centra za socialno delo (CSD) ter na neformalni pogovor z otrokoma, da mati nima primernih vzgojnih metod in da si otroka tudi sam želita živeti pri očetu, kar ni posledica njegove indoktrinacije.

3Zoper sodbo se pritožuje mati, toženka, in sicer le proti odločitvi o vzgoji in varstvu, torej proti predodelitvi. Predlaga spremembo ali pa razveljavitev te odločitve. Navaja, da bi morale spremenjene okoliščine, ki lahko opravičijo novo izdajo odločbe o vzgoji in varstvu, obstajati v času vložitve tožbe, kar pa ni bil primer, do preobrata je prišlo šele tekom postopka. Trdi, da izvedenec C. ni opravil svoje naloge in vztraja, da je naravnanost sinov do nje posledica neprimernega očetovega vpliva. Šele veliko predolg, dolgoletni postopek je otroka odtujil od matere. Sodišču očita, da ni primerno pristopilo k ocenjevanju mnenj izvedencev D. in C. Slednji je zaslišan izpovedoval drugače, kot je zapisal, njegovo mnenje si je nasprotujoče. Mater je ocenil kot opremljeno z dobro realitetno kontrolo v procesu starševanja, navedel je tudi, da je dobro opremljena za sprejem stresa. Sprejeti odločitvi pritožba nadalje očita, da gre za popoln odklop matere iz življenja otrok. Mnenje izvedenca C. temelji le na enem srečanju z udeleženci tega postopka in naj bi bilo tudi zato pomanjkljivo. Sodišču pritožnica očita, da išče razloge v njeno škodo, očetovo ravnanje pa zanemari, pri čemer je prav on pripomogel k odtujitvi obeh otrok. Šele, ko bo oče starejšemu sinu, ki ga malikuje, dopovedal, kakšen odnos mora imeti do matere, se bo zadeva uredila. Začasna odredba je bila izdana l. 2020, sodba pa dve leti kasneje in v tem času je oče le pridobival čas ter otroka odtujil. Vse navedeno pritožnica večkrat mutatis mutandis ponovi.

4Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine primera in pravilno ocenilo, da so glede na do sedaj veljavno odločitev (sodno poravnavo z dne 15. 5. 2017) podane bistveno spremenjene okoliščine, ki terjajo spremembo odločitve o vzgoji in varstvu mladoletnih sinov pravdnih strank (4. odst. 421. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7Otroka sta bila tedaj stara 6 in 10 let, danes sta šest let starejša. Drži, da je od sodne poravnave do vložitve tožbe v tej zadevi preteklo manj kot dve leti in da je postopek pred sodiščem prve stopnje tekel slabe štiri leta. Vendar pa sodišče odloča glede na stanje na dan zaključka sojenja, torej konca glavne obravnave. Do tedaj je dolžno upoštevati vse morebitne spremembe, ki se zgodijo med postopkom. Za zavarovanje stanja oz. regulacijo morebitne vmesne ogroženosti otrok so tudi med postopkom, ki je zaradi narave dokazov včasih žal (pre)dolgotrajen, na voljo ustrezna pravna sredstva, ki jih je sodišče v konkretnem primeru tudi uporabilo; izdalo je začasno odredbo o stikih med materjo in otrokoma.

8Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je bil izpeljan korektno, izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca klinično psihološke stroke dr. C. pa ni niti pomanjkljivo niti nasprotujoče si. Izvedenec je pisno podal svoje mnenje, ki je bilo strokovno obrazloženo, temeljito in jasno, zaslišan na glavni obravnavi pa je še dodatno odgovoril na vsa vprašanja strank. Med njegovimi odgovori in pisnim mnenjem vsebinsko ni nobenih nasprotij. Tudi ni pomanjkljivost mnenja, če se je izvedenec z udeleženci postopka sestal (le) enkrat. V njegovi strokovni avtonomni presoji je ocena, katere informacije potrebuje za odgovore na vprašanja sodišča in na kakšen način jih zbere. Pri tem mora biti seveda kar je le mogoče transparenten ter pošteno in enakovredno obravnavati obe stranki, vendar pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da izvedenec dr. C. ne bi tako ravnal. Njegova pisna ekspertiza je obsežna in transparentna (obsega kar 78 strani, v njej so povzete vse uporabljene metode in sredstva). Njegovo mnenje je bilo zato dobra in v celoti ustrezna podlaga za odločitev sodišča, skupaj z drugimi dokazi.

9Ugotovitve sodišče prve stopnje, oprte na mnenje izvedenca, so jasne in nedvoumne, da otroka s strani očeta nista indoktrinirana. Čeprav je mati ustrezno skrbela za sinova, je s svojim neprimernimi vzgojnimi ukrepi (impulzivni izbruhi v afektih zaradi vzgojne nemoči) za koristi otrok po mnenju izvedenca predstavljala večje tveganje.

10Nesporno je, da otroka izrazito in izrecno želita živeti pri očetu, kjer dejansko že živita več kot dve leti, z materjo pa stike odklanjata; slednje je sicer brez dvoma v nasprotju z njuno koristjo. Med postopkom je bila izdana začasna odredba, ki bi ohranjala stike med otrokoma in materjo pod nadzorom, vendar ti stiki niso bili uspešni, ker jih je zaradi nastrojenosti oz. zadržanosti in nesproščenosti obeh otrok mati nazadnje (po sedmih stikih) odklonila oz. prekinila. Mati tudi v pritožbi sama priznava odtujitev otrok, čeprav napačno vztraja, da je to posledica očetovega vpliva in da se ne bi smela upoštevati, ker je dokončno nastopila šele med postopkom. Bolj poglobljeni in natančni razlogi za podano situacijo zato ob navedenem niti niso več bistveni oz. odločilni.

11Pomembno je zgolj še to, kar je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in pritožba izpodbija zgolj posredno, da je oče v celoti zmožen ustrezno poskrbeti za vzgojo in varstvo obeh sinov, kar dejansko v celoti tudi že sam počne.

12Po povedanem ni razumnega dvoma v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru podani utemeljeni razlogi, da se otroka pravdnih strank zaupata v vzgojo in varstvo očetu.

13Pritožbo toženke je bilo zato treba zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. čl. Zakona o pravdnem postopku).

14Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.