VSL Sodba I Cpg 579/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 653,31 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova poplačila polovice denarnega zneska, doseženega s prodajo nepremičnin ID znak: parcela 001 in ID znak: parcela 002, v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko St ..., zmanjšanega za sorazmerni del stroškov v zvezi s prodajo tega premoženja (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 30.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2021 do plačila (II. točka izreka). Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.576,94 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne ter izpodbijano sodbo v celoti potrdi. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica utemeljuje svoj zahtevek na institutu skupnega premoženja zakoncev, saj sta bili predmetni nepremičnini pridobljene v času trajanja zakonske zveze s pok. A. A., zaradi česar je na njih na originaren način pridobila lastninsko pravico do 1/2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da so dediči, to je tožnica, toženec (tožničin sin) ter B. B. (tožničina hči) v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. (tožničinim možem) sklenili dedni dogovor, s katerim so se dogovorili, da predmetne nepremičnine deduje toženec. Tožnica bi lahko dedni dogovor izpodbijala le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave na podlagi 392. člena ZPP, ki pa je ni vložila.

6Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v konkretnem primeru pred sodiščem prve stopnje kot bistveno ugotovljeno, da so dediči, med katerimi je bila tožnica, v zapuščinskem postopku sklenili dedni dogovor¹ z vsebino, kot izhaja iz sklepa o dedovanju D 164/2009 z dne 11. 10. 2009. Predmetni nepremičnini sta bili del dednega dogovora, kar navaja tudi tožnica v pritožbi. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da ima sporazum o delitvi zapuščine, ki je vnesen v izrek sklepa o dedovanju, učinek sodne poravnave. Takšno stališče je od sprejema načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS v letu 1983² enotno.³ Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da bi bilo dedni dogovor mogoče izpodbijati zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP), ki pa je tožnica v zakonskem roku ni vložila.⁴

7Po ustaljeni sodni praksi⁵ velja, da lahko dediči z dednim dogovorom razpolagajo tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku. Predmet sodne poravnave namreč ni nujno enak predmetu zahtevka. Ker ima dedni dogovor učinek sodne poravnave, veže vse stranke dogovora, tako tudi tožnico. Tudi če bi tožnica sicer lahko na nepremičninah uveljavljala stvarnopravni zahtevek na podlagi zakonskih določb o skupnem premoženju zakoncev, je s sklenitvijo dednega dogovora razpolagala tudi s svojim deležem teh nepremičnin. Treba je šteti, da se je z dednim dogovorom tej pravici odpovedala.⁶

8Tožnica tudi s sklicevanjem na odločbe višjega sodišča ne more uspeti, saj se zadeve od tožničine v bistvenem razlikujejo. V zadevi I Cp 2563/2011 je sodišče ugotovilo, da sta toženi stranki postali lastnici stanovanja na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z materjo. Ker nepremičnina ni bila predmet sklepa o dedovanju po pokojnem očetu, toženki v kasnejši pravdi nista uspeli z ugovorom, da je stanovanje predstavljalo skupno premoženje matere in očeta. V zadevi II Cp 1325/2013 ni bil sklenjen dedni dogovor. V zadevi II Cp 2540/2015 pa je bilo ugotovljeno, da so dediči sklenili dedni dogovor zgolj glede dela zapustnikovega premoženja, ne pa glede nepremičnin. Pravnomočni sklep o dedovanju v slednje navedeni zadevi zato ni predstavljal ovire za tožničin zahtevek za ugotovitev obstoja skupnega premoženja na nepremičninah.

9Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo 875 točk (1. točka tar. št. 22 OT), materialne stroške 17,5 točk (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR znaša 653,31 EUR. Navedeni znesek je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju (tretji odstavek 214. člena Zakona o dedovanju - ZD).
² Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS št. II/83, stran 29.
³ Primerjaj II Ips 12/2022, II Ips 57/94, II Ips 378/2011, II Ips 877/2009.
⁴ Stranka tožbe za razveljavitev sodne poravnave ne more več vložiti, če so pretekla tri leta od dneva, ko je bila sodna poravnava sklenjena (drugi odstavek 393. člena ZPP).
⁵ Primerjaj II Ips 215/2013, II Ips 487/2009, II Ips 516/99, II Ips 429/94.
⁶ Primerjaj II Ips 57/94.